Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
LUD Šerpa, Ljubljana, 2020
Roman Boruta Kraševca Agni ima dobro izpeljano fabulo, premišljeno karakterizacijo književnih oseb, občutek za jezik in niz literarnih referenc, ki so dosledno povezani s potekom pripovedi. Najbolj uspešno pa je podiranje različnih meja in zavedanje, kaj patriarhat še vedno pomeni.
Roman bi lahko razdelila na dva dela, in sicer na popolno potujitev, opisnost samega dogajanja, ki se odvija na različnih krajih. Pri tem ne gre zanemariti vpliva znanega ruskega formalista Šklovskega. Kraševec njegovo teorijo vpleta v opise dogodkov, ki so predvsem odzivi prvinskosti, nagonskosti in brutalnosti. Vse to pa lahko počneta tako žival kot človek. Prej omenjena distanciranost je izpeljana jezikovno dovršeno in mehansko natančno. Po drugi strani pa so v romanu tudi poetični in ironični odlomki. S slednjimi avtor poživlja posamezne dogajalne loke, poetični pa se navezujejo zlasti na polpretekle družinske dogodke in so zastavljeni kot minljivost, ki je ni mogoče vrniti. Avtor na srečo ne zaide v pretirano sentimentalnost. Domiselna je raba medmetov, ki se pojavljajo, in nekateri tudi ponavljajo, od živali, ljudi in predmetov ter tudi namigujejo na potek v romanu in na medosebne odnose.
Roman Agni smiselno odpira in izpeljuje veliko tem in razmislekov. Pozornost bi usmerila na raven živali, človeka in rastlinstva. Vse troje se prepleta in je odvisno drugo od drugega. Avtor v ospredje postavlja slo, silo, ki bolj ali manj usmerja osrednje dogajanje v zgodbi. Tako so kunci, ki jih vzrejajo na kmetiji protagonistov, enaki človeku in slaku, ki ga želi ukrotiti glavni junak Ivan. To mu seveda ne uspe:
»Beseda slak, je pomislil, izvira iz besede sla. Menda mu korenine, tanke bele gliste, segajo v sam pekel. Če ga puliš, se v zemlji pretrga in iz pretrganih koščkov zrastejo novi slački. Z vilami je privzdignil grudo zemlje in jo previdno zdrobil, da se koreninice ne bi potrgale. Toda segale so še globlje. Kopal je in kopal, a jim ni prišel do konca.«
Nič drugače ni z izbiro živali, s kunci, o katerih obstaja veliko rekov o spolni sli in moči, ki jo imajo. Kraševec vzporeja predvsem človeške in živalske svetove, ki so srhljivi in se med sabo ne razlikujejo kaj dosti.
Avtor je premislil literarne like, tako živalske kot človeške. Nič kaj ni prizaneseno predvsem patriarhatu, saj oče, mož, svak, gozdni inženir, lovec, skratka nekdo, ki želi imeti vse zase, izgubi vsakršno moč. Zaradi lastnega gona, a brez avtorjevega moraliziranja. Pomembno mesto imajo ženske, ki so bistre, izobražene, praktične, čutne in gonilna sila vsega dogajanja. Vse pa je označil kot bitja, ki so tu in zdaj, z vsemi svojimi ambicijami, nagoni, strastmi in poželenji. To je živež na vasi, ki končno niso več samo kmetje, vaški posebneži ali zagrenjeni samotneži.
Kraševec tudi pokritizira starejši prevod naslova Čehovove Utve, se pozabava z zasebnim igralskim življenjem in se poigra z odličnim Magom Johna Fowlesa ter s flobertom oziroma Flaubertom in njegovo Emo. Večkrat se dotakne nenehnega digitalnega nadzora. Medtem pa ves čas spretno operira s pregovorom o ognju in naslovom samega romana, kajti agni pomeni ogenj. Pa naj gre za njegove motnje ali samega boga.
Roman Boruta Kraševca Agni je eden tistih, ki mu ne gre oporekati. Struktura pripovedi je jasno izpeljana, jezik je dovršen in vsak dogodek ali predmet ima svoje mesto. Zgodba je skoraj v celoti postavljena na slovensko podeželje, kjer se dogaja in odteka življenje rastlin, ljudi in živali. Polnokrvni opisi in potujitve se izmenjujejo premišljeno. Avtor nas prepričljivo vodi v notranja dogajanja junakinj in junaka, ki enkrat kakopak izgubi svoj primat. Roman antipatriarhata v sklepnem dejanju bi lahko rekli, večnem pritlehnem ognju in še nekaterih rečeh, ki se dogajajo v mikrokozmosu in lahko preidejo v vprašujoče okoliščine.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
LUD Šerpa, Ljubljana, 2020
Roman Boruta Kraševca Agni ima dobro izpeljano fabulo, premišljeno karakterizacijo književnih oseb, občutek za jezik in niz literarnih referenc, ki so dosledno povezani s potekom pripovedi. Najbolj uspešno pa je podiranje različnih meja in zavedanje, kaj patriarhat še vedno pomeni.
Roman bi lahko razdelila na dva dela, in sicer na popolno potujitev, opisnost samega dogajanja, ki se odvija na različnih krajih. Pri tem ne gre zanemariti vpliva znanega ruskega formalista Šklovskega. Kraševec njegovo teorijo vpleta v opise dogodkov, ki so predvsem odzivi prvinskosti, nagonskosti in brutalnosti. Vse to pa lahko počneta tako žival kot človek. Prej omenjena distanciranost je izpeljana jezikovno dovršeno in mehansko natančno. Po drugi strani pa so v romanu tudi poetični in ironični odlomki. S slednjimi avtor poživlja posamezne dogajalne loke, poetični pa se navezujejo zlasti na polpretekle družinske dogodke in so zastavljeni kot minljivost, ki je ni mogoče vrniti. Avtor na srečo ne zaide v pretirano sentimentalnost. Domiselna je raba medmetov, ki se pojavljajo, in nekateri tudi ponavljajo, od živali, ljudi in predmetov ter tudi namigujejo na potek v romanu in na medosebne odnose.
Roman Agni smiselno odpira in izpeljuje veliko tem in razmislekov. Pozornost bi usmerila na raven živali, človeka in rastlinstva. Vse troje se prepleta in je odvisno drugo od drugega. Avtor v ospredje postavlja slo, silo, ki bolj ali manj usmerja osrednje dogajanje v zgodbi. Tako so kunci, ki jih vzrejajo na kmetiji protagonistov, enaki človeku in slaku, ki ga želi ukrotiti glavni junak Ivan. To mu seveda ne uspe:
»Beseda slak, je pomislil, izvira iz besede sla. Menda mu korenine, tanke bele gliste, segajo v sam pekel. Če ga puliš, se v zemlji pretrga in iz pretrganih koščkov zrastejo novi slački. Z vilami je privzdignil grudo zemlje in jo previdno zdrobil, da se koreninice ne bi potrgale. Toda segale so še globlje. Kopal je in kopal, a jim ni prišel do konca.«
Nič drugače ni z izbiro živali, s kunci, o katerih obstaja veliko rekov o spolni sli in moči, ki jo imajo. Kraševec vzporeja predvsem človeške in živalske svetove, ki so srhljivi in se med sabo ne razlikujejo kaj dosti.
Avtor je premislil literarne like, tako živalske kot človeške. Nič kaj ni prizaneseno predvsem patriarhatu, saj oče, mož, svak, gozdni inženir, lovec, skratka nekdo, ki želi imeti vse zase, izgubi vsakršno moč. Zaradi lastnega gona, a brez avtorjevega moraliziranja. Pomembno mesto imajo ženske, ki so bistre, izobražene, praktične, čutne in gonilna sila vsega dogajanja. Vse pa je označil kot bitja, ki so tu in zdaj, z vsemi svojimi ambicijami, nagoni, strastmi in poželenji. To je živež na vasi, ki končno niso več samo kmetje, vaški posebneži ali zagrenjeni samotneži.
Kraševec tudi pokritizira starejši prevod naslova Čehovove Utve, se pozabava z zasebnim igralskim življenjem in se poigra z odličnim Magom Johna Fowlesa ter s flobertom oziroma Flaubertom in njegovo Emo. Večkrat se dotakne nenehnega digitalnega nadzora. Medtem pa ves čas spretno operira s pregovorom o ognju in naslovom samega romana, kajti agni pomeni ogenj. Pa naj gre za njegove motnje ali samega boga.
Roman Boruta Kraševca Agni je eden tistih, ki mu ne gre oporekati. Struktura pripovedi je jasno izpeljana, jezik je dovršen in vsak dogodek ali predmet ima svoje mesto. Zgodba je skoraj v celoti postavljena na slovensko podeželje, kjer se dogaja in odteka življenje rastlin, ljudi in živali. Polnokrvni opisi in potujitve se izmenjujejo premišljeno. Avtor nas prepričljivo vodi v notranja dogajanja junakinj in junaka, ki enkrat kakopak izgubi svoj primat. Roman antipatriarhata v sklepnem dejanju bi lahko rekli, večnem pritlehnem ognju in še nekaterih rečeh, ki se dogajajo v mikrokozmosu in lahko preidejo v vprašujoče okoliščine.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo
SLG Celje / premiera 29.09.2020 Prevajalka Živa Čebulj Režiser Jernej Kobal Dramaturginja Alja Predan Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografinja Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Oblikovalci svetlobe Jernej Kobal, Juš A. Zidar, Uroš Gorjanc Avtor scenske ilustracije Jure Brglez Lektorica Živa Čebulj Asistent scenografa Juš A. Zidar Igrajo: Aljoša Koltak, Tanja Potočnik, Rastko Krošl, Maša Grošelj V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili dramo Laž francoskega pisatelja, dramatika in režiserja Floriana Zellerja, ki se v besedilu poigrava z mislijo, da: »Če bi vsi drug drugemu povedali resnico, noben par na svetu ne bi bil več skupaj.« Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Jaka Babnik
Gledališče Glej / premiera 28.09.2020 Avtorji besedila so ustvarjalke in ustvarjalci predstave: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Blaž Dolenc, Vid Klemenc, Maja Sever, Klemen Janežič, Joseph Nzobandora – Jose, Ivan Čuić, Luka Ipavec, Borut Bučinel, Adriana Furlan, Luka Marcen, Nastja Miheljak, Maša Pelko, Anja Pirnat, Sara Smrajc Žnidarčič, Mateja Starič Izvršna produkcija: Anja Pirnat Tehnično vodenje: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Simon Bezek, Brina Ivanetič Fotografiranje: Ivian Kan Mujezinović, Borut Bučinel in Peter Giodani Video: Borut Bučinel Urednikovanje gledališkega lista: Tery Žeželj Oblikovanje gledališkega lista in plakata: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee Odnosi z javnostmi: Tjaša Pureber Sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeneno gledališču, vendar so navkljub temu na dvorišču Gledališča Glej premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Čeprav sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeno gledališču, so na dvorišču Gledališča Glej kljub dežju premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar.
Neveljaven email naslov