Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere: Maja Moll.
Ljubljana : Založba ZRC, 2019
Ob nedavni stoletnici slovenske univerze je bilo največ pozornosti namenjene dogodkom ob njenem nastajanju, manj pa visokošolskemu izobraževanju Slovencev v prejšnjih obdobjih, ki je ta dosežek omogočilo. Uka žeja je namreč naše prednike gnala v svet že veliko prej, ko se še niso zavedali, da so Slovenci, in preden so začeli sanjati o svoji državnosti. Bibliotekar in raziskovalec socialne in kulturne zgodovine izobraženstva Alojz Cindrič se je prav ob tej obletnici namenil raziskati, kdo so bili tisti Ljubljančani, ki so se v preteklosti izobraževali, kot je zapisal, »predvsem na dunajski univerzi, kako so s svojo mislijo in delovanjem sooblikovali naš kulturni, znanstveni in gospodarski prostor in kako so vplivali na ustanovitev prve slovenske univerze«.
V monografiji Ljubljanski izobraženci skozi čas, opremljeni z bogatim slikovnim gradivom in preglednicami, je avtor strnil svoje dosedanje preučevanje univerzitetnih matrik, najpomembnejšega vira za zgodovino univerze in visokošolskega študija, ter protokolov in drugih dokumentov, shranjenih na Dunaju. Po uvodni predstavitvi nastanka srednjeveških univerz ter začetkov in razvoja vseh oblik šolstva v Ljubljani je opozoril še na študente s Kranjske, ki so pred nastankom dunajske univerze študirali v Italiji in drugod. V Bologni je na primer izsledil podatke o vpisu Rudolfa iz Ljubljane že leta 1294, še starejša pa je omemba magistra Ludvika iz Ljubljane, priče z akademskim naslovom v listini oglejskega patriarha Bertolda iz leta 1248.
Nato se je Alojz Cindrič osredotočil na vlogo za Slovence najpomembnejše visoke šole skozi celotno raziskovano obdobje. Dobrega pol tisočletja od ustanovitve dunajske univerze leta 1365 do predzadnjega leta prve vojne je razdelil na čas do leta 1803 in po njem. V prvem se je razvijala od prevlade sholastike, pretresov z reformacijo in protireformacijo do vzpona v evropsko središče matematičnih in astronomskih študijev. Prek reform po letu 1804 in uvajanja novih študijskih smeri – leta 1887 tudi slavistike – je počasi dosegla raven sodobnih evropskih ustanov, vendar šele po tem, ko je država po napoleonskih vojnah najprej s cenzuro in drugimi omejitvami prevzela popoln nadzor nad študijem. Spremembe je leta 1821 v Ljubljani zavrnil tudi cesar Franc I., ko je dejal »Med ljudstvom se širijo nove misli, ki pa jih ne bom nikoli odobraval. Ostanite pri starem redu, ki je še vedno najboljši! Našim prednikom se je pri tem dobro godilo, zakaj se ne bi tudi vam? Ne potrebujemo učenjakov, temveč le pridnih državljanov, in tako mi vzgajajte mladino.«
Dunajska univerza je najstarejše še delujoča univerza na nemškem jezikovnem območju – na vzhodu sta jo za nekaj let prehitela le Praga in Krakov. Avtor je kljub težavam z različnimi zapisi krajevnih in osebnih imen med vpisanimi naštel kar 5631 šolarjev in študentov s Kranjske, od leta 1897 tudi štiri študentke. Med njimi jih je bilo 1334 zagotovo iz Ljubljane. Vzporedno je predstavil tudi izobraževanje kranjskih študentov v Gradcu ter na italijanskih, nemških in drugih univerzah.
Prvi Kranjec na dunajski univerzi je bil leta 1377 Pankracij iz Mokronoga, Pangratius de Nasenfuz, prvi ljubljanski študent pa Martin iz Ljubljane, kot Martinus de Lawbaco vpisan v študijskem letu 1392. Zadnja med vpisanimi, pri katerih je bilo mogoče ugotoviti, da so prišli iz Ljubljane, je bila leta 1917 Elza Soss na medicini. Ljubljančanke, je ugotovil Alojz Cindrič, so bile sicer med prvimi študentkami na Dunaju: »Vstop žensk v akademsko sfero,« je še opozoril, »je pomenil dotlej največjo spremembo v univerzitetnem izobraževanju. Spremenil je študentsko strukturo, v univerzitetno življenje pa vnesel duha novega časa.«
Cindrič je v nadaljevanju nanizal še množico podatkov, ki jih je odkril na Dunaju. Na primer, kakšna je bila družbena in socialna sestava ljubljanskih študentov v srednjem veku in pozneje, kako so pokrivali visoke stroške študija in bivanja, za katere študije so se odločali itn. Za obdobje 1804–1917 je bilo seveda na voljo veliko več podatkov o študentih kot za prvi del. Med drugim o tem, katere šole so končali pred vpisom na univerzo, kakšne uspehe so dosegli, kako so se preživljali, kakšne so bile njihove sorodstvene vezi, družinski status, jezikovni izvor in veroizpoved. Dodal je še analizo doktorantov iz Ljubljane in opozoril na znane Ljubljančane, zlasti tiste, ki so sodelovali pri ustanavljanju univerze v Ljubljani. Omenimo le nekaj najznamenitejših iz zadnjih desetletij pred letom 1917: zgodovinarja Ivan Kos in Ivan Vrhovec, pravnik in politik Henrik Tuma, politik Fran Šuklje, ustanovitelj otroške bolnišnice v Ljubljani Viljem Kovač, naravoslovec Fran Erjavec, biolog Pavel Grošelj, geograf Anton Melik, arheolog Srečko Brodar, jezikoslovec Fran Ramovš in elektroinženir Milan Vidmar.
Monografijo Alojza Cindriča Ljubljanski izobraženci skozi čas zaključuje 150 strani obsegajoč register oziroma katalog z navedenim arhivskim gradivom in viri – po avtorjevih besedah najdragocenejši del študije, ki pomeni vir za nadaljnje preučevanje. Tu so nanizana, piše, »številna imena znanih Ljubljančanov, ki so po končanem študiju prinašali svoje znanje in nove ideje v slovenski prostor, se politično, kulturno in znanstveno udejstvovali, predvsem pa pripomogli k oblikovanju slovenske narodne identitete.«
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere: Maja Moll.
Ljubljana : Založba ZRC, 2019
Ob nedavni stoletnici slovenske univerze je bilo največ pozornosti namenjene dogodkom ob njenem nastajanju, manj pa visokošolskemu izobraževanju Slovencev v prejšnjih obdobjih, ki je ta dosežek omogočilo. Uka žeja je namreč naše prednike gnala v svet že veliko prej, ko se še niso zavedali, da so Slovenci, in preden so začeli sanjati o svoji državnosti. Bibliotekar in raziskovalec socialne in kulturne zgodovine izobraženstva Alojz Cindrič se je prav ob tej obletnici namenil raziskati, kdo so bili tisti Ljubljančani, ki so se v preteklosti izobraževali, kot je zapisal, »predvsem na dunajski univerzi, kako so s svojo mislijo in delovanjem sooblikovali naš kulturni, znanstveni in gospodarski prostor in kako so vplivali na ustanovitev prve slovenske univerze«.
V monografiji Ljubljanski izobraženci skozi čas, opremljeni z bogatim slikovnim gradivom in preglednicami, je avtor strnil svoje dosedanje preučevanje univerzitetnih matrik, najpomembnejšega vira za zgodovino univerze in visokošolskega študija, ter protokolov in drugih dokumentov, shranjenih na Dunaju. Po uvodni predstavitvi nastanka srednjeveških univerz ter začetkov in razvoja vseh oblik šolstva v Ljubljani je opozoril še na študente s Kranjske, ki so pred nastankom dunajske univerze študirali v Italiji in drugod. V Bologni je na primer izsledil podatke o vpisu Rudolfa iz Ljubljane že leta 1294, še starejša pa je omemba magistra Ludvika iz Ljubljane, priče z akademskim naslovom v listini oglejskega patriarha Bertolda iz leta 1248.
Nato se je Alojz Cindrič osredotočil na vlogo za Slovence najpomembnejše visoke šole skozi celotno raziskovano obdobje. Dobrega pol tisočletja od ustanovitve dunajske univerze leta 1365 do predzadnjega leta prve vojne je razdelil na čas do leta 1803 in po njem. V prvem se je razvijala od prevlade sholastike, pretresov z reformacijo in protireformacijo do vzpona v evropsko središče matematičnih in astronomskih študijev. Prek reform po letu 1804 in uvajanja novih študijskih smeri – leta 1887 tudi slavistike – je počasi dosegla raven sodobnih evropskih ustanov, vendar šele po tem, ko je država po napoleonskih vojnah najprej s cenzuro in drugimi omejitvami prevzela popoln nadzor nad študijem. Spremembe je leta 1821 v Ljubljani zavrnil tudi cesar Franc I., ko je dejal »Med ljudstvom se širijo nove misli, ki pa jih ne bom nikoli odobraval. Ostanite pri starem redu, ki je še vedno najboljši! Našim prednikom se je pri tem dobro godilo, zakaj se ne bi tudi vam? Ne potrebujemo učenjakov, temveč le pridnih državljanov, in tako mi vzgajajte mladino.«
Dunajska univerza je najstarejše še delujoča univerza na nemškem jezikovnem območju – na vzhodu sta jo za nekaj let prehitela le Praga in Krakov. Avtor je kljub težavam z različnimi zapisi krajevnih in osebnih imen med vpisanimi naštel kar 5631 šolarjev in študentov s Kranjske, od leta 1897 tudi štiri študentke. Med njimi jih je bilo 1334 zagotovo iz Ljubljane. Vzporedno je predstavil tudi izobraževanje kranjskih študentov v Gradcu ter na italijanskih, nemških in drugih univerzah.
Prvi Kranjec na dunajski univerzi je bil leta 1377 Pankracij iz Mokronoga, Pangratius de Nasenfuz, prvi ljubljanski študent pa Martin iz Ljubljane, kot Martinus de Lawbaco vpisan v študijskem letu 1392. Zadnja med vpisanimi, pri katerih je bilo mogoče ugotoviti, da so prišli iz Ljubljane, je bila leta 1917 Elza Soss na medicini. Ljubljančanke, je ugotovil Alojz Cindrič, so bile sicer med prvimi študentkami na Dunaju: »Vstop žensk v akademsko sfero,« je še opozoril, »je pomenil dotlej največjo spremembo v univerzitetnem izobraževanju. Spremenil je študentsko strukturo, v univerzitetno življenje pa vnesel duha novega časa.«
Cindrič je v nadaljevanju nanizal še množico podatkov, ki jih je odkril na Dunaju. Na primer, kakšna je bila družbena in socialna sestava ljubljanskih študentov v srednjem veku in pozneje, kako so pokrivali visoke stroške študija in bivanja, za katere študije so se odločali itn. Za obdobje 1804–1917 je bilo seveda na voljo veliko več podatkov o študentih kot za prvi del. Med drugim o tem, katere šole so končali pred vpisom na univerzo, kakšne uspehe so dosegli, kako so se preživljali, kakšne so bile njihove sorodstvene vezi, družinski status, jezikovni izvor in veroizpoved. Dodal je še analizo doktorantov iz Ljubljane in opozoril na znane Ljubljančane, zlasti tiste, ki so sodelovali pri ustanavljanju univerze v Ljubljani. Omenimo le nekaj najznamenitejših iz zadnjih desetletij pred letom 1917: zgodovinarja Ivan Kos in Ivan Vrhovec, pravnik in politik Henrik Tuma, politik Fran Šuklje, ustanovitelj otroške bolnišnice v Ljubljani Viljem Kovač, naravoslovec Fran Erjavec, biolog Pavel Grošelj, geograf Anton Melik, arheolog Srečko Brodar, jezikoslovec Fran Ramovš in elektroinženir Milan Vidmar.
Monografijo Alojza Cindriča Ljubljanski izobraženci skozi čas zaključuje 150 strani obsegajoč register oziroma katalog z navedenim arhivskim gradivom in viri – po avtorjevih besedah najdragocenejši del študije, ki pomeni vir za nadaljnje preučevanje. Tu so nanizana, piše, »številna imena znanih Ljubljančanov, ki so po končanem študiju prinašali svoje znanje in nove ideje v slovenski prostor, se politično, kulturno in znanstveno udejstvovali, predvsem pa pripomogli k oblikovanju slovenske narodne identitete.«
Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020
Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.
Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci
V Mestnem gledališču ljubljanskem prejšnje sezone niso mogli speljati do konca, zato je prva septembrska premiera še pomladni dolg; režiserka Barbara Hieng Samobor, sicer direktorica in umetniška vodja gledališča, je na oder studia postavila besedilo španskega avtorja Joséja Cabeze, ki je nastalo kot scenarij za film Sedem let – prevedel ga je Ignac Fock. Vodilna četverica podjetja – v izvirniku so to večinoma moški, v slovenski različici z naslovom Trije milijoni minut pa same ženske – se zaradi nezakonitih poslovnih praks znajde pred dilemo: nekdo se bo moral žrtvovati, prevzeti krivdo in iti za 7 let v zapor; tako bo podjetje rešeno, ostali pa na prostosti. Vtise po premieri psihološkega trilerja Trije milijoni minut je zbrala Staša Grahek. Po filmskem scenariju 7 let (7 anos), 2017 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 8. september 2020 prevajalec Ignac Fock režiserka in avtorica priredbe Barbara Hieng Samobor dramaturginja Eva Mahkovic scenograf Darjan Mihajlović Cerar kostumografka Bjanka Adžić Ursulov lektorica Maja Cerar oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik oblikovalec tona Sašo Dragaš asistentka dramaturginje in šepetalka na vajah (študijsko) Ida Brancelj Nastopajo Judita Zidar, Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk k. g., Jana Zupančič (glas) Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik Avtor fotorafije: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Wajdi Muawad: Požigi SNG Drama Ljubljana / premiera 04.09.2020 Režija: Nina Rajić Kranjac Prevajalka: Eva Mahkovic Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenografija: Urša Vidic Kostumografija: Marina Sremac Skladatelj: Branko Rožman Koreografinja: Tanja Zgonc Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserke (študijsko): Jaka Smerkolj Simoneti Asistentka scenografinje: Sara Slivnik Nastopajo: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj, Janez Škof S premiero predstave Požigi so sinoči v ljubljanski Drami odprli novo gledališko sezono. Besedilo Wajdija Mouawada je režirala Nina Rajić Kranjac, ki se problematike vojne, legitimnosti nasilja in soočanja s travmatičnimi posledicami loteva gledališko drzno in večplastno. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Neveljaven email naslov