Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Martina Potisk
Bere Renato Horvat.
Prevedla Breda Biščak; Ljubljana: LUD Literatura, 2019
Imena, ki so jih pustile za seboj je pronicljiva kratkoprozna knjiga, ki je pisateljici in profesorici skrajno neenoličnega malteškega jezika Clare Azzopardi prinesla malteško nacionalno književno nagrado. Njeno pisanje je nato, verjetno tudi iz tega razloga, začenjal naklonjeno sprejemati in interpretirati tudi prostranejši srednjeevropski prostor – književnica, rojena pred 43 leti na Malti, je naposled postala ena od bolj perspektivnih predstavnic sodobnejše evropske književnosti.
Clare Azzopardi sodi v zadnje, torej daljnosežno drugo obdobje nekdaj imperialne malteške literature, katere osrednji književniki in književnice so rojeni od srede šestdesetih let 20. stoletja naprej. Njihovi pripovedni svetovi v nasprotju z dotedanjimi književnimi prezentacijami niso omejeni le na ozko nacionalno krajino, ampak neustavljivo korakajo v tujino, pri čemer pomenljivo sopostavljajo in opredeljujejo relacijske kategorije lastnega in tujega, konservativnega in svetovljanskega, obrobnega in občega, patriarhalnega in prepustno matriarhalnega. Gre za nasploh pionirsko književno obdobje v praviloma moško skovani malteški literaturi, v katerem pa so si književnice in njihove plastovito predstavljane protagonistke priborile malo obširnejši produkcijski prostor. Vsebinsko koherentna zbirka Imena, ki so jih pustile za seboj odmerja prostor skupno osmim nosilkam izbranega preteklega ali preudarno posedanjenega dogajanja; njim prisojena nepompozna imena – Sandra, Rita, Gracey, Roża, Lily, Margaret, Camilla in Polly – so naslovi vznemirljivih srednje dolgih zgodb in hkrati osrednja pripovedna izhodišča. Iz njih izhajajo razdrobljivi prikazi in posnetki večinoma nerožnatega ženskega vsakdanjika, ki nastavljajo neprizanesljivo, gostobesedno ogledalo malteškim družbenim normam v razviharjenem dvajsetem in prvih desetletjih enaindvajsetega stoletja.
Zbirka Imena, ki so jih pustile za seboj postavlja v idejno ospredje medsebojno nezamenljive posameznice, ki običajno prihajajo iz nižjih ali srednjih socialno-poklicnih plasti. V jedrnatih in sugestivnih pripovedih odkrivamo nemajhno paleto posredno prevrednotenih stereotipnih poant in podob – od naveličane zdomke ali neslutene duševne bolnice do že dolgo pokojne prostitutke, markantne morilke in nasilne redovnice. Pred bralca v neskrajšani sapi prenicajo številna pereča vprašanja in nepozabni problemi razslojevanja, izseljevanja, razosebljanja in razpasene revščine v povezavi s splošnim zapostavljanjem, zatajevanjem ali zanikovanjem posameznih žensk ali ženskosti kot take.
Ker je pisateljica polnomočno prepričana, da je pripovedovanje praviloma nepredvidljivo in varljivo, ni nenavadno, da so njene prvoosebne pripovedovalke, ki vztrajno razpredajo o svojih spominih, peripetijah in izkušnjah, povsem nezanesljive; skrajno prodorne pripovedne perspektive so neredko diametralno disharmonične, osredotočene ali ločene na več resnic, ki so servilno intonirane z razkorakom med ambivalentnimi izrazi zunanje in notranje pojavnosti. To bralca resda drži v željnem pričakovanju, a ga pogosto poskuša in utegne tudi korenito zmesti.
Avtorica recenzije: Martina Potisk
Bere Renato Horvat.
Prevedla Breda Biščak; Ljubljana: LUD Literatura, 2019
Imena, ki so jih pustile za seboj je pronicljiva kratkoprozna knjiga, ki je pisateljici in profesorici skrajno neenoličnega malteškega jezika Clare Azzopardi prinesla malteško nacionalno književno nagrado. Njeno pisanje je nato, verjetno tudi iz tega razloga, začenjal naklonjeno sprejemati in interpretirati tudi prostranejši srednjeevropski prostor – književnica, rojena pred 43 leti na Malti, je naposled postala ena od bolj perspektivnih predstavnic sodobnejše evropske književnosti.
Clare Azzopardi sodi v zadnje, torej daljnosežno drugo obdobje nekdaj imperialne malteške literature, katere osrednji književniki in književnice so rojeni od srede šestdesetih let 20. stoletja naprej. Njihovi pripovedni svetovi v nasprotju z dotedanjimi književnimi prezentacijami niso omejeni le na ozko nacionalno krajino, ampak neustavljivo korakajo v tujino, pri čemer pomenljivo sopostavljajo in opredeljujejo relacijske kategorije lastnega in tujega, konservativnega in svetovljanskega, obrobnega in občega, patriarhalnega in prepustno matriarhalnega. Gre za nasploh pionirsko književno obdobje v praviloma moško skovani malteški literaturi, v katerem pa so si književnice in njihove plastovito predstavljane protagonistke priborile malo obširnejši produkcijski prostor. Vsebinsko koherentna zbirka Imena, ki so jih pustile za seboj odmerja prostor skupno osmim nosilkam izbranega preteklega ali preudarno posedanjenega dogajanja; njim prisojena nepompozna imena – Sandra, Rita, Gracey, Roża, Lily, Margaret, Camilla in Polly – so naslovi vznemirljivih srednje dolgih zgodb in hkrati osrednja pripovedna izhodišča. Iz njih izhajajo razdrobljivi prikazi in posnetki večinoma nerožnatega ženskega vsakdanjika, ki nastavljajo neprizanesljivo, gostobesedno ogledalo malteškim družbenim normam v razviharjenem dvajsetem in prvih desetletjih enaindvajsetega stoletja.
Zbirka Imena, ki so jih pustile za seboj postavlja v idejno ospredje medsebojno nezamenljive posameznice, ki običajno prihajajo iz nižjih ali srednjih socialno-poklicnih plasti. V jedrnatih in sugestivnih pripovedih odkrivamo nemajhno paleto posredno prevrednotenih stereotipnih poant in podob – od naveličane zdomke ali neslutene duševne bolnice do že dolgo pokojne prostitutke, markantne morilke in nasilne redovnice. Pred bralca v neskrajšani sapi prenicajo številna pereča vprašanja in nepozabni problemi razslojevanja, izseljevanja, razosebljanja in razpasene revščine v povezavi s splošnim zapostavljanjem, zatajevanjem ali zanikovanjem posameznih žensk ali ženskosti kot take.
Ker je pisateljica polnomočno prepričana, da je pripovedovanje praviloma nepredvidljivo in varljivo, ni nenavadno, da so njene prvoosebne pripovedovalke, ki vztrajno razpredajo o svojih spominih, peripetijah in izkušnjah, povsem nezanesljive; skrajno prodorne pripovedne perspektive so neredko diametralno disharmonične, osredotočene ali ločene na več resnic, ki so servilno intonirane z razkorakom med ambivalentnimi izrazi zunanje in notranje pojavnosti. To bralca resda drži v željnem pričakovanju, a ga pogosto poskuša in utegne tudi korenito zmesti.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo
Neveljaven email naslov