Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
LUD Šerpa, Ljubljana, 2020
Roman Boruta Kraševca Agni ima dobro izpeljano fabulo, premišljeno karakterizacijo književnih oseb, občutek za jezik in niz literarnih referenc, ki so dosledno povezani s potekom pripovedi. Najbolj uspešno pa je podiranje različnih meja in zavedanje, kaj patriarhat še vedno pomeni.
Roman bi lahko razdelila na dva dela, in sicer na popolno potujitev, opisnost samega dogajanja, ki se odvija na različnih krajih. Pri tem ne gre zanemariti vpliva znanega ruskega formalista Šklovskega. Kraševec njegovo teorijo vpleta v opise dogodkov, ki so predvsem odzivi prvinskosti, nagonskosti in brutalnosti. Vse to pa lahko počneta tako žival kot človek. Prej omenjena distanciranost je izpeljana jezikovno dovršeno in mehansko natančno. Po drugi strani pa so v romanu tudi poetični in ironični odlomki. S slednjimi avtor poživlja posamezne dogajalne loke, poetični pa se navezujejo zlasti na polpretekle družinske dogodke in so zastavljeni kot minljivost, ki je ni mogoče vrniti. Avtor na srečo ne zaide v pretirano sentimentalnost. Domiselna je raba medmetov, ki se pojavljajo, in nekateri tudi ponavljajo, od živali, ljudi in predmetov ter tudi namigujejo na potek v romanu in na medosebne odnose.
Roman Agni smiselno odpira in izpeljuje veliko tem in razmislekov. Pozornost bi usmerila na raven živali, človeka in rastlinstva. Vse troje se prepleta in je odvisno drugo od drugega. Avtor v ospredje postavlja slo, silo, ki bolj ali manj usmerja osrednje dogajanje v zgodbi. Tako so kunci, ki jih vzrejajo na kmetiji protagonistov, enaki človeku in slaku, ki ga želi ukrotiti glavni junak Ivan. To mu seveda ne uspe:
»Beseda slak, je pomislil, izvira iz besede sla. Menda mu korenine, tanke bele gliste, segajo v sam pekel. Če ga puliš, se v zemlji pretrga in iz pretrganih koščkov zrastejo novi slački. Z vilami je privzdignil grudo zemlje in jo previdno zdrobil, da se koreninice ne bi potrgale. Toda segale so še globlje. Kopal je in kopal, a jim ni prišel do konca.«
Nič drugače ni z izbiro živali, s kunci, o katerih obstaja veliko rekov o spolni sli in moči, ki jo imajo. Kraševec vzporeja predvsem človeške in živalske svetove, ki so srhljivi in se med sabo ne razlikujejo kaj dosti.
Avtor je premislil literarne like, tako živalske kot človeške. Nič kaj ni prizaneseno predvsem patriarhatu, saj oče, mož, svak, gozdni inženir, lovec, skratka nekdo, ki želi imeti vse zase, izgubi vsakršno moč. Zaradi lastnega gona, a brez avtorjevega moraliziranja. Pomembno mesto imajo ženske, ki so bistre, izobražene, praktične, čutne in gonilna sila vsega dogajanja. Vse pa je označil kot bitja, ki so tu in zdaj, z vsemi svojimi ambicijami, nagoni, strastmi in poželenji. To je živež na vasi, ki končno niso več samo kmetje, vaški posebneži ali zagrenjeni samotneži.
Kraševec tudi pokritizira starejši prevod naslova Čehovove Utve, se pozabava z zasebnim igralskim življenjem in se poigra z odličnim Magom Johna Fowlesa ter s flobertom oziroma Flaubertom in njegovo Emo. Večkrat se dotakne nenehnega digitalnega nadzora. Medtem pa ves čas spretno operira s pregovorom o ognju in naslovom samega romana, kajti agni pomeni ogenj. Pa naj gre za njegove motnje ali samega boga.
Roman Boruta Kraševca Agni je eden tistih, ki mu ne gre oporekati. Struktura pripovedi je jasno izpeljana, jezik je dovršen in vsak dogodek ali predmet ima svoje mesto. Zgodba je skoraj v celoti postavljena na slovensko podeželje, kjer se dogaja in odteka življenje rastlin, ljudi in živali. Polnokrvni opisi in potujitve se izmenjujejo premišljeno. Avtor nas prepričljivo vodi v notranja dogajanja junakinj in junaka, ki enkrat kakopak izgubi svoj primat. Roman antipatriarhata v sklepnem dejanju bi lahko rekli, večnem pritlehnem ognju in še nekaterih rečeh, ki se dogajajo v mikrokozmosu in lahko preidejo v vprašujoče okoliščine.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
LUD Šerpa, Ljubljana, 2020
Roman Boruta Kraševca Agni ima dobro izpeljano fabulo, premišljeno karakterizacijo književnih oseb, občutek za jezik in niz literarnih referenc, ki so dosledno povezani s potekom pripovedi. Najbolj uspešno pa je podiranje različnih meja in zavedanje, kaj patriarhat še vedno pomeni.
Roman bi lahko razdelila na dva dela, in sicer na popolno potujitev, opisnost samega dogajanja, ki se odvija na različnih krajih. Pri tem ne gre zanemariti vpliva znanega ruskega formalista Šklovskega. Kraševec njegovo teorijo vpleta v opise dogodkov, ki so predvsem odzivi prvinskosti, nagonskosti in brutalnosti. Vse to pa lahko počneta tako žival kot človek. Prej omenjena distanciranost je izpeljana jezikovno dovršeno in mehansko natančno. Po drugi strani pa so v romanu tudi poetični in ironični odlomki. S slednjimi avtor poživlja posamezne dogajalne loke, poetični pa se navezujejo zlasti na polpretekle družinske dogodke in so zastavljeni kot minljivost, ki je ni mogoče vrniti. Avtor na srečo ne zaide v pretirano sentimentalnost. Domiselna je raba medmetov, ki se pojavljajo, in nekateri tudi ponavljajo, od živali, ljudi in predmetov ter tudi namigujejo na potek v romanu in na medosebne odnose.
Roman Agni smiselno odpira in izpeljuje veliko tem in razmislekov. Pozornost bi usmerila na raven živali, človeka in rastlinstva. Vse troje se prepleta in je odvisno drugo od drugega. Avtor v ospredje postavlja slo, silo, ki bolj ali manj usmerja osrednje dogajanje v zgodbi. Tako so kunci, ki jih vzrejajo na kmetiji protagonistov, enaki človeku in slaku, ki ga želi ukrotiti glavni junak Ivan. To mu seveda ne uspe:
»Beseda slak, je pomislil, izvira iz besede sla. Menda mu korenine, tanke bele gliste, segajo v sam pekel. Če ga puliš, se v zemlji pretrga in iz pretrganih koščkov zrastejo novi slački. Z vilami je privzdignil grudo zemlje in jo previdno zdrobil, da se koreninice ne bi potrgale. Toda segale so še globlje. Kopal je in kopal, a jim ni prišel do konca.«
Nič drugače ni z izbiro živali, s kunci, o katerih obstaja veliko rekov o spolni sli in moči, ki jo imajo. Kraševec vzporeja predvsem človeške in živalske svetove, ki so srhljivi in se med sabo ne razlikujejo kaj dosti.
Avtor je premislil literarne like, tako živalske kot človeške. Nič kaj ni prizaneseno predvsem patriarhatu, saj oče, mož, svak, gozdni inženir, lovec, skratka nekdo, ki želi imeti vse zase, izgubi vsakršno moč. Zaradi lastnega gona, a brez avtorjevega moraliziranja. Pomembno mesto imajo ženske, ki so bistre, izobražene, praktične, čutne in gonilna sila vsega dogajanja. Vse pa je označil kot bitja, ki so tu in zdaj, z vsemi svojimi ambicijami, nagoni, strastmi in poželenji. To je živež na vasi, ki končno niso več samo kmetje, vaški posebneži ali zagrenjeni samotneži.
Kraševec tudi pokritizira starejši prevod naslova Čehovove Utve, se pozabava z zasebnim igralskim življenjem in se poigra z odličnim Magom Johna Fowlesa ter s flobertom oziroma Flaubertom in njegovo Emo. Večkrat se dotakne nenehnega digitalnega nadzora. Medtem pa ves čas spretno operira s pregovorom o ognju in naslovom samega romana, kajti agni pomeni ogenj. Pa naj gre za njegove motnje ali samega boga.
Roman Boruta Kraševca Agni je eden tistih, ki mu ne gre oporekati. Struktura pripovedi je jasno izpeljana, jezik je dovršen in vsak dogodek ali predmet ima svoje mesto. Zgodba je skoraj v celoti postavljena na slovensko podeželje, kjer se dogaja in odteka življenje rastlin, ljudi in živali. Polnokrvni opisi in potujitve se izmenjujejo premišljeno. Avtor nas prepričljivo vodi v notranja dogajanja junakinj in junaka, ki enkrat kakopak izgubi svoj primat. Roman antipatriarhata v sklepnem dejanju bi lahko rekli, večnem pritlehnem ognju in še nekaterih rečeh, ki se dogajajo v mikrokozmosu in lahko preidejo v vprašujoče okoliščine.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Neveljaven email naslov