Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Roy Andersson: O neskončnosti

04.09.2020


Film je refleksija človeškega življenja v vsej njegovi lepoti in krutosti, veličastnosti in banalnosti. Zanj je Andersson prejel nagrado za najboljšo režijo v Benetkah.

"Rdeča nit mojih filmov je ranljivost človeških bitij. Šele ko se zaveš krhkosti bivanja, lahko začneš ceniti in ohranjati tisto, kar imaš," je v slogu Alberta Giacomettija ob svojem filmu O neskončnosti povedal švedski režiser Roy Andersson in dodal: "Poudaril bi rad lepoto človeškega življenja, vendar zato potrebuješ kontrast. Prikazati moraš slabo, kruto stran bivanja."

Andersson niza podobe: Moški, ki se je izgubil. Ženska, ki ni poznala sramu. Starec, ki se mu je vse zdelo fantastično. Duhovnik, ki je izgubil vero. Poražena vojska, ki koraka proti zaporniškemu taborišču. Najstnice, ki po navdihu zaplešejo pred barom. Oče, ki se med potjo na rojstnodnevno zabavo v dežju ustavi, da bi zavezal vezalke svoji hčeri – vse to so drobne filmske črtice, ki sestavljajo mozaik Anderssonove nove filmske pripovedi, po kateri nas vodi svetel glas mladenke v ozadju – nekakšne sodobne švedske Šeherezade. Slog je prepoznaven: statični posnetki, natančna mizanscena in preplet lirike, tragike in komike, vse to pa v okviru premišljene stilizacije, ki kljub realnim dogodkom daje vtis sanjskosti. Andersson s svojim pogledom od zgoraj, s katerim želi zajeti ves svet v enem zamahu, sega nazaj k tako imenovani menipejski satiri, ki jo je morda najlepše ujel v umetniško obliko stari Lukijan. To je vseobsegajoč pogled z  nekoliko odmaknjene točke, pri Menipu gre dejansko za dvig v nebo ali spust v podzemlje, in z željo po objektivnem prikazovanju sveta, v katerega sodita oba, svetli in temni pol. Prav zaradi svoje oddaljenosti in hkratnega zajetja vsega, pa pogled ne more biti drugačen, kot bolj ali manj nenavaden, grotesken, ljudje so in niso taki, kot jih na primer zaznava običajen fotoaparat, presek obojega, oddaljenega in bližnjega pogleda, pa iz njih izvablja globljo, največkrat groteskno resničnost. Človeško življenje je s tega vidika hkrati lepo in grdo, tudi kruto, čarobno in banalno, celo absurdno – da pa Andersson ne bi ostal na filozofski ravni izjave, s kratkimi vinjetami in anekdotami zajame najrazličnejše registre življenja in ga tako prikaže v neposrednejši, realni, bolj oprijemljivi svetlobi. In to dobesedno: kot je izjavil sam, "se je izogibal sencam", posneti je hotel film, "v katerih se liki ne morejo skriti".

Na sledove menipejske satire naletimo v različnih zgodovinskih trenutkih in pri ustvarjalcih različnih zvrsti, poleg Lukijana v okviru literature omenimo vsaj še Erazma Rotterdamskega, Rabelaisa, Voltaira in Dostojevskega, v okviru likovne umetnosti pa Hieronymusa Boscha in Pietra Breugla starejšega. Različice menipeje so kljub nekaterim skupnim potezam zelo samosvoje, in enako velja za Anderssonovo, ki jo morda nekoliko močneje obarva pregovorna skandinavska sivina in melanholija. Kot v zgodovini je tudi danes menipejska satira in vsakokratna osebna različica umetnikov stvar okusa in pričakovanj – nekomu sta morda bliže romantična različica menipeje, kakršno sta ustvarjala E. T. A. Hoffmann in Edgar Allan Poe, drugemu klasična Rabelaisova groteska, spet drugega lahko zmoti ali razveseli poudarjena avtorjeva navzočnost kot vseobsegajoči in nujno komentirajoči pogled – ne glede na to, pa Andersson gledalca popelje v svet, ki ga je vedno lepo in celo udobno obiskati, saj svet opazuje z odmikom, in ker tam nanj čakajo nenavadna, samosvoja presenečenja, ki spodbujajo k premisleku o temeljnih bivanjskih vprašanjih. O Neskončnosti je filozofski film, primeren tudi za tiste, ki imajo raje anekdote.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Roy Andersson: O neskončnosti

04.09.2020


Film je refleksija človeškega življenja v vsej njegovi lepoti in krutosti, veličastnosti in banalnosti. Zanj je Andersson prejel nagrado za najboljšo režijo v Benetkah.

"Rdeča nit mojih filmov je ranljivost človeških bitij. Šele ko se zaveš krhkosti bivanja, lahko začneš ceniti in ohranjati tisto, kar imaš," je v slogu Alberta Giacomettija ob svojem filmu O neskončnosti povedal švedski režiser Roy Andersson in dodal: "Poudaril bi rad lepoto človeškega življenja, vendar zato potrebuješ kontrast. Prikazati moraš slabo, kruto stran bivanja."

Andersson niza podobe: Moški, ki se je izgubil. Ženska, ki ni poznala sramu. Starec, ki se mu je vse zdelo fantastično. Duhovnik, ki je izgubil vero. Poražena vojska, ki koraka proti zaporniškemu taborišču. Najstnice, ki po navdihu zaplešejo pred barom. Oče, ki se med potjo na rojstnodnevno zabavo v dežju ustavi, da bi zavezal vezalke svoji hčeri – vse to so drobne filmske črtice, ki sestavljajo mozaik Anderssonove nove filmske pripovedi, po kateri nas vodi svetel glas mladenke v ozadju – nekakšne sodobne švedske Šeherezade. Slog je prepoznaven: statični posnetki, natančna mizanscena in preplet lirike, tragike in komike, vse to pa v okviru premišljene stilizacije, ki kljub realnim dogodkom daje vtis sanjskosti. Andersson s svojim pogledom od zgoraj, s katerim želi zajeti ves svet v enem zamahu, sega nazaj k tako imenovani menipejski satiri, ki jo je morda najlepše ujel v umetniško obliko stari Lukijan. To je vseobsegajoč pogled z  nekoliko odmaknjene točke, pri Menipu gre dejansko za dvig v nebo ali spust v podzemlje, in z željo po objektivnem prikazovanju sveta, v katerega sodita oba, svetli in temni pol. Prav zaradi svoje oddaljenosti in hkratnega zajetja vsega, pa pogled ne more biti drugačen, kot bolj ali manj nenavaden, grotesken, ljudje so in niso taki, kot jih na primer zaznava običajen fotoaparat, presek obojega, oddaljenega in bližnjega pogleda, pa iz njih izvablja globljo, največkrat groteskno resničnost. Človeško življenje je s tega vidika hkrati lepo in grdo, tudi kruto, čarobno in banalno, celo absurdno – da pa Andersson ne bi ostal na filozofski ravni izjave, s kratkimi vinjetami in anekdotami zajame najrazličnejše registre življenja in ga tako prikaže v neposrednejši, realni, bolj oprijemljivi svetlobi. In to dobesedno: kot je izjavil sam, "se je izogibal sencam", posneti je hotel film, "v katerih se liki ne morejo skriti".

Na sledove menipejske satire naletimo v različnih zgodovinskih trenutkih in pri ustvarjalcih različnih zvrsti, poleg Lukijana v okviru literature omenimo vsaj še Erazma Rotterdamskega, Rabelaisa, Voltaira in Dostojevskega, v okviru likovne umetnosti pa Hieronymusa Boscha in Pietra Breugla starejšega. Različice menipeje so kljub nekaterim skupnim potezam zelo samosvoje, in enako velja za Anderssonovo, ki jo morda nekoliko močneje obarva pregovorna skandinavska sivina in melanholija. Kot v zgodovini je tudi danes menipejska satira in vsakokratna osebna različica umetnikov stvar okusa in pričakovanj – nekomu sta morda bliže romantična različica menipeje, kakršno sta ustvarjala E. T. A. Hoffmann in Edgar Allan Poe, drugemu klasična Rabelaisova groteska, spet drugega lahko zmoti ali razveseli poudarjena avtorjeva navzočnost kot vseobsegajoči in nujno komentirajoči pogled – ne glede na to, pa Andersson gledalca popelje v svet, ki ga je vedno lepo in celo udobno obiskati, saj svet opazuje z odmikom, in ker tam nanj čakajo nenavadna, samosvoja presenečenja, ki spodbujajo k premisleku o temeljnih bivanjskih vprašanjih. O Neskončnosti je filozofski film, primeren tudi za tiste, ki imajo raje anekdote.


14.12.2020

Tomaž Lapajne Dekleva: Zelo kratke zgodbe

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.


14.12.2020

Petra Hůlová: Kratka zgodovina Gibanja

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Eva Longyka Marušič.


11.12.2020

V Sedmem pečatu bo na ogled Una

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.12.2020

Odrske luči kot eden od vrhuncev filmske umetnosti

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.12.2020

Arktika

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.11.2020

John Burnside: Izbrane pesmi

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


30.11.2020

Florjan Lipuš: Zgodnja dela

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


30.11.2020

Petra Pogorevc: Rac

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja


23.11.2020

Marcel Štefančič: Če umrem, preden se zbudim

Avtor recenzije: Simon Popek Bere: Ambrož Kvartič


23.11.2020

Marguerite Yourcenar: Orientalske zgodbe

Avtor recenzije: Marko Golja Bere Matjaž Romih.


23.11.2020

Iztok Osojnik: Maraton puhlosti in nesmislov

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Ambrož Kvartič.


23.11.2020

Slavko Pregl: Prodajalci megle

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Eva Longyka Marušič.


22.02.2021

Stephen King: Pomlad, poletje, jesen in smrt

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Jure Franko.


20.12.2021

Branko Marušič: Izza spominov

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Matjaž Romih.


20.11.2020

Kino Balon

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.11.2020

Perspektive 2

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.11.2020

Nažgani

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


19.11.2020

Švic

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.11.2020

Jamal Ouariachi: Lakota

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.


16.11.2020

Boris Kolar: Trinajst

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


Stran 64 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov