Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V kinih se je zavrtela vohunska drama Tenet enega najbolj inovativnih cineastov Christopherja Nolana.
Kar težko se je lotiti zapisa o filmu, o katerem je bilo v zadnjih tednih toliko govora. Naj poskusimo slediti kontekstualizaciji dela znotraj hollywoodske mašinerije? Ali naj odgovorimo na razne očitke, ki mu jih namenjajo? Po vsem, kar je bilo zapisanega, je namreč težko o njem povedati kaj pretirano izvirnega.
Tenet Christopherja Nolana je prvi hollywoodski blockbuster, visoko proračunska uspešnica, ki je po korona-krizi prišla v kinodvorane. Še celo Tom Cruise je dodal krajši prispevek o svojem ogledu (menda je na ta način želel tlakovati teren za vzlet nadaljevanja »svojega« Top Guna)! Že to zgovorno priča o pomenu, ki ga ima delo za celotno filmsko industrijo. Zaradi negotovih razmer v Združenih državah in bojazni, da bi slab obisk vplival tudi na ostala tržišča – česar zaradi kar 200 milijonov dolarjev težkega filma seveda niso želeli tvegati – so kinematografsko premiero celo prestavili v Veliko Britanijo. In očitno so zadeli v polno, saj je Tenet kljub razmeroma slabim kritikam presegel vsa pričakovanja. In prav tu, na tej točki, v tem, nedvomnem razkoraku med kritikami in odzivom gledalcev, ali bolje, med pretežno slabimi kritikami in osupljivo dobrem odzivu gledalcev, se morda skrivajo še najbolj zanimivi trenutki te filmske zgodbe. Težava je le v tem, da bomo morali v vsakem primeru vsaj delno razkriti “glavno poanto” novega Nolanovega dela. A ta danes niti ni več taka skrivnost, saj že vsi pišejo o njej in nanjo namiguje celo sam naslov. Film, na katerem naj bi Nolan delal skoraj celotno zadnje desetletje, je namreč svojski filmski palindrom. No, vsaj srednji dve četrtini filma, morda celo malce več. In reči je treba, da ta še zdaleč ni tako slabo izveden. Seveda poznamo Nolanovo navdušenje nad miselnimi labirinti, s katerimi se je tako uspešno poigral že v Izvoru iz leta 2010. V Tenetu je imel glede tega še večje ambicije.
Tako gledalcu v tej svojski vohunsko-akcijski srhljivki že od prvega prizora dalje, od spopada v Kievski operi, niza posamezne namige, a po teh drobnih delcih celote seveda še ne moremo niti približno zaslutiti, v katero smer bo peljal zgodbo. Oziroma dojeti, da jo bo peljal kar v obe smeri hkrati! Gledalčevo zmedenost namreč stopnjuje s fizikalnimi razlagami entropije, in sicer prav v trenutku, ko se tudi Protagonist njegove zgodbe prvič sreča s t. i. “inverznimi predmeti”. In prav tu leži ena od lepot Nolanovega Teneta – da gledalčev pogled skorajda poistoveti s pogledom Protagonista (ki v filmu nima drugega imena), medtem ko tisto bolj klasično, idejno-čustveno identifikacijo, skoraj povsem zanemari. A očitno se je Nolan pri režiji skoraj v celoti posvetil le tem, strukturno pripovednim trenutkom, medtem ko je svojo nedvomno bogato domišljijo ob režijski zasnovi posameznih prizorov povsem zanemaril. In tako smo dobili delo, ki je na eni ravni sicer zelo domiselno, morda celo briljantno, na drugi pa zgolj amalgam že videnega in doživetega. Škoda.
V kinih se je zavrtela vohunska drama Tenet enega najbolj inovativnih cineastov Christopherja Nolana.
Kar težko se je lotiti zapisa o filmu, o katerem je bilo v zadnjih tednih toliko govora. Naj poskusimo slediti kontekstualizaciji dela znotraj hollywoodske mašinerije? Ali naj odgovorimo na razne očitke, ki mu jih namenjajo? Po vsem, kar je bilo zapisanega, je namreč težko o njem povedati kaj pretirano izvirnega.
Tenet Christopherja Nolana je prvi hollywoodski blockbuster, visoko proračunska uspešnica, ki je po korona-krizi prišla v kinodvorane. Še celo Tom Cruise je dodal krajši prispevek o svojem ogledu (menda je na ta način želel tlakovati teren za vzlet nadaljevanja »svojega« Top Guna)! Že to zgovorno priča o pomenu, ki ga ima delo za celotno filmsko industrijo. Zaradi negotovih razmer v Združenih državah in bojazni, da bi slab obisk vplival tudi na ostala tržišča – česar zaradi kar 200 milijonov dolarjev težkega filma seveda niso želeli tvegati – so kinematografsko premiero celo prestavili v Veliko Britanijo. In očitno so zadeli v polno, saj je Tenet kljub razmeroma slabim kritikam presegel vsa pričakovanja. In prav tu, na tej točki, v tem, nedvomnem razkoraku med kritikami in odzivom gledalcev, ali bolje, med pretežno slabimi kritikami in osupljivo dobrem odzivu gledalcev, se morda skrivajo še najbolj zanimivi trenutki te filmske zgodbe. Težava je le v tem, da bomo morali v vsakem primeru vsaj delno razkriti “glavno poanto” novega Nolanovega dela. A ta danes niti ni več taka skrivnost, saj že vsi pišejo o njej in nanjo namiguje celo sam naslov. Film, na katerem naj bi Nolan delal skoraj celotno zadnje desetletje, je namreč svojski filmski palindrom. No, vsaj srednji dve četrtini filma, morda celo malce več. In reči je treba, da ta še zdaleč ni tako slabo izveden. Seveda poznamo Nolanovo navdušenje nad miselnimi labirinti, s katerimi se je tako uspešno poigral že v Izvoru iz leta 2010. V Tenetu je imel glede tega še večje ambicije.
Tako gledalcu v tej svojski vohunsko-akcijski srhljivki že od prvega prizora dalje, od spopada v Kievski operi, niza posamezne namige, a po teh drobnih delcih celote seveda še ne moremo niti približno zaslutiti, v katero smer bo peljal zgodbo. Oziroma dojeti, da jo bo peljal kar v obe smeri hkrati! Gledalčevo zmedenost namreč stopnjuje s fizikalnimi razlagami entropije, in sicer prav v trenutku, ko se tudi Protagonist njegove zgodbe prvič sreča s t. i. “inverznimi predmeti”. In prav tu leži ena od lepot Nolanovega Teneta – da gledalčev pogled skorajda poistoveti s pogledom Protagonista (ki v filmu nima drugega imena), medtem ko tisto bolj klasično, idejno-čustveno identifikacijo, skoraj povsem zanemari. A očitno se je Nolan pri režiji skoraj v celoti posvetil le tem, strukturno pripovednim trenutkom, medtem ko je svojo nedvomno bogato domišljijo ob režijski zasnovi posameznih prizorov povsem zanemaril. In tako smo dobili delo, ki je na eni ravni sicer zelo domiselno, morda celo briljantno, na drugi pa zgolj amalgam že videnega in doživetega. Škoda.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
Neveljaven email naslov