Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Norveški režiser Hans Petter Moland je s filmom Konje krast, ki smo si ga lahko ogledali tudi na lanskem Liffu, ustvaril delo, postavljeno v prelepo, a obenem neizprosno norveško pokrajino.
Norveški režiser Hans Petter Moland je s filmom Konje krast, ki smo si ga lahko ogledali tudi na lanskem Liffu, ustvaril delo, postavljeno v prelepo, a obenem neizprosno norveško pokrajino – del zgodbe se odvija v času nekaj let po 2. svetovni vojni, v središču pa je odnos med očetom in sinom. Skupaj naj bi preživela poletje v divjini, v hišici na robu gozda, vendar se v tem poletju zgodi marsikaj, kar pusti boleč pečat na sinu, ta pečat pa ne zbledi tudi po petih desetletjih, ko se sin, zdaj starejši moški, vrne v kočo in začne raziskovati preteklost in si znova zastavljati vprašanja, ki so ga pestila vse življenje od usodnega poletja naprej in so ostala brez odgovorov.
Moland je scenarij za film Konje krast napisal po predlogi knjižne uspešnice, istoimenskega romana Pera Pettersona, ki ga lahko beremo tudi v slovenščini v prevodu Anne Born. O filmu razmišlja Denis Valič:
Sodobni avtorski film, še posebej tisti, ki se poraja v objemu evropskih nacionalnih kinematografij, se danes redno pojavlja na platnih domačih kinodvoran. Njegova prisotnost je postala celo tako zaželena, da se kot redni gost še zdaleč ne pojavlja le v kontekstu programske ponudbe kinodvoran iz ti. art-kino mreže, pač pa ga kot že skoraj nujno programsko alternativo dandanes poznajo celo komercialni multipleksi, kakršen je na primer Kolosej. Če pa k temu dodamo še ponudbo festivalov, kakršna sta Liffe in Kino otok, lahko celo brez zadržkov ugotovimo, da je domačemu kinogledalcu danes omogočen razmeroma celovit vpogled v sodobne tokove znotraj pokrajine avtorskega filma. Seznanja se lahko tako z novimi trendi kot tudi sledi porajanju “novih” kinematografij. Spomnimo se le dogajanja v zadnjem desetletju in kakšnem letu več: spoznali smo novi grški film, novi val romunskega filma, silovit preporod skandinavskih kinematografij, če jih omenim nekaj.
Skratka, danes se prisotnost avtorskega filma zdi nekaj povsem samoumevnega. In prav tako samoumevna je videti pripravljenost gledalca, da si ga z veseljem ogleda. Če pa v naš pogled vnesemo nekaj zgodovinske perspektive, če ga, denimo, usmerimo proti začetku tega stoletja ali celo koncu prejšnjega, se nam bo aktualna “samoumevnost” zazdela skoraj kot čudež, saj se bomo spomnili časa, ko smo že prihod posameznega avtorskega filma slavili kot svojski praznik in smo se gledalci tovrstnih filmov med seboj še vsi poznali.
Razlogov za tako radikalno spremembo v statusu avtorskega filma je seveda več: od temeljite prenove, ki jo je evropski avtorski film doživel na prelomu stoletja in ki je bila v prvi vrsti posledica nastopa novih generacij cineastov, pa vse do večje povezanosti sveta, kar so omogočile nove tehnologije. In med kinematografijami, ki so to najbolje izkoristile, so nedvomno skandinavske.
Spomnimo se na primer danske Dogme, ki je sprožila pravo globalno evforijo in katere uspeh je bil zasnovan prav na temelju novih pristopov k sodobni, digitalni tehnologiji. Ali pa bolj nedavnega preporoda skandinavskih kinematografij, ki se je zgodil v tesnem prepletu klasične kinematografske in sodobne televizijske produkcije. Roy Andersson, Knut Erik Jensen, Joachim Trier, Jeppe Ronde, Thomas Alfredson, Niels Arden Oplev, Ruben Östlund, Nicolas Winding Refn, Morten Tyldum, Hans Petter Moland so le nekateri izmed številnih skandinavskih avtorjev, ki so nas očarali v zadnjih letih. A čeprav gre za izrazito heterogeno skupino, združbo avtorjev z izrazito svojskimi pristopi, pa jim je nekaj le morda skupno - ne puščajo se namreč ujeti v “stare” delitve oziroma kategorije, kot so “kinematografsko ali televizijsko”, “umetniško ali žanrsko”, “visoko ali nizko”.
In prav to je morda tudi prva, resnično izstopajoča in prepoznavna prvina zadnjega izmed naštetih avtorjev, norveškega režiserja Hansa Pettra Molanda, čigar najnovejše delo, Konje krast, si lahko te dni ogledamo v naših kinih.
Moland je prvič opozoril nase že konec prejšnjega stoletja, s filmom Nič kelvina iz leta 1995, s svojskim prepletom različnih žanrov in izrazito avtorskim pristopom. Pozneje je svoj slog dodobra izpilil in silovit mednarodni preboj dosegel z deli, kot sta bili Nekako prijazni mož ter Amaterji, s katerima je zaslovel tudi pri nas.
Njegovo delo ga je popeljalo celo v meko filmske industrije, Hollywood, kjer je posnel priredbo lastnega dela, Ledeno maščevanje, v katerem je Stellana Skarsgårda, igralca, ki je nastopil že v vrsti njegovih filmov, nadomestil Liam Neeson. Po tem filmu se je za trenutek celo zazdelo, da se bo Moland povsem usmeril k studijski, žanrski produkciji. A zvest svoji maksimi, da se ne bo pustil ujeti s “stare” kategorije, nas je silovito presenetil in osupnil s svojim novim filmom Konje krast, priredbo istoimenskega romana norveškega pisatelja Pera Pettersona.
Zakaj presenetil? Zato, ker se to delo zdi pravo nasprotje vseh njegovih predhodnih del. Vsaj na prvi pogled. Če se je namreč v preteklosti redno poigraval z žanrskimi obrazci in v to, recimo “komercialno” formo, vnašal izrazito “avtorske” poteze, pa se je tokrat odločil za veliko bolj avtorsko formo “filma o odraščanju”. No, če je ta oznaka za film, kjer glavno vlogo nosi več kot 60. letni moški, sploh mogoča. In če je Molanda, kot tudi večino ostalih sodobnih skandinavskih ustvarjalcev, sploh mogoče ujeti le v eno kategorijo. Konje krast se resda prične s prihodom Tronda, znova izjemnega Stellana Skarsgarda, v odročno vasico, kjer naj bi preživel preostanek svojih dni, in sprva spominja bolj na meditacijo o jeseni življenja. A že z vstopom prvega stranskega lika, soseda in otroškega prijatelja, se začne pred nami razkrivati zgodba o odraščanju, v središču katere je 15letni fantič. Gre za zgodbo o enem samem poletju in dogodkih, ki jih je to poletje prineslo, ki pa so bili ključni za osebno formacijo Tronda. V tem poletju se je preoblikoval njegov odnos z očetom, pa tudi odnos do življenja samega.
Tako se tudi čudoviti film Konje krast kmalu prelevi v tisti, za Molanda tako značilni, čeprav tokrat vsekakor drugačni preplet različnih filmskih form. Preplet, ki postaja vse bolj meditativen, kjer se zunanja akcija vse bolj umikanja silovitosti notranjih doživetij. In s katerim gledalec vstopi v svojski svet kontrastnih barv in antagonističnih razpoloženj, velike sreče in najgloblje žalosti, radosti in bolečine. Skratka, v značilno Moldandov svet.
Norveški režiser Hans Petter Moland je s filmom Konje krast, ki smo si ga lahko ogledali tudi na lanskem Liffu, ustvaril delo, postavljeno v prelepo, a obenem neizprosno norveško pokrajino.
Norveški režiser Hans Petter Moland je s filmom Konje krast, ki smo si ga lahko ogledali tudi na lanskem Liffu, ustvaril delo, postavljeno v prelepo, a obenem neizprosno norveško pokrajino – del zgodbe se odvija v času nekaj let po 2. svetovni vojni, v središču pa je odnos med očetom in sinom. Skupaj naj bi preživela poletje v divjini, v hišici na robu gozda, vendar se v tem poletju zgodi marsikaj, kar pusti boleč pečat na sinu, ta pečat pa ne zbledi tudi po petih desetletjih, ko se sin, zdaj starejši moški, vrne v kočo in začne raziskovati preteklost in si znova zastavljati vprašanja, ki so ga pestila vse življenje od usodnega poletja naprej in so ostala brez odgovorov.
Moland je scenarij za film Konje krast napisal po predlogi knjižne uspešnice, istoimenskega romana Pera Pettersona, ki ga lahko beremo tudi v slovenščini v prevodu Anne Born. O filmu razmišlja Denis Valič:
Sodobni avtorski film, še posebej tisti, ki se poraja v objemu evropskih nacionalnih kinematografij, se danes redno pojavlja na platnih domačih kinodvoran. Njegova prisotnost je postala celo tako zaželena, da se kot redni gost še zdaleč ne pojavlja le v kontekstu programske ponudbe kinodvoran iz ti. art-kino mreže, pač pa ga kot že skoraj nujno programsko alternativo dandanes poznajo celo komercialni multipleksi, kakršen je na primer Kolosej. Če pa k temu dodamo še ponudbo festivalov, kakršna sta Liffe in Kino otok, lahko celo brez zadržkov ugotovimo, da je domačemu kinogledalcu danes omogočen razmeroma celovit vpogled v sodobne tokove znotraj pokrajine avtorskega filma. Seznanja se lahko tako z novimi trendi kot tudi sledi porajanju “novih” kinematografij. Spomnimo se le dogajanja v zadnjem desetletju in kakšnem letu več: spoznali smo novi grški film, novi val romunskega filma, silovit preporod skandinavskih kinematografij, če jih omenim nekaj.
Skratka, danes se prisotnost avtorskega filma zdi nekaj povsem samoumevnega. In prav tako samoumevna je videti pripravljenost gledalca, da si ga z veseljem ogleda. Če pa v naš pogled vnesemo nekaj zgodovinske perspektive, če ga, denimo, usmerimo proti začetku tega stoletja ali celo koncu prejšnjega, se nam bo aktualna “samoumevnost” zazdela skoraj kot čudež, saj se bomo spomnili časa, ko smo že prihod posameznega avtorskega filma slavili kot svojski praznik in smo se gledalci tovrstnih filmov med seboj še vsi poznali.
Razlogov za tako radikalno spremembo v statusu avtorskega filma je seveda več: od temeljite prenove, ki jo je evropski avtorski film doživel na prelomu stoletja in ki je bila v prvi vrsti posledica nastopa novih generacij cineastov, pa vse do večje povezanosti sveta, kar so omogočile nove tehnologije. In med kinematografijami, ki so to najbolje izkoristile, so nedvomno skandinavske.
Spomnimo se na primer danske Dogme, ki je sprožila pravo globalno evforijo in katere uspeh je bil zasnovan prav na temelju novih pristopov k sodobni, digitalni tehnologiji. Ali pa bolj nedavnega preporoda skandinavskih kinematografij, ki se je zgodil v tesnem prepletu klasične kinematografske in sodobne televizijske produkcije. Roy Andersson, Knut Erik Jensen, Joachim Trier, Jeppe Ronde, Thomas Alfredson, Niels Arden Oplev, Ruben Östlund, Nicolas Winding Refn, Morten Tyldum, Hans Petter Moland so le nekateri izmed številnih skandinavskih avtorjev, ki so nas očarali v zadnjih letih. A čeprav gre za izrazito heterogeno skupino, združbo avtorjev z izrazito svojskimi pristopi, pa jim je nekaj le morda skupno - ne puščajo se namreč ujeti v “stare” delitve oziroma kategorije, kot so “kinematografsko ali televizijsko”, “umetniško ali žanrsko”, “visoko ali nizko”.
In prav to je morda tudi prva, resnično izstopajoča in prepoznavna prvina zadnjega izmed naštetih avtorjev, norveškega režiserja Hansa Pettra Molanda, čigar najnovejše delo, Konje krast, si lahko te dni ogledamo v naših kinih.
Moland je prvič opozoril nase že konec prejšnjega stoletja, s filmom Nič kelvina iz leta 1995, s svojskim prepletom različnih žanrov in izrazito avtorskim pristopom. Pozneje je svoj slog dodobra izpilil in silovit mednarodni preboj dosegel z deli, kot sta bili Nekako prijazni mož ter Amaterji, s katerima je zaslovel tudi pri nas.
Njegovo delo ga je popeljalo celo v meko filmske industrije, Hollywood, kjer je posnel priredbo lastnega dela, Ledeno maščevanje, v katerem je Stellana Skarsgårda, igralca, ki je nastopil že v vrsti njegovih filmov, nadomestil Liam Neeson. Po tem filmu se je za trenutek celo zazdelo, da se bo Moland povsem usmeril k studijski, žanrski produkciji. A zvest svoji maksimi, da se ne bo pustil ujeti s “stare” kategorije, nas je silovito presenetil in osupnil s svojim novim filmom Konje krast, priredbo istoimenskega romana norveškega pisatelja Pera Pettersona.
Zakaj presenetil? Zato, ker se to delo zdi pravo nasprotje vseh njegovih predhodnih del. Vsaj na prvi pogled. Če se je namreč v preteklosti redno poigraval z žanrskimi obrazci in v to, recimo “komercialno” formo, vnašal izrazito “avtorske” poteze, pa se je tokrat odločil za veliko bolj avtorsko formo “filma o odraščanju”. No, če je ta oznaka za film, kjer glavno vlogo nosi več kot 60. letni moški, sploh mogoča. In če je Molanda, kot tudi večino ostalih sodobnih skandinavskih ustvarjalcev, sploh mogoče ujeti le v eno kategorijo. Konje krast se resda prične s prihodom Tronda, znova izjemnega Stellana Skarsgarda, v odročno vasico, kjer naj bi preživel preostanek svojih dni, in sprva spominja bolj na meditacijo o jeseni življenja. A že z vstopom prvega stranskega lika, soseda in otroškega prijatelja, se začne pred nami razkrivati zgodba o odraščanju, v središču katere je 15letni fantič. Gre za zgodbo o enem samem poletju in dogodkih, ki jih je to poletje prineslo, ki pa so bili ključni za osebno formacijo Tronda. V tem poletju se je preoblikoval njegov odnos z očetom, pa tudi odnos do življenja samega.
Tako se tudi čudoviti film Konje krast kmalu prelevi v tisti, za Molanda tako značilni, čeprav tokrat vsekakor drugačni preplet različnih filmskih form. Preplet, ki postaja vse bolj meditativen, kjer se zunanja akcija vse bolj umikanja silovitosti notranjih doživetij. In s katerim gledalec vstopi v svojski svet kontrastnih barv in antagonističnih razpoloženj, velike sreče in najgloblje žalosti, radosti in bolečine. Skratka, v značilno Moldandov svet.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov