Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bere: Renato Horvat.
Ljubljana : Hiša poezije, 2019
Pesniška zbirka Marka Elsnerja Grošlja Pobral sem van Goghovo uho je na nek način idealistična. Že v uvodnih pesmih se nam odpira pogled v pesniško delavnico ali kot beremo v eni izmed pesmi: “Pišem iz dneva v dan, toda kaj pišem?” Pesnik zanika omejitve dane realnosti, ji pobegne in ustvarja svoj lastni svet. V pokrajinah domišljije lirski subjekt kreira avtonomen svet, ki je nakrhan, razdrobljen. “Te gotovosti nimam, da bi s pesnikom dejal: … ker se ljubim samo z Bogom. Potem bi bilo vse prav in bi bil iz enega kosa.” Znotraj tega sveta, ki je umaknjen od realij, ni harmonije; pesmi brez naslovov delujejo kot magma jezika, kot piše Ivan Dobnik v spremnem zapisu, ki deluje po principu valovanja, večnega gibanja. A kljub vsemu – odprta forma, ki se ne pusti ujeti, sugerira preciznost, kjer se vzpostavlja odnos med razmišljenostjo in konkretnostjo ali pa med fizičnostjo in metafizičnostjo.
“Če si se vsemu odpovedal, oporne točke potrebuješ, / kamen na hrbtu, datum, uro, smer reke, ključ, / pogled nase iz kota sobe, ne iz ogledala, ki te obsodi.” Obsedeno raziskovanje osebnosti, občasno celo prediranje nemogočosti, vodi v relativiziranje. S tem ko se je lirski subjekt odmaknil od naključij realnosti in skušal ustvariti svojo alternativno realnost, se sprašuje, kaj je pravzaprav ta boj z besedami, s pravimi mislimi? Ko Marko Elsner Grošelj vpleta knjige, kot so Nočni gozd, ali pa dialog z angleškim pesnikom Blakom, pomeni, da v tej pesniški zbirki prevprašuje status poezije. “Ne upoštevam kanona poezije, / iz tega se ne trudim delati umetnosti.” Lirski subjekt torej opušča konvencije, ki potrjujejo realnost, in poskuša razdelati ali pa predihati prostore, iz katerih se poraja poezija.
“Nikoli ne bom videl v temi, si mislim, / pa kaj je tako vznemirljivega v tej notranjosti, / nato rečem, drugačnost, drugačno čustvovanje, / drugi občutki, drugačne brazde, serpentine, / preskoki, neprizanesljiva lahkotnost, izkoščičenost, tabernakelj, osnutki, drznost / in nikoli obžalovanje trenutka.” Ne glede na to, koliko je svet v ruševinah, se je vedno mogoče zateči v poezijo, ki je očitno eden od načinov doseganja izpolnitve. Pisanje je torej obsedenost in potem olajšanje. Na ta način so pesmi v zbirki Pobral sem van Goghovo uho pisane iz jazovske drže, ki zaradi radikalnega intimizma spominja na poezijo Tomaža Šalamuna; lirski subjekt se tu ne pretvarja, in to kljub simbolični govorici, da je nekaj drugega kot tisto, kar je. Tisti, ki se izreka, se zaveda, da je poezija odrinjena na obrobje, vendar ne bomo našli samopomilovanja, negotovosti vase, pač pa seganje v preteklost in primerjave s sedanjostjo, zavedanje o omejenih zmožnostih, predvsem pa refleksijo o izvorih pesništva: “Kje se skrivajo verzi, če ne v mlakuži prekrvavljene / notranjosti …”
Z refleksijo o statusu poezije v današnjosti pride atmosferskost, pa tudi čudenje, trenutki spoznanja o svetu. Pesnik se zaveda, da je čudak, ni pa genij. Kljub odtujenosti od sveta, te pesmi nekako nizko letijo nad tlemi in je iz njih razbrati ponižno pesnikovo držo. Drobni prebliski, napolnjeni s presenetljivimi podrobnostmi, so tisto zaradi česar so te pesmi mistične, ne pa tudi pretenciozne: “In glej, rešuje te svetloba med telesi, / ki zre vate in ta svetloba se premika, ne telesa.” Občasno v pesmih razbiramo tudi pripovedne nastavke, fragmente, ki se lahko le pesniško razvijejo: “Imel sem idejo z obešeno haljo, / ki prenoči v kopalnici, / pa je nobena roka ne poboža, ne odvzame ji vonja po tobaku.”
Poleg slikovitega podobja je pomemben tudi pesnikov občutek za jezik; iz tega izhaja neka posebna zvočnost, ki je morda posledica tega, da je Marko Elsner Grošelj tudi avtor številnih radijskih iger. Tisto zaradi česar te pesmi – kljub spoznanju, da je poezija neuporabna v današnjosti – ne zapadejo v patetičnost, pa je avtorjeva razgledanost. Lirski subjekt v zbirki korespondira ne le s preteklimi literarnimi, pač pa tudi s filmskimi duhovi. Daljša, izjemoma naslovljena pesmi Kako sem si zamislil, da bi posneli literarni portret, skica, na primer kliče prizore iz filma Modra; v pesmih pa se referira tudi na različne umetniške figure, kot so Camille Claudel, Anthony Hopkins, Carmine Caruso in drugi.
V zaključku pesniška zbirka Elsnerja Grošlja Pobral sem van Goghovo uho ne ponuja spoznanj, še manj rešitev. Izpostavlja akt govorjenja, ki je spričo “ugrabljenega” sveta edino, kar še ostaja. A ne gre za sprijaznjenost, bolj za razumevanje in umevanje načina delovanja sveta. Užitek torej izhaja iz vsakokratnega izkustva, iz lovljenja trenutkov, ki so verjetno vse, kar spričo spodmikajočega se sveta še ostane. Kvaliteta te knjige, ki jo lahko beremo tudi kot pesnikov “intimni dnevnik barv, kompozicij, svetlobe, ritma jasminovih vej”, je, da je zmožna še tako droben detajl spremeniti v pesem.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bere: Renato Horvat.
Ljubljana : Hiša poezije, 2019
Pesniška zbirka Marka Elsnerja Grošlja Pobral sem van Goghovo uho je na nek način idealistična. Že v uvodnih pesmih se nam odpira pogled v pesniško delavnico ali kot beremo v eni izmed pesmi: “Pišem iz dneva v dan, toda kaj pišem?” Pesnik zanika omejitve dane realnosti, ji pobegne in ustvarja svoj lastni svet. V pokrajinah domišljije lirski subjekt kreira avtonomen svet, ki je nakrhan, razdrobljen. “Te gotovosti nimam, da bi s pesnikom dejal: … ker se ljubim samo z Bogom. Potem bi bilo vse prav in bi bil iz enega kosa.” Znotraj tega sveta, ki je umaknjen od realij, ni harmonije; pesmi brez naslovov delujejo kot magma jezika, kot piše Ivan Dobnik v spremnem zapisu, ki deluje po principu valovanja, večnega gibanja. A kljub vsemu – odprta forma, ki se ne pusti ujeti, sugerira preciznost, kjer se vzpostavlja odnos med razmišljenostjo in konkretnostjo ali pa med fizičnostjo in metafizičnostjo.
“Če si se vsemu odpovedal, oporne točke potrebuješ, / kamen na hrbtu, datum, uro, smer reke, ključ, / pogled nase iz kota sobe, ne iz ogledala, ki te obsodi.” Obsedeno raziskovanje osebnosti, občasno celo prediranje nemogočosti, vodi v relativiziranje. S tem ko se je lirski subjekt odmaknil od naključij realnosti in skušal ustvariti svojo alternativno realnost, se sprašuje, kaj je pravzaprav ta boj z besedami, s pravimi mislimi? Ko Marko Elsner Grošelj vpleta knjige, kot so Nočni gozd, ali pa dialog z angleškim pesnikom Blakom, pomeni, da v tej pesniški zbirki prevprašuje status poezije. “Ne upoštevam kanona poezije, / iz tega se ne trudim delati umetnosti.” Lirski subjekt torej opušča konvencije, ki potrjujejo realnost, in poskuša razdelati ali pa predihati prostore, iz katerih se poraja poezija.
“Nikoli ne bom videl v temi, si mislim, / pa kaj je tako vznemirljivega v tej notranjosti, / nato rečem, drugačnost, drugačno čustvovanje, / drugi občutki, drugačne brazde, serpentine, / preskoki, neprizanesljiva lahkotnost, izkoščičenost, tabernakelj, osnutki, drznost / in nikoli obžalovanje trenutka.” Ne glede na to, koliko je svet v ruševinah, se je vedno mogoče zateči v poezijo, ki je očitno eden od načinov doseganja izpolnitve. Pisanje je torej obsedenost in potem olajšanje. Na ta način so pesmi v zbirki Pobral sem van Goghovo uho pisane iz jazovske drže, ki zaradi radikalnega intimizma spominja na poezijo Tomaža Šalamuna; lirski subjekt se tu ne pretvarja, in to kljub simbolični govorici, da je nekaj drugega kot tisto, kar je. Tisti, ki se izreka, se zaveda, da je poezija odrinjena na obrobje, vendar ne bomo našli samopomilovanja, negotovosti vase, pač pa seganje v preteklost in primerjave s sedanjostjo, zavedanje o omejenih zmožnostih, predvsem pa refleksijo o izvorih pesništva: “Kje se skrivajo verzi, če ne v mlakuži prekrvavljene / notranjosti …”
Z refleksijo o statusu poezije v današnjosti pride atmosferskost, pa tudi čudenje, trenutki spoznanja o svetu. Pesnik se zaveda, da je čudak, ni pa genij. Kljub odtujenosti od sveta, te pesmi nekako nizko letijo nad tlemi in je iz njih razbrati ponižno pesnikovo držo. Drobni prebliski, napolnjeni s presenetljivimi podrobnostmi, so tisto zaradi česar so te pesmi mistične, ne pa tudi pretenciozne: “In glej, rešuje te svetloba med telesi, / ki zre vate in ta svetloba se premika, ne telesa.” Občasno v pesmih razbiramo tudi pripovedne nastavke, fragmente, ki se lahko le pesniško razvijejo: “Imel sem idejo z obešeno haljo, / ki prenoči v kopalnici, / pa je nobena roka ne poboža, ne odvzame ji vonja po tobaku.”
Poleg slikovitega podobja je pomemben tudi pesnikov občutek za jezik; iz tega izhaja neka posebna zvočnost, ki je morda posledica tega, da je Marko Elsner Grošelj tudi avtor številnih radijskih iger. Tisto zaradi česar te pesmi – kljub spoznanju, da je poezija neuporabna v današnjosti – ne zapadejo v patetičnost, pa je avtorjeva razgledanost. Lirski subjekt v zbirki korespondira ne le s preteklimi literarnimi, pač pa tudi s filmskimi duhovi. Daljša, izjemoma naslovljena pesmi Kako sem si zamislil, da bi posneli literarni portret, skica, na primer kliče prizore iz filma Modra; v pesmih pa se referira tudi na različne umetniške figure, kot so Camille Claudel, Anthony Hopkins, Carmine Caruso in drugi.
V zaključku pesniška zbirka Elsnerja Grošlja Pobral sem van Goghovo uho ne ponuja spoznanj, še manj rešitev. Izpostavlja akt govorjenja, ki je spričo “ugrabljenega” sveta edino, kar še ostaja. A ne gre za sprijaznjenost, bolj za razumevanje in umevanje načina delovanja sveta. Užitek torej izhaja iz vsakokratnega izkustva, iz lovljenja trenutkov, ki so verjetno vse, kar spričo spodmikajočega se sveta še ostane. Kvaliteta te knjige, ki jo lahko beremo tudi kot pesnikov “intimni dnevnik barv, kompozicij, svetlobe, ritma jasminovih vej”, je, da je zmožna še tako droben detajl spremeniti v pesem.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Neveljaven email naslov