Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Marko Elsner Grošelj - Pobral sem van Goghovo uho

11.05.2020

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere: Renato Horvat.

Ljubljana : Hiša poezije, 2019

Pesniška zbirka Marka Elsnerja Grošlja Pobral sem van Goghovo uho je na nek način idealistična. Že v uvodnih pesmih se nam odpira pogled v pesniško delavnico ali kot beremo v eni izmed pesmi: “Pišem iz dneva v dan, toda kaj pišem?” Pesnik zanika omejitve dane realnosti, ji pobegne in ustvarja svoj lastni svet. V pokrajinah domišljije lirski subjekt kreira avtonomen svet, ki je nakrhan, razdrobljen. “Te gotovosti nimam, da bi s pesnikom dejal: … ker se ljubim samo z Bogom. Potem bi bilo vse prav in bi bil iz enega kosa.” Znotraj tega sveta, ki je umaknjen od realij, ni harmonije; pesmi brez naslovov delujejo kot magma jezika, kot piše Ivan Dobnik v spremnem zapisu, ki deluje po principu valovanja, večnega gibanja. A kljub vsemu – odprta forma, ki se ne pusti ujeti, sugerira preciznost, kjer se vzpostavlja odnos med razmišljenostjo in konkretnostjo ali pa med fizičnostjo in metafizičnostjo.

“Če si se vsemu odpovedal, oporne točke potrebuješ, / kamen na hrbtu, datum, uro, smer reke, ključ, / pogled nase iz kota sobe, ne iz ogledala, ki te obsodi.” Obsedeno raziskovanje osebnosti, občasno celo prediranje nemogočosti, vodi v relativiziranje. S tem ko se je lirski subjekt odmaknil od naključij realnosti in skušal ustvariti svojo alternativno realnost, se sprašuje, kaj je pravzaprav ta boj z besedami, s pravimi mislimi? Ko Marko Elsner Grošelj vpleta knjige, kot so Nočni gozd, ali pa dialog z angleškim pesnikom Blakom, pomeni, da v tej pesniški zbirki prevprašuje status poezije. “Ne upoštevam kanona poezije, / iz tega se ne trudim delati umetnosti.” Lirski subjekt torej opušča konvencije, ki potrjujejo realnost, in poskuša razdelati ali pa predihati prostore, iz katerih se poraja poezija.

“Nikoli ne bom videl v temi, si mislim, / pa kaj je tako vznemirljivega v tej notranjosti, / nato rečem, drugačnost, drugačno čustvovanje, / drugi občutki, drugačne brazde, serpentine, / preskoki, neprizanesljiva lahkotnost, izkoščičenost, tabernakelj, osnutki, drznost / in nikoli obžalovanje trenutka.” Ne glede na to, koliko je svet v ruševinah, se je vedno mogoče zateči v poezijo, ki je očitno eden od načinov doseganja izpolnitve. Pisanje je torej obsedenost in potem olajšanje. Na ta način so pesmi v zbirki Pobral sem van Goghovo uho pisane iz jazovske drže, ki zaradi radikalnega intimizma spominja na poezijo Tomaža Šalamuna; lirski subjekt se tu ne pretvarja, in to kljub simbolični govorici, da je nekaj drugega kot tisto, kar je. Tisti, ki se izreka, se zaveda, da je poezija odrinjena na obrobje, vendar ne bomo našli samopomilovanja, negotovosti vase, pač pa seganje v preteklost in primerjave s sedanjostjo, zavedanje o omejenih zmožnostih, predvsem pa refleksijo o izvorih pesništva: “Kje se skrivajo verzi, če ne v mlakuži prekrvavljene / notranjosti …”

Z refleksijo o statusu poezije v današnjosti pride atmosferskost, pa tudi čudenje, trenutki spoznanja o svetu. Pesnik se zaveda, da je čudak, ni pa genij. Kljub odtujenosti od sveta, te pesmi nekako nizko letijo nad tlemi in je iz njih razbrati ponižno pesnikovo držo. Drobni prebliski, napolnjeni s presenetljivimi podrobnostmi, so tisto zaradi česar so te pesmi mistične, ne pa tudi pretenciozne: “In glej, rešuje te svetloba med telesi, / ki zre vate in ta svetloba se premika, ne telesa.” Občasno v pesmih razbiramo tudi pripovedne nastavke, fragmente, ki se lahko le pesniško razvijejo: “Imel sem idejo z obešeno haljo, / ki prenoči v kopalnici, / pa je nobena roka ne poboža, ne odvzame ji vonja po tobaku.”

Poleg slikovitega podobja je pomemben tudi pesnikov občutek za jezik; iz tega izhaja neka posebna zvočnost, ki je morda posledica tega, da je Marko Elsner Grošelj tudi avtor številnih radijskih iger. Tisto zaradi česar te pesmi – kljub spoznanju, da je poezija neuporabna v današnjosti – ne zapadejo v patetičnost, pa je avtorjeva razgledanost. Lirski subjekt v zbirki korespondira ne le s preteklimi literarnimi, pač pa tudi s filmskimi duhovi. Daljša, izjemoma naslovljena pesmi Kako sem si zamislil, da bi posneli literarni portret, skica, na primer kliče prizore iz filma Modra; v pesmih pa se referira tudi na različne umetniške figure, kot so Camille Claudel, Anthony Hopkins, Carmine Caruso in drugi.

V zaključku pesniška zbirka Elsnerja Grošlja Pobral sem van Goghovo uho ne ponuja spoznanj, še manj rešitev. Izpostavlja akt govorjenja, ki je spričo “ugrabljenega” sveta edino, kar še ostaja. A ne gre za sprijaznjenost, bolj za razumevanje in umevanje načina delovanja sveta. Užitek torej izhaja iz vsakokratnega izkustva, iz lovljenja trenutkov, ki so verjetno vse, kar spričo spodmikajočega se sveta še ostane. Kvaliteta te knjige, ki jo lahko beremo tudi kot pesnikov “intimni dnevnik barv, kompozicij, svetlobe, ritma jasminovih vej”, je, da je zmožna še tako droben detajl spremeniti v pesem.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Marko Elsner Grošelj - Pobral sem van Goghovo uho

11.05.2020

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere: Renato Horvat.

Ljubljana : Hiša poezije, 2019

Pesniška zbirka Marka Elsnerja Grošlja Pobral sem van Goghovo uho je na nek način idealistična. Že v uvodnih pesmih se nam odpira pogled v pesniško delavnico ali kot beremo v eni izmed pesmi: “Pišem iz dneva v dan, toda kaj pišem?” Pesnik zanika omejitve dane realnosti, ji pobegne in ustvarja svoj lastni svet. V pokrajinah domišljije lirski subjekt kreira avtonomen svet, ki je nakrhan, razdrobljen. “Te gotovosti nimam, da bi s pesnikom dejal: … ker se ljubim samo z Bogom. Potem bi bilo vse prav in bi bil iz enega kosa.” Znotraj tega sveta, ki je umaknjen od realij, ni harmonije; pesmi brez naslovov delujejo kot magma jezika, kot piše Ivan Dobnik v spremnem zapisu, ki deluje po principu valovanja, večnega gibanja. A kljub vsemu – odprta forma, ki se ne pusti ujeti, sugerira preciznost, kjer se vzpostavlja odnos med razmišljenostjo in konkretnostjo ali pa med fizičnostjo in metafizičnostjo.

“Če si se vsemu odpovedal, oporne točke potrebuješ, / kamen na hrbtu, datum, uro, smer reke, ključ, / pogled nase iz kota sobe, ne iz ogledala, ki te obsodi.” Obsedeno raziskovanje osebnosti, občasno celo prediranje nemogočosti, vodi v relativiziranje. S tem ko se je lirski subjekt odmaknil od naključij realnosti in skušal ustvariti svojo alternativno realnost, se sprašuje, kaj je pravzaprav ta boj z besedami, s pravimi mislimi? Ko Marko Elsner Grošelj vpleta knjige, kot so Nočni gozd, ali pa dialog z angleškim pesnikom Blakom, pomeni, da v tej pesniški zbirki prevprašuje status poezije. “Ne upoštevam kanona poezije, / iz tega se ne trudim delati umetnosti.” Lirski subjekt torej opušča konvencije, ki potrjujejo realnost, in poskuša razdelati ali pa predihati prostore, iz katerih se poraja poezija.

“Nikoli ne bom videl v temi, si mislim, / pa kaj je tako vznemirljivega v tej notranjosti, / nato rečem, drugačnost, drugačno čustvovanje, / drugi občutki, drugačne brazde, serpentine, / preskoki, neprizanesljiva lahkotnost, izkoščičenost, tabernakelj, osnutki, drznost / in nikoli obžalovanje trenutka.” Ne glede na to, koliko je svet v ruševinah, se je vedno mogoče zateči v poezijo, ki je očitno eden od načinov doseganja izpolnitve. Pisanje je torej obsedenost in potem olajšanje. Na ta način so pesmi v zbirki Pobral sem van Goghovo uho pisane iz jazovske drže, ki zaradi radikalnega intimizma spominja na poezijo Tomaža Šalamuna; lirski subjekt se tu ne pretvarja, in to kljub simbolični govorici, da je nekaj drugega kot tisto, kar je. Tisti, ki se izreka, se zaveda, da je poezija odrinjena na obrobje, vendar ne bomo našli samopomilovanja, negotovosti vase, pač pa seganje v preteklost in primerjave s sedanjostjo, zavedanje o omejenih zmožnostih, predvsem pa refleksijo o izvorih pesništva: “Kje se skrivajo verzi, če ne v mlakuži prekrvavljene / notranjosti …”

Z refleksijo o statusu poezije v današnjosti pride atmosferskost, pa tudi čudenje, trenutki spoznanja o svetu. Pesnik se zaveda, da je čudak, ni pa genij. Kljub odtujenosti od sveta, te pesmi nekako nizko letijo nad tlemi in je iz njih razbrati ponižno pesnikovo držo. Drobni prebliski, napolnjeni s presenetljivimi podrobnostmi, so tisto zaradi česar so te pesmi mistične, ne pa tudi pretenciozne: “In glej, rešuje te svetloba med telesi, / ki zre vate in ta svetloba se premika, ne telesa.” Občasno v pesmih razbiramo tudi pripovedne nastavke, fragmente, ki se lahko le pesniško razvijejo: “Imel sem idejo z obešeno haljo, / ki prenoči v kopalnici, / pa je nobena roka ne poboža, ne odvzame ji vonja po tobaku.”

Poleg slikovitega podobja je pomemben tudi pesnikov občutek za jezik; iz tega izhaja neka posebna zvočnost, ki je morda posledica tega, da je Marko Elsner Grošelj tudi avtor številnih radijskih iger. Tisto zaradi česar te pesmi – kljub spoznanju, da je poezija neuporabna v današnjosti – ne zapadejo v patetičnost, pa je avtorjeva razgledanost. Lirski subjekt v zbirki korespondira ne le s preteklimi literarnimi, pač pa tudi s filmskimi duhovi. Daljša, izjemoma naslovljena pesmi Kako sem si zamislil, da bi posneli literarni portret, skica, na primer kliče prizore iz filma Modra; v pesmih pa se referira tudi na različne umetniške figure, kot so Camille Claudel, Anthony Hopkins, Carmine Caruso in drugi.

V zaključku pesniška zbirka Elsnerja Grošlja Pobral sem van Goghovo uho ne ponuja spoznanj, še manj rešitev. Izpostavlja akt govorjenja, ki je spričo “ugrabljenega” sveta edino, kar še ostaja. A ne gre za sprijaznjenost, bolj za razumevanje in umevanje načina delovanja sveta. Užitek torej izhaja iz vsakokratnega izkustva, iz lovljenja trenutkov, ki so verjetno vse, kar spričo spodmikajočega se sveta še ostane. Kvaliteta te knjige, ki jo lahko beremo tudi kot pesnikov “intimni dnevnik barv, kompozicij, svetlobe, ritma jasminovih vej”, je, da je zmožna še tako droben detajl spremeniti v pesem.


26.10.2020

Tončka Stanonik: Najina dvojina

Avtoric recenzije Marica Škorjanec Bere Maja Moll.


19.10.2020

Patrizia Cavalli: Ti lepi dnevi

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.


19.10.2020

Renata Salecl: Človek človeku virus in Tomaž Grušovnik: Karantenozofija

Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.


19.10.2020

F. H. Naji: Zadnji gozd

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.


16.10.2020

MGL - Polly Stenham: Ta obraz

MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/


16.10.2020

Filharmonični klasični koncerti 1

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


12.10.2020

Jenny Erpenbeck: Ob koncu dni

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


12.10.2020

Uroš Zupan: Arheologija sedanjosti

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere Jure Franko.


12.10.2020

Aleksander Peršolja: Poklekni in moli bogovom

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


12.10.2020

Sarival Sosič: Sin in sin

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


12.10.2020

Simona Semenič: Lepa kot slika

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


12.10.2020

Wajdi Mouawad: Vsi ptice

Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin


11.10.2020

Lepa kot slika

Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk


09.10.2020

Padati

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.10.2020

Rumena Božarovska: Moj mož

Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan


08.10.2020

Tihožitje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


05.10.2020

Andrej Rahten: Po razpadu skupne države

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Renato Horvat.


05.10.2020

Ejti Štih: Slike in zgodbe

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere: Eva Longyka Marušič.


05.10.2020

Julan Barnes: Lege življenja

Avtorica recenzije: Leonora Flis Bere: Eva Longyka Marušič.


02.10.2020

Tjaša Mislej: Naše skladišče

Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo


Stran 66 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov