Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Marko Golja
Bere Jure Franko.
Prevedla Lili Potpara; Novo mesto : Goga, 2020
Najprej o obsegu: Knjiga Ti je smešno, da mi je ime Donald? je precej kratka, vendar ne prekratka. Ima približno sto štirideset strani, kar je na prvi pogled malo, še zlasti, ker pripoveduje o vrsti kompleksnih tem, tako o vojni v Sarajevu, o mestu samem, njegovi preteklosti in sedanjosti, med vrsticami pa tudi o njegovi prihodnosti. Knjiga te posrka, a ne izpljune, odloži te, vsaj zamišljenega, tudi drugačnega, tako da obseg ni premajhen.
Nato o naslovu. Naslov Ti je smešno, da mi je ime Donald? sporoča dvoje: da knjigo najverjetneje pripoveduje prvoosebni pripovedovalec, Donald, seveda, in da jo pripoveduje drugemu, poslušalcu oziroma natančneje bralcu. Slišano drži samo delno. Pripoved res pripoveduje Donald, toda ali jo pripoveduje drugemu, je vprašanje.
Zato besedo, dve o pripovedni taktiki: Prvoosebni pripovedovalec, Donald, res pripoveduje. Pripoveduje z energijo, strastjo, se nekako zaganja, saj veste, kot da ga je strah, da bo izgubil poslušalca. Ali je lahko kaj hujšega, kot da pripovedovalec izgubi poslušalčevo pozornost? To avtor pripovedi Ahmed Burić prekleto dobro ve, na hrbtni strani pa lahko tudi preberemo, da je pesnik. Zato njegov, pesnikov pripovedovalec pripoveduje živo, se ne ustavlja in zato se izgublja. Izgublja? Ja, avtor ve: če bi njegov pripovedovalec pripovedoval linearno, bi izgubil še tako potrpežljivega bralca, zato dosledno stavi na nepredvidljivost, na negotovost. Tudi ko pripoveduje kako anekdoto, ki bi jo lahko oblikoval kot novinarsko poročilo, pripoved včasih upočasni, drugič pospeši, tretjič se nekoliko porazgubi ali rezonira, vse pa zato, da ostane pripoved živa, takšno pa tudi poslušalčevo / bralčevo zanimanje.
Še beseda o pripovedni taktiki: Zdaj, ko je že jasno, da pripoved pripoveduje prvoosebni pripovedovalec, ostaja odprto, komu vendar pripoveduje svoje pretekle izkušnje, dnevne dogodke, razmišljanja, o svojem počutju. Donald namreč ves čas nekoga nagovarja v drugi osebi ednine. Nagovarja bralca? To itak, koga pa bo nagovarjal avtor, če ne bralca!? Toda v znotrajliterarnem pomenu nagovarja nekoga, ki ga dobro pozna, nekoga, ki je zapustil Sarajevo v letih vojne. Vendar Burić ne zdrsne, njegov pripovedovalec nikogar ne obtožuje in nikogar ne obtoži, nato pa sledi vse več indicev, da pripovedovalec nagovarja – sebe.
Kaj to pomeni za pripovedovalca? To pomeni, da se pripoved sicer začne kot pripoved nekoga nekomu, toda iz strani v stran pripoved postaja pripovedovvanje samemu sebi, srečanje s samim seboj, potovanje na konec noči, potovanje na konec nečesa, kar ne bo nikoli pomlad, potovanje … Pripovedovalec je tako tudi junak romana. Toda čeprav je kot branilec Sarajeva doživel in preživel grozne reči, je ohranil nekaj najbolj dragocenega, kar ima človek, kar lahko ima človek: človečnost.
… in kaj to pomeni za pripoved? Človeškost Burićevega pripovedovalca bi najlažje opisal tavtološko: je, skratka, človeška. Tudi ko pripoveduje konkretno anekdoto, ki bi jo kak hollywoodski scenarist zapakiral v dramatično sekvenco, tudi ko vpiše anekdoto v mrežo kulturnih referenc, pripovedovalec pogosto konča pripoved, poglavje z antiklimaksom. Tam, kjer bi pričakovali bobne, slišite violončelo. To pa je seveda dokaz več, da avtor ne stavi na preproste črno-bele postavitve, ampak da je vse potopljeno v neposredno in vendar negrobo občutenje sveta, njegove norosti, antihumanizma, izgubljenih iluzij. Vojna je bila nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi, toda junak jo je preživel; življenje, kot ga živi pripovedovalec po vojni v skorumpirani, klientelistični in nepotistični družbi, ne bi smelo obstajati, toda obstaja. Zato je Burićev roman antivojni roman samo na prvi pogled, predvsem pa je roman o gnili povojni resničnosti, zato je Ti je smešno, da mi je ime Donald? tudi družbenokritični roman v najboljšem pomenu besede.
Še o Burićevem humanizmu. Romaneskni junak nekako oprošča, razume več, kot si slehernik lahko predstavlja, tako da je na prvi pogled videti močnejši kot oče iz pesmi Fildžan viška skupine Zabranjeno pušanje. Toda naj je še tako človeški, tudi v njegovem svetu obstaja delitev na ene in druge, na papke in rajo. Prevajalka Lili Potpara je ohranila obe besedi (in še kako zaradi kolorita).
Kako pojasniti razliko med prvimi in drugimi, med papki in rajo? Razliko bi lahko opisal na ravni vsakdanjega življenja, ob odnosu do drugega in do samega sebe, pa na družbeni ravni, kako eni in drugi razumejo svoje mesto v družbi in kako vplivajo na življenje drugega in posledično družbe kot celote, skratka, s pomočjo dlakocepskega podčrtovanja differentie specifice, toda še bolje je, da sežete po Burićevi knjigi.
Namesto konca. Skupina Zabranjeno pušenje je s pesmijo Fildžan viška – hvalnico raji iz Sarajeva, lepo pokazala, kako je vojna pohabila dobrega človeka. Ahmed Burić je z romanom Ti je smešno, da mi je ime Donald? naredil še nekaj več: pokazal je, kako vojna spremeni človeka in kako lahko človek vojni in povojni norosti navkljub ohrani svojo človeškost.
Avtor recenzije: Marko Golja
Bere Jure Franko.
Prevedla Lili Potpara; Novo mesto : Goga, 2020
Najprej o obsegu: Knjiga Ti je smešno, da mi je ime Donald? je precej kratka, vendar ne prekratka. Ima približno sto štirideset strani, kar je na prvi pogled malo, še zlasti, ker pripoveduje o vrsti kompleksnih tem, tako o vojni v Sarajevu, o mestu samem, njegovi preteklosti in sedanjosti, med vrsticami pa tudi o njegovi prihodnosti. Knjiga te posrka, a ne izpljune, odloži te, vsaj zamišljenega, tudi drugačnega, tako da obseg ni premajhen.
Nato o naslovu. Naslov Ti je smešno, da mi je ime Donald? sporoča dvoje: da knjigo najverjetneje pripoveduje prvoosebni pripovedovalec, Donald, seveda, in da jo pripoveduje drugemu, poslušalcu oziroma natančneje bralcu. Slišano drži samo delno. Pripoved res pripoveduje Donald, toda ali jo pripoveduje drugemu, je vprašanje.
Zato besedo, dve o pripovedni taktiki: Prvoosebni pripovedovalec, Donald, res pripoveduje. Pripoveduje z energijo, strastjo, se nekako zaganja, saj veste, kot da ga je strah, da bo izgubil poslušalca. Ali je lahko kaj hujšega, kot da pripovedovalec izgubi poslušalčevo pozornost? To avtor pripovedi Ahmed Burić prekleto dobro ve, na hrbtni strani pa lahko tudi preberemo, da je pesnik. Zato njegov, pesnikov pripovedovalec pripoveduje živo, se ne ustavlja in zato se izgublja. Izgublja? Ja, avtor ve: če bi njegov pripovedovalec pripovedoval linearno, bi izgubil še tako potrpežljivega bralca, zato dosledno stavi na nepredvidljivost, na negotovost. Tudi ko pripoveduje kako anekdoto, ki bi jo lahko oblikoval kot novinarsko poročilo, pripoved včasih upočasni, drugič pospeši, tretjič se nekoliko porazgubi ali rezonira, vse pa zato, da ostane pripoved živa, takšno pa tudi poslušalčevo / bralčevo zanimanje.
Še beseda o pripovedni taktiki: Zdaj, ko je že jasno, da pripoved pripoveduje prvoosebni pripovedovalec, ostaja odprto, komu vendar pripoveduje svoje pretekle izkušnje, dnevne dogodke, razmišljanja, o svojem počutju. Donald namreč ves čas nekoga nagovarja v drugi osebi ednine. Nagovarja bralca? To itak, koga pa bo nagovarjal avtor, če ne bralca!? Toda v znotrajliterarnem pomenu nagovarja nekoga, ki ga dobro pozna, nekoga, ki je zapustil Sarajevo v letih vojne. Vendar Burić ne zdrsne, njegov pripovedovalec nikogar ne obtožuje in nikogar ne obtoži, nato pa sledi vse več indicev, da pripovedovalec nagovarja – sebe.
Kaj to pomeni za pripovedovalca? To pomeni, da se pripoved sicer začne kot pripoved nekoga nekomu, toda iz strani v stran pripoved postaja pripovedovvanje samemu sebi, srečanje s samim seboj, potovanje na konec noči, potovanje na konec nečesa, kar ne bo nikoli pomlad, potovanje … Pripovedovalec je tako tudi junak romana. Toda čeprav je kot branilec Sarajeva doživel in preživel grozne reči, je ohranil nekaj najbolj dragocenega, kar ima človek, kar lahko ima človek: človečnost.
… in kaj to pomeni za pripoved? Človeškost Burićevega pripovedovalca bi najlažje opisal tavtološko: je, skratka, človeška. Tudi ko pripoveduje konkretno anekdoto, ki bi jo kak hollywoodski scenarist zapakiral v dramatično sekvenco, tudi ko vpiše anekdoto v mrežo kulturnih referenc, pripovedovalec pogosto konča pripoved, poglavje z antiklimaksom. Tam, kjer bi pričakovali bobne, slišite violončelo. To pa je seveda dokaz več, da avtor ne stavi na preproste črno-bele postavitve, ampak da je vse potopljeno v neposredno in vendar negrobo občutenje sveta, njegove norosti, antihumanizma, izgubljenih iluzij. Vojna je bila nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi, toda junak jo je preživel; življenje, kot ga živi pripovedovalec po vojni v skorumpirani, klientelistični in nepotistični družbi, ne bi smelo obstajati, toda obstaja. Zato je Burićev roman antivojni roman samo na prvi pogled, predvsem pa je roman o gnili povojni resničnosti, zato je Ti je smešno, da mi je ime Donald? tudi družbenokritični roman v najboljšem pomenu besede.
Še o Burićevem humanizmu. Romaneskni junak nekako oprošča, razume več, kot si slehernik lahko predstavlja, tako da je na prvi pogled videti močnejši kot oče iz pesmi Fildžan viška skupine Zabranjeno pušanje. Toda naj je še tako človeški, tudi v njegovem svetu obstaja delitev na ene in druge, na papke in rajo. Prevajalka Lili Potpara je ohranila obe besedi (in še kako zaradi kolorita).
Kako pojasniti razliko med prvimi in drugimi, med papki in rajo? Razliko bi lahko opisal na ravni vsakdanjega življenja, ob odnosu do drugega in do samega sebe, pa na družbeni ravni, kako eni in drugi razumejo svoje mesto v družbi in kako vplivajo na življenje drugega in posledično družbe kot celote, skratka, s pomočjo dlakocepskega podčrtovanja differentie specifice, toda še bolje je, da sežete po Burićevi knjigi.
Namesto konca. Skupina Zabranjeno pušenje je s pesmijo Fildžan viška – hvalnico raji iz Sarajeva, lepo pokazala, kako je vojna pohabila dobrega človeka. Ahmed Burić je z romanom Ti je smešno, da mi je ime Donald? naredil še nekaj več: pokazal je, kako vojna spremeni človeka in kako lahko človek vojni in povojni norosti navkljub ohrani svojo človeškost.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič
Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.
Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Neveljaven email naslov