Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere: Maja Moll.
Ljubljana : Založba ZRC, 2019
Ob nedavni stoletnici slovenske univerze je bilo največ pozornosti namenjene dogodkom ob njenem nastajanju, manj pa visokošolskemu izobraževanju Slovencev v prejšnjih obdobjih, ki je ta dosežek omogočilo. Uka žeja je namreč naše prednike gnala v svet že veliko prej, ko se še niso zavedali, da so Slovenci, in preden so začeli sanjati o svoji državnosti. Bibliotekar in raziskovalec socialne in kulturne zgodovine izobraženstva Alojz Cindrič se je prav ob tej obletnici namenil raziskati, kdo so bili tisti Ljubljančani, ki so se v preteklosti izobraževali, kot je zapisal, »predvsem na dunajski univerzi, kako so s svojo mislijo in delovanjem sooblikovali naš kulturni, znanstveni in gospodarski prostor in kako so vplivali na ustanovitev prve slovenske univerze«.
V monografiji Ljubljanski izobraženci skozi čas, opremljeni z bogatim slikovnim gradivom in preglednicami, je avtor strnil svoje dosedanje preučevanje univerzitetnih matrik, najpomembnejšega vira za zgodovino univerze in visokošolskega študija, ter protokolov in drugih dokumentov, shranjenih na Dunaju. Po uvodni predstavitvi nastanka srednjeveških univerz ter začetkov in razvoja vseh oblik šolstva v Ljubljani je opozoril še na študente s Kranjske, ki so pred nastankom dunajske univerze študirali v Italiji in drugod. V Bologni je na primer izsledil podatke o vpisu Rudolfa iz Ljubljane že leta 1294, še starejša pa je omemba magistra Ludvika iz Ljubljane, priče z akademskim naslovom v listini oglejskega patriarha Bertolda iz leta 1248.
Nato se je Alojz Cindrič osredotočil na vlogo za Slovence najpomembnejše visoke šole skozi celotno raziskovano obdobje. Dobrega pol tisočletja od ustanovitve dunajske univerze leta 1365 do predzadnjega leta prve vojne je razdelil na čas do leta 1803 in po njem. V prvem se je razvijala od prevlade sholastike, pretresov z reformacijo in protireformacijo do vzpona v evropsko središče matematičnih in astronomskih študijev. Prek reform po letu 1804 in uvajanja novih študijskih smeri – leta 1887 tudi slavistike – je počasi dosegla raven sodobnih evropskih ustanov, vendar šele po tem, ko je država po napoleonskih vojnah najprej s cenzuro in drugimi omejitvami prevzela popoln nadzor nad študijem. Spremembe je leta 1821 v Ljubljani zavrnil tudi cesar Franc I., ko je dejal »Med ljudstvom se širijo nove misli, ki pa jih ne bom nikoli odobraval. Ostanite pri starem redu, ki je še vedno najboljši! Našim prednikom se je pri tem dobro godilo, zakaj se ne bi tudi vam? Ne potrebujemo učenjakov, temveč le pridnih državljanov, in tako mi vzgajajte mladino.«
Dunajska univerza je najstarejše še delujoča univerza na nemškem jezikovnem območju – na vzhodu sta jo za nekaj let prehitela le Praga in Krakov. Avtor je kljub težavam z različnimi zapisi krajevnih in osebnih imen med vpisanimi naštel kar 5631 šolarjev in študentov s Kranjske, od leta 1897 tudi štiri študentke. Med njimi jih je bilo 1334 zagotovo iz Ljubljane. Vzporedno je predstavil tudi izobraževanje kranjskih študentov v Gradcu ter na italijanskih, nemških in drugih univerzah.
Prvi Kranjec na dunajski univerzi je bil leta 1377 Pankracij iz Mokronoga, Pangratius de Nasenfuz, prvi ljubljanski študent pa Martin iz Ljubljane, kot Martinus de Lawbaco vpisan v študijskem letu 1392. Zadnja med vpisanimi, pri katerih je bilo mogoče ugotoviti, da so prišli iz Ljubljane, je bila leta 1917 Elza Soss na medicini. Ljubljančanke, je ugotovil Alojz Cindrič, so bile sicer med prvimi študentkami na Dunaju: »Vstop žensk v akademsko sfero,« je še opozoril, »je pomenil dotlej največjo spremembo v univerzitetnem izobraževanju. Spremenil je študentsko strukturo, v univerzitetno življenje pa vnesel duha novega časa.«
Cindrič je v nadaljevanju nanizal še množico podatkov, ki jih je odkril na Dunaju. Na primer, kakšna je bila družbena in socialna sestava ljubljanskih študentov v srednjem veku in pozneje, kako so pokrivali visoke stroške študija in bivanja, za katere študije so se odločali itn. Za obdobje 1804–1917 je bilo seveda na voljo veliko več podatkov o študentih kot za prvi del. Med drugim o tem, katere šole so končali pred vpisom na univerzo, kakšne uspehe so dosegli, kako so se preživljali, kakšne so bile njihove sorodstvene vezi, družinski status, jezikovni izvor in veroizpoved. Dodal je še analizo doktorantov iz Ljubljane in opozoril na znane Ljubljančane, zlasti tiste, ki so sodelovali pri ustanavljanju univerze v Ljubljani. Omenimo le nekaj najznamenitejših iz zadnjih desetletij pred letom 1917: zgodovinarja Ivan Kos in Ivan Vrhovec, pravnik in politik Henrik Tuma, politik Fran Šuklje, ustanovitelj otroške bolnišnice v Ljubljani Viljem Kovač, naravoslovec Fran Erjavec, biolog Pavel Grošelj, geograf Anton Melik, arheolog Srečko Brodar, jezikoslovec Fran Ramovš in elektroinženir Milan Vidmar.
Monografijo Alojza Cindriča Ljubljanski izobraženci skozi čas zaključuje 150 strani obsegajoč register oziroma katalog z navedenim arhivskim gradivom in viri – po avtorjevih besedah najdragocenejši del študije, ki pomeni vir za nadaljnje preučevanje. Tu so nanizana, piše, »številna imena znanih Ljubljančanov, ki so po končanem študiju prinašali svoje znanje in nove ideje v slovenski prostor, se politično, kulturno in znanstveno udejstvovali, predvsem pa pripomogli k oblikovanju slovenske narodne identitete.«
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere: Maja Moll.
Ljubljana : Založba ZRC, 2019
Ob nedavni stoletnici slovenske univerze je bilo največ pozornosti namenjene dogodkom ob njenem nastajanju, manj pa visokošolskemu izobraževanju Slovencev v prejšnjih obdobjih, ki je ta dosežek omogočilo. Uka žeja je namreč naše prednike gnala v svet že veliko prej, ko se še niso zavedali, da so Slovenci, in preden so začeli sanjati o svoji državnosti. Bibliotekar in raziskovalec socialne in kulturne zgodovine izobraženstva Alojz Cindrič se je prav ob tej obletnici namenil raziskati, kdo so bili tisti Ljubljančani, ki so se v preteklosti izobraževali, kot je zapisal, »predvsem na dunajski univerzi, kako so s svojo mislijo in delovanjem sooblikovali naš kulturni, znanstveni in gospodarski prostor in kako so vplivali na ustanovitev prve slovenske univerze«.
V monografiji Ljubljanski izobraženci skozi čas, opremljeni z bogatim slikovnim gradivom in preglednicami, je avtor strnil svoje dosedanje preučevanje univerzitetnih matrik, najpomembnejšega vira za zgodovino univerze in visokošolskega študija, ter protokolov in drugih dokumentov, shranjenih na Dunaju. Po uvodni predstavitvi nastanka srednjeveških univerz ter začetkov in razvoja vseh oblik šolstva v Ljubljani je opozoril še na študente s Kranjske, ki so pred nastankom dunajske univerze študirali v Italiji in drugod. V Bologni je na primer izsledil podatke o vpisu Rudolfa iz Ljubljane že leta 1294, še starejša pa je omemba magistra Ludvika iz Ljubljane, priče z akademskim naslovom v listini oglejskega patriarha Bertolda iz leta 1248.
Nato se je Alojz Cindrič osredotočil na vlogo za Slovence najpomembnejše visoke šole skozi celotno raziskovano obdobje. Dobrega pol tisočletja od ustanovitve dunajske univerze leta 1365 do predzadnjega leta prve vojne je razdelil na čas do leta 1803 in po njem. V prvem se je razvijala od prevlade sholastike, pretresov z reformacijo in protireformacijo do vzpona v evropsko središče matematičnih in astronomskih študijev. Prek reform po letu 1804 in uvajanja novih študijskih smeri – leta 1887 tudi slavistike – je počasi dosegla raven sodobnih evropskih ustanov, vendar šele po tem, ko je država po napoleonskih vojnah najprej s cenzuro in drugimi omejitvami prevzela popoln nadzor nad študijem. Spremembe je leta 1821 v Ljubljani zavrnil tudi cesar Franc I., ko je dejal »Med ljudstvom se širijo nove misli, ki pa jih ne bom nikoli odobraval. Ostanite pri starem redu, ki je še vedno najboljši! Našim prednikom se je pri tem dobro godilo, zakaj se ne bi tudi vam? Ne potrebujemo učenjakov, temveč le pridnih državljanov, in tako mi vzgajajte mladino.«
Dunajska univerza je najstarejše še delujoča univerza na nemškem jezikovnem območju – na vzhodu sta jo za nekaj let prehitela le Praga in Krakov. Avtor je kljub težavam z različnimi zapisi krajevnih in osebnih imen med vpisanimi naštel kar 5631 šolarjev in študentov s Kranjske, od leta 1897 tudi štiri študentke. Med njimi jih je bilo 1334 zagotovo iz Ljubljane. Vzporedno je predstavil tudi izobraževanje kranjskih študentov v Gradcu ter na italijanskih, nemških in drugih univerzah.
Prvi Kranjec na dunajski univerzi je bil leta 1377 Pankracij iz Mokronoga, Pangratius de Nasenfuz, prvi ljubljanski študent pa Martin iz Ljubljane, kot Martinus de Lawbaco vpisan v študijskem letu 1392. Zadnja med vpisanimi, pri katerih je bilo mogoče ugotoviti, da so prišli iz Ljubljane, je bila leta 1917 Elza Soss na medicini. Ljubljančanke, je ugotovil Alojz Cindrič, so bile sicer med prvimi študentkami na Dunaju: »Vstop žensk v akademsko sfero,« je še opozoril, »je pomenil dotlej največjo spremembo v univerzitetnem izobraževanju. Spremenil je študentsko strukturo, v univerzitetno življenje pa vnesel duha novega časa.«
Cindrič je v nadaljevanju nanizal še množico podatkov, ki jih je odkril na Dunaju. Na primer, kakšna je bila družbena in socialna sestava ljubljanskih študentov v srednjem veku in pozneje, kako so pokrivali visoke stroške študija in bivanja, za katere študije so se odločali itn. Za obdobje 1804–1917 je bilo seveda na voljo veliko več podatkov o študentih kot za prvi del. Med drugim o tem, katere šole so končali pred vpisom na univerzo, kakšne uspehe so dosegli, kako so se preživljali, kakšne so bile njihove sorodstvene vezi, družinski status, jezikovni izvor in veroizpoved. Dodal je še analizo doktorantov iz Ljubljane in opozoril na znane Ljubljančane, zlasti tiste, ki so sodelovali pri ustanavljanju univerze v Ljubljani. Omenimo le nekaj najznamenitejših iz zadnjih desetletij pred letom 1917: zgodovinarja Ivan Kos in Ivan Vrhovec, pravnik in politik Henrik Tuma, politik Fran Šuklje, ustanovitelj otroške bolnišnice v Ljubljani Viljem Kovač, naravoslovec Fran Erjavec, biolog Pavel Grošelj, geograf Anton Melik, arheolog Srečko Brodar, jezikoslovec Fran Ramovš in elektroinženir Milan Vidmar.
Monografijo Alojza Cindriča Ljubljanski izobraženci skozi čas zaključuje 150 strani obsegajoč register oziroma katalog z navedenim arhivskim gradivom in viri – po avtorjevih besedah najdragocenejši del študije, ki pomeni vir za nadaljnje preučevanje. Tu so nanizana, piše, »številna imena znanih Ljubljančanov, ki so po končanem študiju prinašali svoje znanje in nove ideje v slovenski prostor, se politično, kulturno in znanstveno udejstvovali, predvsem pa pripomogli k oblikovanju slovenske narodne identitete.«
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič
Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.
Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madon, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Neveljaven email naslov