Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Prevedla Mateja Komel Snoj; Ljubljana : Slovenska matica, 2019
Aleksandar Gatalica, eden najbolj priznanih sodobnih srbskih pisateljev, ki je za številne romane in zbirke krat kih zgodb dobil vse pomembnejše nacionalne nagrade, v svojih delih pogosto uporablja zgodovinska dejstva in jih zelo prepričljivo prepleta s fikcijo. Tudi pričujoči roman Nevidni črpa snov iz zgodovine, natančneje iz umetnostne zgodovine in razvoja moderne umetnosti v 20. stoletju. Pod naslovom je oznaka pikareskni roman v pismih. Ta se začenjajo na začetku petdesetih let 20. stoletja, in sicer dr. Dimitrije Gerasimović Gerasim, ki hudo bolan leži v beograjski bolnišnici, piše v Chicago precej mlajšemu znancu Petru Nikolajevichu. Pred desetletji sta namreč skupaj veseljačila po Parizu, potem pa je slednji nenadoma brez slovesa izginil. Očitno starejši odgovarja na prošnjo mlajšega, da bi v Beogradu poiskal njegovo sestro Jeleno in njenega moža. Gerasim mu željo več kot izpolni, hkrati pa vnovično vzpostavitev stika izkoristi za napeto pripoved, zagonetno izpoved in nekakšen obračun s samim seboj.
V pikareskni maniri naš antijunak, ki se je kot mladenič požvižgal na moralo in človekovo dostojanstvo, živel nebrzdano, si nadeval take in drugačne priročne krinke in se v zreli dobi opijal z lastno močjo, izseljenskemu prijatelju odkrije svojo vlogo v fantastični in provokativni zgodbi o rojstvu moderne umetnosti. Po začetnem zasmehovanju se je ta namreč čudežno razmahnila po prvi razstavi impresionistov leta 1874. Naključje? Nikakor ne, prej do popolnosti načrtovana strategija, kako iz nič narediti umetnike in občinstvo dobesedno prisiliti, da jih vzljubi. Derain, Pissarro, Modigliani, Picasso, Matisse, Braque, Chagal, Dali – kratko malo vsi sodobni slikarji naj bi po letu 1870 pa tja do druge svetovne vojne postali prepoznavni predvsem s pomočjo nevidnih armad ‘vojakov umetnosti’. Te so delovale ne le v slikarstvu, ampak tudi na drugih umetnostnih področjih, pojasnjuje ‘mojster’ svojemu dopisovalcu:
“Če ti prevedem v vsakdanji jezik, je bilo to, Petar moj, videti takole. V švicarski centrali so določili umetnika, ki ga je bilo treba narediti slavnega, in obdala ga je celotna skupina. Vsi, ki so ‘delali na njem’, so vedeli drug za drugega, umetniku samemu pa nikoli, niti pred smrtjo, niso ničesar zaupali. Zato smo igrali vloge galeristov, prijateljev, sotrpinov, ljudi, ki res znajo poslušati, in celo naključnih mimoidočih. Bilo nas je – ne boš verjel – na tisoče.”
Drzna špekulacija o ‘proizvajanju’ umetnikov je še toliko prepričljivejša – na trenutke ji skorajda verjameš –, ker zna Aleksandar Gatalica tako spretno žonglirati z biografskimi dejstvi o raznoraznih umetnikih in njihovih umetninah, o galeristih in umetniških kritikih, razstavah in banketih ter resničnim dogodkom in ljudem dozirati ravno pravšnjo mero izmišljenih. Bralec si ne more kaj, da med branjem ne bi vsake toliko preveril zgodovinskih podatkov. Morda tudi zato, da razbije pogosto gostobesednost in si odpočije od včasih že utrujajočega, čeprav virtuoznega umetniškega besedičenja. Romanu je namreč mogoče očitati samo to, da se občasno pretirano vleče.
Kljub posrečeni ideji o ustvarjanju roman Nevidni skoraj bolj pritegne z vzporedno tragi-komično Gerasimovo osebno izpovedjo. Skozi pisma, ki so nekakšen labodji spev njegovega življenja, se vedno jasneje razkriva tudi skrivnost, ki ga povezuje z dopisovalcem Petrom Nikolajevichem, s katerim (kako pomenljivo) na papirju odigra tudi partijo šaha. Moška se zbližata kljub priznanju nekaterih neodpustljivih Gerasimovih grehov, ki iz ust upokojenega polkovnika, nosilca reda partizanske zvezde s srebrnim vencem in kulturnega delavca ne zvenijo skesano, prej razočarano. Nevidni avtor tuje slave si je znal za visoko ceno zrežirati tudi lastno, a mu ta na smrtni postelji postane odveč.
Aleksandar Gatalica je z Nevidnimi ustvaril razgibano, napeto, kratkočasno in provokativno branje, ki ga najbolj odlikujeta izpiljena pisemska oblika in zagrizeni antijunak, ki ga zaradi njegovega napuha in stoičnosti ni mogoče vzljubiti, tudi če vmes naredi kaj dobrega. Kakšnih večjih modrosti ali globokoumnih pogledov v človekovo psiho nam knjiga ne ponuja, morda le kup svežih vprašanj na nikoli izpeto temo umetnika in umetnosti.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Prevedla Mateja Komel Snoj; Ljubljana : Slovenska matica, 2019
Aleksandar Gatalica, eden najbolj priznanih sodobnih srbskih pisateljev, ki je za številne romane in zbirke krat kih zgodb dobil vse pomembnejše nacionalne nagrade, v svojih delih pogosto uporablja zgodovinska dejstva in jih zelo prepričljivo prepleta s fikcijo. Tudi pričujoči roman Nevidni črpa snov iz zgodovine, natančneje iz umetnostne zgodovine in razvoja moderne umetnosti v 20. stoletju. Pod naslovom je oznaka pikareskni roman v pismih. Ta se začenjajo na začetku petdesetih let 20. stoletja, in sicer dr. Dimitrije Gerasimović Gerasim, ki hudo bolan leži v beograjski bolnišnici, piše v Chicago precej mlajšemu znancu Petru Nikolajevichu. Pred desetletji sta namreč skupaj veseljačila po Parizu, potem pa je slednji nenadoma brez slovesa izginil. Očitno starejši odgovarja na prošnjo mlajšega, da bi v Beogradu poiskal njegovo sestro Jeleno in njenega moža. Gerasim mu željo več kot izpolni, hkrati pa vnovično vzpostavitev stika izkoristi za napeto pripoved, zagonetno izpoved in nekakšen obračun s samim seboj.
V pikareskni maniri naš antijunak, ki se je kot mladenič požvižgal na moralo in človekovo dostojanstvo, živel nebrzdano, si nadeval take in drugačne priročne krinke in se v zreli dobi opijal z lastno močjo, izseljenskemu prijatelju odkrije svojo vlogo v fantastični in provokativni zgodbi o rojstvu moderne umetnosti. Po začetnem zasmehovanju se je ta namreč čudežno razmahnila po prvi razstavi impresionistov leta 1874. Naključje? Nikakor ne, prej do popolnosti načrtovana strategija, kako iz nič narediti umetnike in občinstvo dobesedno prisiliti, da jih vzljubi. Derain, Pissarro, Modigliani, Picasso, Matisse, Braque, Chagal, Dali – kratko malo vsi sodobni slikarji naj bi po letu 1870 pa tja do druge svetovne vojne postali prepoznavni predvsem s pomočjo nevidnih armad ‘vojakov umetnosti’. Te so delovale ne le v slikarstvu, ampak tudi na drugih umetnostnih področjih, pojasnjuje ‘mojster’ svojemu dopisovalcu:
“Če ti prevedem v vsakdanji jezik, je bilo to, Petar moj, videti takole. V švicarski centrali so določili umetnika, ki ga je bilo treba narediti slavnega, in obdala ga je celotna skupina. Vsi, ki so ‘delali na njem’, so vedeli drug za drugega, umetniku samemu pa nikoli, niti pred smrtjo, niso ničesar zaupali. Zato smo igrali vloge galeristov, prijateljev, sotrpinov, ljudi, ki res znajo poslušati, in celo naključnih mimoidočih. Bilo nas je – ne boš verjel – na tisoče.”
Drzna špekulacija o ‘proizvajanju’ umetnikov je še toliko prepričljivejša – na trenutke ji skorajda verjameš –, ker zna Aleksandar Gatalica tako spretno žonglirati z biografskimi dejstvi o raznoraznih umetnikih in njihovih umetninah, o galeristih in umetniških kritikih, razstavah in banketih ter resničnim dogodkom in ljudem dozirati ravno pravšnjo mero izmišljenih. Bralec si ne more kaj, da med branjem ne bi vsake toliko preveril zgodovinskih podatkov. Morda tudi zato, da razbije pogosto gostobesednost in si odpočije od včasih že utrujajočega, čeprav virtuoznega umetniškega besedičenja. Romanu je namreč mogoče očitati samo to, da se občasno pretirano vleče.
Kljub posrečeni ideji o ustvarjanju roman Nevidni skoraj bolj pritegne z vzporedno tragi-komično Gerasimovo osebno izpovedjo. Skozi pisma, ki so nekakšen labodji spev njegovega življenja, se vedno jasneje razkriva tudi skrivnost, ki ga povezuje z dopisovalcem Petrom Nikolajevichem, s katerim (kako pomenljivo) na papirju odigra tudi partijo šaha. Moška se zbližata kljub priznanju nekaterih neodpustljivih Gerasimovih grehov, ki iz ust upokojenega polkovnika, nosilca reda partizanske zvezde s srebrnim vencem in kulturnega delavca ne zvenijo skesano, prej razočarano. Nevidni avtor tuje slave si je znal za visoko ceno zrežirati tudi lastno, a mu ta na smrtni postelji postane odveč.
Aleksandar Gatalica je z Nevidnimi ustvaril razgibano, napeto, kratkočasno in provokativno branje, ki ga najbolj odlikujeta izpiljena pisemska oblika in zagrizeni antijunak, ki ga zaradi njegovega napuha in stoičnosti ni mogoče vzljubiti, tudi če vmes naredi kaj dobrega. Kakšnih večjih modrosti ali globokoumnih pogledov v človekovo psiho nam knjiga ne ponuja, morda le kup svežih vprašanj na nikoli izpeto temo umetnika in umetnosti.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Neveljaven email naslov