Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Maribor : Mariborska literarna družba, 2020
Zbirka Marice Škorjanec Nikdirdom vsebuje pet vsebinsko zaokroženih ciklov: Prazna ravnina, Potovanje v Nikdirdom, Dober večer Marija, O tem ne bomo govorili, Ko se trave dotikajo zvezd. Vsaka pesem ima svojo pripoved, ki nas v pesniškem jeziku vodi v trenutke in razpoloženja, iz katerih se je rodila, a ko preberemo celoto, vemo, da smo potovali skozi neko življenje, od siromašnih otroških dni v rejništvu, do časa, ko »vse manj avgustov čaka name in nate…«
Na tem potovanju nas vodi in nam odpira oči in čute senzibilna pesnica, opazovalka, ki se poglablja v svet okoli sebe in vase, ki je rasla in se zrasla z naravo in iz nje izdatno črpa podobe in prispodobe, s katerimi podčrtuje svojo otožnost, bridkost, trpkost in nostalgijo, občutja, ki zaznamujejo večino njenih pesmi. Rojena kot nezakonski otrok je odraščala v rejništvu, ptica selivka, popotnica skozi velika mesta je v duši ostala večna brezdomka. O tem nazorno priča naslov zbirke, ki se ponovi v drugem ciklu: Nikdirdom. Lahko bi jo imenovali tudi svetovljanka, če v pesmih ne bi začutili njene tesnobe in razdvojenosti.
Avtorico navdihujejo dela velikih umetnikov; njim in krajem, po katerih je potovala, posveča svoje pesmi. Vendar nikakor ni nekritična častilka vsega, kar odkriva v tujem svetu, posmehne se kdaj tudi pretirani umetelnosti in izumetničenosti:
»Množica me duši / v obledelem sijaju Versaillesa / naveličanost zre / s poravnanih dreves: / Nihče ne sme rasti drugače, / pravi obglavljeni kralj.«
Ko s pesnico in ob njej prehodimo Pariz, Sankt Peterburg, Moskvo, Knosos, švicarske prakantone, nizozemske muzeje, italijanske pokrajine ob Padu ter se poglobimo v utrinke iz Maribora in Ljubljane, se iz zamolklih, težkih voda pred nami dvigne še skrivnostna Atlantida. Tako daleč nazaj seže hrepenenje nemirne duše. A tudi skrivnostno mesto bo ponovno ugasnilo v domišljiji in potonilo v valovih, tako kot se »vse naše poti / že predolgo / končujejo s križem«.
Marica Škorjanec je kot pesnica najbolj pristna takrat, ko opeva naravo, naravne pojave, rastlinje in drevje, pa čeprav v večini ne poje slavospevov lepoti, temveč v trnju, osatu, soparici, v gostih, težkih vonjavah išče primere in metafore za svoja občutja. Upirajo se ji pozidave in spreminjanje naravnega okolja, s katerim je zraščena in ki ga tako fizično in duhovno čuti in doživlja.
»Nobena veja / z zeleno pahljačo / spleteno iz listov / več ne niha / pred mojim zastrtim oknom. // V trnovi meji / kjer še čas diši po vijolicah / so postavili banko.«
Tako se v tretjem ciklu Dober večer Marija vrača k naravi, k vodam, drevju in mlakam, vrača se k sebi. V pesmih upesnjuje tudi trenutke harmonije, redkega srečnega sozvočja med sedanjim trenutkom in spominom:
»Bleščeče srebro je razrezalo planino / jaz pa brezbrižno vdihavam trenutke / z okusom po tisti nedelji / med travo.«
Najbolj osebne izpovedi izpisuje boječe, kot bežne dotike in objeme, ki se jim ne predaja v polnosti. Previdna je in nezaupljiva, saj je bila že v otroštvu prikrajšana za izkušnjo brezpogojne ljubezni. V pesmi Cigan iz četrtega cikla piše:
»Ciganu želim ukrasti / nekaj brezskrbnosti, / radoživosti brez kesanja, / zvok violine / zanosno brezbrižnost trenutka«.
A poblisk sproščenosti, ta nepričakovani, razumljivi izliv hrepenenja, za četrti cikel ni značilen. V njem je namreč navzoče zapiranje življenja, zapiranje v albume in skrinje, zaklepanje iskanj, izgubljanj, tavanj v temi, čuti se priprava na slovo. In obžalovanje. Iztočnica, zapisana že v naslovu cikla: O tem ne bomo govorili, se modro nadaljuje v misel: kako smo vsak dan posebej živeli za neki boljši jutri. Ta in zadnji cikel Ko se trave dotikajo zvezd sta nekakšna bilanca in pesnica resignirano piše:
»sem skrajšana obnova velikih romanov, / onemogla sonata na razglašenem klavirju, / skodelica kave brez prijateljskega kramljanja.«
Če kot bralci zbirke Marice Škorjanec Nikdirdom ne moremo prezreti in zanikati večkrat izpovedanega občutka osamljenosti, pa se prav gotovo ne moremo strinjati z ironičnima opazkama o skrajšani obnovi ali onemogli sonati. Ko smo namreč hodili po poti njenega življenja, po asfaltni cesti brez oznak, kot je zapisala, smo lahko prepoznali njeno izvirno izrazno moč, zaokroženost vsebine in prepričljivost pesniške besede.
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Maribor : Mariborska literarna družba, 2020
Zbirka Marice Škorjanec Nikdirdom vsebuje pet vsebinsko zaokroženih ciklov: Prazna ravnina, Potovanje v Nikdirdom, Dober večer Marija, O tem ne bomo govorili, Ko se trave dotikajo zvezd. Vsaka pesem ima svojo pripoved, ki nas v pesniškem jeziku vodi v trenutke in razpoloženja, iz katerih se je rodila, a ko preberemo celoto, vemo, da smo potovali skozi neko življenje, od siromašnih otroških dni v rejništvu, do časa, ko »vse manj avgustov čaka name in nate…«
Na tem potovanju nas vodi in nam odpira oči in čute senzibilna pesnica, opazovalka, ki se poglablja v svet okoli sebe in vase, ki je rasla in se zrasla z naravo in iz nje izdatno črpa podobe in prispodobe, s katerimi podčrtuje svojo otožnost, bridkost, trpkost in nostalgijo, občutja, ki zaznamujejo večino njenih pesmi. Rojena kot nezakonski otrok je odraščala v rejništvu, ptica selivka, popotnica skozi velika mesta je v duši ostala večna brezdomka. O tem nazorno priča naslov zbirke, ki se ponovi v drugem ciklu: Nikdirdom. Lahko bi jo imenovali tudi svetovljanka, če v pesmih ne bi začutili njene tesnobe in razdvojenosti.
Avtorico navdihujejo dela velikih umetnikov; njim in krajem, po katerih je potovala, posveča svoje pesmi. Vendar nikakor ni nekritična častilka vsega, kar odkriva v tujem svetu, posmehne se kdaj tudi pretirani umetelnosti in izumetničenosti:
»Množica me duši / v obledelem sijaju Versaillesa / naveličanost zre / s poravnanih dreves: / Nihče ne sme rasti drugače, / pravi obglavljeni kralj.«
Ko s pesnico in ob njej prehodimo Pariz, Sankt Peterburg, Moskvo, Knosos, švicarske prakantone, nizozemske muzeje, italijanske pokrajine ob Padu ter se poglobimo v utrinke iz Maribora in Ljubljane, se iz zamolklih, težkih voda pred nami dvigne še skrivnostna Atlantida. Tako daleč nazaj seže hrepenenje nemirne duše. A tudi skrivnostno mesto bo ponovno ugasnilo v domišljiji in potonilo v valovih, tako kot se »vse naše poti / že predolgo / končujejo s križem«.
Marica Škorjanec je kot pesnica najbolj pristna takrat, ko opeva naravo, naravne pojave, rastlinje in drevje, pa čeprav v večini ne poje slavospevov lepoti, temveč v trnju, osatu, soparici, v gostih, težkih vonjavah išče primere in metafore za svoja občutja. Upirajo se ji pozidave in spreminjanje naravnega okolja, s katerim je zraščena in ki ga tako fizično in duhovno čuti in doživlja.
»Nobena veja / z zeleno pahljačo / spleteno iz listov / več ne niha / pred mojim zastrtim oknom. // V trnovi meji / kjer še čas diši po vijolicah / so postavili banko.«
Tako se v tretjem ciklu Dober večer Marija vrača k naravi, k vodam, drevju in mlakam, vrača se k sebi. V pesmih upesnjuje tudi trenutke harmonije, redkega srečnega sozvočja med sedanjim trenutkom in spominom:
»Bleščeče srebro je razrezalo planino / jaz pa brezbrižno vdihavam trenutke / z okusom po tisti nedelji / med travo.«
Najbolj osebne izpovedi izpisuje boječe, kot bežne dotike in objeme, ki se jim ne predaja v polnosti. Previdna je in nezaupljiva, saj je bila že v otroštvu prikrajšana za izkušnjo brezpogojne ljubezni. V pesmi Cigan iz četrtega cikla piše:
»Ciganu želim ukrasti / nekaj brezskrbnosti, / radoživosti brez kesanja, / zvok violine / zanosno brezbrižnost trenutka«.
A poblisk sproščenosti, ta nepričakovani, razumljivi izliv hrepenenja, za četrti cikel ni značilen. V njem je namreč navzoče zapiranje življenja, zapiranje v albume in skrinje, zaklepanje iskanj, izgubljanj, tavanj v temi, čuti se priprava na slovo. In obžalovanje. Iztočnica, zapisana že v naslovu cikla: O tem ne bomo govorili, se modro nadaljuje v misel: kako smo vsak dan posebej živeli za neki boljši jutri. Ta in zadnji cikel Ko se trave dotikajo zvezd sta nekakšna bilanca in pesnica resignirano piše:
»sem skrajšana obnova velikih romanov, / onemogla sonata na razglašenem klavirju, / skodelica kave brez prijateljskega kramljanja.«
Če kot bralci zbirke Marice Škorjanec Nikdirdom ne moremo prezreti in zanikati večkrat izpovedanega občutka osamljenosti, pa se prav gotovo ne moremo strinjati z ironičnima opazkama o skrajšani obnovi ali onemogli sonati. Ko smo namreč hodili po poti njenega življenja, po asfaltni cesti brez oznak, kot je zapisala, smo lahko prepoznali njeno izvirno izrazno moč, zaokroženost vsebine in prepričljivost pesniške besede.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Neveljaven email naslov