Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj
Bere Lidija Hartman
Prevedla Barbara Juršič; Ljubljana : Beletrina, 2019
Roman Leto smrti Ricarda Reisa je portugalski nobelovec José Saramago izdal leta 1984, dve leti po romanu Zapis o samostanu, ki ga prav tako lahko beremo v slovenščini. V obeh se je literarno lotil poglavij portugalske zgodovine. V Zapisu o samostanu je obiskal začetek 18. stoletja, ko je na Portugalskem vladal Janez V. in so gradili veličasten, a s krvjo številnih plačan samostan v Mafri; v delu Leto smrti Ricarda Reisa pa se je vrnil v trideseta leta prejšnjega stoletja, ko se je v Saramagovi domovini, v sosednji Španiji in v Nemčiji dvigal fašizem. Seveda Saramago ni pisal klasičnih zgodovinskih romanov, zanj je značilna fiktivna nadgradnja historičnih, tudi bibličnih poglavij, ki mu služijo za palimpsestni skok, delno alternativno videnje izbranega časa, v katerega vnaša tudi nadrealne dogodke.
V romanu Leto smrti Ricarda Reisa se je Saramago verjetno najgloblje dotaknil kulture Portugalske in najpomembnejšega, kar je ta dežela dala svetovni književnosti. Že v naslovu prepoznamo navezavo na Fernanda Pessoo, največje ime portugalske poezije. Enigmatični poet je namreč enega od svojih heteronimov s pripadajočimi biografijami imenoval Ricardo Reis, njegove smrti pa ni nikoli specificiral. Tu je štafeto prevzel Saramago in izpisal zadnje dni Reisevega življenja. Ricardo je tako pri Pessoi kot Saramagu zadržan, po izobrazbi je zdravnik, rojen v Portu, po ideološki prepričanosti konservativec, monarhist, aristokratske drže, po vedenju stoicist, ki piše ode v neoklasičnem slogu. Vlogo opazovalca, ki mu jo Saramago namenja, napoveduje eden od uvodnih citatov »Moder je, kdor se zadovolji z opazovanjem sveta.«
V romanu se je Saramago dotaknil še enega velikana portugalske literature, Luisa Vaza de Camõesa, avtorja znamenitega epa Luzijada. S parafrazo stavka iz epa roman tudi začne in konča: »Tu se morje konča in se začne kopno.« »Tu, kjer se je morje končalo in kopno čaka.« Glavni romaneskni junak Reis med sprehodi po Lizboni večkrat naleti na kip Camõesa in skulpture njegovega Adamastorja, mitološkega lika iz Luzijade, personifikacije Rta dobrega upanja in simbola nevarnosti morja in narave. Camõesa je fašistični režim bral skozi propagandne in ideološke oči skrajnega patriotizma, morda si je Samarago tudi zato privoščil malce sarkazma. O moškosti portugalskih možakarjev je na primer zapisal, »naj samo spomnimo, da smo potomci v ravni črti tistih Luzitancev, ki so se kopali v ledeno mrzlih jezerih Montes Herminios in šli takoj zatem naredit otroka Luzitanki«.
Fabula romana, ki je izpisan v refleksivnem tonu, je precej skopa. Reis se po šestnajstih letih po morju vrne na Portugalsko iz nekdanje kolonije Brazilije. Razlog njegovega prihoda v Lizbono je smrt Fernanda Pessoe, Reis pride, »da se tu ustali, živi od zdravniškega poklica, spiše nekaj verzov, se postara in nekako zasede mesto tistega, ki je umrl, četudi zamenjave ne bi nihče opazil«. Ustali se v hotelu Braganҫa in se spolno zbliža s sobarico Lídio (ni naključje, da je Lídia ena od Reisevih pesniških muz), platonsko pa ga začne obsedati dekle višjega sloja, medla in nežna Marcenda s hromo roko. Ob pomoči dveh Reisevih izbrank Saramago odstre razslojenost in razredno razcepljenost Portugalske. Lídia pripada nižjemu sloju, zato Ricardo Reis niti za hip ne pomisli, da bi si z njo ustvaril skupno življenje, čeprav je noseča. Na to ne računa niti ona, a mu kljub temu ves čas stoji ob strani in čisti njegov dom, tudi ko Reis najame razkošno stanovanje.
Reiseve dneve zapolnjujejo neskončni sprehodi po odtujeni Lizboni. Mesto prevzema obliko borgesovskega brezciljnega labirinta. Borgesu, ki mu je labirint služil za prispodobo življenja, se je Saramago poklonil tudi s knjigo, ki jo Reis bere v romanu, in sicer The God of the Labyrinth Herberta Quaina, fiktivnega irskega avtorja in njegovo delo, ki sta Borgesova izmišljija. Roman Leto smrti Ricarda Reisa je mogoče brati tudi skozi iskateljsko perspektivo, zdi se, da Reis apatično išče možnosti, kako nadaljevati življenje, ki ne bi bilo s popkovino privezano na Pessoo. Reisa namreč občasno obiskuje Pessoov duh in z njim filozofsko razpravlja o najrazličnejših zadevah – o umetnosti, vsakdanjostih, ljubezni, življenju, smrti. Toda Saramago Reisa in posredno z njim Pessoe še zdaleč ne idealizira ali mistificira – s tem, ko ju prizemlji in govori o njuni telesnosti, spolnosti, ju delno tudi desakralizira. Prav tako stori z že omenjenim Camõesem.
Reisevo življenje med spolnimi vzdihi z Lídio in hrepenenjem po Marcendi mineva predvsem ob opazovanju mesta, v katerem se že pozna stegovanje lovk fašizma in Salazarja. Saramago na zanimiv način popisuje zgodovinska dejstva, v besedilo vpleta časopisne članke iz tistega časa, ki slikajo dogajanje na Portugalskem. Tedanja Lizbona je prepredena z nacionalizmom in propagando, a tudi s sumničavostjo. Sumljiv je tudi Reis, saj zaradi svoje navidezne brezciljnosti pritegne pozornost politične policije.
Iz Lizbone se Reis odpravi le enkrat. Želja, da bi se srečal z Marcendo, ga odnese v Fatimo. Saramago z orisom romanja prikaže mračnjaško Portugalsko, v kateri se udejanja Marxov stavek: vera je opij za ljudstvo; »Portugalska je Kristus in Kristus je Portugalska.« Reis v romanu citira mitilenskega nadškofa. Katoliška vera je bila pogosto edini izhod za množice revnih, čakajočih na miloščino, vse to pa je ustrezalo fašističnemu režimu.
Saramago v romanu mojstrsko pluje med zgodovino, fikcijo, medbesedilnostjo in portugalskimi realijami. Leto smrti Ricarda Reisa je precej zahteven roman, predvsem zaradi večplastnosti, eruditskosti in množice referenc, ki od bralca zahtevajo pozornost in potrpežljivost. Avtor pa ga poplača s tem, da ga bravurno popelje v predvojna trideseta leta in v um glavnega junaka, ki mu na koncu ne uspe najti svoje lastne poti in skupaj s svojim kreatorjem zapusti svet živih. Tako kot Reis ne najde sebe, tudi kopno še čaka, tudi Portugalska »ima zgodovino, ki pripada le Bogu in Mariji, je hitra fotografija brez izrazitih potez, brez reliefa, četudi bi si nadeli avdioskopska očala«.
Ob tem že kar eksistencialističnemu vprašanju iskanja identitete je zanimivo pripomniti, da je José Saramago dve leti po delu Leto smrti Ricarda Reisa izdal roman Kameni splav, in sicer leta 1986, ko se je Portugalska priključila Evropski uniji. V njem je opisal prav nasprotno, in sicer zgodbo o odcepitvi Pirenejskega polotoka od evropske celine. Več kot očitno je torej, da je Saramaga preganjalo vprašanje identitete svojega naroda; kot je posebej podčrtal v romanu Leto smrti Ricarda Reisa, pa tudi proces oblikovanja identitete posameznika.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj
Bere Lidija Hartman
Prevedla Barbara Juršič; Ljubljana : Beletrina, 2019
Roman Leto smrti Ricarda Reisa je portugalski nobelovec José Saramago izdal leta 1984, dve leti po romanu Zapis o samostanu, ki ga prav tako lahko beremo v slovenščini. V obeh se je literarno lotil poglavij portugalske zgodovine. V Zapisu o samostanu je obiskal začetek 18. stoletja, ko je na Portugalskem vladal Janez V. in so gradili veličasten, a s krvjo številnih plačan samostan v Mafri; v delu Leto smrti Ricarda Reisa pa se je vrnil v trideseta leta prejšnjega stoletja, ko se je v Saramagovi domovini, v sosednji Španiji in v Nemčiji dvigal fašizem. Seveda Saramago ni pisal klasičnih zgodovinskih romanov, zanj je značilna fiktivna nadgradnja historičnih, tudi bibličnih poglavij, ki mu služijo za palimpsestni skok, delno alternativno videnje izbranega časa, v katerega vnaša tudi nadrealne dogodke.
V romanu Leto smrti Ricarda Reisa se je Saramago verjetno najgloblje dotaknil kulture Portugalske in najpomembnejšega, kar je ta dežela dala svetovni književnosti. Že v naslovu prepoznamo navezavo na Fernanda Pessoo, največje ime portugalske poezije. Enigmatični poet je namreč enega od svojih heteronimov s pripadajočimi biografijami imenoval Ricardo Reis, njegove smrti pa ni nikoli specificiral. Tu je štafeto prevzel Saramago in izpisal zadnje dni Reisevega življenja. Ricardo je tako pri Pessoi kot Saramagu zadržan, po izobrazbi je zdravnik, rojen v Portu, po ideološki prepričanosti konservativec, monarhist, aristokratske drže, po vedenju stoicist, ki piše ode v neoklasičnem slogu. Vlogo opazovalca, ki mu jo Saramago namenja, napoveduje eden od uvodnih citatov »Moder je, kdor se zadovolji z opazovanjem sveta.«
V romanu se je Saramago dotaknil še enega velikana portugalske literature, Luisa Vaza de Camõesa, avtorja znamenitega epa Luzijada. S parafrazo stavka iz epa roman tudi začne in konča: »Tu se morje konča in se začne kopno.« »Tu, kjer se je morje končalo in kopno čaka.« Glavni romaneskni junak Reis med sprehodi po Lizboni večkrat naleti na kip Camõesa in skulpture njegovega Adamastorja, mitološkega lika iz Luzijade, personifikacije Rta dobrega upanja in simbola nevarnosti morja in narave. Camõesa je fašistični režim bral skozi propagandne in ideološke oči skrajnega patriotizma, morda si je Samarago tudi zato privoščil malce sarkazma. O moškosti portugalskih možakarjev je na primer zapisal, »naj samo spomnimo, da smo potomci v ravni črti tistih Luzitancev, ki so se kopali v ledeno mrzlih jezerih Montes Herminios in šli takoj zatem naredit otroka Luzitanki«.
Fabula romana, ki je izpisan v refleksivnem tonu, je precej skopa. Reis se po šestnajstih letih po morju vrne na Portugalsko iz nekdanje kolonije Brazilije. Razlog njegovega prihoda v Lizbono je smrt Fernanda Pessoe, Reis pride, »da se tu ustali, živi od zdravniškega poklica, spiše nekaj verzov, se postara in nekako zasede mesto tistega, ki je umrl, četudi zamenjave ne bi nihče opazil«. Ustali se v hotelu Braganҫa in se spolno zbliža s sobarico Lídio (ni naključje, da je Lídia ena od Reisevih pesniških muz), platonsko pa ga začne obsedati dekle višjega sloja, medla in nežna Marcenda s hromo roko. Ob pomoči dveh Reisevih izbrank Saramago odstre razslojenost in razredno razcepljenost Portugalske. Lídia pripada nižjemu sloju, zato Ricardo Reis niti za hip ne pomisli, da bi si z njo ustvaril skupno življenje, čeprav je noseča. Na to ne računa niti ona, a mu kljub temu ves čas stoji ob strani in čisti njegov dom, tudi ko Reis najame razkošno stanovanje.
Reiseve dneve zapolnjujejo neskončni sprehodi po odtujeni Lizboni. Mesto prevzema obliko borgesovskega brezciljnega labirinta. Borgesu, ki mu je labirint služil za prispodobo življenja, se je Saramago poklonil tudi s knjigo, ki jo Reis bere v romanu, in sicer The God of the Labyrinth Herberta Quaina, fiktivnega irskega avtorja in njegovo delo, ki sta Borgesova izmišljija. Roman Leto smrti Ricarda Reisa je mogoče brati tudi skozi iskateljsko perspektivo, zdi se, da Reis apatično išče možnosti, kako nadaljevati življenje, ki ne bi bilo s popkovino privezano na Pessoo. Reisa namreč občasno obiskuje Pessoov duh in z njim filozofsko razpravlja o najrazličnejših zadevah – o umetnosti, vsakdanjostih, ljubezni, življenju, smrti. Toda Saramago Reisa in posredno z njim Pessoe še zdaleč ne idealizira ali mistificira – s tem, ko ju prizemlji in govori o njuni telesnosti, spolnosti, ju delno tudi desakralizira. Prav tako stori z že omenjenim Camõesem.
Reisevo življenje med spolnimi vzdihi z Lídio in hrepenenjem po Marcendi mineva predvsem ob opazovanju mesta, v katerem se že pozna stegovanje lovk fašizma in Salazarja. Saramago na zanimiv način popisuje zgodovinska dejstva, v besedilo vpleta časopisne članke iz tistega časa, ki slikajo dogajanje na Portugalskem. Tedanja Lizbona je prepredena z nacionalizmom in propagando, a tudi s sumničavostjo. Sumljiv je tudi Reis, saj zaradi svoje navidezne brezciljnosti pritegne pozornost politične policije.
Iz Lizbone se Reis odpravi le enkrat. Želja, da bi se srečal z Marcendo, ga odnese v Fatimo. Saramago z orisom romanja prikaže mračnjaško Portugalsko, v kateri se udejanja Marxov stavek: vera je opij za ljudstvo; »Portugalska je Kristus in Kristus je Portugalska.« Reis v romanu citira mitilenskega nadškofa. Katoliška vera je bila pogosto edini izhod za množice revnih, čakajočih na miloščino, vse to pa je ustrezalo fašističnemu režimu.
Saramago v romanu mojstrsko pluje med zgodovino, fikcijo, medbesedilnostjo in portugalskimi realijami. Leto smrti Ricarda Reisa je precej zahteven roman, predvsem zaradi večplastnosti, eruditskosti in množice referenc, ki od bralca zahtevajo pozornost in potrpežljivost. Avtor pa ga poplača s tem, da ga bravurno popelje v predvojna trideseta leta in v um glavnega junaka, ki mu na koncu ne uspe najti svoje lastne poti in skupaj s svojim kreatorjem zapusti svet živih. Tako kot Reis ne najde sebe, tudi kopno še čaka, tudi Portugalska »ima zgodovino, ki pripada le Bogu in Mariji, je hitra fotografija brez izrazitih potez, brez reliefa, četudi bi si nadeli avdioskopska očala«.
Ob tem že kar eksistencialističnemu vprašanju iskanja identitete je zanimivo pripomniti, da je José Saramago dve leti po delu Leto smrti Ricarda Reisa izdal roman Kameni splav, in sicer leta 1986, ko se je Portugalska priključila Evropski uniji. V njem je opisal prav nasprotno, in sicer zgodbo o odcepitvi Pirenejskega polotoka od evropske celine. Več kot očitno je torej, da je Saramaga preganjalo vprašanje identitete svojega naroda; kot je posebej podčrtal v romanu Leto smrti Ricarda Reisa, pa tudi proces oblikovanja identitete posameznika.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov