Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Prevedla Mateja Komel Snoj; Ljubljana : Slovenska matica, 2019
Aleksandar Gatalica, eden najbolj priznanih sodobnih srbskih pisateljev, ki je za številne romane in zbirke krat kih zgodb dobil vse pomembnejše nacionalne nagrade, v svojih delih pogosto uporablja zgodovinska dejstva in jih zelo prepričljivo prepleta s fikcijo. Tudi pričujoči roman Nevidni črpa snov iz zgodovine, natančneje iz umetnostne zgodovine in razvoja moderne umetnosti v 20. stoletju. Pod naslovom je oznaka pikareskni roman v pismih. Ta se začenjajo na začetku petdesetih let 20. stoletja, in sicer dr. Dimitrije Gerasimović Gerasim, ki hudo bolan leži v beograjski bolnišnici, piše v Chicago precej mlajšemu znancu Petru Nikolajevichu. Pred desetletji sta namreč skupaj veseljačila po Parizu, potem pa je slednji nenadoma brez slovesa izginil. Očitno starejši odgovarja na prošnjo mlajšega, da bi v Beogradu poiskal njegovo sestro Jeleno in njenega moža. Gerasim mu željo več kot izpolni, hkrati pa vnovično vzpostavitev stika izkoristi za napeto pripoved, zagonetno izpoved in nekakšen obračun s samim seboj.
V pikareskni maniri naš antijunak, ki se je kot mladenič požvižgal na moralo in človekovo dostojanstvo, živel nebrzdano, si nadeval take in drugačne priročne krinke in se v zreli dobi opijal z lastno močjo, izseljenskemu prijatelju odkrije svojo vlogo v fantastični in provokativni zgodbi o rojstvu moderne umetnosti. Po začetnem zasmehovanju se je ta namreč čudežno razmahnila po prvi razstavi impresionistov leta 1874. Naključje? Nikakor ne, prej do popolnosti načrtovana strategija, kako iz nič narediti umetnike in občinstvo dobesedno prisiliti, da jih vzljubi. Derain, Pissarro, Modigliani, Picasso, Matisse, Braque, Chagal, Dali – kratko malo vsi sodobni slikarji naj bi po letu 1870 pa tja do druge svetovne vojne postali prepoznavni predvsem s pomočjo nevidnih armad ‘vojakov umetnosti’. Te so delovale ne le v slikarstvu, ampak tudi na drugih umetnostnih področjih, pojasnjuje ‘mojster’ svojemu dopisovalcu:
“Če ti prevedem v vsakdanji jezik, je bilo to, Petar moj, videti takole. V švicarski centrali so določili umetnika, ki ga je bilo treba narediti slavnega, in obdala ga je celotna skupina. Vsi, ki so ‘delali na njem’, so vedeli drug za drugega, umetniku samemu pa nikoli, niti pred smrtjo, niso ničesar zaupali. Zato smo igrali vloge galeristov, prijateljev, sotrpinov, ljudi, ki res znajo poslušati, in celo naključnih mimoidočih. Bilo nas je – ne boš verjel – na tisoče.”
Drzna špekulacija o ‘proizvajanju’ umetnikov je še toliko prepričljivejša – na trenutke ji skorajda verjameš –, ker zna Aleksandar Gatalica tako spretno žonglirati z biografskimi dejstvi o raznoraznih umetnikih in njihovih umetninah, o galeristih in umetniških kritikih, razstavah in banketih ter resničnim dogodkom in ljudem dozirati ravno pravšnjo mero izmišljenih. Bralec si ne more kaj, da med branjem ne bi vsake toliko preveril zgodovinskih podatkov. Morda tudi zato, da razbije pogosto gostobesednost in si odpočije od včasih že utrujajočega, čeprav virtuoznega umetniškega besedičenja. Romanu je namreč mogoče očitati samo to, da se občasno pretirano vleče.
Kljub posrečeni ideji o ustvarjanju roman Nevidni skoraj bolj pritegne z vzporedno tragi-komično Gerasimovo osebno izpovedjo. Skozi pisma, ki so nekakšen labodji spev njegovega življenja, se vedno jasneje razkriva tudi skrivnost, ki ga povezuje z dopisovalcem Petrom Nikolajevichem, s katerim (kako pomenljivo) na papirju odigra tudi partijo šaha. Moška se zbližata kljub priznanju nekaterih neodpustljivih Gerasimovih grehov, ki iz ust upokojenega polkovnika, nosilca reda partizanske zvezde s srebrnim vencem in kulturnega delavca ne zvenijo skesano, prej razočarano. Nevidni avtor tuje slave si je znal za visoko ceno zrežirati tudi lastno, a mu ta na smrtni postelji postane odveč.
Aleksandar Gatalica je z Nevidnimi ustvaril razgibano, napeto, kratkočasno in provokativno branje, ki ga najbolj odlikujeta izpiljena pisemska oblika in zagrizeni antijunak, ki ga zaradi njegovega napuha in stoičnosti ni mogoče vzljubiti, tudi če vmes naredi kaj dobrega. Kakšnih večjih modrosti ali globokoumnih pogledov v človekovo psiho nam knjiga ne ponuja, morda le kup svežih vprašanj na nikoli izpeto temo umetnika in umetnosti.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Prevedla Mateja Komel Snoj; Ljubljana : Slovenska matica, 2019
Aleksandar Gatalica, eden najbolj priznanih sodobnih srbskih pisateljev, ki je za številne romane in zbirke krat kih zgodb dobil vse pomembnejše nacionalne nagrade, v svojih delih pogosto uporablja zgodovinska dejstva in jih zelo prepričljivo prepleta s fikcijo. Tudi pričujoči roman Nevidni črpa snov iz zgodovine, natančneje iz umetnostne zgodovine in razvoja moderne umetnosti v 20. stoletju. Pod naslovom je oznaka pikareskni roman v pismih. Ta se začenjajo na začetku petdesetih let 20. stoletja, in sicer dr. Dimitrije Gerasimović Gerasim, ki hudo bolan leži v beograjski bolnišnici, piše v Chicago precej mlajšemu znancu Petru Nikolajevichu. Pred desetletji sta namreč skupaj veseljačila po Parizu, potem pa je slednji nenadoma brez slovesa izginil. Očitno starejši odgovarja na prošnjo mlajšega, da bi v Beogradu poiskal njegovo sestro Jeleno in njenega moža. Gerasim mu željo več kot izpolni, hkrati pa vnovično vzpostavitev stika izkoristi za napeto pripoved, zagonetno izpoved in nekakšen obračun s samim seboj.
V pikareskni maniri naš antijunak, ki se je kot mladenič požvižgal na moralo in človekovo dostojanstvo, živel nebrzdano, si nadeval take in drugačne priročne krinke in se v zreli dobi opijal z lastno močjo, izseljenskemu prijatelju odkrije svojo vlogo v fantastični in provokativni zgodbi o rojstvu moderne umetnosti. Po začetnem zasmehovanju se je ta namreč čudežno razmahnila po prvi razstavi impresionistov leta 1874. Naključje? Nikakor ne, prej do popolnosti načrtovana strategija, kako iz nič narediti umetnike in občinstvo dobesedno prisiliti, da jih vzljubi. Derain, Pissarro, Modigliani, Picasso, Matisse, Braque, Chagal, Dali – kratko malo vsi sodobni slikarji naj bi po letu 1870 pa tja do druge svetovne vojne postali prepoznavni predvsem s pomočjo nevidnih armad ‘vojakov umetnosti’. Te so delovale ne le v slikarstvu, ampak tudi na drugih umetnostnih področjih, pojasnjuje ‘mojster’ svojemu dopisovalcu:
“Če ti prevedem v vsakdanji jezik, je bilo to, Petar moj, videti takole. V švicarski centrali so določili umetnika, ki ga je bilo treba narediti slavnega, in obdala ga je celotna skupina. Vsi, ki so ‘delali na njem’, so vedeli drug za drugega, umetniku samemu pa nikoli, niti pred smrtjo, niso ničesar zaupali. Zato smo igrali vloge galeristov, prijateljev, sotrpinov, ljudi, ki res znajo poslušati, in celo naključnih mimoidočih. Bilo nas je – ne boš verjel – na tisoče.”
Drzna špekulacija o ‘proizvajanju’ umetnikov je še toliko prepričljivejša – na trenutke ji skorajda verjameš –, ker zna Aleksandar Gatalica tako spretno žonglirati z biografskimi dejstvi o raznoraznih umetnikih in njihovih umetninah, o galeristih in umetniških kritikih, razstavah in banketih ter resničnim dogodkom in ljudem dozirati ravno pravšnjo mero izmišljenih. Bralec si ne more kaj, da med branjem ne bi vsake toliko preveril zgodovinskih podatkov. Morda tudi zato, da razbije pogosto gostobesednost in si odpočije od včasih že utrujajočega, čeprav virtuoznega umetniškega besedičenja. Romanu je namreč mogoče očitati samo to, da se občasno pretirano vleče.
Kljub posrečeni ideji o ustvarjanju roman Nevidni skoraj bolj pritegne z vzporedno tragi-komično Gerasimovo osebno izpovedjo. Skozi pisma, ki so nekakšen labodji spev njegovega življenja, se vedno jasneje razkriva tudi skrivnost, ki ga povezuje z dopisovalcem Petrom Nikolajevichem, s katerim (kako pomenljivo) na papirju odigra tudi partijo šaha. Moška se zbližata kljub priznanju nekaterih neodpustljivih Gerasimovih grehov, ki iz ust upokojenega polkovnika, nosilca reda partizanske zvezde s srebrnim vencem in kulturnega delavca ne zvenijo skesano, prej razočarano. Nevidni avtor tuje slave si je znal za visoko ceno zrežirati tudi lastno, a mu ta na smrtni postelji postane odveč.
Aleksandar Gatalica je z Nevidnimi ustvaril razgibano, napeto, kratkočasno in provokativno branje, ki ga najbolj odlikujeta izpiljena pisemska oblika in zagrizeni antijunak, ki ga zaradi njegovega napuha in stoičnosti ni mogoče vzljubiti, tudi če vmes naredi kaj dobrega. Kakšnih večjih modrosti ali globokoumnih pogledov v človekovo psiho nam knjiga ne ponuja, morda le kup svežih vprašanj na nikoli izpeto temo umetnika in umetnosti.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
SNG Drama Maribor / Premiera 23.11.2018 Režiser: Igor Pison Dramaturg: Vili Ravnjak Scenografka: Petra Veber Kostumografa: Petra Veber, Igor Pison Oblikovalka svetlobe: Petra Veber Korepetitorka: Dada Kladenik Lektorici: Metka Damjan, Mojca Marič Igrajo: Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Mateja Pucko, Mirjana Šajinović, Ivica Knez, Viktor Hrvatin Meglič, Matija Stipanič Butalci Frana Milčinskega so skozi desetletja vztrajanja v kolektivni zavesti postali nepogrešljiva oznaka družbeno-političnega dogajanja, nesmislov in najbolj preproste človeške neumnosti. Predstava Drugibutalci, ki so jo sinoči premierno uprizorili v Stari dvorani mariborske Drame, neuklonljivo idejno podstat humoresk zasleduje v današnjem kontekstu in uprizarja sodobni razmah butalskosti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
Neveljaven email naslov