Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V kinih se je zavrtela vohunska drama Tenet enega najbolj inovativnih cineastov Christopherja Nolana.
Kar težko se je lotiti zapisa o filmu, o katerem je bilo v zadnjih tednih toliko govora. Naj poskusimo slediti kontekstualizaciji dela znotraj hollywoodske mašinerije? Ali naj odgovorimo na razne očitke, ki mu jih namenjajo? Po vsem, kar je bilo zapisanega, je namreč težko o njem povedati kaj pretirano izvirnega.
Tenet Christopherja Nolana je prvi hollywoodski blockbuster, visoko proračunska uspešnica, ki je po korona-krizi prišla v kinodvorane. Še celo Tom Cruise je dodal krajši prispevek o svojem ogledu (menda je na ta način želel tlakovati teren za vzlet nadaljevanja »svojega« Top Guna)! Že to zgovorno priča o pomenu, ki ga ima delo za celotno filmsko industrijo. Zaradi negotovih razmer v Združenih državah in bojazni, da bi slab obisk vplival tudi na ostala tržišča – česar zaradi kar 200 milijonov dolarjev težkega filma seveda niso želeli tvegati – so kinematografsko premiero celo prestavili v Veliko Britanijo. In očitno so zadeli v polno, saj je Tenet kljub razmeroma slabim kritikam presegel vsa pričakovanja. In prav tu, na tej točki, v tem, nedvomnem razkoraku med kritikami in odzivom gledalcev, ali bolje, med pretežno slabimi kritikami in osupljivo dobrem odzivu gledalcev, se morda skrivajo še najbolj zanimivi trenutki te filmske zgodbe. Težava je le v tem, da bomo morali v vsakem primeru vsaj delno razkriti “glavno poanto” novega Nolanovega dela. A ta danes niti ni več taka skrivnost, saj že vsi pišejo o njej in nanjo namiguje celo sam naslov. Film, na katerem naj bi Nolan delal skoraj celotno zadnje desetletje, je namreč svojski filmski palindrom. No, vsaj srednji dve četrtini filma, morda celo malce več. In reči je treba, da ta še zdaleč ni tako slabo izveden. Seveda poznamo Nolanovo navdušenje nad miselnimi labirinti, s katerimi se je tako uspešno poigral že v Izvoru iz leta 2010. V Tenetu je imel glede tega še večje ambicije.
Tako gledalcu v tej svojski vohunsko-akcijski srhljivki že od prvega prizora dalje, od spopada v Kievski operi, niza posamezne namige, a po teh drobnih delcih celote seveda še ne moremo niti približno zaslutiti, v katero smer bo peljal zgodbo. Oziroma dojeti, da jo bo peljal kar v obe smeri hkrati! Gledalčevo zmedenost namreč stopnjuje s fizikalnimi razlagami entropije, in sicer prav v trenutku, ko se tudi Protagonist njegove zgodbe prvič sreča s t. i. “inverznimi predmeti”. In prav tu leži ena od lepot Nolanovega Teneta – da gledalčev pogled skorajda poistoveti s pogledom Protagonista (ki v filmu nima drugega imena), medtem ko tisto bolj klasično, idejno-čustveno identifikacijo, skoraj povsem zanemari. A očitno se je Nolan pri režiji skoraj v celoti posvetil le tem, strukturno pripovednim trenutkom, medtem ko je svojo nedvomno bogato domišljijo ob režijski zasnovi posameznih prizorov povsem zanemaril. In tako smo dobili delo, ki je na eni ravni sicer zelo domiselno, morda celo briljantno, na drugi pa zgolj amalgam že videnega in doživetega. Škoda.
V kinih se je zavrtela vohunska drama Tenet enega najbolj inovativnih cineastov Christopherja Nolana.
Kar težko se je lotiti zapisa o filmu, o katerem je bilo v zadnjih tednih toliko govora. Naj poskusimo slediti kontekstualizaciji dela znotraj hollywoodske mašinerije? Ali naj odgovorimo na razne očitke, ki mu jih namenjajo? Po vsem, kar je bilo zapisanega, je namreč težko o njem povedati kaj pretirano izvirnega.
Tenet Christopherja Nolana je prvi hollywoodski blockbuster, visoko proračunska uspešnica, ki je po korona-krizi prišla v kinodvorane. Še celo Tom Cruise je dodal krajši prispevek o svojem ogledu (menda je na ta način želel tlakovati teren za vzlet nadaljevanja »svojega« Top Guna)! Že to zgovorno priča o pomenu, ki ga ima delo za celotno filmsko industrijo. Zaradi negotovih razmer v Združenih državah in bojazni, da bi slab obisk vplival tudi na ostala tržišča – česar zaradi kar 200 milijonov dolarjev težkega filma seveda niso želeli tvegati – so kinematografsko premiero celo prestavili v Veliko Britanijo. In očitno so zadeli v polno, saj je Tenet kljub razmeroma slabim kritikam presegel vsa pričakovanja. In prav tu, na tej točki, v tem, nedvomnem razkoraku med kritikami in odzivom gledalcev, ali bolje, med pretežno slabimi kritikami in osupljivo dobrem odzivu gledalcev, se morda skrivajo še najbolj zanimivi trenutki te filmske zgodbe. Težava je le v tem, da bomo morali v vsakem primeru vsaj delno razkriti “glavno poanto” novega Nolanovega dela. A ta danes niti ni več taka skrivnost, saj že vsi pišejo o njej in nanjo namiguje celo sam naslov. Film, na katerem naj bi Nolan delal skoraj celotno zadnje desetletje, je namreč svojski filmski palindrom. No, vsaj srednji dve četrtini filma, morda celo malce več. In reči je treba, da ta še zdaleč ni tako slabo izveden. Seveda poznamo Nolanovo navdušenje nad miselnimi labirinti, s katerimi se je tako uspešno poigral že v Izvoru iz leta 2010. V Tenetu je imel glede tega še večje ambicije.
Tako gledalcu v tej svojski vohunsko-akcijski srhljivki že od prvega prizora dalje, od spopada v Kievski operi, niza posamezne namige, a po teh drobnih delcih celote seveda še ne moremo niti približno zaslutiti, v katero smer bo peljal zgodbo. Oziroma dojeti, da jo bo peljal kar v obe smeri hkrati! Gledalčevo zmedenost namreč stopnjuje s fizikalnimi razlagami entropije, in sicer prav v trenutku, ko se tudi Protagonist njegove zgodbe prvič sreča s t. i. “inverznimi predmeti”. In prav tu leži ena od lepot Nolanovega Teneta – da gledalčev pogled skorajda poistoveti s pogledom Protagonista (ki v filmu nima drugega imena), medtem ko tisto bolj klasično, idejno-čustveno identifikacijo, skoraj povsem zanemari. A očitno se je Nolan pri režiji skoraj v celoti posvetil le tem, strukturno pripovednim trenutkom, medtem ko je svojo nedvomno bogato domišljijo ob režijski zasnovi posameznih prizorov povsem zanemaril. In tako smo dobili delo, ki je na eni ravni sicer zelo domiselno, morda celo briljantno, na drugi pa zgolj amalgam že videnega in doživetega. Škoda.
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov