Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Lidija Hartman
Prevedla Staša Grahek; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019
Ni prvič, da se pripovedovalci in junaki kanadskega pisatelja Michaela Ondaatjeja obračajo v lastno preteklost. Njihov skupni imenovalec je potovanje, včasih v prostoru, pogosteje v času, v spomine, iz katerih skušajo sestaviti zgodbo svojega življenja, v želji, da bi bolje razumeli svojo usodo, a vselej resignirano, z zavestjo, da je kaj takega pravzaprav nemogoče. Za angleškega pacienta Almásyja je tako ali drugače že prepozno, nekaj več upanja goji protagonistka romana Anilin duh, ki se z duhovi preteklosti sooča dobesedno, v podobi trupla še neidentificirane vojne žrtve, prek tega pa s svojo dvojno identiteto. Avtobiografsko zasnovani Michael iz Mačje mize je v tem smislu upodobljen še najbolj konvencionalno, kot nekdo, ki se spominja vélike poti svojega otroštva, da bi razumel prehod do tistega, kar je postal kasneje. Iz Ondaatjejevih del veje melanholija, tožba po izgubljenem času, a tudi čudenje nad spremenljivostjo nasploh. Kar je bilo nekoč, v otroštvu, preprosto in samoumevno, postane z leti nedoumljivo, tudi težko, schwer, kot občutek z nemško besedo povzema eden od likov avtorjevega najnovejšega romana Luč vojne. Tudi v tem delu spremljamo zgodbo dečka, ki želi iz drobcev preteklosti razumeti sedanjost, sebe in svoje mesto v redu stvari, a namesto tega ga iskanje pripelje do spoznanja, da so se stvari preprosto spremenile in da bo moral v novih okoliščinah sam poiskati mesto zase. To spoznanje, ta notranji prelom pripovedovalec doživi šele v zaključku, ko se nenadoma zave, kako zelo ga je razpredanje tenčic skrivnosti okrog matere izvzelo iz življenja. Kot bi se nenadoma nase ozrl od zunaj in spoznal, da je bilo tisto, kar se je dogajalo njegovim najbližjim »resnična zgodba«, medtem ko je sam »še vedno obstajal samo v blodnjaku materinega življenja«.
Luč vojne je na nek način, kljub globoki zasidranosti v zgodovinskih dogodkih med drugo svetovno vojno in po njej, metafora nezmožnosti, da bi otroci kdaj zares spoznali svoje starše. Drobci, iz katerih si pripovedovalec Nathaniel zamisli zgodbo materine preteklosti, so prazen ništrc, podobno kot predmeti iz resničnosti nimajo druge zgodbe kot tisti, ki jim jo dodeli njihov lastnik. Ondaatjejev roman je v tem smislu skoraj resničnostna verzija detektivske zgodbe: v detektivkah obstaja konvencija, ki zagotavlja, da sledi vedno pripeljejo do izvora, da imajo stvari pomen, ki ga je mogoče enoznačno interpretirati, in da bo primer na koncu razrešen. V Luči vojne pa je konvencija prekinjena: vprašanja ostanejo nerazrešena, odnosi odprti in prepuščeni neusmiljenemu drobljenju časa, računi iz preteklosti neporavnani. Skladno z naslovom se zdi, da je bil vojni čas za like edini trenutek jasnosti, edini čas, ko so razločno videli svojo pot in na njej našli mesto zase. Bolj kot zgodba se Ondaatjeju posreči ustvarjanje atmosfere povojnega Londona in bližnjega podeželja, predvsem na mestih, kjer se dogajanje prestavi na nočno vožnjo po nezaznamovanih rečnih kanalih ali obiskovanje zapuščenih nepremičnin. Ondaatje v rekonstrukciji preteklosti spominja na romane Patricka Modianoja, na primer na Nočno nezgodo ali Da se ne izgubiš tu okrog. Gre za deli, ki ne želita ponujati odgovorov in se vzpostavljata kot zdaj bolj zdaj manj markantno doživetje. Le da si Luč vojne kljub vsemu prizadeva ustvariti vtis koherentne zgodbe s polnokrvnimi liki, pri čemer pa se vsi zdijo podobno sanjsko razpršeni, še najbolj pripovedovalec. Kot bi med materjo in sinom ne obstajalo ničesar drugega razen kup figuric, ki jih je mogoče poljubno prestavljati po šahovnici življenja. Roman so ob izidu tako v tujini kot pri nas pogosto pospremili z oznako, da gre za »skrito stran Angleškega pacienta«, za nekakšno stransko spremljavo tistega, kar je razumljeno kot glavna zgodba. A v primerjavi z Ondaatjevo uspešnico pušča Luč vojne vtis neoprijemljivosti, bežnosti obstranskih trenutkov v življenju. Vsi najpomembnejši dogodki romana se odvijajo ponoči ali v temačnih, zaprtih prostorih. In morda je najboljši način za vstop v takšno delo pristati na nočno vožnjo v neznano, brez pričakovanj, kot čisti užitek poti.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Lidija Hartman
Prevedla Staša Grahek; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019
Ni prvič, da se pripovedovalci in junaki kanadskega pisatelja Michaela Ondaatjeja obračajo v lastno preteklost. Njihov skupni imenovalec je potovanje, včasih v prostoru, pogosteje v času, v spomine, iz katerih skušajo sestaviti zgodbo svojega življenja, v želji, da bi bolje razumeli svojo usodo, a vselej resignirano, z zavestjo, da je kaj takega pravzaprav nemogoče. Za angleškega pacienta Almásyja je tako ali drugače že prepozno, nekaj več upanja goji protagonistka romana Anilin duh, ki se z duhovi preteklosti sooča dobesedno, v podobi trupla še neidentificirane vojne žrtve, prek tega pa s svojo dvojno identiteto. Avtobiografsko zasnovani Michael iz Mačje mize je v tem smislu upodobljen še najbolj konvencionalno, kot nekdo, ki se spominja vélike poti svojega otroštva, da bi razumel prehod do tistega, kar je postal kasneje. Iz Ondaatjejevih del veje melanholija, tožba po izgubljenem času, a tudi čudenje nad spremenljivostjo nasploh. Kar je bilo nekoč, v otroštvu, preprosto in samoumevno, postane z leti nedoumljivo, tudi težko, schwer, kot občutek z nemško besedo povzema eden od likov avtorjevega najnovejšega romana Luč vojne. Tudi v tem delu spremljamo zgodbo dečka, ki želi iz drobcev preteklosti razumeti sedanjost, sebe in svoje mesto v redu stvari, a namesto tega ga iskanje pripelje do spoznanja, da so se stvari preprosto spremenile in da bo moral v novih okoliščinah sam poiskati mesto zase. To spoznanje, ta notranji prelom pripovedovalec doživi šele v zaključku, ko se nenadoma zave, kako zelo ga je razpredanje tenčic skrivnosti okrog matere izvzelo iz življenja. Kot bi se nenadoma nase ozrl od zunaj in spoznal, da je bilo tisto, kar se je dogajalo njegovim najbližjim »resnična zgodba«, medtem ko je sam »še vedno obstajal samo v blodnjaku materinega življenja«.
Luč vojne je na nek način, kljub globoki zasidranosti v zgodovinskih dogodkih med drugo svetovno vojno in po njej, metafora nezmožnosti, da bi otroci kdaj zares spoznali svoje starše. Drobci, iz katerih si pripovedovalec Nathaniel zamisli zgodbo materine preteklosti, so prazen ništrc, podobno kot predmeti iz resničnosti nimajo druge zgodbe kot tisti, ki jim jo dodeli njihov lastnik. Ondaatjejev roman je v tem smislu skoraj resničnostna verzija detektivske zgodbe: v detektivkah obstaja konvencija, ki zagotavlja, da sledi vedno pripeljejo do izvora, da imajo stvari pomen, ki ga je mogoče enoznačno interpretirati, in da bo primer na koncu razrešen. V Luči vojne pa je konvencija prekinjena: vprašanja ostanejo nerazrešena, odnosi odprti in prepuščeni neusmiljenemu drobljenju časa, računi iz preteklosti neporavnani. Skladno z naslovom se zdi, da je bil vojni čas za like edini trenutek jasnosti, edini čas, ko so razločno videli svojo pot in na njej našli mesto zase. Bolj kot zgodba se Ondaatjeju posreči ustvarjanje atmosfere povojnega Londona in bližnjega podeželja, predvsem na mestih, kjer se dogajanje prestavi na nočno vožnjo po nezaznamovanih rečnih kanalih ali obiskovanje zapuščenih nepremičnin. Ondaatje v rekonstrukciji preteklosti spominja na romane Patricka Modianoja, na primer na Nočno nezgodo ali Da se ne izgubiš tu okrog. Gre za deli, ki ne želita ponujati odgovorov in se vzpostavljata kot zdaj bolj zdaj manj markantno doživetje. Le da si Luč vojne kljub vsemu prizadeva ustvariti vtis koherentne zgodbe s polnokrvnimi liki, pri čemer pa se vsi zdijo podobno sanjsko razpršeni, še najbolj pripovedovalec. Kot bi med materjo in sinom ne obstajalo ničesar drugega razen kup figuric, ki jih je mogoče poljubno prestavljati po šahovnici življenja. Roman so ob izidu tako v tujini kot pri nas pogosto pospremili z oznako, da gre za »skrito stran Angleškega pacienta«, za nekakšno stransko spremljavo tistega, kar je razumljeno kot glavna zgodba. A v primerjavi z Ondaatjevo uspešnico pušča Luč vojne vtis neoprijemljivosti, bežnosti obstranskih trenutkov v življenju. Vsi najpomembnejši dogodki romana se odvijajo ponoči ali v temačnih, zaprtih prostorih. In morda je najboljši način za vstop v takšno delo pristati na nočno vožnjo v neznano, brez pričakovanj, kot čisti užitek poti.
SLG Celje / premiera 29.09.2020 Prevajalka Živa Čebulj Režiser Jernej Kobal Dramaturginja Alja Predan Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografinja Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Oblikovalci svetlobe Jernej Kobal, Juš A. Zidar, Uroš Gorjanc Avtor scenske ilustracije Jure Brglez Lektorica Živa Čebulj Asistent scenografa Juš A. Zidar Igrajo: Aljoša Koltak, Tanja Potočnik, Rastko Krošl, Maša Grošelj V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili dramo Laž francoskega pisatelja, dramatika in režiserja Floriana Zellerja, ki se v besedilu poigrava z mislijo, da: »Če bi vsi drug drugemu povedali resnico, noben par na svetu ne bi bil več skupaj.« Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Jaka Babnik
Gledališče Glej / premiera 28.09.2020 Avtorji besedila so ustvarjalke in ustvarjalci predstave: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Blaž Dolenc, Vid Klemenc, Maja Sever, Klemen Janežič, Joseph Nzobandora – Jose, Ivan Čuić, Luka Ipavec, Borut Bučinel, Adriana Furlan, Luka Marcen, Nastja Miheljak, Maša Pelko, Anja Pirnat, Sara Smrajc Žnidarčič, Mateja Starič Izvršna produkcija: Anja Pirnat Tehnično vodenje: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Simon Bezek, Brina Ivanetič Fotografiranje: Ivian Kan Mujezinović, Borut Bučinel in Peter Giodani Video: Borut Bučinel Urednikovanje gledališkega lista: Tery Žeželj Oblikovanje gledališkega lista in plakata: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee Odnosi z javnostmi: Tjaša Pureber Sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeneno gledališču, vendar so navkljub temu na dvorišču Gledališča Glej premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Čeprav sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeno gledališču, so na dvorišču Gledališča Glej kljub dežju premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020
Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej
Neveljaven email naslov