Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Martina Potisk
Bere Renato Horvat.
Prevedla Breda Biščak; Ljubljana: LUD Literatura, 2019
Imena, ki so jih pustile za seboj je pronicljiva kratkoprozna knjiga, ki je pisateljici in profesorici skrajno neenoličnega malteškega jezika Clare Azzopardi prinesla malteško nacionalno književno nagrado. Njeno pisanje je nato, verjetno tudi iz tega razloga, začenjal naklonjeno sprejemati in interpretirati tudi prostranejši srednjeevropski prostor – književnica, rojena pred 43 leti na Malti, je naposled postala ena od bolj perspektivnih predstavnic sodobnejše evropske književnosti.
Clare Azzopardi sodi v zadnje, torej daljnosežno drugo obdobje nekdaj imperialne malteške literature, katere osrednji književniki in književnice so rojeni od srede šestdesetih let 20. stoletja naprej. Njihovi pripovedni svetovi v nasprotju z dotedanjimi književnimi prezentacijami niso omejeni le na ozko nacionalno krajino, ampak neustavljivo korakajo v tujino, pri čemer pomenljivo sopostavljajo in opredeljujejo relacijske kategorije lastnega in tujega, konservativnega in svetovljanskega, obrobnega in občega, patriarhalnega in prepustno matriarhalnega. Gre za nasploh pionirsko književno obdobje v praviloma moško skovani malteški literaturi, v katerem pa so si književnice in njihove plastovito predstavljane protagonistke priborile malo obširnejši produkcijski prostor. Vsebinsko koherentna zbirka Imena, ki so jih pustile za seboj odmerja prostor skupno osmim nosilkam izbranega preteklega ali preudarno posedanjenega dogajanja; njim prisojena nepompozna imena – Sandra, Rita, Gracey, Roża, Lily, Margaret, Camilla in Polly – so naslovi vznemirljivih srednje dolgih zgodb in hkrati osrednja pripovedna izhodišča. Iz njih izhajajo razdrobljivi prikazi in posnetki večinoma nerožnatega ženskega vsakdanjika, ki nastavljajo neprizanesljivo, gostobesedno ogledalo malteškim družbenim normam v razviharjenem dvajsetem in prvih desetletjih enaindvajsetega stoletja.
Zbirka Imena, ki so jih pustile za seboj postavlja v idejno ospredje medsebojno nezamenljive posameznice, ki običajno prihajajo iz nižjih ali srednjih socialno-poklicnih plasti. V jedrnatih in sugestivnih pripovedih odkrivamo nemajhno paleto posredno prevrednotenih stereotipnih poant in podob – od naveličane zdomke ali neslutene duševne bolnice do že dolgo pokojne prostitutke, markantne morilke in nasilne redovnice. Pred bralca v neskrajšani sapi prenicajo številna pereča vprašanja in nepozabni problemi razslojevanja, izseljevanja, razosebljanja in razpasene revščine v povezavi s splošnim zapostavljanjem, zatajevanjem ali zanikovanjem posameznih žensk ali ženskosti kot take.
Ker je pisateljica polnomočno prepričana, da je pripovedovanje praviloma nepredvidljivo in varljivo, ni nenavadno, da so njene prvoosebne pripovedovalke, ki vztrajno razpredajo o svojih spominih, peripetijah in izkušnjah, povsem nezanesljive; skrajno prodorne pripovedne perspektive so neredko diametralno disharmonične, osredotočene ali ločene na več resnic, ki so servilno intonirane z razkorakom med ambivalentnimi izrazi zunanje in notranje pojavnosti. To bralca resda drži v željnem pričakovanju, a ga pogosto poskuša in utegne tudi korenito zmesti.
Avtorica recenzije: Martina Potisk
Bere Renato Horvat.
Prevedla Breda Biščak; Ljubljana: LUD Literatura, 2019
Imena, ki so jih pustile za seboj je pronicljiva kratkoprozna knjiga, ki je pisateljici in profesorici skrajno neenoličnega malteškega jezika Clare Azzopardi prinesla malteško nacionalno književno nagrado. Njeno pisanje je nato, verjetno tudi iz tega razloga, začenjal naklonjeno sprejemati in interpretirati tudi prostranejši srednjeevropski prostor – književnica, rojena pred 43 leti na Malti, je naposled postala ena od bolj perspektivnih predstavnic sodobnejše evropske književnosti.
Clare Azzopardi sodi v zadnje, torej daljnosežno drugo obdobje nekdaj imperialne malteške literature, katere osrednji književniki in književnice so rojeni od srede šestdesetih let 20. stoletja naprej. Njihovi pripovedni svetovi v nasprotju z dotedanjimi književnimi prezentacijami niso omejeni le na ozko nacionalno krajino, ampak neustavljivo korakajo v tujino, pri čemer pomenljivo sopostavljajo in opredeljujejo relacijske kategorije lastnega in tujega, konservativnega in svetovljanskega, obrobnega in občega, patriarhalnega in prepustno matriarhalnega. Gre za nasploh pionirsko književno obdobje v praviloma moško skovani malteški literaturi, v katerem pa so si književnice in njihove plastovito predstavljane protagonistke priborile malo obširnejši produkcijski prostor. Vsebinsko koherentna zbirka Imena, ki so jih pustile za seboj odmerja prostor skupno osmim nosilkam izbranega preteklega ali preudarno posedanjenega dogajanja; njim prisojena nepompozna imena – Sandra, Rita, Gracey, Roża, Lily, Margaret, Camilla in Polly – so naslovi vznemirljivih srednje dolgih zgodb in hkrati osrednja pripovedna izhodišča. Iz njih izhajajo razdrobljivi prikazi in posnetki večinoma nerožnatega ženskega vsakdanjika, ki nastavljajo neprizanesljivo, gostobesedno ogledalo malteškim družbenim normam v razviharjenem dvajsetem in prvih desetletjih enaindvajsetega stoletja.
Zbirka Imena, ki so jih pustile za seboj postavlja v idejno ospredje medsebojno nezamenljive posameznice, ki običajno prihajajo iz nižjih ali srednjih socialno-poklicnih plasti. V jedrnatih in sugestivnih pripovedih odkrivamo nemajhno paleto posredno prevrednotenih stereotipnih poant in podob – od naveličane zdomke ali neslutene duševne bolnice do že dolgo pokojne prostitutke, markantne morilke in nasilne redovnice. Pred bralca v neskrajšani sapi prenicajo številna pereča vprašanja in nepozabni problemi razslojevanja, izseljevanja, razosebljanja in razpasene revščine v povezavi s splošnim zapostavljanjem, zatajevanjem ali zanikovanjem posameznih žensk ali ženskosti kot take.
Ker je pisateljica polnomočno prepričana, da je pripovedovanje praviloma nepredvidljivo in varljivo, ni nenavadno, da so njene prvoosebne pripovedovalke, ki vztrajno razpredajo o svojih spominih, peripetijah in izkušnjah, povsem nezanesljive; skrajno prodorne pripovedne perspektive so neredko diametralno disharmonične, osredotočene ali ločene na več resnic, ki so servilno intonirane z razkorakom med ambivalentnimi izrazi zunanje in notranje pojavnosti. To bralca resda drži v željnem pričakovanju, a ga pogosto poskuša in utegne tudi korenito zmesti.
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov