Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bere: Renato Horvat.
Ljubljana : Hiša poezije, 2019
Pesniška zbirka Marka Elsnerja Grošlja Pobral sem van Goghovo uho je na nek način idealistična. Že v uvodnih pesmih se nam odpira pogled v pesniško delavnico ali kot beremo v eni izmed pesmi: “Pišem iz dneva v dan, toda kaj pišem?” Pesnik zanika omejitve dane realnosti, ji pobegne in ustvarja svoj lastni svet. V pokrajinah domišljije lirski subjekt kreira avtonomen svet, ki je nakrhan, razdrobljen. “Te gotovosti nimam, da bi s pesnikom dejal: … ker se ljubim samo z Bogom. Potem bi bilo vse prav in bi bil iz enega kosa.” Znotraj tega sveta, ki je umaknjen od realij, ni harmonije; pesmi brez naslovov delujejo kot magma jezika, kot piše Ivan Dobnik v spremnem zapisu, ki deluje po principu valovanja, večnega gibanja. A kljub vsemu – odprta forma, ki se ne pusti ujeti, sugerira preciznost, kjer se vzpostavlja odnos med razmišljenostjo in konkretnostjo ali pa med fizičnostjo in metafizičnostjo.
“Če si se vsemu odpovedal, oporne točke potrebuješ, / kamen na hrbtu, datum, uro, smer reke, ključ, / pogled nase iz kota sobe, ne iz ogledala, ki te obsodi.” Obsedeno raziskovanje osebnosti, občasno celo prediranje nemogočosti, vodi v relativiziranje. S tem ko se je lirski subjekt odmaknil od naključij realnosti in skušal ustvariti svojo alternativno realnost, se sprašuje, kaj je pravzaprav ta boj z besedami, s pravimi mislimi? Ko Marko Elsner Grošelj vpleta knjige, kot so Nočni gozd, ali pa dialog z angleškim pesnikom Blakom, pomeni, da v tej pesniški zbirki prevprašuje status poezije. “Ne upoštevam kanona poezije, / iz tega se ne trudim delati umetnosti.” Lirski subjekt torej opušča konvencije, ki potrjujejo realnost, in poskuša razdelati ali pa predihati prostore, iz katerih se poraja poezija.
“Nikoli ne bom videl v temi, si mislim, / pa kaj je tako vznemirljivega v tej notranjosti, / nato rečem, drugačnost, drugačno čustvovanje, / drugi občutki, drugačne brazde, serpentine, / preskoki, neprizanesljiva lahkotnost, izkoščičenost, tabernakelj, osnutki, drznost / in nikoli obžalovanje trenutka.” Ne glede na to, koliko je svet v ruševinah, se je vedno mogoče zateči v poezijo, ki je očitno eden od načinov doseganja izpolnitve. Pisanje je torej obsedenost in potem olajšanje. Na ta način so pesmi v zbirki Pobral sem van Goghovo uho pisane iz jazovske drže, ki zaradi radikalnega intimizma spominja na poezijo Tomaža Šalamuna; lirski subjekt se tu ne pretvarja, in to kljub simbolični govorici, da je nekaj drugega kot tisto, kar je. Tisti, ki se izreka, se zaveda, da je poezija odrinjena na obrobje, vendar ne bomo našli samopomilovanja, negotovosti vase, pač pa seganje v preteklost in primerjave s sedanjostjo, zavedanje o omejenih zmožnostih, predvsem pa refleksijo o izvorih pesništva: “Kje se skrivajo verzi, če ne v mlakuži prekrvavljene / notranjosti …”
Z refleksijo o statusu poezije v današnjosti pride atmosferskost, pa tudi čudenje, trenutki spoznanja o svetu. Pesnik se zaveda, da je čudak, ni pa genij. Kljub odtujenosti od sveta, te pesmi nekako nizko letijo nad tlemi in je iz njih razbrati ponižno pesnikovo držo. Drobni prebliski, napolnjeni s presenetljivimi podrobnostmi, so tisto zaradi česar so te pesmi mistične, ne pa tudi pretenciozne: “In glej, rešuje te svetloba med telesi, / ki zre vate in ta svetloba se premika, ne telesa.” Občasno v pesmih razbiramo tudi pripovedne nastavke, fragmente, ki se lahko le pesniško razvijejo: “Imel sem idejo z obešeno haljo, / ki prenoči v kopalnici, / pa je nobena roka ne poboža, ne odvzame ji vonja po tobaku.”
Poleg slikovitega podobja je pomemben tudi pesnikov občutek za jezik; iz tega izhaja neka posebna zvočnost, ki je morda posledica tega, da je Marko Elsner Grošelj tudi avtor številnih radijskih iger. Tisto zaradi česar te pesmi – kljub spoznanju, da je poezija neuporabna v današnjosti – ne zapadejo v patetičnost, pa je avtorjeva razgledanost. Lirski subjekt v zbirki korespondira ne le s preteklimi literarnimi, pač pa tudi s filmskimi duhovi. Daljša, izjemoma naslovljena pesmi Kako sem si zamislil, da bi posneli literarni portret, skica, na primer kliče prizore iz filma Modra; v pesmih pa se referira tudi na različne umetniške figure, kot so Camille Claudel, Anthony Hopkins, Carmine Caruso in drugi.
V zaključku pesniška zbirka Elsnerja Grošlja Pobral sem van Goghovo uho ne ponuja spoznanj, še manj rešitev. Izpostavlja akt govorjenja, ki je spričo “ugrabljenega” sveta edino, kar še ostaja. A ne gre za sprijaznjenost, bolj za razumevanje in umevanje načina delovanja sveta. Užitek torej izhaja iz vsakokratnega izkustva, iz lovljenja trenutkov, ki so verjetno vse, kar spričo spodmikajočega se sveta še ostane. Kvaliteta te knjige, ki jo lahko beremo tudi kot pesnikov “intimni dnevnik barv, kompozicij, svetlobe, ritma jasminovih vej”, je, da je zmožna še tako droben detajl spremeniti v pesem.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bere: Renato Horvat.
Ljubljana : Hiša poezije, 2019
Pesniška zbirka Marka Elsnerja Grošlja Pobral sem van Goghovo uho je na nek način idealistična. Že v uvodnih pesmih se nam odpira pogled v pesniško delavnico ali kot beremo v eni izmed pesmi: “Pišem iz dneva v dan, toda kaj pišem?” Pesnik zanika omejitve dane realnosti, ji pobegne in ustvarja svoj lastni svet. V pokrajinah domišljije lirski subjekt kreira avtonomen svet, ki je nakrhan, razdrobljen. “Te gotovosti nimam, da bi s pesnikom dejal: … ker se ljubim samo z Bogom. Potem bi bilo vse prav in bi bil iz enega kosa.” Znotraj tega sveta, ki je umaknjen od realij, ni harmonije; pesmi brez naslovov delujejo kot magma jezika, kot piše Ivan Dobnik v spremnem zapisu, ki deluje po principu valovanja, večnega gibanja. A kljub vsemu – odprta forma, ki se ne pusti ujeti, sugerira preciznost, kjer se vzpostavlja odnos med razmišljenostjo in konkretnostjo ali pa med fizičnostjo in metafizičnostjo.
“Če si se vsemu odpovedal, oporne točke potrebuješ, / kamen na hrbtu, datum, uro, smer reke, ključ, / pogled nase iz kota sobe, ne iz ogledala, ki te obsodi.” Obsedeno raziskovanje osebnosti, občasno celo prediranje nemogočosti, vodi v relativiziranje. S tem ko se je lirski subjekt odmaknil od naključij realnosti in skušal ustvariti svojo alternativno realnost, se sprašuje, kaj je pravzaprav ta boj z besedami, s pravimi mislimi? Ko Marko Elsner Grošelj vpleta knjige, kot so Nočni gozd, ali pa dialog z angleškim pesnikom Blakom, pomeni, da v tej pesniški zbirki prevprašuje status poezije. “Ne upoštevam kanona poezije, / iz tega se ne trudim delati umetnosti.” Lirski subjekt torej opušča konvencije, ki potrjujejo realnost, in poskuša razdelati ali pa predihati prostore, iz katerih se poraja poezija.
“Nikoli ne bom videl v temi, si mislim, / pa kaj je tako vznemirljivega v tej notranjosti, / nato rečem, drugačnost, drugačno čustvovanje, / drugi občutki, drugačne brazde, serpentine, / preskoki, neprizanesljiva lahkotnost, izkoščičenost, tabernakelj, osnutki, drznost / in nikoli obžalovanje trenutka.” Ne glede na to, koliko je svet v ruševinah, se je vedno mogoče zateči v poezijo, ki je očitno eden od načinov doseganja izpolnitve. Pisanje je torej obsedenost in potem olajšanje. Na ta način so pesmi v zbirki Pobral sem van Goghovo uho pisane iz jazovske drže, ki zaradi radikalnega intimizma spominja na poezijo Tomaža Šalamuna; lirski subjekt se tu ne pretvarja, in to kljub simbolični govorici, da je nekaj drugega kot tisto, kar je. Tisti, ki se izreka, se zaveda, da je poezija odrinjena na obrobje, vendar ne bomo našli samopomilovanja, negotovosti vase, pač pa seganje v preteklost in primerjave s sedanjostjo, zavedanje o omejenih zmožnostih, predvsem pa refleksijo o izvorih pesništva: “Kje se skrivajo verzi, če ne v mlakuži prekrvavljene / notranjosti …”
Z refleksijo o statusu poezije v današnjosti pride atmosferskost, pa tudi čudenje, trenutki spoznanja o svetu. Pesnik se zaveda, da je čudak, ni pa genij. Kljub odtujenosti od sveta, te pesmi nekako nizko letijo nad tlemi in je iz njih razbrati ponižno pesnikovo držo. Drobni prebliski, napolnjeni s presenetljivimi podrobnostmi, so tisto zaradi česar so te pesmi mistične, ne pa tudi pretenciozne: “In glej, rešuje te svetloba med telesi, / ki zre vate in ta svetloba se premika, ne telesa.” Občasno v pesmih razbiramo tudi pripovedne nastavke, fragmente, ki se lahko le pesniško razvijejo: “Imel sem idejo z obešeno haljo, / ki prenoči v kopalnici, / pa je nobena roka ne poboža, ne odvzame ji vonja po tobaku.”
Poleg slikovitega podobja je pomemben tudi pesnikov občutek za jezik; iz tega izhaja neka posebna zvočnost, ki je morda posledica tega, da je Marko Elsner Grošelj tudi avtor številnih radijskih iger. Tisto zaradi česar te pesmi – kljub spoznanju, da je poezija neuporabna v današnjosti – ne zapadejo v patetičnost, pa je avtorjeva razgledanost. Lirski subjekt v zbirki korespondira ne le s preteklimi literarnimi, pač pa tudi s filmskimi duhovi. Daljša, izjemoma naslovljena pesmi Kako sem si zamislil, da bi posneli literarni portret, skica, na primer kliče prizore iz filma Modra; v pesmih pa se referira tudi na različne umetniške figure, kot so Camille Claudel, Anthony Hopkins, Carmine Caruso in drugi.
V zaključku pesniška zbirka Elsnerja Grošlja Pobral sem van Goghovo uho ne ponuja spoznanj, še manj rešitev. Izpostavlja akt govorjenja, ki je spričo “ugrabljenega” sveta edino, kar še ostaja. A ne gre za sprijaznjenost, bolj za razumevanje in umevanje načina delovanja sveta. Užitek torej izhaja iz vsakokratnega izkustva, iz lovljenja trenutkov, ki so verjetno vse, kar spričo spodmikajočega se sveta še ostane. Kvaliteta te knjige, ki jo lahko beremo tudi kot pesnikov “intimni dnevnik barv, kompozicij, svetlobe, ritma jasminovih vej”, je, da je zmožna še tako droben detajl spremeniti v pesem.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Neveljaven email naslov