Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Bere Lidija Hartman.
Novo mesto : Založba Goga, 2020
»V ponedeljek, 24. februarja, sem napravil devet prispevkov, štiri za televizijo in pet za radio, vse na isto temo. V dneh po tistem jih je sledilo 73. Ko sem danes po fejsbuku bral zapise o Slovencih, ki še vedno rinejo med ljudi, sem se počutil, kot da v treh tednih ne bi naredil nič,«
beremo nekje v začetku knjige Karantena. Rim dopisnika RTV Slovenija Janka Petrovca iz Italije o javljanjih iz tistega, kar je slovenska stroka ob začetku epidemije novega koronavirusa imenovala naša prihodnost.
Ko smo v začetku leta v poročilih poslušali novice o novi nalezljivi bolezni, ki je izbruhnila na Kitajskem, si nismo mislili, da bo dosegla tudi nas; še posebej pa ne v takšnih razsežnostih in za tako dolgo. Tudi v knjigi, ki je kot logična posledica povsem spontano nastala iz sprotnih zapiskov, razmislekov, dnevniških zapisov oziroma statusov na družbenih omrežjih po tem, ko so bile prve okužbe v Italiji gradivo za vznemirljivo novinarsko zgodbo, a se je hitro izkazalo, da je bilo mišljenje, da gre za hipen pojav, zmotno, in da gre še kako zares. Številke so iz dneva v dan eksponentno rasle; za obolele in umrle je zmanjkovalo prostora, zdravstveni sistem je bil na kolenih, država v karanteni, v Sloveniji pa smo ob nekoliko milejših restriktivnih ukrepih ves čas upali, da se nam ne zgodi italijanski scenarij, in to nenehno glasno poudarjali. Prav zato prvih nekaj strani, na katerih še vlada negotovost o tem, kako se bo stvar razvila, beremo s priokusom tesnobe, saj že vemo, v kaj je nato prerasla, ter zato občutimo stopnjevanje napetosti.
V zapisih iz prve roke izvemo, kako je življenje v živahni Italiji, ki ne more brez druženja, objemov in poljubov, dobesedno obstalo; kako so se ulice, na katerih sicer vlada vrvež in so polne turistov, nenadoma spraznile; kako so se zaprli lokali, ki ne prodajajo dobrin, nujno potrebnih za preživetje, in si iz hiše lahko šel le po nujnih opravkih ali na rekreativen izhod, pa še to sam in ne predaleč od doma, hkrati pa v upanju, da naletiš na koga, s katerim v položaju, ki nas je tako združil kot osamil, lahko vsaj malo spregovoriš v želji po človeškem stiku.
Janko Petrovec domačno in hudomušno niza anekdote iz svojega doživljanja karantene, ki ga je v Italiji doletela prav v dneh, ko naj bi obiskal Slovenijo. Načrti za aktivno preživljanje časa v osami, štetje dni v njej, odštevanje do konca; kaj početi na njen zadnji dan in kaj potem. Čiščenje balkona zgoraj brez, tek po praznih ulicah okrog zaprtih parkov, izogibanje policijskim kontrolam, hrana na zalogo, koronski kilogrami. Prispevki za radio in televizijo, deljenje vtisov na facebooku, odgovarjanje na nešteta vprašanja ljudi, ponudba za izid knjige; odločitev, da knjiga bo.
Ko je človek dlje časa sam, se je prisiljen soočiti z mislimi, občutji, spomini, ki jih sicer rad odlaga ali tlači, včasih pa kar sami od sebe privrejo na dan. Knjiga Karantena. Rim nam tako ponudi tudi vzvraten pogled v avtorjevo bogato poročevalsko kariero, ki jo je žal zaznamovalo tudi poročanje o velikih tragedijah, h katerim zdaj po novem sodi tudi epidemija koronavirusa v Italiji. Zrušitev mostu v Genovi, potres v mestecu Amatrice, teroristični napad v Nici, bivanje na ladji Aquarius, ki iz morja rešuje prebežnike, so dogodki, ki se jim Janko Petrovec v tenkočutno izpisanih refleksijah, podkrepljenih z ilustrativnim opisom žalostnih prizorov, ni mogel izogniti. A v poročevalskem novinarstvu štejejo zgodbe; informacije morajo biti sveže in hitro dostavljene, kar terja urnost, organiziranost in iznajdljivost. Retrospektiva odstira zahtevne strani poklica, ki mu je Janko Petrovec izjemno predan, pri tem pa ne skriva občutljivosti in krhkosti, ki privreta na dan ob poročanju o tako težkih temah. Mar mu je za človeško plat zgodb, v poročanju o njih pušča oseben pečat. V knjigi razmišlja tudi o drugih povsem življenjskih stvareh, navrže utrinke iz mladosti in podobno; iskrivo, iskreno, pronicljivo. Izolacija nam je dala misliti, pretresla je naš vrednostni sistem; spreminjali smo navade in se učili shajati sami.
Knjiga Karantena. Rim je bila težko pričakovana, mediji so se nanjo odzvali z velikim zanimanjem, ljudje so jo lepo sprejeli in prvi ponatis je že v pripravi. Nezahtevno, relativno kratko branje, v katero je ujeto obdobje, ki nas je, upamo, kaj naučilo, je za avtorja spomin na poglavje v dopisniški karieri (o vsakem, pravi, bi lahko napisal knjigo), za nas pa tudi opomnik, da ničesar ne gre jemati za samoumevno.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Bere Lidija Hartman.
Novo mesto : Založba Goga, 2020
»V ponedeljek, 24. februarja, sem napravil devet prispevkov, štiri za televizijo in pet za radio, vse na isto temo. V dneh po tistem jih je sledilo 73. Ko sem danes po fejsbuku bral zapise o Slovencih, ki še vedno rinejo med ljudi, sem se počutil, kot da v treh tednih ne bi naredil nič,«
beremo nekje v začetku knjige Karantena. Rim dopisnika RTV Slovenija Janka Petrovca iz Italije o javljanjih iz tistega, kar je slovenska stroka ob začetku epidemije novega koronavirusa imenovala naša prihodnost.
Ko smo v začetku leta v poročilih poslušali novice o novi nalezljivi bolezni, ki je izbruhnila na Kitajskem, si nismo mislili, da bo dosegla tudi nas; še posebej pa ne v takšnih razsežnostih in za tako dolgo. Tudi v knjigi, ki je kot logična posledica povsem spontano nastala iz sprotnih zapiskov, razmislekov, dnevniških zapisov oziroma statusov na družbenih omrežjih po tem, ko so bile prve okužbe v Italiji gradivo za vznemirljivo novinarsko zgodbo, a se je hitro izkazalo, da je bilo mišljenje, da gre za hipen pojav, zmotno, in da gre še kako zares. Številke so iz dneva v dan eksponentno rasle; za obolele in umrle je zmanjkovalo prostora, zdravstveni sistem je bil na kolenih, država v karanteni, v Sloveniji pa smo ob nekoliko milejših restriktivnih ukrepih ves čas upali, da se nam ne zgodi italijanski scenarij, in to nenehno glasno poudarjali. Prav zato prvih nekaj strani, na katerih še vlada negotovost o tem, kako se bo stvar razvila, beremo s priokusom tesnobe, saj že vemo, v kaj je nato prerasla, ter zato občutimo stopnjevanje napetosti.
V zapisih iz prve roke izvemo, kako je življenje v živahni Italiji, ki ne more brez druženja, objemov in poljubov, dobesedno obstalo; kako so se ulice, na katerih sicer vlada vrvež in so polne turistov, nenadoma spraznile; kako so se zaprli lokali, ki ne prodajajo dobrin, nujno potrebnih za preživetje, in si iz hiše lahko šel le po nujnih opravkih ali na rekreativen izhod, pa še to sam in ne predaleč od doma, hkrati pa v upanju, da naletiš na koga, s katerim v položaju, ki nas je tako združil kot osamil, lahko vsaj malo spregovoriš v želji po človeškem stiku.
Janko Petrovec domačno in hudomušno niza anekdote iz svojega doživljanja karantene, ki ga je v Italiji doletela prav v dneh, ko naj bi obiskal Slovenijo. Načrti za aktivno preživljanje časa v osami, štetje dni v njej, odštevanje do konca; kaj početi na njen zadnji dan in kaj potem. Čiščenje balkona zgoraj brez, tek po praznih ulicah okrog zaprtih parkov, izogibanje policijskim kontrolam, hrana na zalogo, koronski kilogrami. Prispevki za radio in televizijo, deljenje vtisov na facebooku, odgovarjanje na nešteta vprašanja ljudi, ponudba za izid knjige; odločitev, da knjiga bo.
Ko je človek dlje časa sam, se je prisiljen soočiti z mislimi, občutji, spomini, ki jih sicer rad odlaga ali tlači, včasih pa kar sami od sebe privrejo na dan. Knjiga Karantena. Rim nam tako ponudi tudi vzvraten pogled v avtorjevo bogato poročevalsko kariero, ki jo je žal zaznamovalo tudi poročanje o velikih tragedijah, h katerim zdaj po novem sodi tudi epidemija koronavirusa v Italiji. Zrušitev mostu v Genovi, potres v mestecu Amatrice, teroristični napad v Nici, bivanje na ladji Aquarius, ki iz morja rešuje prebežnike, so dogodki, ki se jim Janko Petrovec v tenkočutno izpisanih refleksijah, podkrepljenih z ilustrativnim opisom žalostnih prizorov, ni mogel izogniti. A v poročevalskem novinarstvu štejejo zgodbe; informacije morajo biti sveže in hitro dostavljene, kar terja urnost, organiziranost in iznajdljivost. Retrospektiva odstira zahtevne strani poklica, ki mu je Janko Petrovec izjemno predan, pri tem pa ne skriva občutljivosti in krhkosti, ki privreta na dan ob poročanju o tako težkih temah. Mar mu je za človeško plat zgodb, v poročanju o njih pušča oseben pečat. V knjigi razmišlja tudi o drugih povsem življenjskih stvareh, navrže utrinke iz mladosti in podobno; iskrivo, iskreno, pronicljivo. Izolacija nam je dala misliti, pretresla je naš vrednostni sistem; spreminjali smo navade in se učili shajati sami.
Knjiga Karantena. Rim je bila težko pričakovana, mediji so se nanjo odzvali z velikim zanimanjem, ljudje so jo lepo sprejeli in prvi ponatis je že v pripravi. Nezahtevno, relativno kratko branje, v katero je ujeto obdobje, ki nas je, upamo, kaj naučilo, je za avtorja spomin na poglavje v dopisniški karieri (o vsakem, pravi, bi lahko napisal knjigo), za nas pa tudi opomnik, da ničesar ne gre jemati za samoumevno.
Mestno gledališče ljubljansko Barbara Zemljič Praznina spomina Gledališka kriminalna nadaljevanka Krstna uprizoritev Premiera 14. in 15. maj 2018 Režija Nina Šorak Dramaturgija Urša Adamič Scenografija Lenka Đorojević Kostumografija Tina Pavlović Avtorica videa Pila Rusjan Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Nastopajo Jette Ostan Vejrup, Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Gaber K. Trseglav, Bernarda Oman, Boris Ostan, Ana Dolinar Horvat, Mojca Funkl, Primož Pirnat, Maruša Majer k. g. Po lanskih Vranjih vratih Nejca Gazvode so v Mestnem gledališču ljubljanskem letos avtorstvo kriminalne serije zaupali Barbari Zemljič. V Praznini spomina se na mali sceni v štirih delih odvije kriminalna zgodba o minulem in sedanjih zločinih; v njej nastopa deseterica igralcev, režijo podpisuje Nina Šorak. Serijo si je v dveh večerih ogledala Staša Grahek. foto Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko Drago Ivanuša Orlando Po motivih istoimenskega romana Virginie Woolf Krstna uprizoritev Premiera 25. april 2018 Avtor glasbe Drago Ivanuša Režiserka Barbara Hieng Samobor Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Uroš Belantič Koreografka Anja Möderndorfer Lektorica Maja Cerar Oblikovalka maske Barbara Pavlin Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Korepetitorja Jože Šalej in Ana Erčulj Nastopajo Matic Lukšič, Iva Krajnc Bagola, Nataša Tič Ralijan, Lado Bizovičar k. g., Tomo Tomšič k. g., Sebastian Cavazza, Jaka Lah, Ajda Smrekar, Lena Hribar, Eva Stražar k. g., Robert Korošec k. g., Matej Zemljič k. g., Drago Ivanuša / Jože Šalej V Mestnem gledališču ljubljanskem so premierno uprizorili muzikal Orlando, izvirno slovensko delo, ki ga je skladatelj Drago Ivanuša ustvaril na podlagi istoimenskega romana Virginie Woolf. Več Anamarija Štukelj Cusma. Foto Peter Giodani
Lutkovno gledališče Ljubljana Ned Glasier, Emily Lim in Company Three Vihar v glavi Premiera 24.4.2018 Prevod in priredba Primož Ekart, Ana Duša, skupina Vihar v glavi Režija Primož Ekart Dramaturgija Ana Duša Igrajo Jaka Babič, Neža Dvorščak, Matic Eržen, Nace Korošec, Julita Kropec, Tilen Lajevec, Ana Logar, Aja Markovič, Ronja Matijevec Jerman, Maks Mihajlović, Jon Napotnik, Sergej Osterc, Urška Pečevnik, Ana Pribošič, Alica Ela Rogelj, Aleksandra Staroveški, Svit Stefanija Scenografija Damir Leventić Kostumografija Maja Mirković Koreografija Sebastjan Starič Avtorska glasba Koala Voice V Lutkovnem gledališču Ljubljana je sinoči 17 mladostnikov premierno uprizorilo gledališko avanturo Vihar v glavi, ki je sicer nastala tudi po gledališki zamisli najstnikov londonske gledališke skupine ter na podlagi znanstvenih dognanj o razvoju in delovanju možganov. Sinočnja predstava, ki jo je režiral Primož Ekart, dramaturginja pa je bila Ana Duša, pa je spregovorila iz prepleta besedil življenj tukajšnjih mladostnikov. Magda Tušar. foto Matej Povše
Drama SNG Ljubljana Anton Tomaž Linhart Ta veseli dan ali Matiček se ženi Premiera 26.4.2018 Režiser Janusz Kica Dramaturginja Mojca Kranjc Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Skladatelj Kyrre Kvam Oblikovalec svetlobe Aleš Vrhovec Nastopajo Marko Mandić, Polona Juh, Gregor Baković, Nina Ivanišin, Nik Škrlec, Igor Samobor, Ivo Ban, Bojan Emeršič, Eva Jesenovec, Rok Vihar, Zvone Hribar, Sabina Kogovšek, Lucija Harum V ljubljanski Drami je bila sinoči premiera komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi v režiji Janusza Kice. Z delom Antona Tomaža Linharta so sklenili jubilejno sezono ob 150. obletnici Dramatičnega društva v Ljubljani. Nova uprizoritev Matička med drugim priča o kondiciji osrednjega slovenskega gledališča, namigne pa tudi o tem, kdo in kaj znamo biti Slovenci na »ta veseli dan«. Nekaj misli po premieri je strnil Dušan Rogelj. Foto Peter Uhan
Obsežen, prek 800 strani obsegajoč roman Druga preteklost je Vinko Möderndorfer označil za fresko – in jo v besedilu opisal kot »kopico človeških figur, postavljenih v različne pokrajine«. Iz današnjega zornega kota opazuje predvsem življenje v desetletjih okoli druge svetovne vojne, množico posameznikov z različnimi videnji in doživljanji. Roman je izdala založba Goga, ocenjuje ga Matej Bogataj.
Režija: Dragan Živadinov Slovensko mladinsko gledališče in CUK Kino Šiška Premiera: 20.4.2018, CUK Kino Šiška Predstava Odílo. Zatemnitev. Oratorij., ki jo je vsebinsko in oblikovno zaznamovalo življenje Odila Globočnika, je zaživela na odru Katedrale Kina Šiška. Oratorij, ki ga oblikuje veliko število nastopajočih: igralcev, pevcev in statistov, učinkuje s premišljeno umestitvijo zgodovinskih dejstev v etični okvir večnosti. foto: Nada Žgank
Mini teater, Mestno gledališče Ptuj, Novo kazalište Zagreb / Premiera 3.11.2017 Režiser, dramaturg in izbor glasbe: Ivica Buljan Prevajalka: Suzana Koncut Scenograf in video: Mark Požlep Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Špela Kopitar Fotograf: Mark Požlep Oblikovalec plakata in gledališkega lista: Zoran Pungerčar Igra: Robert Waltl Po premieri v Mestnem gledališču Ptuj so sinoči predstavo Naj bo konec lep uprizorili še pri drugem koprodukcijskem partnerju, v ljubljanskem Mini teatru. Avtor Mohamed El Khatib je za besedilo prejel francosko veliko nagrado za dramatiko, v njem pa avtobiografsko pripoved o izgubi matere sestavlja iz transkripcij pogovorov, videov, elektronskih in telefonskih sporočil – dokumentarni material prepleta s fikcijo. Prvo uprizoritev besedila izven Francije si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Mark Požlep
Neveljaven email naslov