Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Prevedla Diana Pungeršič; Ljubljana : LUD Literatura, 2019
Dušan Mitana je intuitiven pisatelj in ljubitelj vsega skrivnostnega, ki je zapustil precej bogato literarno zapuščino. V knjigi sta objavljeni zbirki kratkih zgodb Pasji dnevi, ki je na Slovaškem izšla leta 1970, in Nočna poročila, ki je izšla šest let zatem. Med dvajsetimi zgodbami lahko povlečemo številne vzporednice. V ospredju je vedno moški protagonist, ki ga Mitana velikokrat uvede kot prvoosebnega junaka, novinarja, ki bolj ali manj uspešno kljubuje uredniškim rokom in stereotipom, ob čemer bralec takoj posumi na avtobiografske prvine. V zbirki Pasji dnevi je osrednji protagonist zgodb tako odraščajoči fant, ki s sestrično raziskuje bizarne dogodke na podeželju, kot tudi mlajši moški, ki se seksualno zbliža z neznanko na tramvaju ali pa starejšemu možakarju povsem naključno pomaga pri samomoru. Značilen protagonist zbirke Nočna poročila pa je poročen moški, ujet v nenavadne življenjske okoliščine, sanje ali celo v nekakšen nadrealističen svet. Junak zgodbe Nočna poročila se sredi noči znajde v nekakšnem preiskovalnem postopku zaradi izgubljenih ključev, ki jih je kot neodgovoren soprog izgubil že četrtič v enem letu, in šele smrt krvoželjne bolhe mu prinese odrešilen spanec. V zgodbi z naslovom Vražji trilček se zdi, da bo novinar, ki ga svojeglava starka ne spusti iz stanovanja, njen večni ujetnik, a ga reši improvizoričen notni zapis glasbe, ki jo starka sliši le v svoji glavi. Alkoholiziran junak zgodbe Zemlja je okrogla je v svojem deliriju prepričan, da je sredi noči občeval z ženino prijateljico in da mu nočne more zaradi občutkov krivde napovedujejo skorajšnjo smrt. Naslednji dan se z vsemi močmi upira poslovnemu obisku Prage, saj je prepričan, da bo na Praški cesti doživel prometno nesrečo, dokler mu žena ne da vedeti, da je pravzaprav občeval z njo. Zgodbe Dušana Mitane nam tako dajo vedeti, da je sodobni posameznik ujetnik svoje fantazije ali utesnjujočih družbenih norm, iz katerih išče najrazličnejše vrste pobega. Služba in družina mu pomenita še zadnje zavetje pred dokončno izgubo razsodnosti in peklom eksistencialne tesnobe.
Dušan Mitana je nekonvencionalen upornik, mojster samoironije in nenavadnih dramaturških zapletov. Kljub bizarnim okoliščinam, ki prežijo v zgodbah, se z njegovimi junaki lahko poistovetimo, čeprav nam nemalokrat puščajo grenak priokus. Takšna je npr. zgodba Pasji dnevi, v kateri se protagonist spoprijatelji z zapuščenim psom. Medsebojna igra s simpatičnim grizljanjem se kmalu sprevrže v krvav boj za prevlado in golo preživetju, ob katerem bralec ostane brez besed. Besedilo, ki na prvi pogled deluje povsem konvencionalno in v skladu z realizmom našega vsakdana, kmalu pridobi nadrealistične odtenke, ki razgaljajo temne plasti človeškega nezavednega. V avtobiografsko obarvani zgodbi Zadnji rok, objavljeni v zbirki Pasji dnevi, pisatelj zapiše pomenljivo misel:
“Mogoče zato ne morem spati, ker se bojim. Bojim se spanca; spominja me na smrt. Počutim se nemočnega, izgubljenega, prepuščenega na milost in nemilost prežečim nevarnostim. Prepričujem se, da se v budnem stanju lahko soočim z njimi. Morda pa je vse skupaj čisto drugače. Morda se sploh ne bojim. Moram priznati, da veliko stvari o sebi ne vem.”
V knjigi Dušana Mitane Pasji dnevi lahko poleg močno prevladujočega eksistencializma, ki išče vzporednice pri drami absurda, zasledimo tudi spogledovanje z različnimi žanri, npr. s trivialno kriminalko v zgodbi Božično potovanje, politično satiro v zgodbi Pelargonije in erotično literaturo v zgodbi z naslovom V tramvaju. Mitana bralca z duhovitimi dialogi in s preprostim načinom pripovedovanja v trenutku posrka v svoj svet in mu ponudi številne možnosti za interpretacijo zgodbe. Vsekakor lahko rečemo, da zbirka kratkih zgodb Pasji dnevi odslikava družbene razmere v vzhodni Evropi v sedemdesetih letih 20. stoletja in ponuja svojevrstno predstavitev sodobnega antijunaka, ki se upira vsakršnim vnaprejšnjim predvidevanjem, moraliziranju in determiniranosti ter gradi svojo moč na svojem eksistencialnem manku in zavedanju lastne šibkosti. Tudi to je razlog, da se bralec mimogrede poistoveti s protagonistom, ki nenehno prehaja meje med realnim in imaginarnim, normalnim in patološkim ter išče osvoboditev zunaj družbeno določljivih okvirov.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Prevedla Diana Pungeršič; Ljubljana : LUD Literatura, 2019
Dušan Mitana je intuitiven pisatelj in ljubitelj vsega skrivnostnega, ki je zapustil precej bogato literarno zapuščino. V knjigi sta objavljeni zbirki kratkih zgodb Pasji dnevi, ki je na Slovaškem izšla leta 1970, in Nočna poročila, ki je izšla šest let zatem. Med dvajsetimi zgodbami lahko povlečemo številne vzporednice. V ospredju je vedno moški protagonist, ki ga Mitana velikokrat uvede kot prvoosebnega junaka, novinarja, ki bolj ali manj uspešno kljubuje uredniškim rokom in stereotipom, ob čemer bralec takoj posumi na avtobiografske prvine. V zbirki Pasji dnevi je osrednji protagonist zgodb tako odraščajoči fant, ki s sestrično raziskuje bizarne dogodke na podeželju, kot tudi mlajši moški, ki se seksualno zbliža z neznanko na tramvaju ali pa starejšemu možakarju povsem naključno pomaga pri samomoru. Značilen protagonist zbirke Nočna poročila pa je poročen moški, ujet v nenavadne življenjske okoliščine, sanje ali celo v nekakšen nadrealističen svet. Junak zgodbe Nočna poročila se sredi noči znajde v nekakšnem preiskovalnem postopku zaradi izgubljenih ključev, ki jih je kot neodgovoren soprog izgubil že četrtič v enem letu, in šele smrt krvoželjne bolhe mu prinese odrešilen spanec. V zgodbi z naslovom Vražji trilček se zdi, da bo novinar, ki ga svojeglava starka ne spusti iz stanovanja, njen večni ujetnik, a ga reši improvizoričen notni zapis glasbe, ki jo starka sliši le v svoji glavi. Alkoholiziran junak zgodbe Zemlja je okrogla je v svojem deliriju prepričan, da je sredi noči občeval z ženino prijateljico in da mu nočne more zaradi občutkov krivde napovedujejo skorajšnjo smrt. Naslednji dan se z vsemi močmi upira poslovnemu obisku Prage, saj je prepričan, da bo na Praški cesti doživel prometno nesrečo, dokler mu žena ne da vedeti, da je pravzaprav občeval z njo. Zgodbe Dušana Mitane nam tako dajo vedeti, da je sodobni posameznik ujetnik svoje fantazije ali utesnjujočih družbenih norm, iz katerih išče najrazličnejše vrste pobega. Služba in družina mu pomenita še zadnje zavetje pred dokončno izgubo razsodnosti in peklom eksistencialne tesnobe.
Dušan Mitana je nekonvencionalen upornik, mojster samoironije in nenavadnih dramaturških zapletov. Kljub bizarnim okoliščinam, ki prežijo v zgodbah, se z njegovimi junaki lahko poistovetimo, čeprav nam nemalokrat puščajo grenak priokus. Takšna je npr. zgodba Pasji dnevi, v kateri se protagonist spoprijatelji z zapuščenim psom. Medsebojna igra s simpatičnim grizljanjem se kmalu sprevrže v krvav boj za prevlado in golo preživetju, ob katerem bralec ostane brez besed. Besedilo, ki na prvi pogled deluje povsem konvencionalno in v skladu z realizmom našega vsakdana, kmalu pridobi nadrealistične odtenke, ki razgaljajo temne plasti človeškega nezavednega. V avtobiografsko obarvani zgodbi Zadnji rok, objavljeni v zbirki Pasji dnevi, pisatelj zapiše pomenljivo misel:
“Mogoče zato ne morem spati, ker se bojim. Bojim se spanca; spominja me na smrt. Počutim se nemočnega, izgubljenega, prepuščenega na milost in nemilost prežečim nevarnostim. Prepričujem se, da se v budnem stanju lahko soočim z njimi. Morda pa je vse skupaj čisto drugače. Morda se sploh ne bojim. Moram priznati, da veliko stvari o sebi ne vem.”
V knjigi Dušana Mitane Pasji dnevi lahko poleg močno prevladujočega eksistencializma, ki išče vzporednice pri drami absurda, zasledimo tudi spogledovanje z različnimi žanri, npr. s trivialno kriminalko v zgodbi Božično potovanje, politično satiro v zgodbi Pelargonije in erotično literaturo v zgodbi z naslovom V tramvaju. Mitana bralca z duhovitimi dialogi in s preprostim načinom pripovedovanja v trenutku posrka v svoj svet in mu ponudi številne možnosti za interpretacijo zgodbe. Vsekakor lahko rečemo, da zbirka kratkih zgodb Pasji dnevi odslikava družbene razmere v vzhodni Evropi v sedemdesetih letih 20. stoletja in ponuja svojevrstno predstavitev sodobnega antijunaka, ki se upira vsakršnim vnaprejšnjim predvidevanjem, moraliziranju in determiniranosti ter gradi svojo moč na svojem eksistencialnem manku in zavedanju lastne šibkosti. Tudi to je razlog, da se bralec mimogrede poistoveti s protagonistom, ki nenehno prehaja meje med realnim in imaginarnim, normalnim in patološkim ter išče osvoboditev zunaj družbeno določljivih okvirov.
Piše: Marko Elsner Grošelj, bereta: Igor Velše in Barbara Zupan Marguerite Duras nam je že dolgo je znana in njene knjige so med nami. Tudi v zadnji knjigi Pisati, ki jo je pripravila in izdala v času svojega življenja, je njen nezgrešljivi glas še en kamenček v mozaiku njenih leposlovnih del, romanov Boj z morjem, Moderato cantabile, Bolečina, Zamaknjenost Lol V. Stein in seveda nesmrtnega romana Ljubimec, ki jo je sredi prejšnjega stoletja izstrelil med vrhunske in prepoznane zvezde francoske in svetovne književnosti. Da je bila tudi sama scenaristka in filmarka, se kaže v vsem njenem opusu v močni vizualizaciji antologijskih prizorov, v na poseben način oblikovani pripovedi, ki širi meje čez okvire običajnega, zgolj zgodbenega, zgolj poročevalskega, prinesenega na pladnju vsakdanje banalitete. Torej niti malo trivialno pisanje, čeprav na videz preprosta govorica, ki pa ves čas menja lege, ritem, tonaliteto pogleda in imenovanja, išče vrzeli za tisto, kar je presegajoče, nezaobseženo, skrivnostno. Sama vsebina, njena koherentnost, tako ostaja vedno nedorečena in kljub temu celovita, vseskozi drhteča, okretna in neulovljiva, a se prav zato nekako dopolni z bralčevo angažiranostjo (bralsko izkušnjo), kamor se poseda govorica (jezik) Marguerite Duras in še dolgo odzvanja … Prav taka je pisava v knjigi Pisati. Marguerite Duras ima poseben glas, je enkraten, neponovljiv glas, plodovit, inovativen, do skrajnosti napet in vznemirljiv – ker to je poseben in hkrati univerzalen svet, transcendenca neizrečenega in zato tako človeškega, nepopolnega. Vse, kar se resnično dogodi, se zgodi med stavki, premolki, miselnimi obrati, paradoksi, med besedami in obrnjenimi pogledi stvari. Vsak, ki piše, ki namerava pisati, ali kar tako, kot radoveden bralec, bi si moral prebrati to knjigo zaradi vznemirljivega odstiranja pisateljičinega sveta, njene izkušnje pisanja – do tistih skrajnih meja, kot v drugi zgodbi o smrti mladega angleškega pilota: »Nič ne morem reči. Nič ne morem napisati. Lahko bi obstajala pisava ne-pisanja. Nekega dne se bo to izpolnilo. Jedrnata pisava brez slovnice, pisava iz samih besed. Besed brez slovnice za oporo. Zablodelih. Tukaj, zapisanih. In takoj zapuščenih.« Tri besedila v knjigi Pisati so filmana: Smrt mladega angleškega pilota, naslovno besedilo Pisati, za katero si je zaželela, da bi poskusila govoriti o tem pred kamero, in besedilo, ki ima v knjigi naslov Roma, a je bilo najprej film z naslovom Dialog v Rimu. Njena povezanost s filmom je integralna, močna, neuklonljiva in vse izhaja iz besede, iz postavljanja besed v prizor, ki traja. Če se vrnemo k njenim mislim v knjigi, obteženim s samoto, smrtjo, tesnobo, z živo prizadetostjo ravnanja sveta z vsemi nesrečniki na planetu, ko se na nek distanciran način poistoveti s smrtjo muhe ali s smrtjo dvajsetletnega angleškega pilota v zadnjih dneh druge svetovne vojne – ali pa prav nasprotno, z jokom, solzami in kriki, ki so vsi izraz nepriznane ljubezni do bližnjega, med rimskim imperatorjem in kraljico Samarije, potem na nekakšen čuten način, celo katarzičen, odkrivamo goličavo neke davne civilizacije, ki svojo omiko ni gradila na zgodovini vojne, na kraju prisvajanja misli, kjer so jo predpisovali, pač pa v sijaju, kot ga nikjer drugje niso dosegli: »Ničesar. Razen črte morja za polji. Goličava, nihče od nas ni nikoli pomislil na to, saj razumete … Še nikoli.« Zdi se, da smo naleteli na durasovski paradoks, na utopijo in hkrati vizijo. Vendar ni tako preprosto, razen če ne razmišljamo dvodimenzionalno, ploščato in kot stroji neosebno, brez čustvene inteligence in izgubljeni v začrtanem krogu, brez možnosti za pobeg, brez možnosti za preseganje in drugačen pogled od optimalno uniformiranega. O Smrti mladega angleškega pilota piše: »Ničesar nimam v rokah, ničesar v glavi, da bi naredila ta film, pa sem to poletje največ mislila prav nanj. Kajti to bi bil vendarle film o nedosegljivi in nori ideji, film o literaturi žive smrti.« »Pisanje gre zelo daleč …«, pravi Marguerite Duras. Tega preprosto veliko ljudi ne prenese, ta dvom samote, iz katere nastane besedilo oziroma literatura. Brez tveganja ni nobenega pisanja. Ni niti sanjanja, domišljije, utopije – goličave, na katero vsak pisatelj ali pesnik postavlja svoje besede, vizijo, upanje, ljubezen. Potem je to zgolj rutinirana glazura za potrošnike, velika laž Zgodovine. Ali z besedami Marguerite Duras, kaj se zgodi, ko govorimo o pisavi, ki vstopa v družbeni kontekst in ne o samotnem pisanju, ki je pravzaprav protislovje in nesmisel, ker pomeni tudi ne govoriti. Molčati. Tuliti brez glasu: »Tisto utvaro, ki jo ima človek – in ki je točna -, da je edini, ki je napisal, kar je napisal, ne glede na to, ali je izjemno ali brez vrednosti. In kadar sem brala kritike, sem bila najbolj dovzetna, če je v njih pisalo, da to ni ničemur podobno. Se pravi, da se je to vračalo k začetni avtorjevi samoti.« Knjiga je neznano, je noč, je zaprta knjiga, pravi Marguerite Duras. Vendar je knjiga tudi pot k sebi, drugim, iskanje izraza in obraza, detektiranje sveta, spopad s samoto in smrtjo, lastno smrtjo, smrtjo drugih. Tega človek ne zdrži, če v sebi ne premore ljubezni.
Na redni spored Kinodvora je te dni prišel film Nostalgija Maria Martoneja. Režiserja je za film, ki raziskuje temačno skrivnost glavnega protagonista, navdahnila zgodba iz črne kronike, film pa je postavil v eno od četrti Neaplja, ki je njegovo domače mesto. Piše Gorazd Trušnovec. Bere Igor Velše.
Medtem ko se v Hollywoodu na eni strani slišijo glasovi stavke podplačanih scenaristov in igralcev, ki želijo, da se delo umetne inteligence, denimo pri pisanju scenarijev, primerno uredi, predvsem pa, da to ne bi še poslabšalo njihovega položaja, se na drugi strani v filme naseljuje raznovrstno tematiziranje umetne inteligence. Romantična komedija Roboti Casperja Christensena in Anthonyja Hinesa, ki je ravno prišla v Kinodvorane, je tako za navdih vzela kratko zgodbo avtorja Roberta Sheckleyja Robot, ki je bil videti kot jaz. Film si je ogledala Gaja Pöschl. Bere Maja Moll-
Piše: Iztok Ilich Bere: Jure Franko Razmišljanje in razpravljanje med hojo – bodisi med sprehajanjem bodisi med daljšo potjo, samotno ali v družbi – ni nov način oblikovanja ali izmenjave pogledov. Živahno razpravljanje med gibanjem po obokanem atenskem sprehajališču sega vse do starogrških mislecev. Že Aristotel in pripadniki njegove šole, peripatetiki so svoja stališča ostrili med dolgimi sprehodi. Iz 18. stoletja je dobro znana misel Jeana Jacquesa Rousseauja, da hoja oživlja duha. V Izpovedih je zapisal, da najbolj obžaluje, da na potovanjih ni pisal dnevnika, kajti: »nikdar nisem toliko mislil, toliko doživljal, bil toliko jaz sam kakor tedaj, ko sem potoval peš. Hoja ima v sebi nekaj, kar navdihuje in oživlja moje misli,« je zapisal. Med filozofi sta o hoji v dnevnikih pisala tudi Sǿren Kirkegaard in Edmund Husserl, medtem ko sta Charles Baudelaire in za njim Walter Benjamin v urbanem okolju vpeljala koncept flanerja – urbanega pohajkovalca in raziskovalca mesta. Tudi pri slovenskih raziskovalcih in raziskovalkah je bila hoja, čeprav nereflektirana kot metoda, stalna spremljevalka raziskovalnih prizadevanj. Med drugim je, kot opozarjata avtorici, zaznamovala pohode Avgusta Pavla po porabskih vaseh ob dokumentiranju odprtih ognjišč. Podobno so se nekaj pozneje znamenite Orlove terenske ekipe, ko so prečesavale slovensko podeželje, med kraji in sogovorci večinoma premikale peš, kar je bila in je deloma še danes »samoumevna terenska praksa, prilegajoča se preučevani temi«. Nataša Rogelja Caf in Špela Ledinek Lozej še dodajata, da izkušnja premikanja rodi zgodbe, takšne, ki povezujejo svetove in nakazujejo nove poti. »Tisti, ki hodimo, pišemo, raziskujemo,« pravita, »smo del poti in potovanja, del naših zgodb, del procesa, del življenja, o katerem pišemo, ga opazujemo in živimo.« Zbornik Hodopisi – posrečena skovanka! – je zanimiv in aktualen prispevek tej tisočletni tradiciji. Natančneje ga opredeljuje podnaslov Zbirka etnografskih esejev z metodološkimi premisleki o hoji in pisanju. Je zanimiv in aktualen prispevek o literaturi, ki sega od antike do danes in se, kar je posebej pomembno, nanaša na naš prostor. Sedem esejev v jedru knjige se namreč sprehaja po obmejnih pokrajinah Istre, Goričkega, Porabja, Koroške in Julijskih Alp, pri čemer avtorici opozarjata na predhodno dialoško fazo »brušenja misli med različno formiranimi raziskovalci, končno pa vseh sedem izriše svojo sled v vmesnem prostoru med znanstvenim tekstom in esejistiko«. Knjiga tako poskuša z osredotočanjem na korake, besede in poti, prehojene ali zapisane, »osvetliti vmesni prostor, hojo in pisanje pa pri tem razume kot spoznavni proces, terensko izkušnjo, kot del dolgega pogovora, ki meandrira med okljuki življenja«. Nataša Rogelja Caf in Špela Ledinek Lozej sta v dveh daljših uvodnih spisih – in nazadnje še v epilogu – vzpostavili teoretski in metodološki okvir povezave hoje in pisanja oziroma razmišljanja med gibanjem, kakor so ga v različnih obdobjih obravnavali številni avtorji in avtorice. V hodopisih vidita etnografske dogodke, posebne zaradi svoje meditativne narave, ki hojo in pisanje, obe praksi gibanja, preizkušata kot metodi antropološkega raziskovanja. Razmisleke o pisanju in antropologiji osvetljujeta s treh zornih kotov: pisanja kot predmeta raziskovanja, kot metode antropološkega raziskovanja in kot refleksije antropološkega pisanja samega. Niz sedmih esejev v nadaljevanju začenjata s spominjanjem na lastno pionirsko izkušnjo iz devetdesetih let. Spodbudila jo je seminarska naloga, ki sta jo pozneje priredili za knjižno objavo – sami sta jo označili za fotostrip – Potepanje po poteh Šavrinke Marije. Ponovitev štiridnevne hoje po 125 km dolgi krožni poti dobrih 30 let pozneje – po sledi nekdanjih istrskih kmetic-trgovk ter lastnih stopinj – od Gračišča v notranjosti Istre do Trsta, ima seveda več v metodološkem smislu pomembnih časovnih zamikov. Sledi šest hodopisnih esejev, ki se dogajajo ob robu slovenskega sveta: na Goričkem, v Porabju, na Koroškem, v Julijskih Alpah in Novi Gorici. Zadnji hodinar – tako označen, ker je na pot šla širša skupina raziskovalk – pa se kot skorajda detektivsko početje odvije vzdolž reke Rižane od izvira do izliva pri Ankaranu. Po mnenju avtoric prav ta sklepni zapis – ker tudi reka ne miruje – najjasneje izriše metodo pisanja v povezavi s hojo.
Piše: Anja Radaljac Bere: Maja Moll Obiski so kratka, ekonomična zbirka, razdeljena na tri razdelke: Obiski, Dotiki in Zvoki. Ekonomičnosti se avtorica Samanta Hadžić Žavski drži tudi v posamičnih zgodbah, saj praviloma ne presežejo nekaj strani, vnaša pa jo tudi v sam literarni izraz. Slogovno gre za neposredne, preproste tekste s kratkimi povedmi, ki so pretežno usmerjene predvsem h golemu posredovanju sporočila, v njih ni nič odvečnega. Avtorica z jezikom ohranja predvsem lahkoten, tekoč tok branja, v jeziku ni ničesar, kar bi bralstvo ustavljalo ali sililo k vmesnim premislekom. Jezik je tako uporabljen predvsem kot sredstvo posredovanja vsebine. Na jezikovni ravni si avtorica ne zastavlja veliko, v njenem slogu ni ničesar, kar bi presegalo horizonte pričakovanega, prav tako se ne vzpostavi nek slogovno značilen avtorski glas. Mestoma pripoved s tako preprostimi stavki zahaja v idejno nedomišljeno patetičnost ali prenapihnjenost. Slednja je ena izmed težav zbirke tudi na idejni oziroma tematski ravni. Situacije, ki jih avtorica upoveduje, so pogosto priostrene in napihnjene do skrajnosti; npr. policista, ki posilita in fizično obračunata s spolno delavko, ne pokažeta nobenega pomisleka ali znaka občutkov krivde, ko njuna žrtev stori samomor, kar pa ni psihološko utemeljeno. To pomanjkanje obžalovanja lahko pripišemo zgolj nekakšni splošni, iz nekega splošnega družbenega občutka izhajajoči objestnosti in odsotnosti empatije. Podoben je primer umora v eni od zgodb, kjer je motiv preprosto nakazan kot ljubosumje ob prevari. Iz sorodnega nabora dogodkov, situacij in odzivov črpa večji del kratkih zgodb Obiskov. Kjer bi bilo literarno zanimivo odkrivati neke psihološke ali vsaj situacijske specifike, se teksti vse prepogosto zatekajo v enoplastno, površinsko upovedovanje skrajnih človekovih stanj, kot so denimo tragične izgube, huda bolezenska stanja, približevanje smrti, evtanazija, umor itd., ki pa brez poglobljene zastavitve literarnih oseb pogosto izzvenijo zgolj kot orodja za pritegnitev bralske pozornosti, podobno kot denimo v žanru tako imenovanega tear-jerkerja, torej sentimentalnega žanra, namenjenega vzbujanju žalosti, stiske ali sočutja pri bralstvu. Drugi način uporabe teh postopkov v Obiskih je namen šokiranja, podobno kot v žanru, ki je po tej tendenci zbujanja ogorčenja ali osuplosti pogovorno primerno imenovan »šoker«. Zbirka Obiski se torej z vidika funkcij jezika in z vidika pripovednih postopkov približuje žanrskemu pisanju – z njim si deli tudi pričakovanost zapletov in razpletov. Četudi skuša avtorica Samanta Hadžić Žavski slediti klasični formi kratke zgodbe in nam na koncu – ali sredi zgodbe – ponuditi kak podatek ali zasuk, ki bo bralstvo presenetil, je bolj ali manj v vseh besedilih mogoče takoj uganiti, kakšen bo ta zasuk, pa tudi kakšne so motivacije in intence oseb. Zanimivejši so v zbirki redkejši primeri nenavadnih situacij, ki morda začenjajo mejiti na grotesko in pomenijo odmik v polje nepričakovanega, kot na primer v zgodbi Ekshibicionistično?, kjer se v Celju ob Savinji zbira množica ekshibicionistov, ki v javnosti masturbirajo ob pogledu na mimoidoče. V tovrstnih primerih uspe zbirki ustvariti neko specifično trenje med stvarnostjo in upovedovanim literarnim svetom ter izrisati neko pomenljivo nenavadnost, kar se zdi boljše izhodišče, čeprav tudi v teh primerih umanjka poglobitev v primere, situacije in literarne osebe ter specifičnosti, detajli, ki bi omogočili, da zgodbe prerastejo stanje zgolj zanimivega zastavka. Težava s površnostjo je naposled tudi ta, da zgodbe idejno in sporočilno ne prinašajo dosti več kot nekaj površinskih tendenčnih izpeljav, denimo v smislu izrekanja proti nasilju nad ženskami. Ključna težava zbirke Obiski torej ni toliko izbira slogovnih postopkov ali tematik, temveč površinskost, s katero avtorica pristopa k tekstom.
Piše: Marko Elsner Grošelj Bereta: Maja Moll in Aleksander Golja Pred menoj na mizi so tri pesniške zbirke Ivana Dobnika Tihe pesmi, Čajne pesmi in Rojstvo oaze – triangel gongov, ki odzvanjajo v tiho noč. Vse, kar je zapisano na teh straneh, prihaja iz narave: besede, misli, forma, pretakajoča se in valovita, vzniknjena v zamiranju in nasprotno, vse popisuje v nekakšni imaginarni deželi, v imaginarnem pesniškem svetu ljubezenske utopije, ki pa je pravzaprav univerzalna ljubezenska resničnost, erotičnost pogleda, ko se vse v naravi oplaja, diha, brsti, veni, izginja. Pesnik je pričevalec besed poezije, šepetalec sna, pesniški mag, univerzalni medij, ki skozi sebe prepušča tone, niansira svetlobo, zaznava sence in nasprotujoče si pomene. Pesem jih zravna, vsrka vase, jih predeluje, umiri, da bi postali razumljivi v paradoksu biti, v kateri se razpuščajo predsodki in vednost o tem, kaj je prinesena (doktrinarno razumarska) izkušnja in naučenost in kako pod nogami poezije plapolajo ognji vetra. Nebo ni samo zgoraj, ampak je povsod, pesem pa izmaknjen vrč studenčnice, ki teče na vse strani – prisotna v svoji odsotnosti, nenehno vračajoča se, pihljajoča, blaga in vabeča, kozmična ljubezen, ki ne priznava časa: »Če daleč je blizu, pomislim, potem si najgloblje v meni in s teboj je enako … ko čas ni pomemben, ker čas v najinem snu ne obstaja.« Ali: »Nič ne potone, nič ne umre, nič se ne ponovi. Nič zgradi vesolje, popoln kozmos, sveti svetlobe črne.« Obstoj poezije je v trajanju, njen posluh je v tišini in prav tako kot veter je tudi sama izginjajoča, na konici svojega prikazovanja se umiri, samo če jo zaustavi (ujame, sprejme) pesnik v svojih mrežah besed, v pesmi. Ivan Dobnik svojo poezijo zadržuje na mestu v točki preloma oziroma na robu mogočega, ne vdaja se procesu v smislu, da bi do česa prišla, se iztekla, se izrekla, zapopadla konsekvence logičnosti. Je kot sama v sebi porajajoča se substanca, ki izgineva v lastnem gibanju, lastni plazmi in modulaciji jezika. To je neprecenljiva pesniška vrednost, pesniška in človeška drža, ki pa je ne bi smeli razumeti zgolj kot posamezne estetske elemente, ki se napajajo v različnih smereh in različnih pesniških svetovih, od Paza do Celana in Seferisa, Dekleve in Lalića, gotovo širok razpon pogleda, ki omogoča jadranje po prostranstvih pesniškega duha. Dobnikova poezija je unikatna, avtentična in v smislu senzibilnosti neposnemljiva; je trs, pojoč v puščavi, je vztrajanje pri pesniških (in siceršnjih) vrednotah, ki so dandanes nedoumljive. Je pa tudi zanos pevca v tihoti, ob pitju čaja, v rojstvu oaze, raja, ki poje, ker mora peti, ker je to v njegovem ljubezenskem bistvu in dojemanju življenja: »Ni drugega raja. Ljubezen vedno bo. Tvoje oči tudi.« Življenja, ki se spogleduje, se daje tišini, samoti, »gozdne jase, tam, kjer spim te sanje budne« nekega prihodnjega trenutka, ki je že zdaj, v azilu, rezervatu, na otoku duha, v središču resničnega stvarstva poezije. Zdi se, da pesnik v prvih dveh knjigah Tihe pesmi in Čajne pesmi pripravlja teren za tretjo knjigo Rojstvo oaze, ki vznikne iz temne snovi spomina, v nenehnem lebdenju letnih časov, na mahu spanja / sanjanja, v letu ptic, ki spreminjajo smeri, na robu vulkana mračne odisejade sveta, kjer si odpočijejo človekovi upi in si naberejo moči. Toda po branju Dobnikovih pesmi so to drugačne moči, na noter zazrte, naravi se prilegajoče, edine mogoče moči, ki dopušča sožitje, širjenje zavesti, kako ohraniti naravne vire planeta, tudi z nepopisno lepoto, ki ji je treba prisluhniti, jo braniti, ohranjati v njeni inteligentni rasti, ki se ne zmeni za človeške blodnje in omejenosti. Najprej pa je treba umiriti samega sebe, prisluhniti šepetanju jezika – zato tihe pesmi. Šele v popolni samoti je mogoče zaslutiti vse razsežnosti utripa kozmosa – narave, ljubezni – vso to daljnost v bližini, prežetosti vsega z vsem, predvsem pa v nenehni pričujočnosti trajanja: »Kar sanja na tvojih ustnicah ves čas … išče nova imena za pesmi … Kar sanja v tvojih besedah neizgovorjenih, kar sanja v sanjah tvoje hoje, v obliki črk, ki mi jih pišeš in nato za dolgo skleneš molk … kjer noč in dan polzita k spremembam neizogibno kot željni prsti k drugi žeji.« Oaza nastane iz brstečega popka besede v Tihih pesmih in se razširi skozi meditativno pripoved Čajnih pesmi, v tretji knjigi Rojstvo oaze pa se sklene krog med bližino in daljavo, med zemljo in kozmosom, v odprti pretočnosti, ki združuje budnost in spanje, pozornost in občutljivost pesniškega Sna, konkretno, stvarno pribežališče, zaščito živalim in rastlinju, v ohranjanju narave in njene nedotakljivosti, njenega naravnega razvoja in spreminjanja v skladu medsebojnega sožitja. Oaza ni otok civilizacije, njene ekspanzije, rušenja ravnovesja in obsedenosti z močjo, pač pa je to otok ozaveščenega človeka – pesnika, ki ve, kako nujna je sprememba mišljenja v notranjem ustroju našega skupnega prebivanja, pri tem pa ostaja dosledno znotraj forme poezije. Ali še drugače: Edino, kar je v tem svetu mogoče, je najti svojo lastno oazo in stopiti vanjo z odprtim srcem in z zavestjo, da je to vse, kar v resnici imamo.
Maryam Touzani je prepoznavno ime maroške kinematografije. Režiserka je navdušila že leta 2019 s svojim prvencem z naslovom Adam o mladi neporočeni nosečnici, ki jo pod svoje okrilje vzame ovdovela lastnica pekarne Abla. Touzanijin drugi celovečerec Modri kaftan, ki ga lahko ujamete na sporedu ljubljanskega mestnega kina Kinodvor, ocenjuje Petra Meterc.
V Kinodvoru si lahko še do konca avgusta ogledate švicarski film Nemir režiserja Cyrila Schäublina. Postavljen je v drugo polovico 19. stoletja v čas zgodnjega industrijskega kapitalizma, v švicarsko mesto, kjer so izdelovali tako imenovane nemirke. Film temelji na zgodovinskih dogodkih in na resničnem liku Petru Kropotkinu, ki je v svoji knjigi Spomini revolucionarja opisal, kako je v Švici postal anarhist. Oceno filma je pripravila Gaja Pöschl. Bere Lucija Grm.
Cristopherja Nolana ni treba posebej predstavljati – že za svoj drugi celovečerec Memento iz leta 2000 je bil nominiran za svojega prvega oskarja za najboljši scenarij. Prav scenaristično so njegovi filmi po navadi precej kompleksni – pomislimo na Izvor ali pa na Medzvezdje, Dunkirk in trilogijo Vitez teme. V Oppenheimerju se je lotil biografije znanstvenika, ki je svetu dal atomsko bombo. V filmu ga igra britanski igralec Cillian Murphy. Film so posneli z IMAX kamerami velikega formata, velik poudarek je, kot vedno pri Nolanovih delih, na vizualnih prvinah. O tem, ali to zadostuje za dober film, se sprašuje Muanis Sinanović. Bere Igor Velše.
Greta Gerwig je svojo kariero začela kot igralka - videli smo jo recimo v filmu Rimu z ljubeznijo Woodyja Allena in v Maggie ima načrt Rebecce Miller. Pri več projektih je sodelovala s svojim možem Noahom Baumbachom, nazadnje pri filmu Beli šum. V zadnjih letih pa se je Greta Gerwig uveljavila kot scenaristka in režiserka lastnih filmov Lady Bird in Čas deklištva – oba sta ji prinesla več nominaciji za oskarja, med drugim za najboljši film in za scenarij. V svojem novem filmu, za katerega sta scenarij ponovno napisala skupaj z možem, pa je glavni lik slavna igrača Barbie. Ta se je rodila leta 1959 v tovarni igrač Mattel. V glavnih vlogah kot Barbie in Ken nastopata Margot Robbie, ki je film tudi producirala, in Ryan Gosling. Zasnova zgodbe je sledeča: prebivalci Barbie dežele morajo biti popolni, to je jasno, in ker se Barbie začne spraševati o neprimernih stvareh, na primer o smrti, mora začasno zapustiti idilično deželo in poiskati punčko, ki se z njo igra. Sledi ji tudi njen Ken. Oceno filma, v katerem prevladuje roza barva, je pripravila Ana Jurc. Bere Lucija Grm.
Piše: Jure Jakob, bere: Maja Moll. Sara Fabjan je sveže, čeprav ne več povsem novo ime mlade slovenske poezije. Leta 1992 rojena magistrica kognitivnih znanosti in doktorska študentka psihologije poezijo že vrsto let objavlja v različnih literarnih revijah, zato je prvenec zaroletano pričakovan korak v njenem pesniškem razvoju. Vtis, da gre za umetniško odraslo pesnico, dobi bralec že ob prvem stiku s knjigo: obsega zbirke ne kroji začetniška vnema po čim več, ampak preudaren občutek za pravo mero. 39 srednje dolgih in krajših pesmi se zdi ravno dovolj, da se pred bralčevimi notranjimi očmi učinkovito in prepoznavno sestavijo gradniki svojevrstnega pesniškega sveta. Naslednja na prvi pogled opazna značilnost zbirke je dosledno opuščanje pravopisne norme na ravni ločil in velikih začetnic: pesmi, njihovi naslovi in tudi naslov zbirke poznajo le majhne črke, verzi oziroma stavčne tvorbe pa ena drugi sledijo brez ločil. Takšna formalno-oblikovna pretočnost jača in podčrtuje semantično fluidnost pesmi. Te so zaradi tega pomensko bolj odprte in omogočajo oziroma zahtevajo več bralskega angažmaja pri vzpostavljanju vsebine, hkrati pa odsotnost ločil razgrajuje čvrsto ritmično pozituro verzov. Ritem pesmi je zato nestabilen, nalomljen, spreminjajoč se, spodmikajoč se. Podoben je živemu govoru, še bolje: pogovoru, vsakdanjemu jeziku, jeziku sodobnega, hitrega, bežnega komuniciranja v svetu nenehnih in površnih sprememb. Pogovorni idiom, katerega uporaba je sicer eden od opaznejših trendov v bolj izpostavljenih strujah slovenske poezije zadnjih dveh desetletij, vstopa v pesmi Sare Fabjan tudi z opuščanjem knjižne nedoločniške končnice pri glagolskih tvorbah s pomožnim glagolom ter z občasno rabo vulgarizmov. Vse to so signali, ki kažejo na urbano poezijo, in zbirki zaroletano verjetno ne bo storjena krivica, če bo uvrščena vanjo. Pri urbani poeziji gre v isti meri ali pa še bolj kot za "dogajalno" prizorišče in izkustevno izhodišče za posebno stanje duha in poseben srčni utrip, iz katerih se takšna poezija rojeva. Gre za razpršeno, dialoško zavest in za polifone principe njenega upesnjevanja, pri čemer je polifonija, ki poustvarja vtise mestnega duha, slejkoprej atonalna. V prvencu Sare Fabjan polifonija vsaj po tehnopoetski plati nima izpostavljene vloge, so pa zato te pesmi globoko prežete z zavestjo nestalnosti, nezanesljivosti in spremenljivosti sveta, ki ga govorka pesmi živi, in negotovosti glede lastnega mesta v takem svetu. To je svet brezperspektivnih selitev iz enega v drugo najemniško stanovanje. V odlični kratki pesmi dograjevanje tako pesnica folkloro slovenskega stanovanjskega prizidkarstva obrne v boleče jasno metaforo o lastni nemoči biti nekdo; o nemožnosti trdne identitete; o eksistencialnem najemništvu. To je svet nesmiselnega, zbirokratiziranega dela in prekernih delovnih razmerij, v katerih lahko zaposleni zleze na zeleno vejo, le če čeznjo vrže štrik in se nanj obesi. V pesmi streznitev, še bolj pa v njenem nadaljevanju streznitev par let kasneje resignacija vpričo banalnosti, bede in absurda na delovnem mestu postane tako močna, da ji je mogoče uteči le v cinizem, a zbirka z njim na srečo skrbno varčuje. V neki drugi pesmi s tematsko podobnim okvirjem, njen naslov je danes nočem govorit o službi, je tako resignacija pregnana z osvobajajočo energija upanja. Upanje se opira na predstave o tem, da vendarle obstajajo tudi ljudje, moški in ženske, ki znajo in hočejo drug na drugega gledati in se drug z drugim družiti mimo deprimirajočega funkcionalizma delovnih, službenih razmerij. Ljudje, ki znajo opaziti tudi nežnost in ranljivost. Ki si upajo v imenu nežnosti in ranljivosti drug pred drugim tudi pogumno stati slečeni. Poezija Sare Fabjan takšne ljudi pozna, se k njim previdno ozira in jih še bolj previdno nagovarja, a obenem ve, da je do bližine – zelo daleč. V svetu odtujenih medčloveških odnosov je bližina slutnja, ki skorajda bolj plaši kot pa privlači, bi lahko ugotovili, ko preberemo pesem z naslovom ko poskušam napisati ljubezensko pesem. Pri tem je pomenljivo, da nemožnost pristnega, zavezujočega medčloveškega stika ne vodi v samoto, ampak zgolj v praznino in neko zgovorno nemost. Trpka pasivnost, ki je včasih tako preležana v svoji negibnosti, da se bralec kar začudi, kako je po takšni letargiji kljub vsemu mogoče napisati novo pesem. Zbirka zaroletano trdi in skuša pokazati, da je to mogoče. Ali pa celo nujno potrebno. Pomemben, tudi količinsko izstopajoč delež v zbirki imajo pesmi, ki se posvečajo družinsko-spominski tematiki. Te pesmi govorijo tudi o tem, kako sta družina in spomin nekaj, kar bo šele potrebno odkriti. Pesem družina o kateri ne pišem pesmi se tako zaključi z verzi: preteklost ostaja samo kot teža / ki si jo kot skalo obrabljeno od morja / v tišini podajamo med generacijami. Prvenec Sare Fabjan to in podobne skale tiho, a pozorno motri. Ne premika jih, ampak nanje kaže, jih razkriva. Ob teži ne skriva nemoči, kar je pogumno. Drobne nedoslednosti pri krajšanju že omenjenih glagolskih nedoločnikov so moteče, a niso bistvene. Edini pravi trn, ki me po branju še vedno zoprno bode, je čudaška prispodoba z otroki, ki se jih da zapreti v omare, kakor pravi pesem nisem vedela da si žejna. Če na to pozabim, doživljam ta prvenec kot prepričljivo pesniško dejanje in mu želim, da nagovori čim več bralcev in bralk.
Piše: Marica Škorjanec-Kosterca, bere: Igor Velše Vsestranski književnik Feri Lainšček je ob izidu romana Kurji pastir založbi in bralcem obljubil, da bo o svojem otroštvu napisal nadaljevanje, in zdaj v Petelinjem jajcu znova srečamo osebe, ki smo jih spoznali v Kurjem pastirju: cestarja Pišteka in njegovo skrbno ženo Trejzko, ki sta nekoliko z zamudo spet postala starša, ko je njuna že odrasla hči že odšla od doma. Čeprav je v skromni hiši pod slamnato streho vladala revščina, je zgodnje otroštvo malega Fereka polno zgodb in ljubeče navezanosti . Otrok spoznava bližnje in oddaljene vaščane, še posebej ga zanimajo cigani in ljudje, ki prihajajo od strogo zastražene meje med Jugoslavijo in Madžarsko. Deček s svojimi nenavadnimi vprašanji vzbuja splošno pozornost, saj nenehno išče odgovore na osnovna bivanjska vprašanja. Veliko razmišlja o Bogu in angelih, pa tudi o vragu. Tudi v Petelinjem jajcu se bralci srečujemo s sosesko iz okoliških vasi od Dolencev do Šalovcev, redkeje tudi iz varoši, kjer domuje oblast – v Mursko Soboto se vaščani napotijo le zaradi pomembnih uradnih zadev. Del oblasti je tudi Ljudska milica ali celo Ozna, ki je še bolj nevarna. V svojih težavah se preprosti ljudje najraje obračajo k Bogu, v stiskah pa se Ferekova mama po pomoč zateče v Male Šalovce, kjer so doma Nedotakljivi, k ciganki Rozi, ki se zdi otroku prava čaralica s svojimi zvarki in mazili. Mati je zaskrbljena, da se otroku zaradi nenavadnih domislic in sanj meša, a Roza ima na to pravi odgovor, življenjsko modrost Nedotakljivih. Velik pretres v otrokovem življenju je prvo soočenje s smrtjo. Nenadna smrt najuglednejše osebe v fari, plebanuša (župnika) Matija Balažiča postane osrednji dogodek za prebivalce vseh bližnjih in oddaljenih vasi. Poglavje o poteku vseh obredij, povezanih s pogrebom umrlega župnika, dečkovo opazovanje pogrebcev, razmišljanje o posmrtnem življenju in o tem, ali je tudi vrag lahko žalosten in ali je Bog sploh kdaj srečen, je po opisovanju zunanjih podrobnosti in upodabljanju notranjega dogajanja med najboljšimi stranmi Lainščkove pripovedi,. V Ferekovem okolju ni kakšnih velikih sprememb. Nizke koče s slamnatimi strehami se pogrezajo in propadajo. Ljudje si svetijo s petrolejkami, saj o električni napeljavi v teh odročnih krajih še petnajst let po vojni ni govora. Pisatelj upodablja revno življenje kot danost, nikogar ne obtožuje za to in v romanu ni sledu o razrednem boju in socialnem realizmu. Pripoved preveva komaj slutena panonska melanholija, ki pa ni brezupna, saj povsod in vedno prevlada upanje, da bo nekoč vse dobro. Družina je povezana, oče v svoji majhnosti in nepomembnosti včasih nerga proti cerkvi ali politiki, zna pa se tudi upreti, celo Ozni, čeprav za ceno lastnega obstanka. Vendar ima tudi on svoje sanje, zgraditi hoče pravo, trdno hišo za svojo družino. Ljudje iz Pomurja so takrat začeli odhajati za kruhom v tujino in za delo v Avstriji se odloči tudi mama Trejzka, da bi zaslužila za novo hišo. Tujine se boji, še teže pa ji je zapustiti otroka in moža. Od takrat tudi mali Ferek skupaj z očetom cestarjem živi na cesti in se mora skrivati pred inšpektorjem. Otrok prepleta dogodke iz realnega življenja s svetom sanj in domišljije, kjer bivajo duhovna bitja iz mitov, legend in starih zgodb, tu so duše umrlih, psoglavci, angeli in hudiči, bela vila, ki jo včasih ugleda tudi Ferekova mama. Prepričan je, da bela kača s kronico izpolni vsako željo, zato jo gre iskat, a se izgubi v gozdu ob meji, reši ga šele vojak v podobi graničarja na konju. Tudi z živalmi ima osamljeni deček prijateljske stike, pogovarja se z mačkom Cirijem in s kokošmi, ki imajo svoja osebna imena, po moško modruje s petelinom Kukijem, vendar ga ne more prepričati, da bi sedel v gnezdu in izvalil piščance. Ferek kmalu spozna, da se vsake sanje ne uresničijo, a vedno nastajajo nove, saj se na koncu ceste začenja nova cesta. Pripoved je prepričljiva in bo gotovo osvojila veliko bralk in bralcev. Petelinje jajce je roman spomina, shranjenega v zakladnici nezavednega, in nas pritegne s svojo neposrednostjo brez ironične distance. Je tudi zgodba o povezanosti med ljudmi in naravo. Na pisatelja je vplivala teorija o razvoju osebnosti švicarskega psihologa Carla Gustava Junga, zlasti o osebnem in kolektivnem nezavednem. Lirska zasanjanost in nekoliko melanholični podton pripovedovanja v nasprotju z današnjim časom splošnega sovraštva in nestrpnosti ožarja vrednota ljubezni in spoštovanja do vsakogar. Lainščkovo Petelinje jajce prinaša sporočilo življenjske radosti in upanja.
Piše: Miša Gams, bereta: Maja Moll in Aleksander Golja Eden najprepoznavnejših sodobnih srbskih pisateljev Aleksandar Gatalica je poleg svetovne književnosti študiral tudi klasično filologijo, v zadnjih tridesetih letih pa je napisal skoraj dvajset knjig, za katere je dobil vse pomembnejše nacionalne nagrade. Med njegovimi najbolj znanimi deli sta zbirki kratkih zgodb Beograd za tujce in Mimikrije ter romani Življenjske črte, Evripidova smrt, Nevidni, Velika vojna in Zadnji argonavt. Posebnost zbirke Beograd za tujce je, da so protagonisti izjemni posamezniki, ki se bodisi zaradi značajskih potez, bodisi zaradi nenavadnega poklica ali hobija že v osnovi ne vključujejo v dogmatičen družbeni sistem, vendar se njihova prisotnost na nek bizaren način izkaže za ključnega pomena v srbski družbi. Gatalica je zbirko zasnoval kronološko skozi zgodovinski pregled od 16. stoletja do danes, zato ne preseneča, da je ob naslovu zgodbe omenjena tudi letnica, ki podaja zgodovinski in kulturološki okvir za interpretacijo opisane situacije ali dogodka. Osrednji liki zgodb so fiktivni posamezniki, ki se kot priseljenci zaradi najrazličnejših okoliščin znajdejo v Beogradu, njihova dejanja pa sprožijo celo vrsto dogodkov, ki vplivajo tudi na potek srbske zgodovine. Pisatelj bolj kot na karto zgodovinarja igra na karto rekonstruktorja zgodovine vsakdanjega življenja, saj mu zgodovinska dejstva – tako med drugim piše pisec spremne besede Milosav Gudović – služijo le kot “postament, na katerem lahko zgradi lastno estetsko resnico oz. resnično fikcijo”. Aleksandar Gatalica se lahko pohvali z bogatim poznavanjem srbske zgodovine, še bolj pa z umetelno predelavo in sofisticirano interpretacijo zgodovinskega gradiva v domišljijsko zgodbo, ki z opisom številnih fabulativnih detajlov očara bralca. Tako v zgodbi Beograjski potapljač, ki se odvija v času srbske vstaje proti Turkom (1804), sledimo potapljaču turških korenin Ismailu Vidinskemu, ki naj bi bil zmožen več ur preživeti v Savi in Donavi. To so pridoma izkoriščali tako Srbi kot Turki, saj je veljal za izjemnega podvodnega prenašalca sporočil: “Pod vodo ni bilo čutiti vonja po strelivu in zvoki, naj so bili kriki ali topovske salve, so komaj segali do tja, a beograjski potapljač je kljub temu zavohal vojno in priplaval na površje. Zdaj je bil že bolj kot človeku podoben dvoživki: med prsti na nogah in rokah je imel račjo plavalno kožico, koža, ki se je lesketala, kot bi bila svilena, pa se mu je kot ribam zavlekla pod štrleča rebra. Kdo bi ga prepoznal? Kdo bi ga najel? Za čuda so to storili srbski poglavarji, ki so v vojni proti turški posadki v Beogradu pozabili, da je bil povodni mož v Vidinu nekoč Turek. A verjetno je na to pozabil tudi beograjski potapljač sam in ni bilo nevarnosti, da bi izdal vstajnike.” Pričujoča zgodba, ki je posvečena Ivu Andriču, je metaforičen prikaz ustvarjalnega procesa tega znamenitega nobelovca, ki je največja dela ustvaril med drugo svetovno vojno v tišini svojega beograjskega kabineta. V obliki pisem napisana zgodba Tatvine v glosarju, ki se odvija stoletje kasneje, ko se je Srbija osvobodila vladavine Turkov, pa Gatalica spremlja nemškega filologa, ki ob izdelavi starogrško-srbskega glosarja ugotavlja, da posamezne vnesene besede lahko spreminjajo tok srbske zgodovine, pa tudi lastno življenje. V zgodbi Mož, ki je prodajal smrt je osrednji lik krznar Anastazij Pravica, ki konec 20. stoletja prodaja krzna ogroženih živali, ki jih pridobi na madžarskem, moldavskem in transilvanskem črnem trgu. Ko ob branju časopisnih osmrtnic ugotovi, da njegove stranke kmalu po nakupu krzna umrejo, se kot nekakšen detektiv loti raziskave nenavadnega naključja: “Anastazij Pravica je prodajal sámo smrt, čeprav se mu je globoko v sebi zdelo, da krzno ne more biti povzročitelj nekogaršnjega konca, temveč prej pravična sodba. Jetične je kratko malo privlačila polarna lisica, porumenele od raka astrahan, rdeče v obraz soboljevina, bledikavo anemične hermelin, tiste s temnimi vekami pa nerc.” Sodobni utrip srbskega velemesta, razpetega med lucidne sanje, fantazmagorične vizije in prvinski gon po preživetju, je najbolj razviden v zgodbah Jaz sem legenda, Dvoboj in Kralj miši in podgan. V prvi se realnost glavne junakinje, ki se iz majhnega obmorskega mesta preseli v Beograd, preoblikuje v skladu z njenimi potlačenimi strahovi in željami, druga prikazuje paralelno življenje učiteljice klavirja in neizobraženega politika, ki v sanjah razčiščujeta drug z drugim, tretja pa prikazuje strategije preživetja ljudi z roba družbe, ki jim vladajo samooklicani gospodarji mesta: “Med pooblaščene vazale so se šteli gospodar Sredoje, ki je nadzoroval branje časopisa v restavracijah s hitro prehrano, gospodar Dobrica, vladar brezplačnih predavanj in koncertnih matinej, gospodar Gane, vsemogočnež med gizdalini in hladno-toplimi bifeji v hotelih najvišjega razreda, ter nazadnje gospodar Kosta, surovi nadzornik brezplačnih pokušin v samopostrežnih trgovinah. Kralj miši in podgan je sam pazil na žeparje in goljufe, in ker je bila vojska njegovih podložnikov najštevilčnejša, se je razglasil za zakonitega kralja Beograda.” Čeprav se zdi, da se Aleksandar Gatalica s svojim na pol dokumentarističnim, pol fantazijskim stilom želi približati bralcu, pa se dostikrat izgubi v nepomembnih podrobnostih, s katerimi zabriše sicer jasno razdelano osrednjo nit pripovedi. Kljub temu da gre za stilističnega mojstra, ki se poigrava z besedami na duhovit in rahlo ciničen način, v knjigi Beograd za tujce pogrešamo obračun s stereotipi in miti, ki jih imajo tujci o srbski prestolnici. In premislek o takšni in drugačni odtujenosti v državi, ki poskuša v 21. stoletju voziti slalom med različnimi političnimi diskurzi in interpretacijami zgodovine.
Misija: nemogoče je zdaj dobila svoj 7. del s podnaslovom Maščevanje 1.del. O novem filmu, v središču katerega je agent Ethan Hunt, ki ga igra Tom Cruise, razmišlja Ana Jurc. Bere Maja Moll.
Harrison Ford je pri 80. letih petič in s tem še zadnjič nastopil v vlogi pustolovskega arheologa Indiane Jonesa. Novi del franšize z naslovom Indiana Jones in artefakt usode je prvi del serije, pri katerem nista idejno ali režijsko sodelovala niti Steven Spielberg niti George Lucas, sta pa film oba producirala. Režiser je tokrat James Mangold, ki je pred leti režiral z oskarjem ovenčano delo Hoja po robu o življenjski zgodbi legendarnega Johnnyja Casha. Novega Indiano Jonesa si je ogledal Gorazd Trušnovec. Bere Bernard Stramič.
Belgijska brata Dardenne sta znana po svojih družbeno angažiranih filmih. Otrok, Fant s kolesom in Dva dneva, ena noč je le nekaj naslovov njunega izjemnega filmskega ustvarjanja. V izhodišču imajo njuni filmi sicer vedno nek socialni problem, a so v osnovi natančne karakterne študije in tako daleč presegajo temo, ki jo obravnavajo. Za njuno novo delo Tori in Lokita sta ob 75. obletnici Cannskega festivala prejela posebno nagrado. Oceno je za oddajo Gremo v kino pripravil Muanis Sinanović. Bere Maja Moll.
Predstavo House Bolero je Matej Kejžar ustvaril na povabilo Studia za suvremeni ples iz Zagreba, ob 60. obletnici njihovega delovanja. Premierno je bila izvedena maja 2022 in je gostovala v Ljubljani na Festivalu Spider 2023. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Nina Đurđević, www.ssp.hr
Režiserki Tjaši Črnigoj, ki je s svojo veliko uspešnico Babice, v izvirniku Bakice, delo je namreč nastajalo na Reki na Hrvaškem, uspel močan preboj tako pri nas kot v tujini. V letošnji gledališki sezoni se njen fokus raziskovanja problematike pravic žensk v sodobni družbi širi na raziskavo seksualnega užitka. Serijo predavanj-performansov Spolna vzgoja II, ki so bili izvedeni na Novi pošti, v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in Mesta žensk, je sklenilo predavanje-performans Borba. Ogledala si ga je Petra Tanko. foto: Nada Žgank, mladinsko.com
Morda se spomnite filma Proxima izpred štirih let – z Evo Green kot astronavtko, ki se pripravlja na misijo v vesolje in obenem na enoletno ločitev od osemletne hčerke. Francoska scenaristka in režiserka Alice Winocour se rada loteva psihološko težkih tem, v trilerju Motnja ima glavni lik na primer hudo posttravmatsko stresno motnjo, ki je posledica vojne; tudi Mia v filmu Spomini na Pariz se spopada s tovrstno motnjo, posledico terorističnega napada, ki ga je doživela. Film ocenjuje Gaja Pöschl.
Nedavno smo v oddaji Gremo v kino vzeli pod drobnogled odlično iransko kriminalko Sveti pajek režiserja Alija Abbasija, tokrat se posvečamo iranskemu filmu Leilini bratje, za katerega je Saeed Roustaee prejel nagrado FIPRESCI na festivalu v Cannesu. Gorazd Trušnovec, ki se je posvetil obema filmoma, je napisal, da skupaj »tvorita prav zanimiv par vpogledov v drobovje sodobne iranske družbe«. Več pa v nadaljevanju.
Neveljaven email naslov