Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Bere Lidija Hartman.
Novo mesto : Založba Goga, 2020
»V ponedeljek, 24. februarja, sem napravil devet prispevkov, štiri za televizijo in pet za radio, vse na isto temo. V dneh po tistem jih je sledilo 73. Ko sem danes po fejsbuku bral zapise o Slovencih, ki še vedno rinejo med ljudi, sem se počutil, kot da v treh tednih ne bi naredil nič,«
beremo nekje v začetku knjige Karantena. Rim dopisnika RTV Slovenija Janka Petrovca iz Italije o javljanjih iz tistega, kar je slovenska stroka ob začetku epidemije novega koronavirusa imenovala naša prihodnost.
Ko smo v začetku leta v poročilih poslušali novice o novi nalezljivi bolezni, ki je izbruhnila na Kitajskem, si nismo mislili, da bo dosegla tudi nas; še posebej pa ne v takšnih razsežnostih in za tako dolgo. Tudi v knjigi, ki je kot logična posledica povsem spontano nastala iz sprotnih zapiskov, razmislekov, dnevniških zapisov oziroma statusov na družbenih omrežjih po tem, ko so bile prve okužbe v Italiji gradivo za vznemirljivo novinarsko zgodbo, a se je hitro izkazalo, da je bilo mišljenje, da gre za hipen pojav, zmotno, in da gre še kako zares. Številke so iz dneva v dan eksponentno rasle; za obolele in umrle je zmanjkovalo prostora, zdravstveni sistem je bil na kolenih, država v karanteni, v Sloveniji pa smo ob nekoliko milejših restriktivnih ukrepih ves čas upali, da se nam ne zgodi italijanski scenarij, in to nenehno glasno poudarjali. Prav zato prvih nekaj strani, na katerih še vlada negotovost o tem, kako se bo stvar razvila, beremo s priokusom tesnobe, saj že vemo, v kaj je nato prerasla, ter zato občutimo stopnjevanje napetosti.
V zapisih iz prve roke izvemo, kako je življenje v živahni Italiji, ki ne more brez druženja, objemov in poljubov, dobesedno obstalo; kako so se ulice, na katerih sicer vlada vrvež in so polne turistov, nenadoma spraznile; kako so se zaprli lokali, ki ne prodajajo dobrin, nujno potrebnih za preživetje, in si iz hiše lahko šel le po nujnih opravkih ali na rekreativen izhod, pa še to sam in ne predaleč od doma, hkrati pa v upanju, da naletiš na koga, s katerim v položaju, ki nas je tako združil kot osamil, lahko vsaj malo spregovoriš v želji po človeškem stiku.
Janko Petrovec domačno in hudomušno niza anekdote iz svojega doživljanja karantene, ki ga je v Italiji doletela prav v dneh, ko naj bi obiskal Slovenijo. Načrti za aktivno preživljanje časa v osami, štetje dni v njej, odštevanje do konca; kaj početi na njen zadnji dan in kaj potem. Čiščenje balkona zgoraj brez, tek po praznih ulicah okrog zaprtih parkov, izogibanje policijskim kontrolam, hrana na zalogo, koronski kilogrami. Prispevki za radio in televizijo, deljenje vtisov na facebooku, odgovarjanje na nešteta vprašanja ljudi, ponudba za izid knjige; odločitev, da knjiga bo.
Ko je človek dlje časa sam, se je prisiljen soočiti z mislimi, občutji, spomini, ki jih sicer rad odlaga ali tlači, včasih pa kar sami od sebe privrejo na dan. Knjiga Karantena. Rim nam tako ponudi tudi vzvraten pogled v avtorjevo bogato poročevalsko kariero, ki jo je žal zaznamovalo tudi poročanje o velikih tragedijah, h katerim zdaj po novem sodi tudi epidemija koronavirusa v Italiji. Zrušitev mostu v Genovi, potres v mestecu Amatrice, teroristični napad v Nici, bivanje na ladji Aquarius, ki iz morja rešuje prebežnike, so dogodki, ki se jim Janko Petrovec v tenkočutno izpisanih refleksijah, podkrepljenih z ilustrativnim opisom žalostnih prizorov, ni mogel izogniti. A v poročevalskem novinarstvu štejejo zgodbe; informacije morajo biti sveže in hitro dostavljene, kar terja urnost, organiziranost in iznajdljivost. Retrospektiva odstira zahtevne strani poklica, ki mu je Janko Petrovec izjemno predan, pri tem pa ne skriva občutljivosti in krhkosti, ki privreta na dan ob poročanju o tako težkih temah. Mar mu je za človeško plat zgodb, v poročanju o njih pušča oseben pečat. V knjigi razmišlja tudi o drugih povsem življenjskih stvareh, navrže utrinke iz mladosti in podobno; iskrivo, iskreno, pronicljivo. Izolacija nam je dala misliti, pretresla je naš vrednostni sistem; spreminjali smo navade in se učili shajati sami.
Knjiga Karantena. Rim je bila težko pričakovana, mediji so se nanjo odzvali z velikim zanimanjem, ljudje so jo lepo sprejeli in prvi ponatis je že v pripravi. Nezahtevno, relativno kratko branje, v katero je ujeto obdobje, ki nas je, upamo, kaj naučilo, je za avtorja spomin na poglavje v dopisniški karieri (o vsakem, pravi, bi lahko napisal knjigo), za nas pa tudi opomnik, da ničesar ne gre jemati za samoumevno.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Bere Lidija Hartman.
Novo mesto : Založba Goga, 2020
»V ponedeljek, 24. februarja, sem napravil devet prispevkov, štiri za televizijo in pet za radio, vse na isto temo. V dneh po tistem jih je sledilo 73. Ko sem danes po fejsbuku bral zapise o Slovencih, ki še vedno rinejo med ljudi, sem se počutil, kot da v treh tednih ne bi naredil nič,«
beremo nekje v začetku knjige Karantena. Rim dopisnika RTV Slovenija Janka Petrovca iz Italije o javljanjih iz tistega, kar je slovenska stroka ob začetku epidemije novega koronavirusa imenovala naša prihodnost.
Ko smo v začetku leta v poročilih poslušali novice o novi nalezljivi bolezni, ki je izbruhnila na Kitajskem, si nismo mislili, da bo dosegla tudi nas; še posebej pa ne v takšnih razsežnostih in za tako dolgo. Tudi v knjigi, ki je kot logična posledica povsem spontano nastala iz sprotnih zapiskov, razmislekov, dnevniških zapisov oziroma statusov na družbenih omrežjih po tem, ko so bile prve okužbe v Italiji gradivo za vznemirljivo novinarsko zgodbo, a se je hitro izkazalo, da je bilo mišljenje, da gre za hipen pojav, zmotno, in da gre še kako zares. Številke so iz dneva v dan eksponentno rasle; za obolele in umrle je zmanjkovalo prostora, zdravstveni sistem je bil na kolenih, država v karanteni, v Sloveniji pa smo ob nekoliko milejših restriktivnih ukrepih ves čas upali, da se nam ne zgodi italijanski scenarij, in to nenehno glasno poudarjali. Prav zato prvih nekaj strani, na katerih še vlada negotovost o tem, kako se bo stvar razvila, beremo s priokusom tesnobe, saj že vemo, v kaj je nato prerasla, ter zato občutimo stopnjevanje napetosti.
V zapisih iz prve roke izvemo, kako je življenje v živahni Italiji, ki ne more brez druženja, objemov in poljubov, dobesedno obstalo; kako so se ulice, na katerih sicer vlada vrvež in so polne turistov, nenadoma spraznile; kako so se zaprli lokali, ki ne prodajajo dobrin, nujno potrebnih za preživetje, in si iz hiše lahko šel le po nujnih opravkih ali na rekreativen izhod, pa še to sam in ne predaleč od doma, hkrati pa v upanju, da naletiš na koga, s katerim v položaju, ki nas je tako združil kot osamil, lahko vsaj malo spregovoriš v želji po človeškem stiku.
Janko Petrovec domačno in hudomušno niza anekdote iz svojega doživljanja karantene, ki ga je v Italiji doletela prav v dneh, ko naj bi obiskal Slovenijo. Načrti za aktivno preživljanje časa v osami, štetje dni v njej, odštevanje do konca; kaj početi na njen zadnji dan in kaj potem. Čiščenje balkona zgoraj brez, tek po praznih ulicah okrog zaprtih parkov, izogibanje policijskim kontrolam, hrana na zalogo, koronski kilogrami. Prispevki za radio in televizijo, deljenje vtisov na facebooku, odgovarjanje na nešteta vprašanja ljudi, ponudba za izid knjige; odločitev, da knjiga bo.
Ko je človek dlje časa sam, se je prisiljen soočiti z mislimi, občutji, spomini, ki jih sicer rad odlaga ali tlači, včasih pa kar sami od sebe privrejo na dan. Knjiga Karantena. Rim nam tako ponudi tudi vzvraten pogled v avtorjevo bogato poročevalsko kariero, ki jo je žal zaznamovalo tudi poročanje o velikih tragedijah, h katerim zdaj po novem sodi tudi epidemija koronavirusa v Italiji. Zrušitev mostu v Genovi, potres v mestecu Amatrice, teroristični napad v Nici, bivanje na ladji Aquarius, ki iz morja rešuje prebežnike, so dogodki, ki se jim Janko Petrovec v tenkočutno izpisanih refleksijah, podkrepljenih z ilustrativnim opisom žalostnih prizorov, ni mogel izogniti. A v poročevalskem novinarstvu štejejo zgodbe; informacije morajo biti sveže in hitro dostavljene, kar terja urnost, organiziranost in iznajdljivost. Retrospektiva odstira zahtevne strani poklica, ki mu je Janko Petrovec izjemno predan, pri tem pa ne skriva občutljivosti in krhkosti, ki privreta na dan ob poročanju o tako težkih temah. Mar mu je za človeško plat zgodb, v poročanju o njih pušča oseben pečat. V knjigi razmišlja tudi o drugih povsem življenjskih stvareh, navrže utrinke iz mladosti in podobno; iskrivo, iskreno, pronicljivo. Izolacija nam je dala misliti, pretresla je naš vrednostni sistem; spreminjali smo navade in se učili shajati sami.
Knjiga Karantena. Rim je bila težko pričakovana, mediji so se nanjo odzvali z velikim zanimanjem, ljudje so jo lepo sprejeli in prvi ponatis je že v pripravi. Nezahtevno, relativno kratko branje, v katero je ujeto obdobje, ki nas je, upamo, kaj naučilo, je za avtorja spomin na poglavje v dopisniški karieri (o vsakem, pravi, bi lahko napisal knjigo), za nas pa tudi opomnik, da ničesar ne gre jemati za samoumevno.
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:
Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci
SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec
Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov