Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
LUD Šerpa, Ljubljana, 2020
Roman Boruta Kraševca Agni ima dobro izpeljano fabulo, premišljeno karakterizacijo književnih oseb, občutek za jezik in niz literarnih referenc, ki so dosledno povezani s potekom pripovedi. Najbolj uspešno pa je podiranje različnih meja in zavedanje, kaj patriarhat še vedno pomeni.
Roman bi lahko razdelila na dva dela, in sicer na popolno potujitev, opisnost samega dogajanja, ki se odvija na različnih krajih. Pri tem ne gre zanemariti vpliva znanega ruskega formalista Šklovskega. Kraševec njegovo teorijo vpleta v opise dogodkov, ki so predvsem odzivi prvinskosti, nagonskosti in brutalnosti. Vse to pa lahko počneta tako žival kot človek. Prej omenjena distanciranost je izpeljana jezikovno dovršeno in mehansko natančno. Po drugi strani pa so v romanu tudi poetični in ironični odlomki. S slednjimi avtor poživlja posamezne dogajalne loke, poetični pa se navezujejo zlasti na polpretekle družinske dogodke in so zastavljeni kot minljivost, ki je ni mogoče vrniti. Avtor na srečo ne zaide v pretirano sentimentalnost. Domiselna je raba medmetov, ki se pojavljajo, in nekateri tudi ponavljajo, od živali, ljudi in predmetov ter tudi namigujejo na potek v romanu in na medosebne odnose.
Roman Agni smiselno odpira in izpeljuje veliko tem in razmislekov. Pozornost bi usmerila na raven živali, človeka in rastlinstva. Vse troje se prepleta in je odvisno drugo od drugega. Avtor v ospredje postavlja slo, silo, ki bolj ali manj usmerja osrednje dogajanje v zgodbi. Tako so kunci, ki jih vzrejajo na kmetiji protagonistov, enaki človeku in slaku, ki ga želi ukrotiti glavni junak Ivan. To mu seveda ne uspe:
»Beseda slak, je pomislil, izvira iz besede sla. Menda mu korenine, tanke bele gliste, segajo v sam pekel. Če ga puliš, se v zemlji pretrga in iz pretrganih koščkov zrastejo novi slački. Z vilami je privzdignil grudo zemlje in jo previdno zdrobil, da se koreninice ne bi potrgale. Toda segale so še globlje. Kopal je in kopal, a jim ni prišel do konca.«
Nič drugače ni z izbiro živali, s kunci, o katerih obstaja veliko rekov o spolni sli in moči, ki jo imajo. Kraševec vzporeja predvsem človeške in živalske svetove, ki so srhljivi in se med sabo ne razlikujejo kaj dosti.
Avtor je premislil literarne like, tako živalske kot človeške. Nič kaj ni prizaneseno predvsem patriarhatu, saj oče, mož, svak, gozdni inženir, lovec, skratka nekdo, ki želi imeti vse zase, izgubi vsakršno moč. Zaradi lastnega gona, a brez avtorjevega moraliziranja. Pomembno mesto imajo ženske, ki so bistre, izobražene, praktične, čutne in gonilna sila vsega dogajanja. Vse pa je označil kot bitja, ki so tu in zdaj, z vsemi svojimi ambicijami, nagoni, strastmi in poželenji. To je živež na vasi, ki končno niso več samo kmetje, vaški posebneži ali zagrenjeni samotneži.
Kraševec tudi pokritizira starejši prevod naslova Čehovove Utve, se pozabava z zasebnim igralskim življenjem in se poigra z odličnim Magom Johna Fowlesa ter s flobertom oziroma Flaubertom in njegovo Emo. Večkrat se dotakne nenehnega digitalnega nadzora. Medtem pa ves čas spretno operira s pregovorom o ognju in naslovom samega romana, kajti agni pomeni ogenj. Pa naj gre za njegove motnje ali samega boga.
Roman Boruta Kraševca Agni je eden tistih, ki mu ne gre oporekati. Struktura pripovedi je jasno izpeljana, jezik je dovršen in vsak dogodek ali predmet ima svoje mesto. Zgodba je skoraj v celoti postavljena na slovensko podeželje, kjer se dogaja in odteka življenje rastlin, ljudi in živali. Polnokrvni opisi in potujitve se izmenjujejo premišljeno. Avtor nas prepričljivo vodi v notranja dogajanja junakinj in junaka, ki enkrat kakopak izgubi svoj primat. Roman antipatriarhata v sklepnem dejanju bi lahko rekli, večnem pritlehnem ognju in še nekaterih rečeh, ki se dogajajo v mikrokozmosu in lahko preidejo v vprašujoče okoliščine.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
LUD Šerpa, Ljubljana, 2020
Roman Boruta Kraševca Agni ima dobro izpeljano fabulo, premišljeno karakterizacijo književnih oseb, občutek za jezik in niz literarnih referenc, ki so dosledno povezani s potekom pripovedi. Najbolj uspešno pa je podiranje različnih meja in zavedanje, kaj patriarhat še vedno pomeni.
Roman bi lahko razdelila na dva dela, in sicer na popolno potujitev, opisnost samega dogajanja, ki se odvija na različnih krajih. Pri tem ne gre zanemariti vpliva znanega ruskega formalista Šklovskega. Kraševec njegovo teorijo vpleta v opise dogodkov, ki so predvsem odzivi prvinskosti, nagonskosti in brutalnosti. Vse to pa lahko počneta tako žival kot človek. Prej omenjena distanciranost je izpeljana jezikovno dovršeno in mehansko natančno. Po drugi strani pa so v romanu tudi poetični in ironični odlomki. S slednjimi avtor poživlja posamezne dogajalne loke, poetični pa se navezujejo zlasti na polpretekle družinske dogodke in so zastavljeni kot minljivost, ki je ni mogoče vrniti. Avtor na srečo ne zaide v pretirano sentimentalnost. Domiselna je raba medmetov, ki se pojavljajo, in nekateri tudi ponavljajo, od živali, ljudi in predmetov ter tudi namigujejo na potek v romanu in na medosebne odnose.
Roman Agni smiselno odpira in izpeljuje veliko tem in razmislekov. Pozornost bi usmerila na raven živali, človeka in rastlinstva. Vse troje se prepleta in je odvisno drugo od drugega. Avtor v ospredje postavlja slo, silo, ki bolj ali manj usmerja osrednje dogajanje v zgodbi. Tako so kunci, ki jih vzrejajo na kmetiji protagonistov, enaki človeku in slaku, ki ga želi ukrotiti glavni junak Ivan. To mu seveda ne uspe:
»Beseda slak, je pomislil, izvira iz besede sla. Menda mu korenine, tanke bele gliste, segajo v sam pekel. Če ga puliš, se v zemlji pretrga in iz pretrganih koščkov zrastejo novi slački. Z vilami je privzdignil grudo zemlje in jo previdno zdrobil, da se koreninice ne bi potrgale. Toda segale so še globlje. Kopal je in kopal, a jim ni prišel do konca.«
Nič drugače ni z izbiro živali, s kunci, o katerih obstaja veliko rekov o spolni sli in moči, ki jo imajo. Kraševec vzporeja predvsem človeške in živalske svetove, ki so srhljivi in se med sabo ne razlikujejo kaj dosti.
Avtor je premislil literarne like, tako živalske kot človeške. Nič kaj ni prizaneseno predvsem patriarhatu, saj oče, mož, svak, gozdni inženir, lovec, skratka nekdo, ki želi imeti vse zase, izgubi vsakršno moč. Zaradi lastnega gona, a brez avtorjevega moraliziranja. Pomembno mesto imajo ženske, ki so bistre, izobražene, praktične, čutne in gonilna sila vsega dogajanja. Vse pa je označil kot bitja, ki so tu in zdaj, z vsemi svojimi ambicijami, nagoni, strastmi in poželenji. To je živež na vasi, ki končno niso več samo kmetje, vaški posebneži ali zagrenjeni samotneži.
Kraševec tudi pokritizira starejši prevod naslova Čehovove Utve, se pozabava z zasebnim igralskim življenjem in se poigra z odličnim Magom Johna Fowlesa ter s flobertom oziroma Flaubertom in njegovo Emo. Večkrat se dotakne nenehnega digitalnega nadzora. Medtem pa ves čas spretno operira s pregovorom o ognju in naslovom samega romana, kajti agni pomeni ogenj. Pa naj gre za njegove motnje ali samega boga.
Roman Boruta Kraševca Agni je eden tistih, ki mu ne gre oporekati. Struktura pripovedi je jasno izpeljana, jezik je dovršen in vsak dogodek ali predmet ima svoje mesto. Zgodba je skoraj v celoti postavljena na slovensko podeželje, kjer se dogaja in odteka življenje rastlin, ljudi in živali. Polnokrvni opisi in potujitve se izmenjujejo premišljeno. Avtor nas prepričljivo vodi v notranja dogajanja junakinj in junaka, ki enkrat kakopak izgubi svoj primat. Roman antipatriarhata v sklepnem dejanju bi lahko rekli, večnem pritlehnem ognju in še nekaterih rečeh, ki se dogajajo v mikrokozmosu in lahko preidejo v vprašujoče okoliščine.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.
Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.
Arthur Miller: Lov na čarovnice SNG Drama Maribor / Premiera 26.04.2019 Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Alenka Klabus Vesel Dramaturg: Vili Ravnjak Scenograf: Marko Japelj Kostumografinja: Doris Kristić Lektorica: Mojca Marič Skladatelj: Arturo Annecchino Korepetitorka: Zsuzsa Budavari Novak Nastopajo: Kristijan Ostanek, Davor Herga, Branko Jordan, Vladimir Vlaškalić, Miloš Battelino, Nejc Ropret, Aleš Valič, Eva Kraš, Mateja Pucko, Ana Urbanc, Liza Marijina, Minca Lorenci, Lea Cok, Eva Stražar, Doroteja Nadrah, Vesna Kuzmić V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili eno največjih del ameriške dramatike, Lov na čarovnice. Dramsko besedilo Arthurja Millerja, ki govori o temni povezanosti dogmatizmov, strahu in korumpirane oblastne moči, je na oder postavil režiser Janusz Kica. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Damjan Švarc
Mestno gledališče ljubljansko – Mala scena Theresia Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka Črna komedija Premiera 25.4.2019 Ich bin wie ihr, ich liebe Äpfel, 2013 Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Milan Štefe Režiser Boris Ostan Dramaturginja Ira Ratej Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Belinda Radulović Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat Igrajo Mario Dragojević k. g., Jette Ostan Vejrup, Ajda Smrekar, Tjaša Železnik NAPOVED: V Mestnem gledališču ljubljanskem se počasi končuje sezona, v kateri so na mali sceni režirali igralci. Boris Ostan je postavil na oder igro sodobne nemške dramatičarke Theresie Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka; gre za prvo slovensko uprizoritev tega leta 2013 napisanega besedila, ki ga je prevedel Milan Štefe. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov