Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ozrimo se v vesolje znanstvenofantastičnih filmov in poiščimo pomembne ženske like v njem.
Avtorje znanstvene-fantastike pogosto imenujemo vizionarje, saj nam preko svojih del, ki jih gradijo na temeljih dejstev in spoznanj današnjega časa, predstavljajo možne svetove prihodnosti. Spomnimo se le na enega očetov znanstveno-fantastičnega žanra, francoskega pisatelja Julesa Verna, ki je v delu Pot na mesec napovedal človekovo osvajanje lune, kar se je stoletje pozneje tudi uresničilo; ali pa na njegovo delo Dvajset tisoč milj pod morjem, ki napove uporabo električnih podmornic. Tudi v kasnejših delih tega žanra najdemo vse polno za čas njihovega nastanka divjih in drzni idej, med katerimi pa so se številne tudi uresničile. Poglejmo le na področje avdiovizualne produkcije, ki je preko svoje globalne priljubljenosti “vladala” 20. stoletju. Le kdo ne pozna slavnega “komunikatorja” iz serije Zvezdne steze, ki se je v začetku 90. let prejšnjega stoletja udejanjil v mobilnem telefonu za široko potrošnjo družbe Motorola?! Ali pa “univerzalnega prevajalnika“ iz iste serije, ki ga vsaj na planetu Zemlja danes množično uporabljamo v obliki Googlovega prevajalnika ali katere od sorodnih storitev? Toda znanstveno-fantastični žanr se v svojih napovedih možnih svetov prihodnosti seveda ni strogo omejil le na področje tehnologije in naravoslovnih znanosti. Pogosto je razmišljal tudi o bolj družbenih implikacijah določenih tendenc, ki jih je zaznaval okrog sebe. Spomnimo se le na preobljudeni, zaradi posledic dolgoletnega onesnaževanja okolja klimatsko spremenjeni in umetno razsvetljeni svet iz Iztrebljevalca, enega kultnih filmov žanra. Marsikatera svetovna metropola že vsaj delno spominja nanj, predvsem kar se tiče preobljudenosti in mogočnih digitalnih reklamnih panojev. In v tem pogledu se zdijo vizionarska tudi nekatera druga znanstveno-fantastična dela – tista, ki so že pred časom zaznala, da je skrajni čas, da se v brezmejno temo in hlad vesolja pošlje žarek upanja in toplino srca.
V mislih imamo namreč dela, ki so poskušala sam žanr iztrgati iz testosteronskega in skoraj izključno na kinetični akciji utemeljenega vesolja in vanj vnesti smisla, razuma in topline. Skratka filme, ki so v ospredje namesto enih in istih variacij moškega lika poskušala vpeljati lik ženske junakinje. Seveda, v zadnjih nekaj letih se zdi, da hollywoodski studiji kar tekmujejo v tem, kdo bo v tem pogledu bolj drzen. Tako tudi na področja, ki so do tega trenutka veljala za strogo moška – na primer v filme o superjunakih – vpeljujejo ženske like, od Čudežne ženske pa do Kapitanke Marvel. A nas zanimajo drugačna dela. Tista, ki so že v preteklosti tlakovala drugačno pot in pokazala, da je lahko vesolje veliko bolj smiselno, celo toplo človeško, če vanj vneseš nekaj več ženskega načela. Spomnimo se na primer že kultne serije filmov o Osmem potniku, katere oče je Ridley Scott, avtor že prej omenjenega Iztrebljevalca. V Osmem potniku je zgolj članica posadke Ripley premogla dovolj zdrave pameti in poguma, ne le, da se sooči, pač pa tudi preživi srečanje z najhujšim znanim plenilcem iz vesolja. Kako desetletje pozneje je nastal film Stik, v katerem se je bila le mlada znanstvenica Eleanor Arroway, tista, ki je tujerodni signal tudi odkrila, sposobna dvigniti nad vse tuzemske zamere, tekmovalnosti in egotripe. Na koncu je tudi zares vzpostavila stik z nezemeljsko vrsto. Ta, dolgo spregledani in po svoje celo zasmehovani film pa je nekakšno neposredno nadaljevanje doživel z enim najbolj hvaljenih izdelkov žanra v zadnjem desetletju, s Prihodom Kanadčana Denisa Villeneuvea. V tem filmu je le lingvistka Louise Banks sposobna doumeti nelinearno govorico in izvenčasovno pojmovanje resničnosti, kakršnega nam je v odrešitev zemeljskih težav prinesla tujerodna vrsta. Tovrstnih primerov del iz tega žanra je še veliko: od Petega elementa, Spokojnosti, Gravitacije in nenazadnje filma Proxima, ki se te dni vrti v naših kinih. In le želimo si lahko, da bi bilo v bodoče takšnih filmov še več, saj bi v to strašljivo gmoto črnega in hladnega vesolja nedvomno poslali vsaj kanček svetlobe in topline.
Ozrimo se v vesolje znanstvenofantastičnih filmov in poiščimo pomembne ženske like v njem.
Avtorje znanstvene-fantastike pogosto imenujemo vizionarje, saj nam preko svojih del, ki jih gradijo na temeljih dejstev in spoznanj današnjega časa, predstavljajo možne svetove prihodnosti. Spomnimo se le na enega očetov znanstveno-fantastičnega žanra, francoskega pisatelja Julesa Verna, ki je v delu Pot na mesec napovedal človekovo osvajanje lune, kar se je stoletje pozneje tudi uresničilo; ali pa na njegovo delo Dvajset tisoč milj pod morjem, ki napove uporabo električnih podmornic. Tudi v kasnejših delih tega žanra najdemo vse polno za čas njihovega nastanka divjih in drzni idej, med katerimi pa so se številne tudi uresničile. Poglejmo le na področje avdiovizualne produkcije, ki je preko svoje globalne priljubljenosti “vladala” 20. stoletju. Le kdo ne pozna slavnega “komunikatorja” iz serije Zvezdne steze, ki se je v začetku 90. let prejšnjega stoletja udejanjil v mobilnem telefonu za široko potrošnjo družbe Motorola?! Ali pa “univerzalnega prevajalnika“ iz iste serije, ki ga vsaj na planetu Zemlja danes množično uporabljamo v obliki Googlovega prevajalnika ali katere od sorodnih storitev? Toda znanstveno-fantastični žanr se v svojih napovedih možnih svetov prihodnosti seveda ni strogo omejil le na področje tehnologije in naravoslovnih znanosti. Pogosto je razmišljal tudi o bolj družbenih implikacijah določenih tendenc, ki jih je zaznaval okrog sebe. Spomnimo se le na preobljudeni, zaradi posledic dolgoletnega onesnaževanja okolja klimatsko spremenjeni in umetno razsvetljeni svet iz Iztrebljevalca, enega kultnih filmov žanra. Marsikatera svetovna metropola že vsaj delno spominja nanj, predvsem kar se tiče preobljudenosti in mogočnih digitalnih reklamnih panojev. In v tem pogledu se zdijo vizionarska tudi nekatera druga znanstveno-fantastična dela – tista, ki so že pred časom zaznala, da je skrajni čas, da se v brezmejno temo in hlad vesolja pošlje žarek upanja in toplino srca.
V mislih imamo namreč dela, ki so poskušala sam žanr iztrgati iz testosteronskega in skoraj izključno na kinetični akciji utemeljenega vesolja in vanj vnesti smisla, razuma in topline. Skratka filme, ki so v ospredje namesto enih in istih variacij moškega lika poskušala vpeljati lik ženske junakinje. Seveda, v zadnjih nekaj letih se zdi, da hollywoodski studiji kar tekmujejo v tem, kdo bo v tem pogledu bolj drzen. Tako tudi na področja, ki so do tega trenutka veljala za strogo moška – na primer v filme o superjunakih – vpeljujejo ženske like, od Čudežne ženske pa do Kapitanke Marvel. A nas zanimajo drugačna dela. Tista, ki so že v preteklosti tlakovala drugačno pot in pokazala, da je lahko vesolje veliko bolj smiselno, celo toplo človeško, če vanj vneseš nekaj več ženskega načela. Spomnimo se na primer že kultne serije filmov o Osmem potniku, katere oče je Ridley Scott, avtor že prej omenjenega Iztrebljevalca. V Osmem potniku je zgolj članica posadke Ripley premogla dovolj zdrave pameti in poguma, ne le, da se sooči, pač pa tudi preživi srečanje z najhujšim znanim plenilcem iz vesolja. Kako desetletje pozneje je nastal film Stik, v katerem se je bila le mlada znanstvenica Eleanor Arroway, tista, ki je tujerodni signal tudi odkrila, sposobna dvigniti nad vse tuzemske zamere, tekmovalnosti in egotripe. Na koncu je tudi zares vzpostavila stik z nezemeljsko vrsto. Ta, dolgo spregledani in po svoje celo zasmehovani film pa je nekakšno neposredno nadaljevanje doživel z enim najbolj hvaljenih izdelkov žanra v zadnjem desetletju, s Prihodom Kanadčana Denisa Villeneuvea. V tem filmu je le lingvistka Louise Banks sposobna doumeti nelinearno govorico in izvenčasovno pojmovanje resničnosti, kakršnega nam je v odrešitev zemeljskih težav prinesla tujerodna vrsta. Tovrstnih primerov del iz tega žanra je še veliko: od Petega elementa, Spokojnosti, Gravitacije in nenazadnje filma Proxima, ki se te dni vrti v naših kinih. In le želimo si lahko, da bi bilo v bodoče takšnih filmov še več, saj bi v to strašljivo gmoto črnega in hladnega vesolja nedvomno poslali vsaj kanček svetlobe in topline.
Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:
V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.
Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov