Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Krištof Dovjak: Hemingwayeve ustnice

15.06.2020

Avtor recenzije: Peter Semolič Bere Mateja Perpar.

Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2019

Četrta pesniška zbirka Krištofa Dovjaka Hemingwayeve ustnice nas vodi v svet ameriškega pisatelja Ernesta Hemingwaya.

Ernest Hemingway se je rodil leta 1899 in sodi med najbolj značilne in vplivne avtorje svetovne književnosti 20. stoletja, nanjo je vplival s svojim značilnim »novinarskim« slogom in burnim pustolovskim življenjem. V Dovjakovi zbirki odmevata tako njegovo pisanje kot njegovo življenje, predvsem Hemingwayev prvi roman Sonce vzhaja in zahaja in pisateljeva zadnja leta, polna psihičnih stisk, ki so se končale s samomorom leta 1961.

Zbirko odpira diptih Nespečnost, ki nas umesti na kliniko Mayo, kjer naj bi Hemingwaya, kot je verjel, zdravili zaradi povišanega krvnega tlaka, v resnici pa so ga zdravili z elektrošoki po vsej verjetnosti zaradi hemakromatoze, katere posledica sta psihično in fizično slabljenje. Dovjaka torej bolj zanimajo temne plati pisateljevega življenja, kot pa njegovo resnično ali domnevno junaštvo iz prve in druge svetovne vojne, bolj njegova krhkost kot poudarjanje možatosti, ki se v njegovem delu kaže bodisi v boju moškega z naravo bodisi v odnosu moškega do ženske. V tem pogledu lahko zbirko razumemo tudi kot pesnikov poskus, da bi obšel mite, ki so se stkali okoli pisatelja, in se prebil do resničnega Hemingwaya in s tem nemara tudi do vrelca njegove in seveda ne samo njegove ustvarjalnosti. V tem smislu lahko razumemo tudi naslov zbirke, v katerem ustnice simbolizirajo tako besedno ustvarjalnost kot tudi čutnost in nežnost – namenjene so izgovarjanju besed in poljubljanju.

Vendar pa stvari le niso tako preproste in enoznačne. Dovjakove pesmi niso realistični opisi Hemingwaya, njegovega življenja in psihičnih stanj in kolikor ta predstavljajo izhodišče pričujočih pesmi, toliko so hkrati že tudi problematizirana. V pogovoru za spletno revijo Poiesis je pesnik med drugim dejal, da ga »bolj kot harmonija privlači disharmonija, bolj kot melodija rezkost, arhaičnost, šamansko poskakovanje, ne stopicanje. Bolj kot oblika ga zanima amorfnost. »Če se moram odločiti med  »razumljivim« in »nerazumljivim«, sem bolj na strani nerazumljivega, na strani vibracije, brnenja, motnje …« je povedal. Takšen pristop je značilen tudi za zbirko Hemingwayeve ustnice – govorica teh pesmi je eliptična, tudi razdrobljena, sestavljena je iz različnih drobcev, citatov in polcitatov, reminiscenc, pesnikovega opazovanja Hemingwayevih fotografij: »Fotografiraš se veliko, poziraš?, sporočaš?, opozarjaš?, se mlatiš …,« beremo v eni izmed najboljših pesmi Počasnost.  Temu sledi tudi zapis, pri katerem se srečamo s črkami različnih velikosti, neredko so posamične besede ali več njih natisnjene na način druge potence števila, kar razpira te pesmi še dodatno v večpomenskost, kot tudi nekronološko sledenje pesnikovemu življenju, sopostavljene pesmi se nanašajo na različna obdobja Hemigwayevega življenja, logika kronološkega časa pa je neredko kršena tudi v okviru posameznih pesmi, na primer v pesmi Horton Bay 2, ki je dobila naslov po kraju v Michiganu, kjer je Hemingway preživel lep del mladosti in se tudi prvič poročil.

Hemingwayeve ustnice so avtorski pesniški portret ene izmed ikoničnih postav književnosti 20. stoletja. Dovjakova zbirka je izšla ob stodvajseti obletnici Hemingwayevega rojstva, prek nje pa je naslikan tudi lirski portret 20. stoletja, z njegovim optimizmom in obupom, z frivolnostjo in okrutnostjo. Hemingwayeve ustnice so zbirka pesmi o minevanju, usihanju, odtekanju, spominu, samoti, a tudi o veri 'v prepletenost sopotnikov na tej vožnji navzdol', ki ji rečemo življenje, in ne nazadnje v to, da se vsak lahko »privzdigne, vzpne«. Zaradi sugestivne pesniške govorice pa segajo tudi onkraj tu opisanega motivno-tematskega okvira v smer zvenenja jezika, v smer presežnega. In kot takšne so ne le pesmi o Ernestu Hemigwayu, temveč tudi pesmi o nas, ki jih beremo.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Krištof Dovjak: Hemingwayeve ustnice

15.06.2020

Avtor recenzije: Peter Semolič Bere Mateja Perpar.

Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2019

Četrta pesniška zbirka Krištofa Dovjaka Hemingwayeve ustnice nas vodi v svet ameriškega pisatelja Ernesta Hemingwaya.

Ernest Hemingway se je rodil leta 1899 in sodi med najbolj značilne in vplivne avtorje svetovne književnosti 20. stoletja, nanjo je vplival s svojim značilnim »novinarskim« slogom in burnim pustolovskim življenjem. V Dovjakovi zbirki odmevata tako njegovo pisanje kot njegovo življenje, predvsem Hemingwayev prvi roman Sonce vzhaja in zahaja in pisateljeva zadnja leta, polna psihičnih stisk, ki so se končale s samomorom leta 1961.

Zbirko odpira diptih Nespečnost, ki nas umesti na kliniko Mayo, kjer naj bi Hemingwaya, kot je verjel, zdravili zaradi povišanega krvnega tlaka, v resnici pa so ga zdravili z elektrošoki po vsej verjetnosti zaradi hemakromatoze, katere posledica sta psihično in fizično slabljenje. Dovjaka torej bolj zanimajo temne plati pisateljevega življenja, kot pa njegovo resnično ali domnevno junaštvo iz prve in druge svetovne vojne, bolj njegova krhkost kot poudarjanje možatosti, ki se v njegovem delu kaže bodisi v boju moškega z naravo bodisi v odnosu moškega do ženske. V tem pogledu lahko zbirko razumemo tudi kot pesnikov poskus, da bi obšel mite, ki so se stkali okoli pisatelja, in se prebil do resničnega Hemingwaya in s tem nemara tudi do vrelca njegove in seveda ne samo njegove ustvarjalnosti. V tem smislu lahko razumemo tudi naslov zbirke, v katerem ustnice simbolizirajo tako besedno ustvarjalnost kot tudi čutnost in nežnost – namenjene so izgovarjanju besed in poljubljanju.

Vendar pa stvari le niso tako preproste in enoznačne. Dovjakove pesmi niso realistični opisi Hemingwaya, njegovega življenja in psihičnih stanj in kolikor ta predstavljajo izhodišče pričujočih pesmi, toliko so hkrati že tudi problematizirana. V pogovoru za spletno revijo Poiesis je pesnik med drugim dejal, da ga »bolj kot harmonija privlači disharmonija, bolj kot melodija rezkost, arhaičnost, šamansko poskakovanje, ne stopicanje. Bolj kot oblika ga zanima amorfnost. »Če se moram odločiti med  »razumljivim« in »nerazumljivim«, sem bolj na strani nerazumljivega, na strani vibracije, brnenja, motnje …« je povedal. Takšen pristop je značilen tudi za zbirko Hemingwayeve ustnice – govorica teh pesmi je eliptična, tudi razdrobljena, sestavljena je iz različnih drobcev, citatov in polcitatov, reminiscenc, pesnikovega opazovanja Hemingwayevih fotografij: »Fotografiraš se veliko, poziraš?, sporočaš?, opozarjaš?, se mlatiš …,« beremo v eni izmed najboljših pesmi Počasnost.  Temu sledi tudi zapis, pri katerem se srečamo s črkami različnih velikosti, neredko so posamične besede ali več njih natisnjene na način druge potence števila, kar razpira te pesmi še dodatno v večpomenskost, kot tudi nekronološko sledenje pesnikovemu življenju, sopostavljene pesmi se nanašajo na različna obdobja Hemigwayevega življenja, logika kronološkega časa pa je neredko kršena tudi v okviru posameznih pesmi, na primer v pesmi Horton Bay 2, ki je dobila naslov po kraju v Michiganu, kjer je Hemingway preživel lep del mladosti in se tudi prvič poročil.

Hemingwayeve ustnice so avtorski pesniški portret ene izmed ikoničnih postav književnosti 20. stoletja. Dovjakova zbirka je izšla ob stodvajseti obletnici Hemingwayevega rojstva, prek nje pa je naslikan tudi lirski portret 20. stoletja, z njegovim optimizmom in obupom, z frivolnostjo in okrutnostjo. Hemingwayeve ustnice so zbirka pesmi o minevanju, usihanju, odtekanju, spominu, samoti, a tudi o veri 'v prepletenost sopotnikov na tej vožnji navzdol', ki ji rečemo življenje, in ne nazadnje v to, da se vsak lahko »privzdigne, vzpne«. Zaradi sugestivne pesniške govorice pa segajo tudi onkraj tu opisanega motivno-tematskega okvira v smer zvenenja jezika, v smer presežnega. In kot takšne so ne le pesmi o Ernestu Hemigwayu, temveč tudi pesmi o nas, ki jih beremo.


08.07.2022

Thor: Ljubezen in grom

Dobrih enajst let je, kar je Thor prvikrat treščil iz marvelovega vesolja na svetovna filmska platna in takoj postal eden od treh najbolj priljubljenih superjunakov iz skupine Maščevalcev, tesno ob Iron Manu in Stotniku Amerika, seveda. Živahen, gobčen, duhovit, premeten, močan, tudi prevzeten, a hkrati pravičen in v vseh pogledih preprosto božanski nordijski bog, je v režiji Kennetha Branagha in fizični podobi Chrisa Hemswortha osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in svojega položaja v številnih filmih, ki so sledili prvencu, kljub različnim režijskim taktirkam nikoli ni izgubil. Thor je tako že več kot desetletje na samem vrhu superjunaške priljubljenosti in bo tam najbrž ostal še nekaj časa – čeprav je najnovejši spektakel, ki je prav te dni prišel v naše kinematografe, kljub preverjeni ustvarjalni ekipi precejšnje razočaranje. Če so kritiki in gledalci pri prejšnjem celovečernem filmu, posvečenem bogu groma Thor: Ragnarok iz leta 2017 hvalili izjemen humor, živopisnost in predvsem občutek spontanosti, ki jih je v akcijski film vnesel novozelandski režiser, igralec in komik Taika Waititi, je prav to tisto, česar tokratno nadaljevanje ne premore. Namesto duhovite in nenarejene spontanosti, je zgodba filma Thor: Ljubezen in grom ves čas nekako v krču, dogajanje ne steče, dovtipi pa le redko izvabijo nekaj pridušenega smeha gledalcev v dvorani. Tudi tako imenovane kemije, energije, ki je pred dobrim desetletjem kar bliskala med Hemsworthom in Natalie Portman, je ostalo le še za par šibkih strel in le res dobra upodobitev Christiana Balea, kot tokratnega negativca Gorra, klavca bogov, ponuja nekaj gledalskih užitkov. Še številni stranski liki, ki jim je režiser – s svojim vred – očitno naklonil veliko, pravzaprav kar preveč pozornosti, zbujajo občutek prisilnega duhovičenja in nepotrebne izumetničenosti. O navihani živahnosti, s katero so v Ragnaroku razbijali tako akcijske kot čustvene prizore ter tako preprečili zdrs v dolgočasje ali patetičnost, tokrat ni ne duha ne sluha in film, ki sicer traja le slabi dve uri, se žal zdi veliko daljši. Thor je s filmom Ljubezen in grom postal prvi Maščevalec, ki ima štiri samostojne celovečerne filme, a zdi se, da bi bilo boljše, če v bodoče ostane tesneje v družbi s svojimi superujnaškimi prijatelji, saj njegov grom v solističnih akcijah očitno izgublja svojo moč.


04.07.2022

Vid Kmetič: Blues

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralca: Jasna Rodošek in Matjaž Romih


04.07.2022

Jurij Meden: Kaj je kinoteka

Avtor recenzije: Urban Tarman Bralec: Matjaž Romih


04.07.2022

Anja Radaljac: Punčica

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bralka: Eva Longyka Marušič


04.07.2022

Kostas Hatziandoniu: Agrigento

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bralka: Jasna Rodošek


28.06.2022

Elvis

Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …


27.06.2022

Ace Mermolja: Lukov greh

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Maja Moll in Jure Franko


27.06.2022

Tone Peršak: Praznovanje

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralka: Eva Longyka Marušič


27.06.2022

John Muir: Dolg sprehod do zaliva

Avtor recenzije: Blaž Mazi Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Ur. Kristina Kočan: Po toku navzgor

Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralec: Bernard Stramič


20.06.2022

Max Brod: Franz Kafka, biografija

Avtor recenzije: Simon Popek Bralec: Jure Franko


20.06.2022

Ana Schnabl: Plima

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralca: Matjaž Romih in Eva Longyka Marušič


20.06.2022

Peter Mlakar: Drugačni svet

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vse noč

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


14.06.2022

Milan Dekleva: Nevidnosti

Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...


13.06.2022

Karmina Šilec: Baba

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič


13.06.2022

Marjan Žiberna: Dedič

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Lidija Hartman


06.06.2022

Snežni leopard

Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni


06.06.2022

Drago Jančar: Ob nastanku sveta

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralka: Barbara Zupan


06.06.2022

Janko Messner - Solidarnost ob meji

Avtor recenzije: Milan Vogel Bralec: Jure Franko


Stran 38 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov