Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film je refleksija človeškega življenja v vsej njegovi lepoti in krutosti, veličastnosti in banalnosti. Zanj je Andersson prejel nagrado za najboljšo režijo v Benetkah.
"Rdeča nit mojih filmov je ranljivost človeških bitij. Šele ko se zaveš krhkosti bivanja, lahko začneš ceniti in ohranjati tisto, kar imaš," je v slogu Alberta Giacomettija ob svojem filmu O neskončnosti povedal švedski režiser Roy Andersson in dodal: "Poudaril bi rad lepoto človeškega življenja, vendar zato potrebuješ kontrast. Prikazati moraš slabo, kruto stran bivanja."
Andersson niza podobe: Moški, ki se je izgubil. Ženska, ki ni poznala sramu. Starec, ki se mu je vse zdelo fantastično. Duhovnik, ki je izgubil vero. Poražena vojska, ki koraka proti zaporniškemu taborišču. Najstnice, ki po navdihu zaplešejo pred barom. Oče, ki se med potjo na rojstnodnevno zabavo v dežju ustavi, da bi zavezal vezalke svoji hčeri – vse to so drobne filmske črtice, ki sestavljajo mozaik Anderssonove nove filmske pripovedi, po kateri nas vodi svetel glas mladenke v ozadju – nekakšne sodobne švedske Šeherezade. Slog je prepoznaven: statični posnetki, natančna mizanscena in preplet lirike, tragike in komike, vse to pa v okviru premišljene stilizacije, ki kljub realnim dogodkom daje vtis sanjskosti. Andersson s svojim pogledom od zgoraj, s katerim želi zajeti ves svet v enem zamahu, sega nazaj k tako imenovani menipejski satiri, ki jo je morda najlepše ujel v umetniško obliko stari Lukijan. To je vseobsegajoč pogled z nekoliko odmaknjene točke, pri Menipu gre dejansko za dvig v nebo ali spust v podzemlje, in z željo po objektivnem prikazovanju sveta, v katerega sodita oba, svetli in temni pol. Prav zaradi svoje oddaljenosti in hkratnega zajetja vsega, pa pogled ne more biti drugačen, kot bolj ali manj nenavaden, grotesken, ljudje so in niso taki, kot jih na primer zaznava običajen fotoaparat, presek obojega, oddaljenega in bližnjega pogleda, pa iz njih izvablja globljo, največkrat groteskno resničnost. Človeško življenje je s tega vidika hkrati lepo in grdo, tudi kruto, čarobno in banalno, celo absurdno – da pa Andersson ne bi ostal na filozofski ravni izjave, s kratkimi vinjetami in anekdotami zajame najrazličnejše registre življenja in ga tako prikaže v neposrednejši, realni, bolj oprijemljivi svetlobi. In to dobesedno: kot je izjavil sam, "se je izogibal sencam", posneti je hotel film, "v katerih se liki ne morejo skriti".
Na sledove menipejske satire naletimo v različnih zgodovinskih trenutkih in pri ustvarjalcih različnih zvrsti, poleg Lukijana v okviru literature omenimo vsaj še Erazma Rotterdamskega, Rabelaisa, Voltaira in Dostojevskega, v okviru likovne umetnosti pa Hieronymusa Boscha in Pietra Breugla starejšega. Različice menipeje so kljub nekaterim skupnim potezam zelo samosvoje, in enako velja za Anderssonovo, ki jo morda nekoliko močneje obarva pregovorna skandinavska sivina in melanholija. Kot v zgodovini je tudi danes menipejska satira in vsakokratna osebna različica umetnikov stvar okusa in pričakovanj – nekomu sta morda bliže romantična različica menipeje, kakršno sta ustvarjala E. T. A. Hoffmann in Edgar Allan Poe, drugemu klasična Rabelaisova groteska, spet drugega lahko zmoti ali razveseli poudarjena avtorjeva navzočnost kot vseobsegajoči in nujno komentirajoči pogled – ne glede na to, pa Andersson gledalca popelje v svet, ki ga je vedno lepo in celo udobno obiskati, saj svet opazuje z odmikom, in ker tam nanj čakajo nenavadna, samosvoja presenečenja, ki spodbujajo k premisleku o temeljnih bivanjskih vprašanjih. O Neskončnosti je filozofski film, primeren tudi za tiste, ki imajo raje anekdote.
Film je refleksija človeškega življenja v vsej njegovi lepoti in krutosti, veličastnosti in banalnosti. Zanj je Andersson prejel nagrado za najboljšo režijo v Benetkah.
"Rdeča nit mojih filmov je ranljivost človeških bitij. Šele ko se zaveš krhkosti bivanja, lahko začneš ceniti in ohranjati tisto, kar imaš," je v slogu Alberta Giacomettija ob svojem filmu O neskončnosti povedal švedski režiser Roy Andersson in dodal: "Poudaril bi rad lepoto človeškega življenja, vendar zato potrebuješ kontrast. Prikazati moraš slabo, kruto stran bivanja."
Andersson niza podobe: Moški, ki se je izgubil. Ženska, ki ni poznala sramu. Starec, ki se mu je vse zdelo fantastično. Duhovnik, ki je izgubil vero. Poražena vojska, ki koraka proti zaporniškemu taborišču. Najstnice, ki po navdihu zaplešejo pred barom. Oče, ki se med potjo na rojstnodnevno zabavo v dežju ustavi, da bi zavezal vezalke svoji hčeri – vse to so drobne filmske črtice, ki sestavljajo mozaik Anderssonove nove filmske pripovedi, po kateri nas vodi svetel glas mladenke v ozadju – nekakšne sodobne švedske Šeherezade. Slog je prepoznaven: statični posnetki, natančna mizanscena in preplet lirike, tragike in komike, vse to pa v okviru premišljene stilizacije, ki kljub realnim dogodkom daje vtis sanjskosti. Andersson s svojim pogledom od zgoraj, s katerim želi zajeti ves svet v enem zamahu, sega nazaj k tako imenovani menipejski satiri, ki jo je morda najlepše ujel v umetniško obliko stari Lukijan. To je vseobsegajoč pogled z nekoliko odmaknjene točke, pri Menipu gre dejansko za dvig v nebo ali spust v podzemlje, in z željo po objektivnem prikazovanju sveta, v katerega sodita oba, svetli in temni pol. Prav zaradi svoje oddaljenosti in hkratnega zajetja vsega, pa pogled ne more biti drugačen, kot bolj ali manj nenavaden, grotesken, ljudje so in niso taki, kot jih na primer zaznava običajen fotoaparat, presek obojega, oddaljenega in bližnjega pogleda, pa iz njih izvablja globljo, največkrat groteskno resničnost. Človeško življenje je s tega vidika hkrati lepo in grdo, tudi kruto, čarobno in banalno, celo absurdno – da pa Andersson ne bi ostal na filozofski ravni izjave, s kratkimi vinjetami in anekdotami zajame najrazličnejše registre življenja in ga tako prikaže v neposrednejši, realni, bolj oprijemljivi svetlobi. In to dobesedno: kot je izjavil sam, "se je izogibal sencam", posneti je hotel film, "v katerih se liki ne morejo skriti".
Na sledove menipejske satire naletimo v različnih zgodovinskih trenutkih in pri ustvarjalcih različnih zvrsti, poleg Lukijana v okviru literature omenimo vsaj še Erazma Rotterdamskega, Rabelaisa, Voltaira in Dostojevskega, v okviru likovne umetnosti pa Hieronymusa Boscha in Pietra Breugla starejšega. Različice menipeje so kljub nekaterim skupnim potezam zelo samosvoje, in enako velja za Anderssonovo, ki jo morda nekoliko močneje obarva pregovorna skandinavska sivina in melanholija. Kot v zgodovini je tudi danes menipejska satira in vsakokratna osebna različica umetnikov stvar okusa in pričakovanj – nekomu sta morda bliže romantična različica menipeje, kakršno sta ustvarjala E. T. A. Hoffmann in Edgar Allan Poe, drugemu klasična Rabelaisova groteska, spet drugega lahko zmoti ali razveseli poudarjena avtorjeva navzočnost kot vseobsegajoči in nujno komentirajoči pogled – ne glede na to, pa Andersson gledalca popelje v svet, ki ga je vedno lepo in celo udobno obiskati, saj svet opazuje z odmikom, in ker tam nanj čakajo nenavadna, samosvoja presenečenja, ki spodbujajo k premisleku o temeljnih bivanjskih vprašanjih. O Neskončnosti je filozofski film, primeren tudi za tiste, ki imajo raje anekdote.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov