Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Michel Houellebecq: Serotonin

17.08.2020

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Aleksander Golja.

Prevedel Iztok Ilc; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020

Še ni leto 2022, v katero je Michel Houellebecq postavil distopični roman Podreditev, ko smo že dobili prevod njegovega najnovejšega romana Serotonin. Hormona sreče, kot pogosto rečemo serotoninu, Houellebecqovemu literarnemu organizmu gotovo močno primanjkuje. Po vseh prebranih romanih kontroverznega Francoza mi ne pride na misel veliko srečnih prizorov, še manj srečnih likov. O žalosti je pač lažje pisati, je nekoč dejal v nekem intervjuju. Houllebecqa smo torej navajeni kot barda depresije in nesrečnega novega sveta, v katerem je človek sploščen na osamljeno bitje z bolj ali manj izraženimi željami ali perverzijami, ki pa dolgoročno ne ponujajo nikakršne odrešitve.

Tudi Serotonin glede tega ni presenečenje. Glavni (anti)junak romana Florent-Claude je tipično houellebecqovski lik – moški srednjih let višjega sloja, ki mu na prvi pogled nič ne manjka: ima spolno partnerico, zavidljivo službo in odlično stanje na bančnem računu, hkrati pa se za njim vije dolga senca odtujenosti in eskapizma, tareta ga depresija in apatičnost. Iskateljska komponenta sreče, ki si jo Florent umetno dviguje z antidepresivi, pa vendarle ostaja navzoča. Preprosto rečeno, tudi zanj velja, da upanje vedno umre zadnje. Vztraja do takrat, ko spozna, da je naredil dve ali morda le eno usodno, nepopravljivo napako. Časa ne more prevrteti nazaj. Prevaral je ljubezen svojega življenja in se obsodil na nesrečen preostanek let. Najsrečnejši je namreč bil, kot pravi nekje v romanu, v odnosu s Camille.

Houllebecq je mojster slikanja neoliberalizma na ravni medčloveških odnosov. Družba, ki nas določa, ne dovoljuje ljubezni; posameznik je samo potrošno blago, ki je zamenljivo z drugim. In roman Serotonin odstira prav to, kako Florent s sicer nereflektiranim prepričanjem o možnosti zamenljivosti uniči možnost za ljubezen, ki se mu ponuja. Ideja prostega trga očitno tudi na ljubezenskem področju ne deluje, nam sporoča njegova izkušnja. Instinktiven seks je sicer blažilo na rano, a ko Florent postane impotenten in mu pade libido, še ta ni več zdravilen. Prostitutke, ki mu jih predlaga zdravnik, zato zanj niso rešitev.

Enega najnatančnejših opisov Serotonina si bom sposodila kar od avtorja. Houellebecq je v nekem pogovoru z novinarjem na Danskem dejal, da je to roman o prevarantu in prevari, ne samo v ljubezenskem odnosu, temveč tudi na poklicnem področju. Florent-Claude se namreč na začetku kariere zaposli pri biotehnološki multinacionalki Monsanto, katere grehe vsi vsaj malo poznamo iz člankov ali dokumentarnih filmov. Privoli torej v pakt s hudičem, ki uničuje lokalno kmetijstvo in ekosisteme po vsem svetu. Florent-Claude je, tako kot Houellebecq, doštudiral agronomijo, znašel pa se je na temni strani, v nasprotju s študentskim prijateljem Aymericom, ki se je po študiju posvetil tradicionalni, ekološki pridelavi mleka.

Ampak vrnimo se na začetek. Roman se začne s počasnim Florent-Claudovim umikom: v službi da odpoved, prekine najemanje luksuznega pariškega stanovanja, pretrga hladen odnos z elitistično in spolno ustrežljivo Japonko Yuzu in predvsem želi pobegniti od tega, kar je postal. Pisatelj romaneskno sedanjost nenehno meša s spomini in pogledi v preteklost, predvsem v odnose z ženskami Florentovega življenja. Kot se roman na številnih mestih ozira nazaj, se tudi Florentov umik izkaže za pot v preteklost. Kot da bi želel revidirati sebe, preveriti obstoječe možnosti za drugačen izkupiček. Zato se dogovori za večerjo z bivšim dekletom Claire, od daleč opazuje Camille in obišče Aymerica. Z njim Houellebecq vnese v roman družbenopolitično sliko sodobne Francije, natančneje, težave francoskih kmetov pri tekmovanju s cenejšimi in nekakovostnejšimi pridelki iz tujine. Aymerica vztrajanje pri poštenem kmetovanju pripelje do finančnega in psihičnega roba in kot ob njegovem primeru pokaže pisatelj, je neindustrializirano kmetijstvo obsojeno na smrt.

Aymeric, ki hkrati uteleša neko idealistično idejo, konča tragično. Žalostno konča tudi Claire, ki svoj igralski neuspeh utaplja v alkoholu, osamljeno konča Camille, ki jo nekaj časa zasleduje Florent-Claude, in nesrečno navsezadnje konča tudi sam Florent, ki se obsodi na samoujetništvo v majhni garsonjeri s spuščenimi žaluzijami. »Občutek imam, da čisto preprosto umirate od žalosti,« mu reče zdravnik, in roman Serotonin je ena sama fizika žalosti, če na tem mestu uporabim naslov odličnega romana Georgija Gospodinova.

To fiziko žalosti pa Houellebecq – kot je zanj značilno – tu in tam razbije z družbenokritičnimi odmevi realnosti, poznavalskimi intermezzi, recimo o francoskih sirih ali španskem turizmu, in z množico literarnih referenc. Tu so seveda tudi eksplicitni orisi spolnosti, v Serotoninu tudi bestialnosti in pedofilije. Vsekakor v romanu pisatelj upravičuje svoj kontroverzni sloves; vsi ekstremi, ki se zdijo še tako prignani čez rob, pa so ne nazadnje, če hočemo ali ne, človeški. Čeprav si pred njimi radi zatiskamo oči, so del naše družbe, ki ji Houllebecq vsakič znova izjemno nastavi zrcalo, tudi njenim najobskurnejšim kotom.

Ekstremi, ki so torej že pregovorni sestavni del Houellebecqove pisave, pa še zdaleč niso osrednji. Osrednja je že omenjena žalost, ki veje iz skrajne samosti sodobnega človeka. V področju boja je pri Houellebecqu prostora samo za enega, tudi zato je ta boj tako tragičen. Pravzaprav se zdi, kot da Francoz že vse od Razširitve področja boja piše le eno samo veliko knjigo; posamezni romani so kot vaje v slogu, ki pa na njegovo srečo, morda pa še bolj na srečo njegovih bralcev, do zdaj še nikoli niso razočarale. Kot ne razočara tudi Serotonin.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Michel Houellebecq: Serotonin

17.08.2020

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Aleksander Golja.

Prevedel Iztok Ilc; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020

Še ni leto 2022, v katero je Michel Houellebecq postavil distopični roman Podreditev, ko smo že dobili prevod njegovega najnovejšega romana Serotonin. Hormona sreče, kot pogosto rečemo serotoninu, Houellebecqovemu literarnemu organizmu gotovo močno primanjkuje. Po vseh prebranih romanih kontroverznega Francoza mi ne pride na misel veliko srečnih prizorov, še manj srečnih likov. O žalosti je pač lažje pisati, je nekoč dejal v nekem intervjuju. Houllebecqa smo torej navajeni kot barda depresije in nesrečnega novega sveta, v katerem je človek sploščen na osamljeno bitje z bolj ali manj izraženimi željami ali perverzijami, ki pa dolgoročno ne ponujajo nikakršne odrešitve.

Tudi Serotonin glede tega ni presenečenje. Glavni (anti)junak romana Florent-Claude je tipično houellebecqovski lik – moški srednjih let višjega sloja, ki mu na prvi pogled nič ne manjka: ima spolno partnerico, zavidljivo službo in odlično stanje na bančnem računu, hkrati pa se za njim vije dolga senca odtujenosti in eskapizma, tareta ga depresija in apatičnost. Iskateljska komponenta sreče, ki si jo Florent umetno dviguje z antidepresivi, pa vendarle ostaja navzoča. Preprosto rečeno, tudi zanj velja, da upanje vedno umre zadnje. Vztraja do takrat, ko spozna, da je naredil dve ali morda le eno usodno, nepopravljivo napako. Časa ne more prevrteti nazaj. Prevaral je ljubezen svojega življenja in se obsodil na nesrečen preostanek let. Najsrečnejši je namreč bil, kot pravi nekje v romanu, v odnosu s Camille.

Houllebecq je mojster slikanja neoliberalizma na ravni medčloveških odnosov. Družba, ki nas določa, ne dovoljuje ljubezni; posameznik je samo potrošno blago, ki je zamenljivo z drugim. In roman Serotonin odstira prav to, kako Florent s sicer nereflektiranim prepričanjem o možnosti zamenljivosti uniči možnost za ljubezen, ki se mu ponuja. Ideja prostega trga očitno tudi na ljubezenskem področju ne deluje, nam sporoča njegova izkušnja. Instinktiven seks je sicer blažilo na rano, a ko Florent postane impotenten in mu pade libido, še ta ni več zdravilen. Prostitutke, ki mu jih predlaga zdravnik, zato zanj niso rešitev.

Enega najnatančnejših opisov Serotonina si bom sposodila kar od avtorja. Houellebecq je v nekem pogovoru z novinarjem na Danskem dejal, da je to roman o prevarantu in prevari, ne samo v ljubezenskem odnosu, temveč tudi na poklicnem področju. Florent-Claude se namreč na začetku kariere zaposli pri biotehnološki multinacionalki Monsanto, katere grehe vsi vsaj malo poznamo iz člankov ali dokumentarnih filmov. Privoli torej v pakt s hudičem, ki uničuje lokalno kmetijstvo in ekosisteme po vsem svetu. Florent-Claude je, tako kot Houellebecq, doštudiral agronomijo, znašel pa se je na temni strani, v nasprotju s študentskim prijateljem Aymericom, ki se je po študiju posvetil tradicionalni, ekološki pridelavi mleka.

Ampak vrnimo se na začetek. Roman se začne s počasnim Florent-Claudovim umikom: v službi da odpoved, prekine najemanje luksuznega pariškega stanovanja, pretrga hladen odnos z elitistično in spolno ustrežljivo Japonko Yuzu in predvsem želi pobegniti od tega, kar je postal. Pisatelj romaneskno sedanjost nenehno meša s spomini in pogledi v preteklost, predvsem v odnose z ženskami Florentovega življenja. Kot se roman na številnih mestih ozira nazaj, se tudi Florentov umik izkaže za pot v preteklost. Kot da bi želel revidirati sebe, preveriti obstoječe možnosti za drugačen izkupiček. Zato se dogovori za večerjo z bivšim dekletom Claire, od daleč opazuje Camille in obišče Aymerica. Z njim Houellebecq vnese v roman družbenopolitično sliko sodobne Francije, natančneje, težave francoskih kmetov pri tekmovanju s cenejšimi in nekakovostnejšimi pridelki iz tujine. Aymerica vztrajanje pri poštenem kmetovanju pripelje do finančnega in psihičnega roba in kot ob njegovem primeru pokaže pisatelj, je neindustrializirano kmetijstvo obsojeno na smrt.

Aymeric, ki hkrati uteleša neko idealistično idejo, konča tragično. Žalostno konča tudi Claire, ki svoj igralski neuspeh utaplja v alkoholu, osamljeno konča Camille, ki jo nekaj časa zasleduje Florent-Claude, in nesrečno navsezadnje konča tudi sam Florent, ki se obsodi na samoujetništvo v majhni garsonjeri s spuščenimi žaluzijami. »Občutek imam, da čisto preprosto umirate od žalosti,« mu reče zdravnik, in roman Serotonin je ena sama fizika žalosti, če na tem mestu uporabim naslov odličnega romana Georgija Gospodinova.

To fiziko žalosti pa Houellebecq – kot je zanj značilno – tu in tam razbije z družbenokritičnimi odmevi realnosti, poznavalskimi intermezzi, recimo o francoskih sirih ali španskem turizmu, in z množico literarnih referenc. Tu so seveda tudi eksplicitni orisi spolnosti, v Serotoninu tudi bestialnosti in pedofilije. Vsekakor v romanu pisatelj upravičuje svoj kontroverzni sloves; vsi ekstremi, ki se zdijo še tako prignani čez rob, pa so ne nazadnje, če hočemo ali ne, človeški. Čeprav si pred njimi radi zatiskamo oči, so del naše družbe, ki ji Houllebecq vsakič znova izjemno nastavi zrcalo, tudi njenim najobskurnejšim kotom.

Ekstremi, ki so torej že pregovorni sestavni del Houellebecqove pisave, pa še zdaleč niso osrednji. Osrednja je že omenjena žalost, ki veje iz skrajne samosti sodobnega človeka. V področju boja je pri Houellebecqu prostora samo za enega, tudi zato je ta boj tako tragičen. Pravzaprav se zdi, kot da Francoz že vse od Razširitve področja boja piše le eno samo veliko knjigo; posamezni romani so kot vaje v slogu, ki pa na njegovo srečo, morda pa še bolj na srečo njegovih bralcev, do zdaj še nikoli niso razočarale. Kot ne razočara tudi Serotonin.


05.05.2022

Peter Verč: Za vse, ne zase

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


05.05.2022

Jasna Blažič: Izvir

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralec: Aleksander Golja


05.05.2022

Didier Eribon: Vrnitev v Reims

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralka: Eva Longyka Marušič


19.05.2022

Matjaž Pikalo: Ameriški sprehajalec

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Bergmanov otok: otok za cinefile

Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.


25.04.2022

Kazimir Kolar: Zgodbe nekega slabiča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Barbara Jurša: Milje do Trsta

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Chimamanda Ngozi Adichie: Zapiski o žalovanju

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič


25.04.2022

Alenka Kepic Mohar: Nevidna moč knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Jure Franko


25.04.2022

En Knap Group: Hidra

Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.


22.04.2022

Igor Harb: Severnjak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.04.2022

Gaja Pöschl: Vesolje med nami

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.04.2022

TV-mreža

Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)


18.04.2022

Valentin Brun: Pogozdovanje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Paul Tyson: Vrnitev k resničnosti

Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat


18.04.2022

Charles Dickens: Naš skupni prijatelj

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Fernando Pessoa: Sporočilo

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralec: Renato Horvat


15.04.2022

Tijana Grumić: 52 Hertzov

SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan


Stran 41 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov