Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sibylle Berg: Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha

11.05.2020

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič

Prevedla Urška Brodar ; Ljubljana : Sophia v sodelovanju z Goethejevim inštitutom 2019

Sibylle Berg je sedeminpetdesetletna nemško-švicarska avtorica, rojena še v vzhodni Nemčiji, ki pa jo je zapustila leta 1984. Slovenci njenih knjig v prevodu do zdaj nismo poznali, dokler ni pred nedavnim izšla knjiga Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha. Presenetljivo, pravzaprav, saj je Sibylle Berg že zelo uveljavljena pisateljica, dramatičarka, publicistka in aktivistka. Nekaj povejo o tem številke: petnajst romanov in knjig kratke proze ter esejev, petindvajset dram in enajst radijskih iger, šestnajst najrazličnejših nagrad, med njimi letošnja prestižna nagrada Bertolda Brechta, namenjena avtorjem, ki jim je v svojih delih »posebej uspela kritična analiza sodobnega časa«. Njena besedila so prevedena v številne jezike, avtorica poučuje dramaturgijo na Umetnostni akademiji v Zürichu. Tudi njenih dram na slovenskih odrih še nismo gledali – z izjemo teatrske inscenacije romana Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha v SNG Nova Gorica lani. Morda pa so razlogi za to v radikalnosti pisave Sibylle Berg? Ne gre namreč prezreti, da je avtorica svoj prvenec ponudila kar petdesetim založnikom, preden se je založba Reclam v Leipzigu leta 1997 le odločila za objavo. Sledilo je nekaj odklonilnih, večinoma pa pozitivnih kritik, vsekakor pa pri iskanju založnika ni imela nobene težave več.

Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha je z naslovom, pa tudi z ilustracijo Tinke Volarič na platnicah in premišljeno grafično izvedbo privlačna knjiga: na beli podlagi naslovnice je pet obrazkov z različnimi izrazi, ki jih prepleteni električni kabli vodijo do vtičnic. Zaviha s predstavitvijo avtorice in njenega dela sta črna, kabli se tu povežejo do samih sebe. Še kar brezupno likovno sporočilo: tako kot so brezupne osebe, ki nastopajo v zelo kratkih besedilih, nanizanih v knjigi, in so bolj ali manj shematične. Pred bralca vstanejo v nekem trenutku sedanjosti, razkrijejo drobec časa in počutja, ki jih je doletel in utonejo pred  novo zgodbo novega protagonista, dokler jih ne srečamo znova. V prepletenosti kablov – besedil najdemo spet tistega, ki smo ga imeli v roki že prej. Samo da ne vemo natančno, kaj je z njim že bilo … mogoče bi bilo dobro polistati v knjigi nazaj … Vsekakor pa vsi nastopajoči: Vera, Nora, Ruth, Tom, Helge, Bettina, Karl, Pit, Paul morda iščejo srečo iz naslova, vendar na nekakšen determinirano luzerski/zgubarski način od nikoder v nikamor: nekaj bi spremenili, nočejo biti obupno osamljeni, radi bi uresničili hrepenenja, prekinili dolgčas, grdoto in strah, vendar vse, kar poskušajo, vodi praviloma do še večje katastrofe. Predvsem pa niso smešni. Helge pravi: »Očitno je tako, da bi na tak večer rad bil vsepovsod, kjer nisem. Tukaj sem in hodim skozi noč kot nekaj, kar ne spada tja.« Tom pa »je sedel na balkonu. In se smehljal. Tako dolgo, da ga je skoraj zabolelo. Tako neobičajno je bilo to za obraz.«

V gmoti nepovezanih pripovedi, ki se dogajajo v neki nedoločeni sedanjosti, se vendarle izoblikujejo neke nesrečne ljubezenske zgodbe, iskanja komunikacije in dela, ki bi imelo smisel; predvsem pa je v celoti mogoče prepoznati najrazličnejše podtone: bedo »zavoženega lajfa« sodobnega Zahodnjaka, kritiko kapitalizma in potrošniškega uničevanja, zaničevanje vsakršnih vrednot, tudi pisanja za časopise. Takole beremo: »Zakaj mora biti takšno sranje v časopisih. Zakaj kdor koli te nebuloze bere. Izguba časa. Ki te odvrne od lastnega premisleka. Povprečje. Povprečni ljudje ustvarjajo razvedrilo za povprečne ljudi.« Sibylle Berg, kot vidimo, pri pisanju nima dlake na jeziku. Daleč od tega. S premišljeno zgradbo celote, namerno navidezno zmedo v različnih naracijah, z opisi grozljivo odbijajočih situacij, uporabo knjižnega jezika, pomešanega s pogovornim in tudi vulgarnim, bralca šokira in ga potiska v nelagodje. Nelagodje človeka, ki reče v knjigi: »Nič drugega nimamo početi, kot da pozabljamo. In ko bomo pozabili, je naše življenje naokrog.« Tu ni romantike, pravega ali navideznega optimizma, ni osmišljanja. Je samo zelo radikalno usmerjen pogled v bedo današnjega človeka, slečenega v resničnosti, kot jo je mogoče videti skozi očala, ki prepuščajo samo zelo ostre katastrofične obrise sodobne družbe.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Sibylle Berg: Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha

11.05.2020

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič

Prevedla Urška Brodar ; Ljubljana : Sophia v sodelovanju z Goethejevim inštitutom 2019

Sibylle Berg je sedeminpetdesetletna nemško-švicarska avtorica, rojena še v vzhodni Nemčiji, ki pa jo je zapustila leta 1984. Slovenci njenih knjig v prevodu do zdaj nismo poznali, dokler ni pred nedavnim izšla knjiga Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha. Presenetljivo, pravzaprav, saj je Sibylle Berg že zelo uveljavljena pisateljica, dramatičarka, publicistka in aktivistka. Nekaj povejo o tem številke: petnajst romanov in knjig kratke proze ter esejev, petindvajset dram in enajst radijskih iger, šestnajst najrazličnejših nagrad, med njimi letošnja prestižna nagrada Bertolda Brechta, namenjena avtorjem, ki jim je v svojih delih »posebej uspela kritična analiza sodobnega časa«. Njena besedila so prevedena v številne jezike, avtorica poučuje dramaturgijo na Umetnostni akademiji v Zürichu. Tudi njenih dram na slovenskih odrih še nismo gledali – z izjemo teatrske inscenacije romana Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha v SNG Nova Gorica lani. Morda pa so razlogi za to v radikalnosti pisave Sibylle Berg? Ne gre namreč prezreti, da je avtorica svoj prvenec ponudila kar petdesetim založnikom, preden se je založba Reclam v Leipzigu leta 1997 le odločila za objavo. Sledilo je nekaj odklonilnih, večinoma pa pozitivnih kritik, vsekakor pa pri iskanju založnika ni imela nobene težave več.

Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha je z naslovom, pa tudi z ilustracijo Tinke Volarič na platnicah in premišljeno grafično izvedbo privlačna knjiga: na beli podlagi naslovnice je pet obrazkov z različnimi izrazi, ki jih prepleteni električni kabli vodijo do vtičnic. Zaviha s predstavitvijo avtorice in njenega dela sta črna, kabli se tu povežejo do samih sebe. Še kar brezupno likovno sporočilo: tako kot so brezupne osebe, ki nastopajo v zelo kratkih besedilih, nanizanih v knjigi, in so bolj ali manj shematične. Pred bralca vstanejo v nekem trenutku sedanjosti, razkrijejo drobec časa in počutja, ki jih je doletel in utonejo pred  novo zgodbo novega protagonista, dokler jih ne srečamo znova. V prepletenosti kablov – besedil najdemo spet tistega, ki smo ga imeli v roki že prej. Samo da ne vemo natančno, kaj je z njim že bilo … mogoče bi bilo dobro polistati v knjigi nazaj … Vsekakor pa vsi nastopajoči: Vera, Nora, Ruth, Tom, Helge, Bettina, Karl, Pit, Paul morda iščejo srečo iz naslova, vendar na nekakšen determinirano luzerski/zgubarski način od nikoder v nikamor: nekaj bi spremenili, nočejo biti obupno osamljeni, radi bi uresničili hrepenenja, prekinili dolgčas, grdoto in strah, vendar vse, kar poskušajo, vodi praviloma do še večje katastrofe. Predvsem pa niso smešni. Helge pravi: »Očitno je tako, da bi na tak večer rad bil vsepovsod, kjer nisem. Tukaj sem in hodim skozi noč kot nekaj, kar ne spada tja.« Tom pa »je sedel na balkonu. In se smehljal. Tako dolgo, da ga je skoraj zabolelo. Tako neobičajno je bilo to za obraz.«

V gmoti nepovezanih pripovedi, ki se dogajajo v neki nedoločeni sedanjosti, se vendarle izoblikujejo neke nesrečne ljubezenske zgodbe, iskanja komunikacije in dela, ki bi imelo smisel; predvsem pa je v celoti mogoče prepoznati najrazličnejše podtone: bedo »zavoženega lajfa« sodobnega Zahodnjaka, kritiko kapitalizma in potrošniškega uničevanja, zaničevanje vsakršnih vrednot, tudi pisanja za časopise. Takole beremo: »Zakaj mora biti takšno sranje v časopisih. Zakaj kdor koli te nebuloze bere. Izguba časa. Ki te odvrne od lastnega premisleka. Povprečje. Povprečni ljudje ustvarjajo razvedrilo za povprečne ljudi.« Sibylle Berg, kot vidimo, pri pisanju nima dlake na jeziku. Daleč od tega. S premišljeno zgradbo celote, namerno navidezno zmedo v različnih naracijah, z opisi grozljivo odbijajočih situacij, uporabo knjižnega jezika, pomešanega s pogovornim in tudi vulgarnim, bralca šokira in ga potiska v nelagodje. Nelagodje človeka, ki reče v knjigi: »Nič drugega nimamo početi, kot da pozabljamo. In ko bomo pozabili, je naše življenje naokrog.« Tu ni romantike, pravega ali navideznega optimizma, ni osmišljanja. Je samo zelo radikalno usmerjen pogled v bedo današnjega človeka, slečenega v resničnosti, kot jo je mogoče videti skozi očala, ki prepuščajo samo zelo ostre katastrofične obrise sodobne družbe.


31.08.2020

Lucija Stepančič: Naj me kdo zbudi

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


31.08.2020

Marica Škorjanec: Nikdirdom

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.


31.08.2020

Martin Heidegger: O stvari mišljenja

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.


28.08.2020

Evripid: Alkestida

Evripid: Alkestida Gledališče Marina Držića / gostovanje na Festival Ljubljana 27.08.2020 Režija: Livija Pandur Avtorica priredbe in dramaturginja: Lada Kaštelan Scenografija: Sven Jonke (Numen) Glasba: Primož Hladnik, Boris Benko (Duo Silence) Scenografija: Andrej Rutar Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Asistentka scenografa: Irena Kraljić Asistentka režiserke: Mateja Kokol Asistentka kostumografije: Andrea Marić Nastopajo: Katarina Stegnar, Igor Kovač, Zdeslav Čotić, Glorija Šoletić, Mirej Stanić, Nika Lasić, Vini Jurčić, Hrvoje Sebastijan, Boajn Beribaka Na Festivalu Ljubljana se je s predstavo Alkestida predstavilo dubrovniško Gledališče Marina Držića. Evripidovo dramo o najboljši med ženami je na oder postavila režiserka Livija Pandur. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Aljoša Rebolj


28.08.2020

Osebna zgodovina Davida Copperfielda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.08.2020

Zoe

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.08.2020

Boris A. Novak: Lunin koledar

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


24.08.2020

Samanta Schweblin: Varna razdalja

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


21.08.2020

Razbijalka sistema

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.08.2020

Koncert opernih arij z Ano Netrebko in Jusifom Ejvazovom

Na sporedu so bili standardni odlomki železnega opernega repertoarja kot je v navadi na tovrstnih koncertih. Sicer pa je bilo vabilo na ljubljanski festival prvo, ki ga je operni par prejel v času pandemije.


17.08.2020

Borut Kraševec: Agni

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


17.08.2020

Michel Houellebecq: Serotonin

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Aleksander Golja.


17.08.2020

Marko Kravos: Poslanica v dvanajstih zlogih

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


14.08.2020

Pod belimi pečinami

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


10.08.2020

Peter Semolič: Robovi

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Maja Moll in Jure Franko.


10.08.2020

Janko Petrovec: Karantena. Rim

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Lidija Hartman.


10.08.2020

Shirley Jackson: V hiši med hribi straši

Avtor recenzije: Marko Golja Bere Jure Franko.


07.08.2020

O filmu Rim

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.08.2020

Skrito življenje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 69 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov