Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Prevedla Mateja Komel Snoj; Ljubljana : Slovenska matica, 2019
Aleksandar Gatalica, eden najbolj priznanih sodobnih srbskih pisateljev, ki je za številne romane in zbirke krat kih zgodb dobil vse pomembnejše nacionalne nagrade, v svojih delih pogosto uporablja zgodovinska dejstva in jih zelo prepričljivo prepleta s fikcijo. Tudi pričujoči roman Nevidni črpa snov iz zgodovine, natančneje iz umetnostne zgodovine in razvoja moderne umetnosti v 20. stoletju. Pod naslovom je oznaka pikareskni roman v pismih. Ta se začenjajo na začetku petdesetih let 20. stoletja, in sicer dr. Dimitrije Gerasimović Gerasim, ki hudo bolan leži v beograjski bolnišnici, piše v Chicago precej mlajšemu znancu Petru Nikolajevichu. Pred desetletji sta namreč skupaj veseljačila po Parizu, potem pa je slednji nenadoma brez slovesa izginil. Očitno starejši odgovarja na prošnjo mlajšega, da bi v Beogradu poiskal njegovo sestro Jeleno in njenega moža. Gerasim mu željo več kot izpolni, hkrati pa vnovično vzpostavitev stika izkoristi za napeto pripoved, zagonetno izpoved in nekakšen obračun s samim seboj.
V pikareskni maniri naš antijunak, ki se je kot mladenič požvižgal na moralo in človekovo dostojanstvo, živel nebrzdano, si nadeval take in drugačne priročne krinke in se v zreli dobi opijal z lastno močjo, izseljenskemu prijatelju odkrije svojo vlogo v fantastični in provokativni zgodbi o rojstvu moderne umetnosti. Po začetnem zasmehovanju se je ta namreč čudežno razmahnila po prvi razstavi impresionistov leta 1874. Naključje? Nikakor ne, prej do popolnosti načrtovana strategija, kako iz nič narediti umetnike in občinstvo dobesedno prisiliti, da jih vzljubi. Derain, Pissarro, Modigliani, Picasso, Matisse, Braque, Chagal, Dali – kratko malo vsi sodobni slikarji naj bi po letu 1870 pa tja do druge svetovne vojne postali prepoznavni predvsem s pomočjo nevidnih armad ‘vojakov umetnosti’. Te so delovale ne le v slikarstvu, ampak tudi na drugih umetnostnih področjih, pojasnjuje ‘mojster’ svojemu dopisovalcu:
“Če ti prevedem v vsakdanji jezik, je bilo to, Petar moj, videti takole. V švicarski centrali so določili umetnika, ki ga je bilo treba narediti slavnega, in obdala ga je celotna skupina. Vsi, ki so ‘delali na njem’, so vedeli drug za drugega, umetniku samemu pa nikoli, niti pred smrtjo, niso ničesar zaupali. Zato smo igrali vloge galeristov, prijateljev, sotrpinov, ljudi, ki res znajo poslušati, in celo naključnih mimoidočih. Bilo nas je – ne boš verjel – na tisoče.”
Drzna špekulacija o ‘proizvajanju’ umetnikov je še toliko prepričljivejša – na trenutke ji skorajda verjameš –, ker zna Aleksandar Gatalica tako spretno žonglirati z biografskimi dejstvi o raznoraznih umetnikih in njihovih umetninah, o galeristih in umetniških kritikih, razstavah in banketih ter resničnim dogodkom in ljudem dozirati ravno pravšnjo mero izmišljenih. Bralec si ne more kaj, da med branjem ne bi vsake toliko preveril zgodovinskih podatkov. Morda tudi zato, da razbije pogosto gostobesednost in si odpočije od včasih že utrujajočega, čeprav virtuoznega umetniškega besedičenja. Romanu je namreč mogoče očitati samo to, da se občasno pretirano vleče.
Kljub posrečeni ideji o ustvarjanju roman Nevidni skoraj bolj pritegne z vzporedno tragi-komično Gerasimovo osebno izpovedjo. Skozi pisma, ki so nekakšen labodji spev njegovega življenja, se vedno jasneje razkriva tudi skrivnost, ki ga povezuje z dopisovalcem Petrom Nikolajevichem, s katerim (kako pomenljivo) na papirju odigra tudi partijo šaha. Moška se zbližata kljub priznanju nekaterih neodpustljivih Gerasimovih grehov, ki iz ust upokojenega polkovnika, nosilca reda partizanske zvezde s srebrnim vencem in kulturnega delavca ne zvenijo skesano, prej razočarano. Nevidni avtor tuje slave si je znal za visoko ceno zrežirati tudi lastno, a mu ta na smrtni postelji postane odveč.
Aleksandar Gatalica je z Nevidnimi ustvaril razgibano, napeto, kratkočasno in provokativno branje, ki ga najbolj odlikujeta izpiljena pisemska oblika in zagrizeni antijunak, ki ga zaradi njegovega napuha in stoičnosti ni mogoče vzljubiti, tudi če vmes naredi kaj dobrega. Kakšnih večjih modrosti ali globokoumnih pogledov v človekovo psiho nam knjiga ne ponuja, morda le kup svežih vprašanj na nikoli izpeto temo umetnika in umetnosti.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Prevedla Mateja Komel Snoj; Ljubljana : Slovenska matica, 2019
Aleksandar Gatalica, eden najbolj priznanih sodobnih srbskih pisateljev, ki je za številne romane in zbirke krat kih zgodb dobil vse pomembnejše nacionalne nagrade, v svojih delih pogosto uporablja zgodovinska dejstva in jih zelo prepričljivo prepleta s fikcijo. Tudi pričujoči roman Nevidni črpa snov iz zgodovine, natančneje iz umetnostne zgodovine in razvoja moderne umetnosti v 20. stoletju. Pod naslovom je oznaka pikareskni roman v pismih. Ta se začenjajo na začetku petdesetih let 20. stoletja, in sicer dr. Dimitrije Gerasimović Gerasim, ki hudo bolan leži v beograjski bolnišnici, piše v Chicago precej mlajšemu znancu Petru Nikolajevichu. Pred desetletji sta namreč skupaj veseljačila po Parizu, potem pa je slednji nenadoma brez slovesa izginil. Očitno starejši odgovarja na prošnjo mlajšega, da bi v Beogradu poiskal njegovo sestro Jeleno in njenega moža. Gerasim mu željo več kot izpolni, hkrati pa vnovično vzpostavitev stika izkoristi za napeto pripoved, zagonetno izpoved in nekakšen obračun s samim seboj.
V pikareskni maniri naš antijunak, ki se je kot mladenič požvižgal na moralo in človekovo dostojanstvo, živel nebrzdano, si nadeval take in drugačne priročne krinke in se v zreli dobi opijal z lastno močjo, izseljenskemu prijatelju odkrije svojo vlogo v fantastični in provokativni zgodbi o rojstvu moderne umetnosti. Po začetnem zasmehovanju se je ta namreč čudežno razmahnila po prvi razstavi impresionistov leta 1874. Naključje? Nikakor ne, prej do popolnosti načrtovana strategija, kako iz nič narediti umetnike in občinstvo dobesedno prisiliti, da jih vzljubi. Derain, Pissarro, Modigliani, Picasso, Matisse, Braque, Chagal, Dali – kratko malo vsi sodobni slikarji naj bi po letu 1870 pa tja do druge svetovne vojne postali prepoznavni predvsem s pomočjo nevidnih armad ‘vojakov umetnosti’. Te so delovale ne le v slikarstvu, ampak tudi na drugih umetnostnih področjih, pojasnjuje ‘mojster’ svojemu dopisovalcu:
“Če ti prevedem v vsakdanji jezik, je bilo to, Petar moj, videti takole. V švicarski centrali so določili umetnika, ki ga je bilo treba narediti slavnega, in obdala ga je celotna skupina. Vsi, ki so ‘delali na njem’, so vedeli drug za drugega, umetniku samemu pa nikoli, niti pred smrtjo, niso ničesar zaupali. Zato smo igrali vloge galeristov, prijateljev, sotrpinov, ljudi, ki res znajo poslušati, in celo naključnih mimoidočih. Bilo nas je – ne boš verjel – na tisoče.”
Drzna špekulacija o ‘proizvajanju’ umetnikov je še toliko prepričljivejša – na trenutke ji skorajda verjameš –, ker zna Aleksandar Gatalica tako spretno žonglirati z biografskimi dejstvi o raznoraznih umetnikih in njihovih umetninah, o galeristih in umetniških kritikih, razstavah in banketih ter resničnim dogodkom in ljudem dozirati ravno pravšnjo mero izmišljenih. Bralec si ne more kaj, da med branjem ne bi vsake toliko preveril zgodovinskih podatkov. Morda tudi zato, da razbije pogosto gostobesednost in si odpočije od včasih že utrujajočega, čeprav virtuoznega umetniškega besedičenja. Romanu je namreč mogoče očitati samo to, da se občasno pretirano vleče.
Kljub posrečeni ideji o ustvarjanju roman Nevidni skoraj bolj pritegne z vzporedno tragi-komično Gerasimovo osebno izpovedjo. Skozi pisma, ki so nekakšen labodji spev njegovega življenja, se vedno jasneje razkriva tudi skrivnost, ki ga povezuje z dopisovalcem Petrom Nikolajevichem, s katerim (kako pomenljivo) na papirju odigra tudi partijo šaha. Moška se zbližata kljub priznanju nekaterih neodpustljivih Gerasimovih grehov, ki iz ust upokojenega polkovnika, nosilca reda partizanske zvezde s srebrnim vencem in kulturnega delavca ne zvenijo skesano, prej razočarano. Nevidni avtor tuje slave si je znal za visoko ceno zrežirati tudi lastno, a mu ta na smrtni postelji postane odveč.
Aleksandar Gatalica je z Nevidnimi ustvaril razgibano, napeto, kratkočasno in provokativno branje, ki ga najbolj odlikujeta izpiljena pisemska oblika in zagrizeni antijunak, ki ga zaradi njegovega napuha in stoičnosti ni mogoče vzljubiti, tudi če vmes naredi kaj dobrega. Kakšnih večjih modrosti ali globokoumnih pogledov v človekovo psiho nam knjiga ne ponuja, morda le kup svežih vprašanj na nikoli izpeto temo umetnika in umetnosti.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020
Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Neveljaven email naslov