Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novi film Britanca Williama Nicholsona je poskus, kako bolj realistično pokazati reakcije ljudi na spremembe v življenju.
Pod belimi pečinami je novi film Britanca Williama Nicholsona, znanega predvsem po svojem scenarističnem delu… na primer za film Dežela senc iz 90ih let, v ospredju katerega je tragična ljubezenska zgodba med pisateljem C. S. Lewisom, avtorjem znamenite Narnije, in pesnico Joy Davidman. Med drugim je napisal tudi scenarij za muzikal Nesrečniki iz leta 2012, ki je temeljil na istoimenskem romanu Victorja Hugoja.
Film Pod belimi pečinami v izvirniku nosi naslov Hope Gap, kar je ime dela pokrajine pod pečino, ki zaznamuje življenje likov v tem filmu, hkrati pa napoveduje tudi eno od glavnih tem, namreč upanje.
Osnova za nastanek filma je bil razpad zakona Nicholsonovih staršev – gre torej za osebno izpoved – ta razpad pa mu ni dal misliti le o pomenu zakona, temveč, kot namiguje naslov v izvirniku, tudi o veri in upanju sploh. Vprašanje vere je bilo v ospredju že v prej omenjeni Deželi senc. Tam namreč smrt ljubljene osebe postavi pod vprašaj Lewisovo vero v božansko.
V vlogi zakoncev, ki gresta po 29ih letih skupnega življenja vsak svojo pot, nastopita vedno odlična Annette Bening in Bill Nighy.
Filmska pripoved je nepretenciozna in kot tako jo moramo tudi gledati. V zakonu nesrečen mož se v starosti odloči, da bo zapustil ženo in se preseli k novi ljubezni, njegova žena pa, kljub temu, da je bila tudi ona v zakonu nesrečna, te odločitve ne more sprejeti. Nadaljnji potek zgodbe je žal preveč predvidljiv. Tu ni nikakršnih nepredvidenih obratov, film pretirano zaznamujeta sentimentalnost ter govor o obžalovanju, o napačnih odločitvah, napačnem ravnanju. Mogoče celo zmoti, da sta v glavnih vlogah igralca, ki po navadi igrata povsem drugačne like, ti običajno premorejo več humorja in iskrivosti, in tako je še bolj očitno, kaj filmu manjka.
Pozitivna plat filma Pod belimi pečinami pa je poskus, kako bolj realistično pokazati reakcije ljudi na spremembe v življenju.
In res gre za povsem korekten film o ločevanju starejšega para, ki pa je narejen vse preveč pravilno, da bi se globlje vtisnil v zavest gledalca. Vsekakor pa je dobrodošlo vsako delo, ki se osredotoča na staranje in na vprašanja, povezana z njim.
Novi film Britanca Williama Nicholsona je poskus, kako bolj realistično pokazati reakcije ljudi na spremembe v življenju.
Pod belimi pečinami je novi film Britanca Williama Nicholsona, znanega predvsem po svojem scenarističnem delu… na primer za film Dežela senc iz 90ih let, v ospredju katerega je tragična ljubezenska zgodba med pisateljem C. S. Lewisom, avtorjem znamenite Narnije, in pesnico Joy Davidman. Med drugim je napisal tudi scenarij za muzikal Nesrečniki iz leta 2012, ki je temeljil na istoimenskem romanu Victorja Hugoja.
Film Pod belimi pečinami v izvirniku nosi naslov Hope Gap, kar je ime dela pokrajine pod pečino, ki zaznamuje življenje likov v tem filmu, hkrati pa napoveduje tudi eno od glavnih tem, namreč upanje.
Osnova za nastanek filma je bil razpad zakona Nicholsonovih staršev – gre torej za osebno izpoved – ta razpad pa mu ni dal misliti le o pomenu zakona, temveč, kot namiguje naslov v izvirniku, tudi o veri in upanju sploh. Vprašanje vere je bilo v ospredju že v prej omenjeni Deželi senc. Tam namreč smrt ljubljene osebe postavi pod vprašaj Lewisovo vero v božansko.
V vlogi zakoncev, ki gresta po 29ih letih skupnega življenja vsak svojo pot, nastopita vedno odlična Annette Bening in Bill Nighy.
Filmska pripoved je nepretenciozna in kot tako jo moramo tudi gledati. V zakonu nesrečen mož se v starosti odloči, da bo zapustil ženo in se preseli k novi ljubezni, njegova žena pa, kljub temu, da je bila tudi ona v zakonu nesrečna, te odločitve ne more sprejeti. Nadaljnji potek zgodbe je žal preveč predvidljiv. Tu ni nikakršnih nepredvidenih obratov, film pretirano zaznamujeta sentimentalnost ter govor o obžalovanju, o napačnih odločitvah, napačnem ravnanju. Mogoče celo zmoti, da sta v glavnih vlogah igralca, ki po navadi igrata povsem drugačne like, ti običajno premorejo več humorja in iskrivosti, in tako je še bolj očitno, kaj filmu manjka.
Pozitivna plat filma Pod belimi pečinami pa je poskus, kako bolj realistično pokazati reakcije ljudi na spremembe v življenju.
In res gre za povsem korekten film o ločevanju starejšega para, ki pa je narejen vse preveč pravilno, da bi se globlje vtisnil v zavest gledalca. Vsekakor pa je dobrodošlo vsako delo, ki se osredotoča na staranje in na vprašanja, povezana z njim.
Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Neveljaven email naslov