Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Lidija Hartman
Prevedla Staša Grahek; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019
Ni prvič, da se pripovedovalci in junaki kanadskega pisatelja Michaela Ondaatjeja obračajo v lastno preteklost. Njihov skupni imenovalec je potovanje, včasih v prostoru, pogosteje v času, v spomine, iz katerih skušajo sestaviti zgodbo svojega življenja, v želji, da bi bolje razumeli svojo usodo, a vselej resignirano, z zavestjo, da je kaj takega pravzaprav nemogoče. Za angleškega pacienta Almásyja je tako ali drugače že prepozno, nekaj več upanja goji protagonistka romana Anilin duh, ki se z duhovi preteklosti sooča dobesedno, v podobi trupla še neidentificirane vojne žrtve, prek tega pa s svojo dvojno identiteto. Avtobiografsko zasnovani Michael iz Mačje mize je v tem smislu upodobljen še najbolj konvencionalno, kot nekdo, ki se spominja vélike poti svojega otroštva, da bi razumel prehod do tistega, kar je postal kasneje. Iz Ondaatjejevih del veje melanholija, tožba po izgubljenem času, a tudi čudenje nad spremenljivostjo nasploh. Kar je bilo nekoč, v otroštvu, preprosto in samoumevno, postane z leti nedoumljivo, tudi težko, schwer, kot občutek z nemško besedo povzema eden od likov avtorjevega najnovejšega romana Luč vojne. Tudi v tem delu spremljamo zgodbo dečka, ki želi iz drobcev preteklosti razumeti sedanjost, sebe in svoje mesto v redu stvari, a namesto tega ga iskanje pripelje do spoznanja, da so se stvari preprosto spremenile in da bo moral v novih okoliščinah sam poiskati mesto zase. To spoznanje, ta notranji prelom pripovedovalec doživi šele v zaključku, ko se nenadoma zave, kako zelo ga je razpredanje tenčic skrivnosti okrog matere izvzelo iz življenja. Kot bi se nenadoma nase ozrl od zunaj in spoznal, da je bilo tisto, kar se je dogajalo njegovim najbližjim »resnična zgodba«, medtem ko je sam »še vedno obstajal samo v blodnjaku materinega življenja«.
Luč vojne je na nek način, kljub globoki zasidranosti v zgodovinskih dogodkih med drugo svetovno vojno in po njej, metafora nezmožnosti, da bi otroci kdaj zares spoznali svoje starše. Drobci, iz katerih si pripovedovalec Nathaniel zamisli zgodbo materine preteklosti, so prazen ništrc, podobno kot predmeti iz resničnosti nimajo druge zgodbe kot tisti, ki jim jo dodeli njihov lastnik. Ondaatjejev roman je v tem smislu skoraj resničnostna verzija detektivske zgodbe: v detektivkah obstaja konvencija, ki zagotavlja, da sledi vedno pripeljejo do izvora, da imajo stvari pomen, ki ga je mogoče enoznačno interpretirati, in da bo primer na koncu razrešen. V Luči vojne pa je konvencija prekinjena: vprašanja ostanejo nerazrešena, odnosi odprti in prepuščeni neusmiljenemu drobljenju časa, računi iz preteklosti neporavnani. Skladno z naslovom se zdi, da je bil vojni čas za like edini trenutek jasnosti, edini čas, ko so razločno videli svojo pot in na njej našli mesto zase. Bolj kot zgodba se Ondaatjeju posreči ustvarjanje atmosfere povojnega Londona in bližnjega podeželja, predvsem na mestih, kjer se dogajanje prestavi na nočno vožnjo po nezaznamovanih rečnih kanalih ali obiskovanje zapuščenih nepremičnin. Ondaatje v rekonstrukciji preteklosti spominja na romane Patricka Modianoja, na primer na Nočno nezgodo ali Da se ne izgubiš tu okrog. Gre za deli, ki ne želita ponujati odgovorov in se vzpostavljata kot zdaj bolj zdaj manj markantno doživetje. Le da si Luč vojne kljub vsemu prizadeva ustvariti vtis koherentne zgodbe s polnokrvnimi liki, pri čemer pa se vsi zdijo podobno sanjsko razpršeni, še najbolj pripovedovalec. Kot bi med materjo in sinom ne obstajalo ničesar drugega razen kup figuric, ki jih je mogoče poljubno prestavljati po šahovnici življenja. Roman so ob izidu tako v tujini kot pri nas pogosto pospremili z oznako, da gre za »skrito stran Angleškega pacienta«, za nekakšno stransko spremljavo tistega, kar je razumljeno kot glavna zgodba. A v primerjavi z Ondaatjevo uspešnico pušča Luč vojne vtis neoprijemljivosti, bežnosti obstranskih trenutkov v življenju. Vsi najpomembnejši dogodki romana se odvijajo ponoči ali v temačnih, zaprtih prostorih. In morda je najboljši način za vstop v takšno delo pristati na nočno vožnjo v neznano, brez pričakovanj, kot čisti užitek poti.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Lidija Hartman
Prevedla Staša Grahek; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019
Ni prvič, da se pripovedovalci in junaki kanadskega pisatelja Michaela Ondaatjeja obračajo v lastno preteklost. Njihov skupni imenovalec je potovanje, včasih v prostoru, pogosteje v času, v spomine, iz katerih skušajo sestaviti zgodbo svojega življenja, v želji, da bi bolje razumeli svojo usodo, a vselej resignirano, z zavestjo, da je kaj takega pravzaprav nemogoče. Za angleškega pacienta Almásyja je tako ali drugače že prepozno, nekaj več upanja goji protagonistka romana Anilin duh, ki se z duhovi preteklosti sooča dobesedno, v podobi trupla še neidentificirane vojne žrtve, prek tega pa s svojo dvojno identiteto. Avtobiografsko zasnovani Michael iz Mačje mize je v tem smislu upodobljen še najbolj konvencionalno, kot nekdo, ki se spominja vélike poti svojega otroštva, da bi razumel prehod do tistega, kar je postal kasneje. Iz Ondaatjejevih del veje melanholija, tožba po izgubljenem času, a tudi čudenje nad spremenljivostjo nasploh. Kar je bilo nekoč, v otroštvu, preprosto in samoumevno, postane z leti nedoumljivo, tudi težko, schwer, kot občutek z nemško besedo povzema eden od likov avtorjevega najnovejšega romana Luč vojne. Tudi v tem delu spremljamo zgodbo dečka, ki želi iz drobcev preteklosti razumeti sedanjost, sebe in svoje mesto v redu stvari, a namesto tega ga iskanje pripelje do spoznanja, da so se stvari preprosto spremenile in da bo moral v novih okoliščinah sam poiskati mesto zase. To spoznanje, ta notranji prelom pripovedovalec doživi šele v zaključku, ko se nenadoma zave, kako zelo ga je razpredanje tenčic skrivnosti okrog matere izvzelo iz življenja. Kot bi se nenadoma nase ozrl od zunaj in spoznal, da je bilo tisto, kar se je dogajalo njegovim najbližjim »resnična zgodba«, medtem ko je sam »še vedno obstajal samo v blodnjaku materinega življenja«.
Luč vojne je na nek način, kljub globoki zasidranosti v zgodovinskih dogodkih med drugo svetovno vojno in po njej, metafora nezmožnosti, da bi otroci kdaj zares spoznali svoje starše. Drobci, iz katerih si pripovedovalec Nathaniel zamisli zgodbo materine preteklosti, so prazen ništrc, podobno kot predmeti iz resničnosti nimajo druge zgodbe kot tisti, ki jim jo dodeli njihov lastnik. Ondaatjejev roman je v tem smislu skoraj resničnostna verzija detektivske zgodbe: v detektivkah obstaja konvencija, ki zagotavlja, da sledi vedno pripeljejo do izvora, da imajo stvari pomen, ki ga je mogoče enoznačno interpretirati, in da bo primer na koncu razrešen. V Luči vojne pa je konvencija prekinjena: vprašanja ostanejo nerazrešena, odnosi odprti in prepuščeni neusmiljenemu drobljenju časa, računi iz preteklosti neporavnani. Skladno z naslovom se zdi, da je bil vojni čas za like edini trenutek jasnosti, edini čas, ko so razločno videli svojo pot in na njej našli mesto zase. Bolj kot zgodba se Ondaatjeju posreči ustvarjanje atmosfere povojnega Londona in bližnjega podeželja, predvsem na mestih, kjer se dogajanje prestavi na nočno vožnjo po nezaznamovanih rečnih kanalih ali obiskovanje zapuščenih nepremičnin. Ondaatje v rekonstrukciji preteklosti spominja na romane Patricka Modianoja, na primer na Nočno nezgodo ali Da se ne izgubiš tu okrog. Gre za deli, ki ne želita ponujati odgovorov in se vzpostavljata kot zdaj bolj zdaj manj markantno doživetje. Le da si Luč vojne kljub vsemu prizadeva ustvariti vtis koherentne zgodbe s polnokrvnimi liki, pri čemer pa se vsi zdijo podobno sanjsko razpršeni, še najbolj pripovedovalec. Kot bi med materjo in sinom ne obstajalo ničesar drugega razen kup figuric, ki jih je mogoče poljubno prestavljati po šahovnici življenja. Roman so ob izidu tako v tujini kot pri nas pogosto pospremili z oznako, da gre za »skrito stran Angleškega pacienta«, za nekakšno stransko spremljavo tistega, kar je razumljeno kot glavna zgodba. A v primerjavi z Ondaatjevo uspešnico pušča Luč vojne vtis neoprijemljivosti, bežnosti obstranskih trenutkov v življenju. Vsi najpomembnejši dogodki romana se odvijajo ponoči ali v temačnih, zaprtih prostorih. In morda je najboljši način za vstop v takšno delo pristati na nočno vožnjo v neznano, brez pričakovanj, kot čisti užitek poti.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič
Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.
Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madon, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Pretekli petek je SNG Maribor s predstavo Svatba in Posvetitev pomladi navdušil domače občinstvo, ki je umetnike nagradilo s stoječimi ovacijami. Po tridesetih letih uspešnega delovanja na slovenski baletni sceni in številnih mednarodnih uspehih koreograf in umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug znova dokazuje, da je v vrhunski ustvarjalni kondiciji. S svojo značilno, zelo zgovorno gibalno govorico in izbiro močnih, simbolnih vsebin, ki izvirajo iz ruske folklore, je občinstvu ponudil čustveno prepričljivo in vsebinsko pomenljivo baletno predstavo. V izvedbo je vključil tudi zbor s solisti orkestra SNG Maribor, ki je baletno suito Pomladno obredje pod vodstvom Simona Krečiča izvedel premierno.
Stara mestna elektrarna / premiera: 11. april 2022 Koreografija in ples: Mateja Rebolj, Magdalena Reiter Glasba: Johann Sebastian Bach Dramaturgija: Pia Brezavšček Glasbena analiza: Sašo Vollmaier Lučno oblikovanje: Mojca Sarjaš Produkcija: Zavod Mirabelka Partner: Zavod Bunker, Zavod Maska V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Darja Štravs Tisu
V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Neveljaven email naslov