Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Martina Potisk
Bere Renato Horvat.
Prevedla Breda Biščak; Ljubljana: LUD Literatura, 2019
Imena, ki so jih pustile za seboj je pronicljiva kratkoprozna knjiga, ki je pisateljici in profesorici skrajno neenoličnega malteškega jezika Clare Azzopardi prinesla malteško nacionalno književno nagrado. Njeno pisanje je nato, verjetno tudi iz tega razloga, začenjal naklonjeno sprejemati in interpretirati tudi prostranejši srednjeevropski prostor – književnica, rojena pred 43 leti na Malti, je naposled postala ena od bolj perspektivnih predstavnic sodobnejše evropske književnosti.
Clare Azzopardi sodi v zadnje, torej daljnosežno drugo obdobje nekdaj imperialne malteške literature, katere osrednji književniki in književnice so rojeni od srede šestdesetih let 20. stoletja naprej. Njihovi pripovedni svetovi v nasprotju z dotedanjimi književnimi prezentacijami niso omejeni le na ozko nacionalno krajino, ampak neustavljivo korakajo v tujino, pri čemer pomenljivo sopostavljajo in opredeljujejo relacijske kategorije lastnega in tujega, konservativnega in svetovljanskega, obrobnega in občega, patriarhalnega in prepustno matriarhalnega. Gre za nasploh pionirsko književno obdobje v praviloma moško skovani malteški literaturi, v katerem pa so si književnice in njihove plastovito predstavljane protagonistke priborile malo obširnejši produkcijski prostor. Vsebinsko koherentna zbirka Imena, ki so jih pustile za seboj odmerja prostor skupno osmim nosilkam izbranega preteklega ali preudarno posedanjenega dogajanja; njim prisojena nepompozna imena – Sandra, Rita, Gracey, Roża, Lily, Margaret, Camilla in Polly – so naslovi vznemirljivih srednje dolgih zgodb in hkrati osrednja pripovedna izhodišča. Iz njih izhajajo razdrobljivi prikazi in posnetki večinoma nerožnatega ženskega vsakdanjika, ki nastavljajo neprizanesljivo, gostobesedno ogledalo malteškim družbenim normam v razviharjenem dvajsetem in prvih desetletjih enaindvajsetega stoletja.
Zbirka Imena, ki so jih pustile za seboj postavlja v idejno ospredje medsebojno nezamenljive posameznice, ki običajno prihajajo iz nižjih ali srednjih socialno-poklicnih plasti. V jedrnatih in sugestivnih pripovedih odkrivamo nemajhno paleto posredno prevrednotenih stereotipnih poant in podob – od naveličane zdomke ali neslutene duševne bolnice do že dolgo pokojne prostitutke, markantne morilke in nasilne redovnice. Pred bralca v neskrajšani sapi prenicajo številna pereča vprašanja in nepozabni problemi razslojevanja, izseljevanja, razosebljanja in razpasene revščine v povezavi s splošnim zapostavljanjem, zatajevanjem ali zanikovanjem posameznih žensk ali ženskosti kot take.
Ker je pisateljica polnomočno prepričana, da je pripovedovanje praviloma nepredvidljivo in varljivo, ni nenavadno, da so njene prvoosebne pripovedovalke, ki vztrajno razpredajo o svojih spominih, peripetijah in izkušnjah, povsem nezanesljive; skrajno prodorne pripovedne perspektive so neredko diametralno disharmonične, osredotočene ali ločene na več resnic, ki so servilno intonirane z razkorakom med ambivalentnimi izrazi zunanje in notranje pojavnosti. To bralca resda drži v željnem pričakovanju, a ga pogosto poskuša in utegne tudi korenito zmesti.
Avtorica recenzije: Martina Potisk
Bere Renato Horvat.
Prevedla Breda Biščak; Ljubljana: LUD Literatura, 2019
Imena, ki so jih pustile za seboj je pronicljiva kratkoprozna knjiga, ki je pisateljici in profesorici skrajno neenoličnega malteškega jezika Clare Azzopardi prinesla malteško nacionalno književno nagrado. Njeno pisanje je nato, verjetno tudi iz tega razloga, začenjal naklonjeno sprejemati in interpretirati tudi prostranejši srednjeevropski prostor – književnica, rojena pred 43 leti na Malti, je naposled postala ena od bolj perspektivnih predstavnic sodobnejše evropske književnosti.
Clare Azzopardi sodi v zadnje, torej daljnosežno drugo obdobje nekdaj imperialne malteške literature, katere osrednji književniki in književnice so rojeni od srede šestdesetih let 20. stoletja naprej. Njihovi pripovedni svetovi v nasprotju z dotedanjimi književnimi prezentacijami niso omejeni le na ozko nacionalno krajino, ampak neustavljivo korakajo v tujino, pri čemer pomenljivo sopostavljajo in opredeljujejo relacijske kategorije lastnega in tujega, konservativnega in svetovljanskega, obrobnega in občega, patriarhalnega in prepustno matriarhalnega. Gre za nasploh pionirsko književno obdobje v praviloma moško skovani malteški literaturi, v katerem pa so si književnice in njihove plastovito predstavljane protagonistke priborile malo obširnejši produkcijski prostor. Vsebinsko koherentna zbirka Imena, ki so jih pustile za seboj odmerja prostor skupno osmim nosilkam izbranega preteklega ali preudarno posedanjenega dogajanja; njim prisojena nepompozna imena – Sandra, Rita, Gracey, Roża, Lily, Margaret, Camilla in Polly – so naslovi vznemirljivih srednje dolgih zgodb in hkrati osrednja pripovedna izhodišča. Iz njih izhajajo razdrobljivi prikazi in posnetki večinoma nerožnatega ženskega vsakdanjika, ki nastavljajo neprizanesljivo, gostobesedno ogledalo malteškim družbenim normam v razviharjenem dvajsetem in prvih desetletjih enaindvajsetega stoletja.
Zbirka Imena, ki so jih pustile za seboj postavlja v idejno ospredje medsebojno nezamenljive posameznice, ki običajno prihajajo iz nižjih ali srednjih socialno-poklicnih plasti. V jedrnatih in sugestivnih pripovedih odkrivamo nemajhno paleto posredno prevrednotenih stereotipnih poant in podob – od naveličane zdomke ali neslutene duševne bolnice do že dolgo pokojne prostitutke, markantne morilke in nasilne redovnice. Pred bralca v neskrajšani sapi prenicajo številna pereča vprašanja in nepozabni problemi razslojevanja, izseljevanja, razosebljanja in razpasene revščine v povezavi s splošnim zapostavljanjem, zatajevanjem ali zanikovanjem posameznih žensk ali ženskosti kot take.
Ker je pisateljica polnomočno prepričana, da je pripovedovanje praviloma nepredvidljivo in varljivo, ni nenavadno, da so njene prvoosebne pripovedovalke, ki vztrajno razpredajo o svojih spominih, peripetijah in izkušnjah, povsem nezanesljive; skrajno prodorne pripovedne perspektive so neredko diametralno disharmonične, osredotočene ali ločene na več resnic, ki so servilno intonirane z razkorakom med ambivalentnimi izrazi zunanje in notranje pojavnosti. To bralca resda drži v željnem pričakovanju, a ga pogosto poskuša in utegne tudi korenito zmesti.
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov