Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Maribor : Mariborska literarna družba, 2020
Zbirka Marice Škorjanec Nikdirdom vsebuje pet vsebinsko zaokroženih ciklov: Prazna ravnina, Potovanje v Nikdirdom, Dober večer Marija, O tem ne bomo govorili, Ko se trave dotikajo zvezd. Vsaka pesem ima svojo pripoved, ki nas v pesniškem jeziku vodi v trenutke in razpoloženja, iz katerih se je rodila, a ko preberemo celoto, vemo, da smo potovali skozi neko življenje, od siromašnih otroških dni v rejništvu, do časa, ko »vse manj avgustov čaka name in nate…«
Na tem potovanju nas vodi in nam odpira oči in čute senzibilna pesnica, opazovalka, ki se poglablja v svet okoli sebe in vase, ki je rasla in se zrasla z naravo in iz nje izdatno črpa podobe in prispodobe, s katerimi podčrtuje svojo otožnost, bridkost, trpkost in nostalgijo, občutja, ki zaznamujejo večino njenih pesmi. Rojena kot nezakonski otrok je odraščala v rejništvu, ptica selivka, popotnica skozi velika mesta je v duši ostala večna brezdomka. O tem nazorno priča naslov zbirke, ki se ponovi v drugem ciklu: Nikdirdom. Lahko bi jo imenovali tudi svetovljanka, če v pesmih ne bi začutili njene tesnobe in razdvojenosti.
Avtorico navdihujejo dela velikih umetnikov; njim in krajem, po katerih je potovala, posveča svoje pesmi. Vendar nikakor ni nekritična častilka vsega, kar odkriva v tujem svetu, posmehne se kdaj tudi pretirani umetelnosti in izumetničenosti:
»Množica me duši / v obledelem sijaju Versaillesa / naveličanost zre / s poravnanih dreves: / Nihče ne sme rasti drugače, / pravi obglavljeni kralj.«
Ko s pesnico in ob njej prehodimo Pariz, Sankt Peterburg, Moskvo, Knosos, švicarske prakantone, nizozemske muzeje, italijanske pokrajine ob Padu ter se poglobimo v utrinke iz Maribora in Ljubljane, se iz zamolklih, težkih voda pred nami dvigne še skrivnostna Atlantida. Tako daleč nazaj seže hrepenenje nemirne duše. A tudi skrivnostno mesto bo ponovno ugasnilo v domišljiji in potonilo v valovih, tako kot se »vse naše poti / že predolgo / končujejo s križem«.
Marica Škorjanec je kot pesnica najbolj pristna takrat, ko opeva naravo, naravne pojave, rastlinje in drevje, pa čeprav v večini ne poje slavospevov lepoti, temveč v trnju, osatu, soparici, v gostih, težkih vonjavah išče primere in metafore za svoja občutja. Upirajo se ji pozidave in spreminjanje naravnega okolja, s katerim je zraščena in ki ga tako fizično in duhovno čuti in doživlja.
»Nobena veja / z zeleno pahljačo / spleteno iz listov / več ne niha / pred mojim zastrtim oknom. // V trnovi meji / kjer še čas diši po vijolicah / so postavili banko.«
Tako se v tretjem ciklu Dober večer Marija vrača k naravi, k vodam, drevju in mlakam, vrača se k sebi. V pesmih upesnjuje tudi trenutke harmonije, redkega srečnega sozvočja med sedanjim trenutkom in spominom:
»Bleščeče srebro je razrezalo planino / jaz pa brezbrižno vdihavam trenutke / z okusom po tisti nedelji / med travo.«
Najbolj osebne izpovedi izpisuje boječe, kot bežne dotike in objeme, ki se jim ne predaja v polnosti. Previdna je in nezaupljiva, saj je bila že v otroštvu prikrajšana za izkušnjo brezpogojne ljubezni. V pesmi Cigan iz četrtega cikla piše:
»Ciganu želim ukrasti / nekaj brezskrbnosti, / radoživosti brez kesanja, / zvok violine / zanosno brezbrižnost trenutka«.
A poblisk sproščenosti, ta nepričakovani, razumljivi izliv hrepenenja, za četrti cikel ni značilen. V njem je namreč navzoče zapiranje življenja, zapiranje v albume in skrinje, zaklepanje iskanj, izgubljanj, tavanj v temi, čuti se priprava na slovo. In obžalovanje. Iztočnica, zapisana že v naslovu cikla: O tem ne bomo govorili, se modro nadaljuje v misel: kako smo vsak dan posebej živeli za neki boljši jutri. Ta in zadnji cikel Ko se trave dotikajo zvezd sta nekakšna bilanca in pesnica resignirano piše:
»sem skrajšana obnova velikih romanov, / onemogla sonata na razglašenem klavirju, / skodelica kave brez prijateljskega kramljanja.«
Če kot bralci zbirke Marice Škorjanec Nikdirdom ne moremo prezreti in zanikati večkrat izpovedanega občutka osamljenosti, pa se prav gotovo ne moremo strinjati z ironičnima opazkama o skrajšani obnovi ali onemogli sonati. Ko smo namreč hodili po poti njenega življenja, po asfaltni cesti brez oznak, kot je zapisala, smo lahko prepoznali njeno izvirno izrazno moč, zaokroženost vsebine in prepričljivost pesniške besede.
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Maribor : Mariborska literarna družba, 2020
Zbirka Marice Škorjanec Nikdirdom vsebuje pet vsebinsko zaokroženih ciklov: Prazna ravnina, Potovanje v Nikdirdom, Dober večer Marija, O tem ne bomo govorili, Ko se trave dotikajo zvezd. Vsaka pesem ima svojo pripoved, ki nas v pesniškem jeziku vodi v trenutke in razpoloženja, iz katerih se je rodila, a ko preberemo celoto, vemo, da smo potovali skozi neko življenje, od siromašnih otroških dni v rejništvu, do časa, ko »vse manj avgustov čaka name in nate…«
Na tem potovanju nas vodi in nam odpira oči in čute senzibilna pesnica, opazovalka, ki se poglablja v svet okoli sebe in vase, ki je rasla in se zrasla z naravo in iz nje izdatno črpa podobe in prispodobe, s katerimi podčrtuje svojo otožnost, bridkost, trpkost in nostalgijo, občutja, ki zaznamujejo večino njenih pesmi. Rojena kot nezakonski otrok je odraščala v rejništvu, ptica selivka, popotnica skozi velika mesta je v duši ostala večna brezdomka. O tem nazorno priča naslov zbirke, ki se ponovi v drugem ciklu: Nikdirdom. Lahko bi jo imenovali tudi svetovljanka, če v pesmih ne bi začutili njene tesnobe in razdvojenosti.
Avtorico navdihujejo dela velikih umetnikov; njim in krajem, po katerih je potovala, posveča svoje pesmi. Vendar nikakor ni nekritična častilka vsega, kar odkriva v tujem svetu, posmehne se kdaj tudi pretirani umetelnosti in izumetničenosti:
»Množica me duši / v obledelem sijaju Versaillesa / naveličanost zre / s poravnanih dreves: / Nihče ne sme rasti drugače, / pravi obglavljeni kralj.«
Ko s pesnico in ob njej prehodimo Pariz, Sankt Peterburg, Moskvo, Knosos, švicarske prakantone, nizozemske muzeje, italijanske pokrajine ob Padu ter se poglobimo v utrinke iz Maribora in Ljubljane, se iz zamolklih, težkih voda pred nami dvigne še skrivnostna Atlantida. Tako daleč nazaj seže hrepenenje nemirne duše. A tudi skrivnostno mesto bo ponovno ugasnilo v domišljiji in potonilo v valovih, tako kot se »vse naše poti / že predolgo / končujejo s križem«.
Marica Škorjanec je kot pesnica najbolj pristna takrat, ko opeva naravo, naravne pojave, rastlinje in drevje, pa čeprav v večini ne poje slavospevov lepoti, temveč v trnju, osatu, soparici, v gostih, težkih vonjavah išče primere in metafore za svoja občutja. Upirajo se ji pozidave in spreminjanje naravnega okolja, s katerim je zraščena in ki ga tako fizično in duhovno čuti in doživlja.
»Nobena veja / z zeleno pahljačo / spleteno iz listov / več ne niha / pred mojim zastrtim oknom. // V trnovi meji / kjer še čas diši po vijolicah / so postavili banko.«
Tako se v tretjem ciklu Dober večer Marija vrača k naravi, k vodam, drevju in mlakam, vrača se k sebi. V pesmih upesnjuje tudi trenutke harmonije, redkega srečnega sozvočja med sedanjim trenutkom in spominom:
»Bleščeče srebro je razrezalo planino / jaz pa brezbrižno vdihavam trenutke / z okusom po tisti nedelji / med travo.«
Najbolj osebne izpovedi izpisuje boječe, kot bežne dotike in objeme, ki se jim ne predaja v polnosti. Previdna je in nezaupljiva, saj je bila že v otroštvu prikrajšana za izkušnjo brezpogojne ljubezni. V pesmi Cigan iz četrtega cikla piše:
»Ciganu želim ukrasti / nekaj brezskrbnosti, / radoživosti brez kesanja, / zvok violine / zanosno brezbrižnost trenutka«.
A poblisk sproščenosti, ta nepričakovani, razumljivi izliv hrepenenja, za četrti cikel ni značilen. V njem je namreč navzoče zapiranje življenja, zapiranje v albume in skrinje, zaklepanje iskanj, izgubljanj, tavanj v temi, čuti se priprava na slovo. In obžalovanje. Iztočnica, zapisana že v naslovu cikla: O tem ne bomo govorili, se modro nadaljuje v misel: kako smo vsak dan posebej živeli za neki boljši jutri. Ta in zadnji cikel Ko se trave dotikajo zvezd sta nekakšna bilanca in pesnica resignirano piše:
»sem skrajšana obnova velikih romanov, / onemogla sonata na razglašenem klavirju, / skodelica kave brez prijateljskega kramljanja.«
Če kot bralci zbirke Marice Škorjanec Nikdirdom ne moremo prezreti in zanikati večkrat izpovedanega občutka osamljenosti, pa se prav gotovo ne moremo strinjati z ironičnima opazkama o skrajšani obnovi ali onemogli sonati. Ko smo namreč hodili po poti njenega življenja, po asfaltni cesti brez oznak, kot je zapisala, smo lahko prepoznali njeno izvirno izrazno moč, zaokroženost vsebine in prepričljivost pesniške besede.
Urednik, novinar, publicist in pisatelj Stieg Larsson je svetovno zaslovel z »Milenijsko trilogijo« kriminalnih romanov, vendar uspeha svojega dela, krone svojega življenjskega opusa, ni dočakal; pri petdesetih letih ga je pokončal infarkt. Njegovo ime je postalo sinonim za verjetno višek podžanra mračnih, angažiranih kriminalk, ki jih poznamo pod nazivom »nordijski noir«. Larssonov dokumentarni portret je režiral Henrik Georgsson, ki je pred tem kot soavtor sodeloval pri televizijskih serijah istega žanra Most in Wallander, in tukaj tako rekoč obrne perspektivo. Osnovna teza dokumentarca je namreč, da je glavna dediščina Larssonovega življenja pravzaprav drugje, v njegovem strastnem delu preiskovalnega novinarja in sourednika revije Expo, v obsesivnem zbiranju podatkov, spremljanju in razkrivanju skrajnodesničarskih in neonacističnih gibanj na Švedskem. Skozi spretno dramaturško nizanje arhivskih epizod kaže, da je bil pretežni del njegovega življenja enako napet kot v detektivkah. Z izpostavljanjem njegovega poguma, predanega terenskega dela, zagnanosti, natančenga zbiranja podatkov in mapiranja povezav, nepopustljivosti, deloholične vztrajnosti in iznajdljivosti je pravzaprav romantično posvetilo nekim bolj ali manj preteklim novinarskim časom. Dokumentarec Stieg Larsson: Mož, ki se je igral z ognjem kot celota pusti televizijski vtis, pri čemer se zanaša na predvidljivo kombinacijo arhivskih posnetkov, govorečih glav nekdanjih sodelavcev in nekaj malega zaigranih rekonstrukcij. Pri tem film, ponekod tudi tehnično okorno, spodobno poustvari duha časa preteklih desetletij, ne izpostavlja pa dejstva, da je bil sam Larsson na začetku kariere politični aktivist in levičarski skrajnež, ki je inštruiral marksistične gverilce v Eritreji ... Portret je najbolj ganljiv in introspektiven v prikazu Larssonovega otroštva, v katerem je bilo že posajeno seme poznejših romanov, ki jim morda posveti petino časa; ostale primerjave z njegovim življenjem, razen določenih neposrednih namigov, pa so večinoma prepuščene gledalcu. Larsson ostaja tudi po tem filmu neznani znanec. Veliko je novih informacij, vendar se vse zdi – vsaj ljubiteljem njegovih kriminalk – nekako domače. Očitno pa so imeli avtorji na razpolago še veliko več materiala, saj so lani film razširili v dokumentarno miniserijo.
Najnovejši dodatek v kanon vojnega filma je 1917, velikopotezni in hkrati intimni projekt britanskega režiserja Sama Mendesa, čigar dedek se je bojeval v jarkih prve svetovne vojne. Podobno kot Dunkirk Christopherja Nolana je tudi 1917 v prvi vrsti osupljiv tehnični dosežek: čeprav ga direktor fotografije Roger Deakins ni posnel v enem samem kadru, je montaža Leeja Smitha skrbno prekrila vse reze in ustvarila vtis vročične kontinuitete in usodnosti odtekajočih minut. Prav ta skrajna estetiziranost in umetniška senzibiliteta filma pa sta v disonanci s klasičnim pacifističnim sporočilom vojnih filmov. Ali lahko zgodba o krvoločnosti in nesmiselnosti vojne morije zares podčrta svojo poanto, če to počne na presunljivo lep način? Nočni prizori zbombardirane vasi Écoust, ki migota v tehniki chiaroscura, skoraj spominjajo na klasično umetnost. 1917 svoje protivojno sporočilo seveda podkrepi s kupi napihnjenih, razpadajočih trupel, a ta trupla razporedi v premišljene kompozicije na razritih poljih; na trenutke se nevarno približa t. i. „pornografiji mizerije“, v kateri blesti denimo nadaljevanka Deklina zgodba. Bolj kot kolektiv Mendesa zanima osebni pogum na preizkušnji – a prav s tem poudarkom na individualnem se rahlo zabriše širša slika krvavega konflikta, v katerem je na milijone mož padlo zaradi arbitrarnih linij v pesku. Na ravni zgodbe je pred nami linearna, za ta žanr precej konvencionalna pripoved: dva golobrada, rosno mlada britanska vojaka Blake in Schofield morata sosednjemu bataljonu še pred naslednjim jutrom dostaviti generalov preklic napada. Vse druge linije komunikacije so bile prerezane in če jima ne uspe, bo 1600 mož, vključno z Blakeovim bratom, zakorakalo v past nemške vojske. Podobno kot v Dunkirku tudi tukaj nimamo opravka z visokoletečimi koncepti junaštva in pravičnosti, le z utrujenimi, blatnimi pešaki, ki skušajo preživeti do naslednjega jutra. Schofield je, kot izvemo, že v eni od prejšnjih bitk dobil medaljo za pogum, a jo je z nekim Francozom zamenjal za buteljko vina, „ker je bil žejen“. Mendes je za film rekrutiral cel kup znanih igralcev: Colin Firth je general Erinmore, Benedict Cumberbatch polkovnik MacKenzie, pojavita se tudi Mark Strong in Richard Madden. Vsak od njih dobi samo kratek prizor ali dva; kamera si ne dovoli bližnjih posnetkov njihovih obrazov in s tem gledalca ohranja na varni čustveni razdalji. Čeprav avtorski film praviloma vedno enačimo z njegovim scenaristom in režiserjem, je vsaj polovico zaslug za presežnost projekta 1917 treba pripisati Rogerju Deakinsu, ki "tradicionalno" tehnično plat filma v prvi plan postavi na način, ki ga v dobi stripovskih eksplozij in digitalnega pomlajevanja igralcev nismo več vajeni. Zelo lahko si je predstavljati scenarij, po katerem 1917 – resen in dostojanstven, a obenem mainstreamovski vojni film – februarja na podelitvi oskarjev pomete s konkurenco. To ni film, ki bi se ubadal z etičnimi ali političnimi odtenki vélike vojne, pač pa spektakel, ki najprej cilja na čute in adrenalin, nekakšen „Skyfall na fronti“, in šele potem pogojno na čustva.
Začne se kot nekakšna pomlajšana Babica gre na jug: David – ja, glavnemu junaku je ime enako kot v legendarnem slovenskem filmu – se v objestnem mladostniškem begu od doma odpravi novim dogodivščinam naproti in mimogrede v avto dobi še zanimivo sopotnico. Ta je enako divja, nepredvidljiva in skrivnostna, kot je bila Babica, le da je precej precej mlajša in enako nemirna kot David. Pred čem Dekle, kot si po nizozemsko pravi sama, saj njenega imena ne izvemo, beži, ni jasno, a konec koncev niti ni pomembno. V ospredju so predvsem svoboda, morje, mladost in želja po divji avanturi, ki se je zaljubljenca lotita z malo denarja, malo prepovedanih substanc in – ukradeno jadrnico. Njuna razigrana mladostniška idila seveda ne traja prav dolgo in splet scenaristično dokaj šibko razdelanih okoliščin kmalu pripelje do preizpraševanja njune ljubezni in nadaljnjih odločitev. Unstill, v prevodu Nemir, je neodvisni prvenec mladega slovenskega režiserja in scenarista Andraža Kadunca. V njem je poleg Babice močno čutiti tudi vpliv filmov, kot so Nož v vodi Romana Polanskega in predvsem slovenskih Mrtve ladje Rajka Ranfla in Hladnikovega Peščenega gradu. Občutek klavstrofobičnosti, kot jo lahko povzroči le dolgotrajno bivanje na jadrnici, in nenavaden, tako rekoč izsiljen ljubezenski trikotnik so lahko odlična podlaga za razvoj intenzivne filmske drame, ki pa se Kaduncu žal ni najbolje posrečila. Dialogi, ki so pretežno v angleščini, saj je Dekle tujka, so kljub trudu, da bi načeli resna življenjska vprašanja – ali pa mogoče prav zato – pretirano izumetničeni, površni in plastični, kadri prevečkrat predolgi, scenarij pa ponekod tako nedosleden in nelogičen, da se vzročno-posledično razmerje med posameznimi dogodki izgubi. Pomanjkljivosti, ki jih žal ne morejo zasenčiti niti čudoviti posnetki Jadranskega morja in želja ustvarjalcev, da bi ustvarili nekaj lepega, ki preveva ves film. Vsak celovečerni prvenec slovenskih režiserjev, sploh mlajše generacije, ki je nastal v neodvisni produkciji, si zasluži posebno pohvalo za ves trud, ki ga je ekipa vložila v nastanek dela, ki bogati zgodovino našega filma in naše kinematografije, in tudi film Unstill je dodal pomemben kamenček v ta mozaik. Škoda le, da Kadunc svoje priložnosti ni nekoliko bolje izkoristil, namenil še malo več pozornosti predvsem dialoškemu segmentu in dramaturškemu loku posameznih prizorov in tako ustvaril filma, ki ne bi bil samo čudovit v svoji neskončni modrini, ampak tudi globok kot morje. Morda prihodnjič.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
»V bistvu je že proces študija potekal tako, da smo improvizirali na teme iz teksta in so potem nekatere od teh improvizacij ostale v predstavi, tako da se izmenjuje Strnišev tekst z improviziranimi prizori,« pove Maruša Kink, režiserka predstave Žabe, ki je nastala po istoimenski dramski predlogi Gregorja Strniše. Premierno izvedbo predstave, ki je nastala v produkciji zavoda Bunker, si je ogledala Saška Rakef.
Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Jure Franko.
Scenarij je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.
Neveljaven email naslov