Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Maribor : Mariborska literarna družba, 2020
Zbirka Marice Škorjanec Nikdirdom vsebuje pet vsebinsko zaokroženih ciklov: Prazna ravnina, Potovanje v Nikdirdom, Dober večer Marija, O tem ne bomo govorili, Ko se trave dotikajo zvezd. Vsaka pesem ima svojo pripoved, ki nas v pesniškem jeziku vodi v trenutke in razpoloženja, iz katerih se je rodila, a ko preberemo celoto, vemo, da smo potovali skozi neko življenje, od siromašnih otroških dni v rejništvu, do časa, ko »vse manj avgustov čaka name in nate…«
Na tem potovanju nas vodi in nam odpira oči in čute senzibilna pesnica, opazovalka, ki se poglablja v svet okoli sebe in vase, ki je rasla in se zrasla z naravo in iz nje izdatno črpa podobe in prispodobe, s katerimi podčrtuje svojo otožnost, bridkost, trpkost in nostalgijo, občutja, ki zaznamujejo večino njenih pesmi. Rojena kot nezakonski otrok je odraščala v rejništvu, ptica selivka, popotnica skozi velika mesta je v duši ostala večna brezdomka. O tem nazorno priča naslov zbirke, ki se ponovi v drugem ciklu: Nikdirdom. Lahko bi jo imenovali tudi svetovljanka, če v pesmih ne bi začutili njene tesnobe in razdvojenosti.
Avtorico navdihujejo dela velikih umetnikov; njim in krajem, po katerih je potovala, posveča svoje pesmi. Vendar nikakor ni nekritična častilka vsega, kar odkriva v tujem svetu, posmehne se kdaj tudi pretirani umetelnosti in izumetničenosti:
»Množica me duši / v obledelem sijaju Versaillesa / naveličanost zre / s poravnanih dreves: / Nihče ne sme rasti drugače, / pravi obglavljeni kralj.«
Ko s pesnico in ob njej prehodimo Pariz, Sankt Peterburg, Moskvo, Knosos, švicarske prakantone, nizozemske muzeje, italijanske pokrajine ob Padu ter se poglobimo v utrinke iz Maribora in Ljubljane, se iz zamolklih, težkih voda pred nami dvigne še skrivnostna Atlantida. Tako daleč nazaj seže hrepenenje nemirne duše. A tudi skrivnostno mesto bo ponovno ugasnilo v domišljiji in potonilo v valovih, tako kot se »vse naše poti / že predolgo / končujejo s križem«.
Marica Škorjanec je kot pesnica najbolj pristna takrat, ko opeva naravo, naravne pojave, rastlinje in drevje, pa čeprav v večini ne poje slavospevov lepoti, temveč v trnju, osatu, soparici, v gostih, težkih vonjavah išče primere in metafore za svoja občutja. Upirajo se ji pozidave in spreminjanje naravnega okolja, s katerim je zraščena in ki ga tako fizično in duhovno čuti in doživlja.
»Nobena veja / z zeleno pahljačo / spleteno iz listov / več ne niha / pred mojim zastrtim oknom. // V trnovi meji / kjer še čas diši po vijolicah / so postavili banko.«
Tako se v tretjem ciklu Dober večer Marija vrača k naravi, k vodam, drevju in mlakam, vrača se k sebi. V pesmih upesnjuje tudi trenutke harmonije, redkega srečnega sozvočja med sedanjim trenutkom in spominom:
»Bleščeče srebro je razrezalo planino / jaz pa brezbrižno vdihavam trenutke / z okusom po tisti nedelji / med travo.«
Najbolj osebne izpovedi izpisuje boječe, kot bežne dotike in objeme, ki se jim ne predaja v polnosti. Previdna je in nezaupljiva, saj je bila že v otroštvu prikrajšana za izkušnjo brezpogojne ljubezni. V pesmi Cigan iz četrtega cikla piše:
»Ciganu želim ukrasti / nekaj brezskrbnosti, / radoživosti brez kesanja, / zvok violine / zanosno brezbrižnost trenutka«.
A poblisk sproščenosti, ta nepričakovani, razumljivi izliv hrepenenja, za četrti cikel ni značilen. V njem je namreč navzoče zapiranje življenja, zapiranje v albume in skrinje, zaklepanje iskanj, izgubljanj, tavanj v temi, čuti se priprava na slovo. In obžalovanje. Iztočnica, zapisana že v naslovu cikla: O tem ne bomo govorili, se modro nadaljuje v misel: kako smo vsak dan posebej živeli za neki boljši jutri. Ta in zadnji cikel Ko se trave dotikajo zvezd sta nekakšna bilanca in pesnica resignirano piše:
»sem skrajšana obnova velikih romanov, / onemogla sonata na razglašenem klavirju, / skodelica kave brez prijateljskega kramljanja.«
Če kot bralci zbirke Marice Škorjanec Nikdirdom ne moremo prezreti in zanikati večkrat izpovedanega občutka osamljenosti, pa se prav gotovo ne moremo strinjati z ironičnima opazkama o skrajšani obnovi ali onemogli sonati. Ko smo namreč hodili po poti njenega življenja, po asfaltni cesti brez oznak, kot je zapisala, smo lahko prepoznali njeno izvirno izrazno moč, zaokroženost vsebine in prepričljivost pesniške besede.
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Maribor : Mariborska literarna družba, 2020
Zbirka Marice Škorjanec Nikdirdom vsebuje pet vsebinsko zaokroženih ciklov: Prazna ravnina, Potovanje v Nikdirdom, Dober večer Marija, O tem ne bomo govorili, Ko se trave dotikajo zvezd. Vsaka pesem ima svojo pripoved, ki nas v pesniškem jeziku vodi v trenutke in razpoloženja, iz katerih se je rodila, a ko preberemo celoto, vemo, da smo potovali skozi neko življenje, od siromašnih otroških dni v rejništvu, do časa, ko »vse manj avgustov čaka name in nate…«
Na tem potovanju nas vodi in nam odpira oči in čute senzibilna pesnica, opazovalka, ki se poglablja v svet okoli sebe in vase, ki je rasla in se zrasla z naravo in iz nje izdatno črpa podobe in prispodobe, s katerimi podčrtuje svojo otožnost, bridkost, trpkost in nostalgijo, občutja, ki zaznamujejo večino njenih pesmi. Rojena kot nezakonski otrok je odraščala v rejništvu, ptica selivka, popotnica skozi velika mesta je v duši ostala večna brezdomka. O tem nazorno priča naslov zbirke, ki se ponovi v drugem ciklu: Nikdirdom. Lahko bi jo imenovali tudi svetovljanka, če v pesmih ne bi začutili njene tesnobe in razdvojenosti.
Avtorico navdihujejo dela velikih umetnikov; njim in krajem, po katerih je potovala, posveča svoje pesmi. Vendar nikakor ni nekritična častilka vsega, kar odkriva v tujem svetu, posmehne se kdaj tudi pretirani umetelnosti in izumetničenosti:
»Množica me duši / v obledelem sijaju Versaillesa / naveličanost zre / s poravnanih dreves: / Nihče ne sme rasti drugače, / pravi obglavljeni kralj.«
Ko s pesnico in ob njej prehodimo Pariz, Sankt Peterburg, Moskvo, Knosos, švicarske prakantone, nizozemske muzeje, italijanske pokrajine ob Padu ter se poglobimo v utrinke iz Maribora in Ljubljane, se iz zamolklih, težkih voda pred nami dvigne še skrivnostna Atlantida. Tako daleč nazaj seže hrepenenje nemirne duše. A tudi skrivnostno mesto bo ponovno ugasnilo v domišljiji in potonilo v valovih, tako kot se »vse naše poti / že predolgo / končujejo s križem«.
Marica Škorjanec je kot pesnica najbolj pristna takrat, ko opeva naravo, naravne pojave, rastlinje in drevje, pa čeprav v večini ne poje slavospevov lepoti, temveč v trnju, osatu, soparici, v gostih, težkih vonjavah išče primere in metafore za svoja občutja. Upirajo se ji pozidave in spreminjanje naravnega okolja, s katerim je zraščena in ki ga tako fizično in duhovno čuti in doživlja.
»Nobena veja / z zeleno pahljačo / spleteno iz listov / več ne niha / pred mojim zastrtim oknom. // V trnovi meji / kjer še čas diši po vijolicah / so postavili banko.«
Tako se v tretjem ciklu Dober večer Marija vrača k naravi, k vodam, drevju in mlakam, vrača se k sebi. V pesmih upesnjuje tudi trenutke harmonije, redkega srečnega sozvočja med sedanjim trenutkom in spominom:
»Bleščeče srebro je razrezalo planino / jaz pa brezbrižno vdihavam trenutke / z okusom po tisti nedelji / med travo.«
Najbolj osebne izpovedi izpisuje boječe, kot bežne dotike in objeme, ki se jim ne predaja v polnosti. Previdna je in nezaupljiva, saj je bila že v otroštvu prikrajšana za izkušnjo brezpogojne ljubezni. V pesmi Cigan iz četrtega cikla piše:
»Ciganu želim ukrasti / nekaj brezskrbnosti, / radoživosti brez kesanja, / zvok violine / zanosno brezbrižnost trenutka«.
A poblisk sproščenosti, ta nepričakovani, razumljivi izliv hrepenenja, za četrti cikel ni značilen. V njem je namreč navzoče zapiranje življenja, zapiranje v albume in skrinje, zaklepanje iskanj, izgubljanj, tavanj v temi, čuti se priprava na slovo. In obžalovanje. Iztočnica, zapisana že v naslovu cikla: O tem ne bomo govorili, se modro nadaljuje v misel: kako smo vsak dan posebej živeli za neki boljši jutri. Ta in zadnji cikel Ko se trave dotikajo zvezd sta nekakšna bilanca in pesnica resignirano piše:
»sem skrajšana obnova velikih romanov, / onemogla sonata na razglašenem klavirju, / skodelica kave brez prijateljskega kramljanja.«
Če kot bralci zbirke Marice Škorjanec Nikdirdom ne moremo prezreti in zanikati večkrat izpovedanega občutka osamljenosti, pa se prav gotovo ne moremo strinjati z ironičnima opazkama o skrajšani obnovi ali onemogli sonati. Ko smo namreč hodili po poti njenega življenja, po asfaltni cesti brez oznak, kot je zapisala, smo lahko prepoznali njeno izvirno izrazno moč, zaokroženost vsebine in prepričljivost pesniške besede.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Na dvorišču cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki so ob koncu sezone premierno uprizorili predstavo Talka. Po dramski predlogi Paula Claudela in psihoanalitski interpretaciji Jacquesa Lacana je predstavo režiral Matjaž Berger. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Neveljaven email naslov