Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Nives Vidrih; Kranj : Narava, 2020
Češki pisatelj, dramatik in filmski režiser Vladislav Vančura je živel in ustvarjal v prvi polovici 20. stoletja, po osnovnem poklicu je bil zdravnik. Novelo Muhasto poletje (sam jo imenuje pripoved) je napisal leta 1926, njegovo življenje se je izteklo leta 1942. Oznaka 'humoristična novela' je splošna in približna, saj besedilo vsebuje še veliko več. Pisatelj s humorjem, ironijo, cinizmom in tudi sarkazmom prikazuje dogajanje v toplicah Krokovi Vari. V opombi je navedeno, da izraz namiguje na Karlove Vare, Krok pa je mitska oseba, sodnik ali vojvoda iz plemena Čehov in oče kneginje Libuše.
Kako bi bilo mogoče razumeti povezanost med očitnostjo in posebno pomensko razsežnostjo? Več žensk in moških različnih poklicev, od kopališkega mojstra in majorja pa vse do akrobata in duhovnika, na vse mogoče načine preživlja dneve, zdaj v kopališču ali gostilni, zdaj na prizorišču čarodejeve vrvohodske predstave. V njihovih odnosih je veliko neposrednosti in poniglavosti, tudi groženj z nasiljem ter njihove neprizanesljive uresničitve. Iz izjav, kako zelo nesposobne so ženske in nikakor ne enakovredne moškim, bi bilo mogoče izluščiti antifeminizem, torej podcenjevanje tega spola in celo sovraštvo do njega, toda pisatelj ima veliko slabega povedati tudi o moških, zato bi morali biti ob taki hitri in ne dovolj premišljeni sodbi nekoliko previdni ali bi se je morali celo vzdržati. Ženske naj ne bi bile vredne niti besede, kljub temu pa moški o njih govorijo na dolgo in široko, obširno in tako rekoč brez prestanka. Omenjene so babe obeh spolov. Humoristično pisanje je pač svobodno in velikokrat gre čez rob. Ženske v pripovedi so nadvse zgovorne, ni jim mar za moralo, požvižgajo se na vsakovrstne prepovedi, moški pa jim očitajo, da ničesar ne vedo o balistiki in drugih vojaških zadevah, nikoli niso služile v vojski ter niso bile udeležene pri velikih stvareh in duševnih blagodatih in prav zaradi tega jih imajo moški za pomanjkljiva in problematična bitja. Današnje vojakinje o tem zagotovo veliko vedo, lahko pa bi tudi pomislile, kaj je končni cilj vojaškega urjenja in izpolnjevanja ukazov nadrejenih z visokimi čini.
Protagonisti zapravljajo svoj življenjski čas (o času je v noveli Muhasto poletje kar precej besed, že skoraj filozofskih). Nekateri si s telovadbo krepijo telo, drugi pijančujejo, tretji obvladajo celo latinščino in se radi sprehajajo po vrtovih besedne umetnosti, zlasti klasične. Pisatelj pravzaprav nikomur ne prizanaša: norčuje se iz bogatih in revnih, pametnih in z umom manj obdarjenih, postavnih in zavaljenih. Namiguje na duh narodnega pesništva, smeši red sveta in pravi, da čas podeljuje dostojnost tudi spakam. Ljudje si pripovedujejo resnice, pri tem segajo čez meje kultiviranega pogovora, kot pravi, in se kaj hitro začnejo neprimerno vesti, v temni noči se tudi kar sproščeno predajo razuzdanosti. Pisatelj ne moralizira, v vsaki stvari pač zna pokazati njeno smešno plat, ta pa je lahko tudi grenkobna in sajasto črna. V pisanju se približuje tako nonsensu kot nadrealizmu. Vpraša se, kaj je velikega razen večno modrega neba in večno krvavih strasti. Odgovor na vprašanje strne v več oblik varanja in predajanja nedovoljenim užitkom, v katere se zapletejo glavne osebe ali pa kar same in brez predsodkov zdrknejo vanje. Po grehu je vedno dovolj časa za pokoro, spreobrnitev ali celo kazen, sporoča avtor.
Slišati je tudi izjave o abstraktnih stvareh, toda Vančura jih zna utišati in omiliti z zmerljivkami. Žena na primer kar naravnost pove, da je njen mož, ki je po poklicu kopališki mojster, čvekač, grabežljivec, mevža, osel, ki mu ni para, in prešuštnik. Tudi sama se prav nič ne obvlada, ko se spravi v vrvohodčev voz in poleg predajanja strasti krpa staro in prepoteno spodnje perilo. Mlado dekle je na voljo kar trem izbrancem, a se zaradi tega ne zgodi nič usodnega. Pisatelj človeške nravi razgalja, hkrati pa je do njih tudi prizanesljiv, češ, taki pač smo.
Prevajalka Nives Vidrih je skrbno prevedla Vančurov nekoliko starinski in z žlahtno patino prevlečeni jezik, ilustracije Josefa Čapka pa duhovito dopolnjujejo in bogatijo to zabavno in v marsičem še vedno aktualno knjigo, popestreno z zgovornimi naslovi posameznih kratkih poglavij. Na zadnji platnici je navedeno, da je Muhasto poletje napisano v duhu poetizma, ki je propagiral radosten, optimističen pogled na svet in je imel igriv odnos do jezika.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Nives Vidrih; Kranj : Narava, 2020
Češki pisatelj, dramatik in filmski režiser Vladislav Vančura je živel in ustvarjal v prvi polovici 20. stoletja, po osnovnem poklicu je bil zdravnik. Novelo Muhasto poletje (sam jo imenuje pripoved) je napisal leta 1926, njegovo življenje se je izteklo leta 1942. Oznaka 'humoristična novela' je splošna in približna, saj besedilo vsebuje še veliko več. Pisatelj s humorjem, ironijo, cinizmom in tudi sarkazmom prikazuje dogajanje v toplicah Krokovi Vari. V opombi je navedeno, da izraz namiguje na Karlove Vare, Krok pa je mitska oseba, sodnik ali vojvoda iz plemena Čehov in oče kneginje Libuše.
Kako bi bilo mogoče razumeti povezanost med očitnostjo in posebno pomensko razsežnostjo? Več žensk in moških različnih poklicev, od kopališkega mojstra in majorja pa vse do akrobata in duhovnika, na vse mogoče načine preživlja dneve, zdaj v kopališču ali gostilni, zdaj na prizorišču čarodejeve vrvohodske predstave. V njihovih odnosih je veliko neposrednosti in poniglavosti, tudi groženj z nasiljem ter njihove neprizanesljive uresničitve. Iz izjav, kako zelo nesposobne so ženske in nikakor ne enakovredne moškim, bi bilo mogoče izluščiti antifeminizem, torej podcenjevanje tega spola in celo sovraštvo do njega, toda pisatelj ima veliko slabega povedati tudi o moških, zato bi morali biti ob taki hitri in ne dovolj premišljeni sodbi nekoliko previdni ali bi se je morali celo vzdržati. Ženske naj ne bi bile vredne niti besede, kljub temu pa moški o njih govorijo na dolgo in široko, obširno in tako rekoč brez prestanka. Omenjene so babe obeh spolov. Humoristično pisanje je pač svobodno in velikokrat gre čez rob. Ženske v pripovedi so nadvse zgovorne, ni jim mar za moralo, požvižgajo se na vsakovrstne prepovedi, moški pa jim očitajo, da ničesar ne vedo o balistiki in drugih vojaških zadevah, nikoli niso služile v vojski ter niso bile udeležene pri velikih stvareh in duševnih blagodatih in prav zaradi tega jih imajo moški za pomanjkljiva in problematična bitja. Današnje vojakinje o tem zagotovo veliko vedo, lahko pa bi tudi pomislile, kaj je končni cilj vojaškega urjenja in izpolnjevanja ukazov nadrejenih z visokimi čini.
Protagonisti zapravljajo svoj življenjski čas (o času je v noveli Muhasto poletje kar precej besed, že skoraj filozofskih). Nekateri si s telovadbo krepijo telo, drugi pijančujejo, tretji obvladajo celo latinščino in se radi sprehajajo po vrtovih besedne umetnosti, zlasti klasične. Pisatelj pravzaprav nikomur ne prizanaša: norčuje se iz bogatih in revnih, pametnih in z umom manj obdarjenih, postavnih in zavaljenih. Namiguje na duh narodnega pesništva, smeši red sveta in pravi, da čas podeljuje dostojnost tudi spakam. Ljudje si pripovedujejo resnice, pri tem segajo čez meje kultiviranega pogovora, kot pravi, in se kaj hitro začnejo neprimerno vesti, v temni noči se tudi kar sproščeno predajo razuzdanosti. Pisatelj ne moralizira, v vsaki stvari pač zna pokazati njeno smešno plat, ta pa je lahko tudi grenkobna in sajasto črna. V pisanju se približuje tako nonsensu kot nadrealizmu. Vpraša se, kaj je velikega razen večno modrega neba in večno krvavih strasti. Odgovor na vprašanje strne v več oblik varanja in predajanja nedovoljenim užitkom, v katere se zapletejo glavne osebe ali pa kar same in brez predsodkov zdrknejo vanje. Po grehu je vedno dovolj časa za pokoro, spreobrnitev ali celo kazen, sporoča avtor.
Slišati je tudi izjave o abstraktnih stvareh, toda Vančura jih zna utišati in omiliti z zmerljivkami. Žena na primer kar naravnost pove, da je njen mož, ki je po poklicu kopališki mojster, čvekač, grabežljivec, mevža, osel, ki mu ni para, in prešuštnik. Tudi sama se prav nič ne obvlada, ko se spravi v vrvohodčev voz in poleg predajanja strasti krpa staro in prepoteno spodnje perilo. Mlado dekle je na voljo kar trem izbrancem, a se zaradi tega ne zgodi nič usodnega. Pisatelj človeške nravi razgalja, hkrati pa je do njih tudi prizanesljiv, češ, taki pač smo.
Prevajalka Nives Vidrih je skrbno prevedla Vančurov nekoliko starinski in z žlahtno patino prevlečeni jezik, ilustracije Josefa Čapka pa duhovito dopolnjujejo in bogatijo to zabavno in v marsičem še vedno aktualno knjigo, popestreno z zgovornimi naslovi posameznih kratkih poglavij. Na zadnji platnici je navedeno, da je Muhasto poletje napisano v duhu poetizma, ki je propagiral radosten, optimističen pogled na svet in je imel igriv odnos do jezika.
Ocena filma Izvirni naslov: Hækkum rána Režiser: Guðjón Ragnarsson Piše: Gaja Poeschl Bere: Eva Longyka Ob koncu tedna, ko so smučarske skakalke prvič uradno tekmovale v smučarskih poletih – disciplini, v kateri imajo moški predstavniki že skoraj stoletno tradicijo – je bil v ljubljanskem Kinodvoru premierno prikazan islandski dokumentarni film o skupini deklic, ki se iz preproste želje po kar čim boljšem igranju košarke znajdejo sredi boja za ženske pravice. Pravzaprav so zaradi povsem nesmiselnih pravil, ki jih seveda krojijo odrasli, na nek način dobesedno porinjene vanj. Dekleta, stara od osem pa tja do trinajst let, pod vodstvom Brynjarja Karla Sigurðssona, znanega islandskega košarkarskega trenerja nekonvencionalnih, lahko bi celo rekli nekoliko provokativnih metod, v svojem športu blestijo in zato si seveda želijo vedno novih in novih izzivov. Klub, v katerem igrajo, tako zaprosi Islandsko košarkarsko zvezo, da bi lahko tekmovale proti enako starim fantovskim ekipam, saj naj bi se človeško telo do pubertete pri obeh spolih razvijalo približno enako in torej za takšno pomerjanje ni bioloških ovir. Prošnja naleti ne le na zavrnitev brez vsake utemeljitve, ampak tudi na izjemen odpor, skorajda linč, ki postopoma preraste v pravo feministično akcijo, v žal neuspešen boj mladih deklet z mlini na veter. Želja po enaki obravnavi v športu, kjer imajo tradicionalno še vedno glavno ali pa kar edino moč odločanja moški predstavniki – pa čeprav največkrat le z argumentom, da je tako pač od nekdaj bilo – je najvidnejši vidik filma Do zmage in naprej režiserja Guðjóna Ragnarssona, vendar pa je enako pomembno obravnavana tudi osebnostna rast mladih športnic. Skoraj vse so se košarki zapisale iz želje, da se otresejo svojih karakternih šibkosti, da se jih s fizičnimi in psihološkimi treningi naučijo obvladovati in premagovati. Ena od deklica je bila tako na primer premalo odločna, druga bi se rada počutila bolj sprejeto, tretja se je v družbi počutila nevidna in tako dalje. Trenerjeve metode, ki predvsem starše deklet sprva pogosto potisnejo močno izven cone udobja, so pri tem brezkompromisne – vsako izpostavi točno temu, zaradi česar je sčasoma lahko boljša. Ne le boljša pri košarki, ampak kot človek. Dokumentarni film Do zmage in najprej v Kinodvoru vrtijo skupaj s kratkim slovenskim predfilmom Za vogalom režiserja Martina Turka, ki obravnava prav tako perečo temo medvrstniškega nasilja. Oba filma skupaj tako pokrivata izredno široko paleto kar najbolj aktualnih vprašanj, s katerimi se vsakodnevno srečujejo mladostniki – filma sta primerna za otroke, starejše od 10. let –, hkrati pa k razmisleku o njih vabita tudi starejše, ki se marsikaterega problema morda niti ne zavedamo, dokler nam ga nekdo ne postavi tik pred nos.
Ocena filma Izvirni naslov: Režiser: Louis Garrel Nastopajo: Louis Garrel, Roschdy Zem, Anouk Grinberg, Noémie Merlant, Jean-Claude Pautot, Yanisse Kebbab Piše: Muanis Sinanović Bere: Jure Franko Uvodni prizori Nedolžnega nas spomnijo na drug francoski film – Triumf, ki smo si ga lahko v kinu ogledali lani junija. V obeh primerih gre za komedijo z na videz lahkotnim pristopom, ki prikazuje zapornike med rehabilitacijo z igro. Vendar vprašanje terapevtske razsežnosti igranja tukaj ni v prvem planu, zato pa smo prav tako soočeni z vprašanjem rehabilitacije kot take. Ta pa vključuje zapleten čustveni peterokotnik. Učiteljica igre v neumornem iskanju ljubezni se poroči z enim svojih zaporniških učencev. Njen sin, ki ne more preboleti žene in krivde zaradi njene smrti v prometni nesreči, se zaveda, da bo znova moral prevzeti zaščitniško vlogo in biti vsaj malo njen starš. Tu pa je še skupna prijateljica, ki sta si jo delila s pokojno, zapletena v številne površne zveze, medtem ko so med njima prisotna neizpovedana in morda ne popolnoma osveščena čustva. Skoraj preveč teže za komedijo, ki velik del svojega razvoja gradi na različnih domislicah, vložkih, včasih tudi akcijskih, za film, ki se opira na preizkušene formule všečnosti, istočasno pa želi povedati globoko travmatično zgodbo. Vendarle pa se zdi, da mu na čuden način uspe ujeti ravnovesje. Zaradi večinoma močnih igralskih izvedb nam med sledenjem zabavnih scen uspe začutiti težo dogajanja. Obenem pa se težko znebimo nekolikšne otrplosti pri zabavi. Ravnovesje je morda prav v tem, da eno in drugo plat filma težko zajamemo skupaj, da smo prepuščeni grenko-sladkemu vrtiljaku. Gre torej za tip komedije, ki na prvi pogled nekoliko spominja na hollywoodsko, vendar ne želi naših čustev speljati v smer ugodja, temveč nas pusti na robu klifa. Celo srečen konec je trpek, in čeprav ni ironičen, ga lahko istočasno beremo kot nesrečnega. Vsi junaki so žrtve ljubezni, lastnih čustev, ki pa jih istočasno osmišljajo. Njihovi notranji vzgibi se z njimi igrajo in jih vodijo v položaje, ki jih ne obvladujejo, skozi nepredvidene spremembe v odnosih, sami niso nikoli gospodarji svojega življenja. Vsak propad istočasno prinaša nov začetek, kot bi se življenje vrtelo v krogih. Gre za mollierovski, izrazito francoski tip komedije. Pri tem so zanimivo uporabljene panorame tipične francoske urbane krajine, ki nas vsakič znova za hip postavijo na distanco od omenjene grenko-sladke podobe. V filmu pa je ob vsem skupaj nekaj nenavadno nedolžnega. Kljub prisotnosti orožja, kriminala, seksualnosti v njem ne srečamo pravega nasilja ali perverznosti. Morda ravno v tem demistificira čare filmske industrije in nam življenjska dejstva prikazuje v človeški luči, čeprav jih pri tem nekoliko olepša. Znotraj omenjenega peterokotnika pa je v središču seveda klasični ojdipovski trikotnik, ki ga je treba razrešiti. Kljub temu da sam motiv ni nujno najbolj izviren, kljub temu da se kdaj srečamo tudi s klišeji žanra, pa je v Nedolžnem vendarle nekaj naivno pogumnega in nenavadnega, da se nam zlahka prikupi.
Piše: Muanis Sinanović Bere: Igor Velše Pogosto je mogoče opaziti, da se pesnice in pesniki lotevajo pisanja esejev in so pri tem tudi ustrezno prodorni. Bržčas lahko to pripišemo značaju poezije same, ki pomen toliko zgosti in s tem povzema celoto, da se dotika neizrekljivega in se giblje na meji nerazumljivega. Esej nastopi kot tisti žanr, v katerem pesnica iz svoje samote komunicira s svetom, v katerem se izraža želja biti v nekem neposrednem dialogu. Grenko-sladki eros je klasična zbirka esejev, v kateri Anne Carson, tudi ugledna klasicistka, obravnava idejo erosa skozi poznavalsko interpretacijo starogrških tekstov. Rezultat njene interpretacije je pravzaprav kontrapunkt sodobni civilizaciji. Friedrich Nietzsche je napovedoval prihod zadnjih ljudi, ki izumijo recept za srečo. Ljudi, ki so pomirjeni z vsem, ki težijo k čimvečjemu udobju in so ga tudi sposobni zagotavljati. Danes udobje razumemo kot svojo osnovno pravico, ki presega vse druge dimenzije življenja, tudi za ceno funkcionalne družbe. Obsedeni smo z zdravim življenjem in ustrezanjem biopolitičnim predalčkom, ob tem pa se zdi, da smo že onkraj medlega miru, in – ob nemiru, ki ga spremlja shizofrenija sodobnega gospodarstva – besnimo, ker nas niti to izginjajoče udobje ne more zadovoljiti, še več, onesrečuje nas. Ne znamo se spoprijeti z razmerjem med hrepenenjem duha po vznemirjenju in privajenostjo na ugodje in varnost. Eros, kakor so ga razumeli Grki, pa ravno nasprotno. Je nekaj, kar nas sili iz varnih prostorov, stran od cone udobja, in prevprašuje meje našega jaza. Je nekaj, kar nas zajame, nam ne da miru, nas peha v pretrese, pa tudi v spoznanja in prej nedosegljiva stanja zavesti. Eros hkrati prevpraša Jaz in ga postavi. Podobno je s pisavo, ki izstopi iz časa, posega v navidezno večnost, razdeli glasove v črke in znotraj zavesti postavlja nove meje med zunanjim in notranjim. Postavi se vzporednica med vednostjo in ljubeznijo, obe združuje Eros, ki je dojet kot nekaj strašnega. To je v neposrednem nasprotju z današnjim dojemanjem erotike, ki temelji na bežni varnosti, nezavezanosti, pornografski estetizaciji, vsemu, kar se želi ogniti nevarnosti. Vendar je Sokrat, ta najmodrejši Grk, utemeljeval, da je prav v tem tudi smisel Erosa, ki nas skozi tegobe dviga v višave. Na tem mestu pa se moramo izogniti enačenju erosa z neoliberalno kulturo zasledovanja uspeha, s katero se hvalijo različni vplivneži, čeprav se od nje tudi ne smemo moralistično ločiti. Motivacija ima namreč velik vpliv na človekovo dojemanje svojega položaja, ameriški reveži so nemalokrat bolj optimistični od evropskih prav zaradi večinoma lažnih sanj o dosegljivem uspehu. Ločitev lahko izvedemo, če se spomnimo Sokratovega oziroma Platonovega spoznanja, da je ljubezen med ljubimcema samo zgodnja stopnička na poti do Enega. Skratka, prizadevati si je treba, da nas eros vodi k sublimnemu. Način pisanja Anne Carson ustreza vsebini. Daljši esej je sestavljen iz serije mikroesejev, ki so polni erosa, pogosto hlastajoči, včasih se nam zdi, da kaj preinterpretirajo. Vseskozi so pisani izjemno lucidno, avtorica spretno ravna z orodji jezikoslovja, klasicistike, literarnih ved in filozofije. Jasno nas vodijo k določenemu cilju, skoraj so zgodba, vendar nam ne prinesejo vsega na pladnju. Istočasno so težko in prijetno branje. So sladko-grenki. V času, ko nas ves čas bombardirajo popreproščena besedila o “toksičnih odnosih”, o individualni sreči, ko nas z vseh strani napada kult jaza, ki se pretvarja, da je kult dobrote in milosti, gre pravzaprav za času neprimerno branje, namenjeno vsem, ki čutijo, da življenje ni zgolj serija kratkotrajnih epizod omrtvičenega udobja.
Piše: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Izredno uspela pesniška zbirka Gregorja Podlogarja s pomenljivim naslovom Atlas nosi vso težo in lepoto obstoja, pa tudi raznovrstne kritike različnih vidikov. A poezija ostaja pri vsem tem zadržana. Tudi ko ubeseduje krutost ali lepoto vsakdanjosti. Pri tem ne gre spregledati prejšnjih Podlogarjevih zbirk, ki po eni strani odpirajo in po drugi zapirajo svet, pri tem pa puščajo bralstvo v varni kapsuli premišljevanja. V njih se namreč čuti željo po mirnem čudenju in zretju v prostranost in v svetovno leposlovje. S tem je Podlogar suvereno naselil, če parafraziram prvenec Naselitve iz leta 1997, slovenski literarni prostor. V nadaljevanju zahaja tudi v polemiziranje med starejšo in novo poezijo. Prav tako je zaznati materialne novosti, vseskozi je čutiti svet in njegove vplive. Pesnik se z njimi staplja, a vedno stoji trdno zasidran v naravi in umetnosti. Nič drugače ni v novi zbirki Atlas. Začne se s pesmijo Stavek, ki postavlja tudi moto zbirke. »Ne kot človek, / kot bitje med bitji, / kot en sam trenutek / brez smrti, / kot sunek vesolja, / brneč z vesoljem – /z vsem v vsem.« Vse je prepleteno, vse je del vesolja ali kot se konča pesem: »z vsem v vsem«. Podlogar izniči subjekt oziroma človeka, saj postane del ostalih bitij, ta pa so pomemben del kakršnega koli trenutka. Prav to je tudi poanta zbirke. Vse pesmi sestavljajo trenutek, hip, na katerega je treba biti pozoren. Pravzaprav na vse njih. Pesmi zato uspelo govorijo o naravi in vseh njenih mikrokozmosih ali, kot pravi avtor, mikrobih. Še posebej uspelo je to zaradi motivnih drobcev, ki jih subjekt sprehajalec opaža na poti, fizični ali mentalni. Ne gre prezreti, da Podlogarjeve pesmi postajajo vse boljši premisleki in pogledi v svet in v njem. »Vsa notranjost prekriva vso zunanjost.« pravi v pesmi Povej, mesto. Prav ta pesem bi se lahko kdaj znašla v kateri od antologij, saj po estetskih kriterijih in po denimo splošnem vtisu deluje subtilno in tehnično dovršeno. Podobno se dogaja s pesmijo Zlate rože, v kateri je avtor pretanjeno in prefinjeno ubesedil razkošje vsakdanjosti in sprejetosti: »Namesto tal / nebo z oblaki. Ves čas obkroženi / z valovi glasov. / Svetloba je večna / samo v spominu. / Sedimo za mizo / modrega poldneva. / Dotikamo se / z besedami. / Čas, porazdeljen / po belih skodelicah, / pripada vsakomur.« Pesmi Gregorja Podlogarja v zbirki Atlas so različno dolge, pri tem pa avtor skoraj vedno ohranja enako intenziteto. Ne smemo spregledati, da so zlasti daljše pesmi namenjene pomembnim umetnikom, kot so Georg Trakl, Gustav Mahler in Joseph Haydn. Prav tu se pesnik znova preigrava s potovanji, a jim pridaja različne razsežnosti in oblike. Jasno je, da pri tem ostaja pozoren tudi na zgodovinske okoliščine in na polje mogoče ali nemogoče svobode. Pri tem pa ne gre spregledati ideje o ustvarjanju dežel. Avtor ironično pravi, da je to povezano s poimenovanjem nečesa, z delom z besedami. Videti pa je, da ne gre za provociranje, ampak za premišljeno strukturo, kaj vse pomeni poimenovanje in verjetno tudi prilaščanje. Skorajda ponižno zaznavanje sveta, opazovanje sredi središča sobe, misli, vesolja in po drugi strani obrežja v zbirki Gregorja Podlogarja Atlas s pravo mero odpira vesolje vsakogar. Verjetno prav zato subjekt postaja vse bolj razblinjen, a hkrati nosi jasno in globoko sporočilnost. Vse je torej prepleteno in sobivajoče, največjo težo vsega pa nosi beseda.
Piše: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Srečka Kosovela poznamo kot pesnika, ki je do svoje prezgodnje smrti napisal več sto pesmi, ki jih uvrščamo v impresionistično, ekspresionistično, futuristično in konstruktivistično poezijo. Kratkoprozna zbirka Burja pa prinaša izbor njegove lirične proze iz Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, kjer je pod uredništvom Antona Ocvirka izhajala v letih 1964 do 1974. V knjigi je objavljenih 82 kratkih zgodb, v katerih prevladujejo motivi Krasa in razmišljanja o osamljenosti, resnici, življenju in smrti. Kraška pokrajina z bori, brinjem in skalami predstavlja utelešenje Kosovelove težnje po molčanju in samoti, saj v zgodbi z naslovom Poet v mrazu zapiše: “To sem dobil od Krasa. Molčanje. Jaz živim lahko sam. Saj živijo skale in bori in brinje in tiste rdeče poti, ki se ne premaknejo nikoli. Saj živijo lahko. Lahko živijo, ker vedo: tam daleč v tujini je nekdo, nekdo, ki nas ima rad. Nekdo, ki mu je Kras dražji od vsega. Kadar se zbudi, stopi vanj, kadar zaspi, sanja o njem.” V prvem delu knjige prebiramo zgodbe, v katerih prevladuje motiv narave, zato nas ne čudi, da v zgodbi Troje barv izpostavlja belo, zeleno in modro kot svoje najljubše barve. Najsi gre za Samotni oblak, Skrivnostni cvet, Sanjajoči potoček, Skalo, Osat ali refleksijo o Burji, se v zgodbah poetično spogleduje z naravo, ki jo zaznava okoli sebe in beleži v številnih metaforah in metonimijah. Tako kot v poeziji tudi v prozi ustvarja suspenz s ponovitvami in ekstatičnimi vzkliki navdušenja nad vseobsegajočo lepoto, za katero pa se pogosto skriva slutnja bolezni, bolečine in smrti. Tako na začetku knjige v zgodbi Rad bi povedal izpove presunljivo ugotovitev: “… moja beseda je težka in molčeča, grenka kakor je brinova jagoda s Krasa. V njej je trpljenje, za katero ne boste nikoli zvedeli, v njej je bolest, katere ne morete spoznati. Moja bolečina je ponosna in molčeča in bolj nego ljudje jo razumevajo bori na gmajni in brinjevi grmi za skalami.” V zbirki Burja pa je tudi kar nekaj zgodb, ki opisujejo enodnevni obisk Ljubljane in Trsta – zlasti slednjega je Kosovel spoznal že med otroštvom, ko je z družino obiskoval gledališke prireditve. V zgodbi Iz albuma simbolično piše: “Mesto ne pozna ne življenja ne smrti. Življenje in smrt sta obenem.” Protagonisti Kosovelovih kratkih zgodb so povečini neimenovani študentje, berači, starci, popotniki, boemi in tudi mlada dekleta, ki jim Kosovel obelodanja življenjske uvide, do katerih je prišel v času svojega kratkega življenja. Nekatere anonimneže naziva kar “filozof”, “literat”, “poet” in “kritik” – kot na primer v zgodbi Kako se ljudje pozdravljajo, v kateri opiše njihove kratke, a prodorne dialoge o dolgočasnih nedeljah, morali ali marionetnem gledališču. V zgodbi z naslovom Mož za hribom pa sodobniku, ki tarna, da je gnusno in poniževalno biti človek in da bi bil raje drevo, odkritosrčno odgovarja: “Mnogo lepše je biti človek nego drevo. Drevo je del neskončnosti, človek je zrcalo neskončnosti, zato je lep! Ah, misliti, čutiti in vse to lahko izražati. Povej mi, kaj je vzvišenejše od tega?” Če so dialogi z brezimnim slehernikom polni spodbudnega optimizma, pa so po drugi strani monologi, v katerih razvija filozofske resnice in uvide, večinoma precej črnogledi z ostro bodico srda, nemoči, prezira, ironije in jedke bolečine. V zgodbi Pismo odgovarja osebi, ki ga obtožuje, da je kaotičen, obupan in v nasprotju s samim sabo, ker ne veruje v smisel kulture in življenja: “Kako naj verujem v smisel kulture in njeno pramoč? Narodi, ki so kulturni, morijo, zatirajo, ubijajo. To naj bo etični smisel kulture? Kako naj verujem v smisel življenja? Smisel življenja je krasti, zatirati, ubijati in veseliti se?” V nekaterih zgodbah Kosovel izraža iskreno čudenje nad tem, da je sam v nasprotju z drugimi brez idealov, takšnega človeka pa v zgodbi Človek brez idealov tudi opiše: “Nedosežen se mu zdi, in ta nedosežnost ga trpinči, muči, ubija. A še strašneje je takrat, kadar spozna resničnost, vedno dosegljivo, povsod dosegljivo, strašno resničnost. Človek gleda in vidi: vse je enako in nič ni različnega, vse je lepo ali grdo in nič ni svetega. In padejo mu v oči tiste tihe, lepe misli, ki so se bleščale nekoč in zatonile. In takrat postane dolgčas temu človeku brez idealov, kajti on nima nič več iskati in nič več najti.” Najbolj domiselne so zgodbe, v katerih Kosovel združuje prvine ekspresionizma, futurizma oz. konstruktivizma in groteske ter podaja filozofski uvid skozi navidezno bitko med dobrim in zlom. Takšni sta zgodbi Aja Baja Himalaja in Poet Akiba Sulej ter Bog in Antikrist, v kateri protagonista v enaki meri obupujeta nad ambivalentno človeško naravo in zlaganimi vrednotami družbe. Lahko bi rekli, da se proza Srečka Kosovela po tematiki bistveno ne razlikuje od njegove poezije – tudi v njej lahko najdemo tako impresionistične utrinke iz narave kot konstruktivistično zasnovane dialoge s primesmi družbene kritike in ironije. Kratki in odsekani stavki mu služijo za stopnjevanje dramatičnega suspenza, ki ga dostikrat izpelje že v prvem delu zgodbe, barvite metafore pa za odslikavo občutij do narave in dekleta. Barvito jesensko listje je na primer prispodoba za ljubezensko hrepenenje in minljivost, vlak pa za življenje, ki brez postanka drvi mimo. Nekatere zgodbe iz kratkoprozne zbirke Burja so razdeljene na več krajših delov v obliki posamičnih prigod in refleksij, ki se berejo kot pesmi v prozi. V pesmi Finale zaključi serijo razmišljanj o ljubezni in samoti s stavki, ki se berejo kot lirični verzi: “Nocoj sem sam. Umrl bi, pa ne bi zaplakal. / Pa nisem žalosten. / Samo tih sem. / In lepo je. / Pred okni so črni kostanji.” Burja Srečka Kosovela nas v turbulentnih časih navdaja z upanjem, da bomo svoje misli, čustva in dejanja lahko prevetrili in jih ugledali v novi luči – skozi vidik očesa orkana, ki kljub splošnemu kaosu prinaša trenutek miru in počitka.
Piše: Matej Bogataj Bere: Igor Velše Madžarskega pripovednika Laszla Krasznahorkaija poznamo po dveh v slovenščino že prevedenih delih; eno je zbirka govorov, fragmentov in fingiranih izjav in zametkov zgodb Svet gre naprej, v katerem se pripovedovalci različnih poklicev na različnih koncih sveta ukvarjajo z redom, smislom in sploh razmislekom o svetu, ti okruški pa so polni čudnih in čudežnih preobratov. Eden od likov recimo razmišlja o tem, da mora obiskati nekaj v svetu najbolj znamenitih slapov, potem se mu v šumenje teh pretvori glas budističnega pridigarja na televiziji, ki deluje kot pomirjevalno ozadje in osmišljen beli šum. Ali pa liki govorijo o Gagarinovem poletu v vesolje, ko je astronavt menda ob pogledu navzdol spoznal, da je to že raj in da svet ne dopušča nobenega popravka, da je vsakršen angažma nepotreben in samo izguba pozornosti, moči in časa. Drugo prevedeno Krasznahorkaiejevo delo je roman Vojna in vojna, o popotniku Kolimu, ki gre z rokopisom, nekakšnim pesimistično mračnim in absurdnim evangelijem, v New York, saj ga hoče spraviti na splet, ki se mu zdi približek večnosti. Vse je napisano, kot da gre za legendo, pričevanje o prenašalcu odrešenjskega besedila tja, kjer bo lahko delovalo s svojo mesijansko razsežnostjo. Kot se za pričevanje o temeljnem besedilu morebitne bodoče religije spodobi, ima Kolim na poti veliko pomočnikov, pravzaprav vsa naključja delujejo njemu v prid. Krasznahorkai se tako kaže kot dosleden pričevalec o nesmislu sveta in človekove akcije, in to potrjuje tudi njegov prvenec iz srede osemdesetih let Satanov tango. Dogaja se med oktobrskim deževjem na panonski ravnici v druščini bolj ali manj pokvarjenih, zapitih, brezbrižnih ali zgolj v svoje drobne preživetvene obrede ujetih pripadnikov skupnosti. Celoten prvi del je posvečen prihodu dveh nekdanjih kolegov, celo neformalnih vodij skupnosti, ki so ju spoštovali, vendar ju je njuna očitno kriminalna ali politična dejavnost začasno odstranila in se zdaj po dobrem letu vračata, potem ko sta zaigrala svojo smrt. V vasi je medtem vse narobe in gre še na slabše, nekakšna strojnica propada in z njo celotno posestvo, glavno socialno življenje poteka v krčmi in tam se dogajajo opolzkosti in drobni prepiri, tudi spogledovanje in zarote. Pri tem se pripovedni glas v maniri moderne pisave seli iz ene imanence v drugo, včasih tudi kaj citira in je potem to v narekovajih, ves čas se izgublja in zatika po notranjih labirintih protagonistov in počasi sestavlja zgodbo. Ta govori predvsem o tem, da so pokvarjeni in brezbrižni prebivalci obupali, da počasi propadajo in se pogrezajo v blato, tudi lastnih dejanj, otroci pijejo strup za podgane, saj jih nihče ne upošteva. Doktor je usodno zapit, ravnatelj je že zdavnaj ob šolo, babnice se razgrejejo ob vinu in takrat libido uhaja nadzoru. To je prav žabotovska morbidna močvirska atmosfera, podkrepljena z dežjem in blatom ter vsakovrstno podlostjo in nečednostjo. Nakar prideta Irimias in Petruša, očitno sta bila na skrivnostni misiji, in pobereta denar, celoletni dobiček, zaslužen z govedorejo, in vaščane prodata in predata oblasti, tako da jih vključita v mrežo ovaduhov, ne da bi sami to vedeli. Krasznahorkai je tudi v drugih delih izrabljal mesijanstvo, recimo v knjigi Svet gre naprej, kjer je kar nekaj simuliranih govorov in pridig. V Satanovem tangu ima Irimias recimo sugestivno in manipulantsko predavanje, po katerem mu vaščani kljub opozarjanju, vnaprejšnjemu svarjenju, da morda ne bo nič iz tega, izročijo svoje imetje. Slepar jih vnaprej opozarja, da bodo morda izgubili vse, in vsi privolijo v tveganje, tako velika je njihova notranja in bivalna beda. Vendar pa bolj kot vijugava zgodba, ki jo sestavljajo številni stranski rokavi, pritegnejo stil, način kopičenja stavkov in skrivnostnost, ki jo ovijajo. Krasznahorkaiejeva poved je dolga, plazi se kot počasna nižinska rečica in liže pomene, pridobiva na balastu. To je poved, ki se ne ustavi, čeprav steče počasi. Krasznahorkai ves čas razbija pripoved, dela na njenem razvejanju, gre za pot, ki se cepi. Vsako poglavje kaže bedno in porazno stanje skupnosti, ima drugo optiko, enkrat je to malce umsko topa punca, drugič prešuštniki, ki se parijo skoraj pred vsemi. Pripoved je pregnetena z gostilniško pijansko poltenostjo, kjer vsak hoče in poskuša prelisičiti vse druge. Na koncu, ko se zgodba ciklično zvrne v začetek, nam razkrije pripovedovalca, ki med pisanjem veselo naliva palinko in se izgublja v lastnih mentalnih meandrih, s tem pa Satanov tango dobi podobno pripovedno strukturo, kot jo ima Marquezov Sto let samote. Tudi napisan ni prav nič manj spretno, le da so karibske metulje in cvetje z neba nadomestili panonsko blato, pajki in razmočene poti.
William Shakespeare: Macbeth Matteo Spiazzi: Macbeth: Rjaveča predstava Tunel, 9. marec 2023 Radio Slovenija, informatovne oddaje, 10. marec 2023 V tunelu Lutkovnega gledališča Ljubljana so sinoči za občinstvo, starejše od 15.let, uprizorili vizualno, predmetno - lutkovno predstavo, ki je nastala po Shakespearjevi tragediji Macbeth, s podnaslovom Rjaveča predstava. Režiral jo je Matteo Spiazzi, tudi avtor likovne podobe. Več Magda Tušar:
Hans Christian Andersen: Palčica Maja Kunšič in Tajda Lipicer Kulturnica, 16. marec 2023 Radio Slovenija, informativni program, 17. marec 2023 V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so sinoči uprizorili Palčico, lutkovno priredbo pravljice Hansa Christiana Andersena, za katero sta poskrbeli avtorica in igralka Maja Kunšič in dramaturginja Tajda Lipicer. Zgodbo o preizkušnjah nenavadnega drobnega bitja, nepričakovano nastalega iz igrive in kultivirane narave, si je ogledala Magda Tušar:
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so prvič na Slovenskem premierno uprizorili igro sodobne srbske avtorice Jelene Kajgo z naslovom Lunapark. Leta 2020 napisano delo je prevedel Sašo Puljarević, režirala je Tijana Zijanić, ki je pred premiero med drugim povedala, da "so resne vse teme, iz katerih se dela komedijo ali dramo; samo pogled oziroma perspektiva je tisto, kar določa, kam se nagibamo. In ko pogledamo od zgoraj in se sami sebi smejimo, vsaj ta trenutek, ko gledamo predstavo, lažje sprejmemo, kar nas duši." Vtise po premieri Lunaparka je strnila Staša Grahek. Na fotografiji Bernarda Oman, Lena Hribar Škrlec Foto Peter Giodani Jelena Kajgo: Lunapark Rolerkoster, 2020 premiera 16. marec 2023 Prevajalec Sašo Puljarević Režiserka Tijana Zinajić Dramaturginja Alenka Klabus Vesel Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Matic Hrovat Avtorica glasbe Manca Trampuš Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Avtorji priredbe so ustvarjalci uprizoritve. Nastopajo Lena Hribar Škrlec, Bernarda Oman Diana Kolenc k. g., Gregor Podričnik k. g., Jure Rajšp k. g., Tanja Dimitrievska, Karin Komljanec
Med letošnjimi nominiranci za tujejezičnega oskarja je bila tudi belgijska drama Blizu režiserja Lukasa Dhonta. Film je sicer prejel prestižno veliko nagrado žirije v Cannesu, na lanskem Liffu pa so mu namenili nagrado Art kino mreže Slovenije in nagrado mladinske žirije Kinotrip. V središču filma je tesno prijateljstvo med najstnikoma, ki ga sošolci interpretirajo tako, da pride med njima do razdora in nazadnje do tragedije. Oceno filma je pripravil Igor Harb, bere Igor Velše.
Dočakali smo že 6. del srhljivke Krik, v kateri grozo pooseblja morilec, oblečen v masko, ki oponaša lik na znameniti sliki Krik Edvarda Muncha. Film ocenjuje Gorazd Trušnovec, njegovo besedilo bere Eva Longyka Marušič.
Po kratkem romanu Pena dni, francoskega nadrealističnega pisatelja Borisa Viana, so sinoči v Anton Podbevšek teatru v Novem mestu uprizorili istoimensko predstavo. Režirala jo je Jana Menger, naslovno vlogo Colina je odigral Primož Pirnat. Predstavo Pena dni si je na premieri ogledala Petra Tanko. fotografija: Barbara Čeferin, APT Dramatizacija: Eva Mahkovic Režija: Jana Menger Igrajo: Primož Pirnat, Nika Rozman, Timotej Novaković, Miranda Trnjanin, Mario Dragojević Produkcija: Anton Podbevšek teater, 2023
Piše: Iztok Ilich Bere: Jure Franko Začetek zbirke raznovrstnih krajših spisov Bojana Brezigarja, novinarja, publicista in politika, rojenega v Nabrežini pri Trstu, sega v čas pred nekaj leti, ko so mu iz uredništva Primorskega dnevnika predlagali, naj za božično ali novoletno številko časnika napiše nekaj na temo Srečanja. Glede na avtorjevo izjemno razgibano poklicno pot, službovanje v različnih mednarodnih organizacijah in novinarstvu ter s tem povezanimi pogostimi potovanji, občasnimi bivanji v drugih državah in na vseh koncih stkane prijateljske mreže, je bila bržkone najtežja odločitev: kje začeti? Izbral je izlet s prijateljem v Prago in naključno srečanje z zvedavim češkim študentom na Karlovem mostu, ki ju je med pogovorom napotil v dotlej neznano gostilno. Zjutraj, 21. avgusta 1968, ju je v šotoru, kjer sta prenočila, zbudil trušč letal z bližnjega letališča. Bila so vojaška, sovjetska. Naznanila so nasilni konec praške pomladi ... Naslednje srečanje je bilo poldrugo desetletje pozneje v Rimu na večerji pri Andreju Novaku, dopisniku osrednjih slovenskih medijev iz Italije. Tam je spoznal Guelfa Zaccaria, skromnega moža z znanstvi in zvezami v vrhovih tedanje italijanske politike. Spoprijateljila sta se in nekaj let pozneje je Brezigarja povezal z ljudmi iz komisije za človekove pravice pri predsedstvu vlade, ki je takrat začela pisati zakon o zaščiti slovenske manjšine. To področje, razširjeno tudi na druge manjšine in redkeje uporabljane jezike, je v nadaljevanju rdeča nit večine poglavij v knjigi Srečanja. Bojan Brezigar v njih razkriva svoje poznejše vloge od opazovalca in raziskovalca do dejavnega udeleženca rahljanja političnih vozlov, povezanih z uveljavljanjem pravic zatiranih manjšinskih skupnosti – najprej na ravni dežele Furlanije-Julijske krajine in nato na konferencah in tudi drugod po Evropi in v svetu. Čeprav smo na splošno dobro seznanjeni s stoletnimi prizadevanji Slovencev na Koroškem in v Italiji za jezikovne in narodne pravice, Bojan Brezigar, tudi sam pripadnik slovenske manjšine, razkriva še številne bolj ali manj znane podrobnosti. Med drugim razlike v spreminjanju razpoloženja avstrijske in italijanske večine do Slovencev ob osamosvojitvi in vstopu v Evropsko unijo. Po drugi strani potomci slovenskih izseljencev v ZDA, kar je avtor odkril med svojimi obiski območij, kjer so najgosteje naseljeni, spoštujejo svoje prednike in navdušeno častijo »staro domovino«, a jih večina niti v medsebojnih stikih ne uporablja slovenščine. Brezigar v nekaj poglavjih piše tudi o posledicah stoletnega kratenja manjšinskih pravic narodom in narodnim skupnostim, kot so Baski ali Irci. Oboji imajo svoj jezik za ključno identifikacijsko sredstvo, vendar ga dandanes, kljub ugodnejšim razmeram v okviru Evropske unije, skoraj ne uporabljajo. Že prej je avtor naletel na povsem drugačno prakso Valižanov. Angleščina je tudi pri njih dominantni jezik, vendar se svojega vneto učijo na vseh ravneh. »Valižanščina,« je sklenil, »je po zadnjih podatkih edini manjšinski jezik v Evropi, ki številčno narašča.« Spet drugačen vtis je Brezigar dobil v Friziji. Tam so v času kongresa, ki se ga je udeležil v poznih 80-ih letih, največ pozornosti namenjali otrokom; poleg celodnevnega radijskega programa so sprva edino uro televizijskega programa pripravljali samo zanje. Takrat Slovenci v Italiji, dodaja, še niso imeli televizijskih sporedov v slovenščini! Razen s slovensko se Brezigar, kot piše, z nobeno drugo manjšino ni toliko ukvarjal kot s katalonsko. V Barceloni je bil že v času, ko je bila katalonščina še prepovedana, in na dan referenduma za osamosvojitev je bil priča nasilju španske policije. Ves čas je ohranjal stike z vidnimi zagovorniki neodvisnosti Katalonije in ostal kritičen do večjega dela slovenske politike, ki njihovih načrtov ni podprla. Seveda je Bojan Brezigar dobro spoznal tudi razmere v baltskih državah. V Litvi se je srečeval predvsem s predstavniki poljske manjšine, medtem ko je v Estoniji ugotovil, da po več desetletjih življenja v Sovjetski zvezi vsi prebivalci Estonije obvladajo ruščino, mnogi pa ob tem ne govorijo estonščine. Podobno je opažal v Latviji. Povsod so njegovo stališče, da bi ruščino morali priznali za manjšinski jezik, ostro zavrnili. Desetletja nasilne rusifikacije so breme, ki ga ni mogoče preseči čez noč.
Piše: Jera Krečič Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Zgodba iz neke druge hiše je prvi roman psihoanalitika in psihiatra Matjaža Lunačka, avtorja precej raznolikih knjig. Poleg številnih strokovnih besedil je literarni javnosti najbolj znan po psihoanalitični obravnavi Krsta pri Savici v eseju Za drugačno usodo, zbirkah kratkih zgodb Glasovi in podobe in Beatus ille qui ... ter razmišljanj o francoskem pesniku Rimbaudu v delu z naslovom Rimbaud, za vedno. Roman Zgodba iz neke druge hiše je avtor postavil v 19. stoletje. Specifični literarni komponenti – zgodovinska čas in prostor – postavljata roman v zanimiv dialog s sodobnostjo. Glavnemu protagonistu Martinu sledimo od rodne vasi Boskovice na južnem Moravskem prek Prage, kjer je obiskoval Karlovo univerzo, do neznane vasi na Slovenskem, kjer najde svoj novi dom. Žanrsko bi bilo roman v 34 poglavjih mogoče označiti za razvojni roman, nemško Entwicklungs- oziroma Bildungsroman, kot je znan iz obdobja nemških klasičnih romantikov. Prek zgodbe glavnega junaka, katerega življenje spremljamo od rojstva do smrti, se prepletajo pedagoški in vzgojni elementi, Matjaž Lunaček pa v duhu svojega primarnega poklica prek zgodbe predvsem ponazarja zakonitosti človekove nravi in psihe. Zlasti pa ugotavlja, kako je življenje zapleteno prav za vse – tudi za tiste, ki so, kot njegov junak Martin, obdarjeni z vsemi zemeljskimi darovi. Po uvodnem orisu okoliščin Martinovega otroštva in najstništva, za katero se zdi, da si ga je kljub težkim odnosom s sorojenci neverjetno samostojno krojil in gradil, nas tretjeosebni vsevedni pripovedovalec hitro postavi v na novo zgrajeni dom na Slovenskem. Kljub zaprtosti in ruralnosti okolja sredi gozdov in ljudi, ki ga obdajajo, Martin najde prostor zase in si ustvari družino. V vzgojo vzame dva fanta z vasi, ki izhajata iz skoraj enake tragične družinske situacije, zaznamovane z revščino in alkoholizmom, ter postane njun učitelj in oče. Pozneje se jim pridruži še deklica Eli in Martinove učne ure postanejo sredstvo za prikaz svetovnonazorskih in vzgojnih prepričanj, pa tudi različnih literarnih, umetniških in filozofskih sklicevanj. Pripoved ni klasična zgodba 19. stoletja nekega junaka ali družine oz. hiše, kot jo avtor imenuje v naslovu. Protagonist Martin je izjemen posameznik, ki živi v skladu s svojimi prepričanji in s tem v okoliščinah, ki so tudi v današnjem času nepredstavljive. Ideja o univerzalnem starševstvu oziroma očetovstvu ter pomenu izobraževanja je prav zaradi edinstvenosti v tistem (in tem) času in prostoru pravzaprav glavno vodilo romana. Hrvaški intelektualec Stjepan, ki se v romanu pridruži Martinovi družini, o svojem prijatelju tako premišljuje: »Ta človek pred njim radikalno posega v njegov način razmišljanja in življenja. Naj to sprejme zaradi prijateljstva, ki ga mogoče sploh ni? V njegovi notranjosti se je vse uprlo. Pomislil je na očeta, mater in sestre, ki so bili vsi zakopani v tradicionalni način življenja, kjer ni bilo nikakršnega prehajanja med sloji, na kar je namigoval Martin. A ne samo namigoval, on je tak svet že živel, kot je užival vse blagodati svojih izumov, o katerih se je še izobraženim ljudem komajda sanjalo. V njem je nastala silna miselna in čustvena turbulenca, kot ogromen vrtinec, maelstrom, ki kani pogoltniti vse, kar se mu približa.« Glas psihoanalitika je v romanu Zgodba iz neke druge hiše zelo močen, za leposlovno delo morda premočen. Pripoved je sicer kronološka, a z občasnimi retrospektivami, je tekoča, za večjo učinkovitost pa ji manjka žlahtnost karakterizacije in z njo prepričljivost zapletov, ki se v zadnjem delu knjige pospešeno in usodno stopnjujejo do epiloga. Ta prinaša odrešenje in upanje v naslovno hišo, tisto, ki kot življenje, s smrtjo in rojstvom, vedno znova postaja druga.
Piše: Andrej Lutman Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše V pradavnini je faraonova žena, na nebu ovekovečena z ozvezdjem, ki se po njej imenuje Berenikini kodri, darovala pramen las, da bi se soprog živ in zdrav vrnil iz bitke, Osojnikova Berenika pa se z mopedom vozi prek križpotij poezije. Zgodovinska Berenika je ostala brez darovanega pramena, saj naj bi lasje iz svetišča izginili, pesnikova pa vozi stoletja, celo tisočletja, da prepelje pesnika prek njegovih tegob. In kakšne so pesnikove tegobe? V 3. pesmi pesnik potarna: „trenutno ne vem kaj naj bi počel / zato pišem poezijo / ali vsaj mislim // da je to, kar bo napisano / poezija.“ Tudi 4. pesem se začne s tarnanjem: „včasih prevlada nemoč / verze spraskaš s kože / kot bi z dna ponve strgal / sežgane makarone.“ Prav tako so pomenljivi verzi iz naslednje pesmi z naslovom Dan, ko je Goethe stopil na bananin olupek: „nisem preveč zadovoljen s svojim izdelkom / upravičeno / nič pretresljivega se ni odprlo.“ Navedki so lahko iztočnice v pesnikov svet, v katerem prevladuje osnovno občutje, ki je nenehno preverjanje samega sebe in pozorno bdenje nad lastnim izrazom. Pesnik, ki ima za seboj zgledno število zbirk in ostalih knjig, pa vrsto nagrad, nastopov, gostovanj in pobud za mednarodna srečanja ustvarjalcev, se znajde v zagati, ko mu niti avtokritičnost ne pomaga. Docela evidenten glede svoje zagate je v 2. pesmi, ki jo uvajajo vrstice: „že dolgo nisem nataknil / belih gat / bolj kultivirano rečeno // spodnjic.“ Glede na pesnikovo strukturiranje s pripovedjo obremenjenih pesmi, v katerih se prispodobe zlahka nadomeščajo s podobami, prapodobami in podobnim, je treba opozoriti na tako imenovano nadrealistično vezavo. Kaj to pomeni? Pomeni zgolj to, da je vsak samostalnik vezljiv z vsakim pridevnikom in tudi nasprotno. V tovrstnem sklepalnem nizu Berenika pripelje do parkirišča, na katerem se Tomaž Šalamun posipa s pepelom, ko jadikuje nad usodo dreves, ki so morala biti posekana, da je nastal papir, na katerem so natisnjene njegove pesmi, ki jih tako ali drugače nihče ne razume ali jemlje resno ali sploh povoha. Ustvarjalnost je pač postopek, v katerem so izdelki povsem odveč, nezaželeni, celo žaljivi do ustvarjanja samega, do izumljanja vedno nečesa novega, še ne upesnjenega. Ko pesnik, ki je ustvarjalec že po opredelitvi, trči do tovrstnih znamenj, ki vodijo na parkirišče zgodovine, obstane, zastane, nemara obmolkne. A pesnik je vztrajen, vajen izpovedovanja, obseden od pesnjenja in sporočanja svojih spevnosti na papirju, v zbirkah, v antologijah, učbenikih. Proti koncu zbirke je pesem, ki ima naslov P.S.: Mavrica breztežnosti, v njej pa verzi: „Preveč je povednosti in premalo drobtinic / Premalo zlomljenih besed / premalo krvavega mesa v razpočenih / Dimljah.“ Pesnik sporoča, da je za pesem, ki je vredna tega imena, potrebno piljenje, dopesnjevanje, a hkrati mora dopuščati zlome smisla, puščati razlome sporočanja. Iztok Osojnik skozi celotno zbirko Berenikin moped dopoveduje, da sta ustvarjanje in igra oziroma igrarije par, dvojica z zavezo, ki zagotavlja kar najmanj polizdelkov, izdelkov in produktov z dodano vrednostjo. Ne, ustvarjanje se potrjuje zgolj in samo z izvirnostjo, unikatnostjo. Le tako se namreč razpira široka cesta ustvarjalnosti, po kateri Berenika goni svoj moped in lovi ravnovesje, da ne zleti s ceste. Če pa že, jo počaka pesnik z vsaj drugorazrednim presenečenjem, ki je deloma zasedeno parkirišče. In če še to ni dovolj, jo popelje do naslednje črpalke za gorivo, kjer se zmočnita za nadaljnje vožnje ...
Piše: Sašo Puljarević Bere: Igor Velše José Luís Peixoto se je že s prvencem Ne glej leta 2001 trdno zasidral na portugalskem literarnem prizorišču, a je roman Mestece Galveias šele prvo njegovo delo za odrasle, ki ga lahko beremo v slovenščini – poleg slikanice Mama, ki je deževala. V romanu, kot napoveduje naslov, stopa v ospredje Galveias, a čeprav topografija nima zanemarljive vloge, mesto pred nami zraste predvsem skozi zgodbe njegovih prebivalcev. Je pomembno dodati, da je Galveias Peixotovo rojstni kraj? Morda, a delo vendarle presega nekakšno (pol)avtobiografsko vrnitev v rojstni kraj. Prej namreč zadira v patologijo podeželskosti, marginalnosti, odtujenosti, osamljenosti in razmeščenosti. Če zaradi tega deluje univerzalno, pa še vedno ne gre spregledati portugalskega konteksta, vseh družbeno-kulturnih okoliščin, ki vplivajo na prebivalce Galveiasa. Povedano drugače, avtor pred nami plast za plastjo odstira zgodbe in s tem slika identitetno podobo ruralne Portugalske, a jih sočasno razgradi tako, da se pred nami razprostrejo kot primarno človeške. Zgodba se začne nekega ledenega januarskega večera leta 1984, ko na mestece Galveias pade skrivnostno nebesno telo, ozračje pa prepoji jedek vonj po žveplu, ki vztraja vse do konca. Že uvodni prizor zbeza na plan vse protagoniste, katerih zgodbe v nadaljevanju spoznavamo v posameznih poglavjih. S takšno ekspozicijo se roman odpira na stežaj, prepletanje različnih perspektiv, množice likov pa ustvarja izrazito polifonost. Zgodbe se prepletajo, kot se prepletajo življenja prebivalcev Galveiasa, in ni nujno, da se končajo, kjer so se začele. Velikokrat je prepuščeno bralcu, če želi, seveda, da okruške sestavi v nekakšno smiselno celoto. Prevladujoče tretjeosebno pripovedovanje, ki ga komaj kdaj zrahlja kakšna replika, deluje precej zgoščeno, a zaradi izvirnega opisovanja, nekakšne poetičnosti, ki srka ostro resničnost prebivalcev Galveiasa, ni neprodušno, še manj zatohlo. Še več, princip, po katerem je grajen roman, lahko opazimo tudi na slogovni ravni, saj podoba pogosto raste prav iz drobnega motiva, šele nato pa nastopi nekakšen zoom-out, ki vpelje določen lik. Dogajanja je, razen začetnega dogodka, precej malo, večinoma se je že zgodilo ali pa je podano posredno. Like namreč spremljamo v precej zamejenem časovnem obdobju. Prvi del se odvija januarja 1984, drugi pa devet mesecev pozneje. A na to lahko zlahka pozabimo; tisto, kar Galveias umešča v čas, so hipne, drobne reference na tehnološki napredek ali popularno kulturo. Ena učinkovitejših je zagotovo nadaljevanka Dallas, kamor se Tina Palmada vsaj s pogledom in mislimi zateče med posilstvom. In prav takšne, morda malo manj radikalne, so usode likov, o katerih beremo. V prvem delu spoznavamo predvsem prebivalce, ki so trdno vezani oziroma zamejeni na mestece, na primer številno družino Glavač ali starega Justina in njegov petdesetletni spor z bratom, v drugem delu pa beremo o prebivalcih, v katere je že prodrl tuji svet ali pa oni vanj – Janeirova pot v Gvinejo Bissau, Raquel, ki študira v Lizboni, in drugi. Pri tem gre seveda za že znano dvojnost vas – mesto, a Peixotu je uspelo vzpostaviti tudi kalejdoskop vrednot in značajev, ki slikajo večplastnost družbenega okolja. Od navezanosti na zemljo, odvisnosti, ki se je na podeželju morda bolj plastično zavedajo (»Zemlja je vse, kar je kdaj obstajalo in kar je zdaj razkrojeno ter pomešano,« pravi Justino), prek učiteljičinih poskusov opismenjevanja, ki naletijo milo rečeno na odpor, pa vse do kolonialne dediščine Portugalske (Janeiro ima v Gvineji Bissau družino) in povezav z Brazilijo (Brazilka Isabella, ki v Galveiasu peče kruh in vodi nočni bar). Vsi ti pogledi, verovanja, dediščina zgodovine, pričakovanja, nestrinjanja in želje hkrati brbotajo v Galveiasu, nebesno telo pa deluje kot nekakšen končni katalizator, ki na novo osmisli kontekst in mesto požene iz stagnacije. Proti koncu se pripovedna struktura začne gostiti, roman pospeši in nas skorajda v bibličnem paralelizmu členov pripelje do zaključka. Citat iz Evangelija po Luku z začetka romana neposredno, meteor in žveplen vonj pa posredno odpirajo navezavo na biblijsko zgodbo o Sodomi; rojstvo otroka, ki naposled nima vonja po žveplu, pa na prebivalce Galveiasa deluje nekako katarzično. Odrešeniško? Morda prinaša tudi novo upanje. A kakšno? Vonj novorojenčka naj bi jih spomnil na njihov lastni vonj, torej ponovno osmišlja nekakšno identiteto, skozi vonj pa proseva ideja skupnosti, ki se bo vendarle ohranila. Kljub vsem permutacijam? Ja, sprememba pač ne pomeni smrti.
V ljubljanski Mali drami SNG je bila sinoči premiera drame Gospa Dalloway hrvaškega dramatika Tomislava Zajca, ki ga poznamo po izjemno uspešni radijski igri, nastali na Radiu Slovenija z naslovom Treba bi bilo peljati psa na sprehod. Gospo Dalloway, napisano po motivih znamenitega modernega romana Virginie Woolf je režiral Peter Petkovšek, dramaturginja je bila Eva Kraševec, v njej pa je Maša Derganc z naslovno vlogo gospe Dalloway ustvarila veliko igralsko stvaritev. Na sinočnji premieri je bila tudi Tadeja Krečič. TOMISLAV ZAJEC (1972): GOSPA DALLOWAY po motivih romana Virginie Woolf krstna uprizoritev PREVAJALKA SETA KNOP REŽISER PETER PETKOVŠEK DRAMATURGINJA EVA KRAŠEVEC AVTOR VIDEA IN ASISTENT REŽISERJA URBAN ZORKO SCENOGRAFINJA SARA SLIVNIK KOSTUMOGRAFINJA GORDANA BOBOJEVIĆ AVTOR GLASBE PETER ŽARGI SVETOVALEC ZA ODRSKI GIB KLEMEN JANEŽIČ OBLIKOVALEC SVETLOBE ANDREJ HAJDINJAK LEKTOR ARKO VIRGINIA WOOLF/CLARISSA DALLOWAY MAŠA DERGANC GLAS 1/SEPTIMUS WARREN SMITH SAŠA TABAKOVIĆ GLAS 2/RICHARD DALLOWAY UROŠ FÜRST GLAS 3/REZIA SMITH SAŠA MIHELČIČ GLAS 4/DR. BRADSHAW VOJKO ZIDAR GLAS 5/PETER WALSH GORAZD LOGAR GLAS 6/SALLY SETON ROSSETER IVA BABIĆ GLAS 7/EVANS SAŠA PAVLIN STOŠIĆ
Piše: Petra Meterc Bere: Maja Moll Naslov knjige Carolin Emcke Ja pomeni ja in … asociira zakonski model »samo ja pomeni ja«, ki je bil prek pobude za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva v Sloveniji sprejet leta 2021, hkrati pa naslovni »in« s tremi pikami nakazuje, da avtorica meri na veliko tistega, česar zakoni ne morejo zajeti. Izhajajoč iz razkritij spolnih zlorab in gibanja #jaztudi v esejskih, izrazito osebnih premislekih piše o temah, ki so se začele odpirati ob gibanju, in poskuša segati na področja, ki še vedno manjkajo v javni razpravi. V fragmentiranih zapisih, med drugim tudi o avtoričinih izkušnjah, premišljuje o užitku in spolnosti, pa o moči in hierarhizaciji zatiranj, pri čemer jasno piše tudi o svojih dvomih in nevednosti. Knjigo začenja z mislijo, da je spolno nasilje še vedno tabuizirana tema, ne le v dejanju, temveč tudi v besedi, kjer neposredno izražanje še danes prepogosto nadomeščajo evfemizmi. Nadaljuje z razmisleki o sivem področju prestopanja mej, ko gre za nadlegovanje in ambivalentnost razmerij moči in nemoči pri partnerskem nasilju, ki so velikokrat tesno povezana z naklonjenostjo. Pričevanja žrtev, ki prihajajo na površje pod geslom #jaztudi, avtorica razume kot pomembna orodja za spremembo načinov gledanja in razumevanja drugačnih perspektiv. Omenja tudi očitke gibanju #jaztudi, ki da naj bi želel ukiniti užitek in seksualnost, ter poudarja, da se šele z jasnim začrtanjem mej, torej z naslovnim soglasjem »ja« kot izhodiščem odnosa, lahko začne raziskovanje užitka, začenši z odprto komunikacijo o njem. Carolin Emcke piše tudi o prepoznavanju, opravičevanju nasilja in odzivih neposredne okolice nanj. Prek lastne izkušnje, ko se je v nasilnem odnosu znašla njena prijateljica, razmišlja, zakaj okolica molči in ne ukrepa, še posebej če gre za intimnopartnersko nasilje, ki je še vedno eno od najpogostejših nasilnih dejanj nad ženskami in se največkrat dogaja v zasebnosti doma. V drugi polovici esejskega monologa avtorica poudarja, da feministične razprave o nadlegovanju in nasilju ter izkoriščevalskih strukturah ne smejo biti drugorazredne. Logika poglavitnih skrbi, ki jih je treba jemati resno, in postranskih skrbi, ki jih je mogoče odložiti, po njenih besedah sprevrženo hierarhizira bolečino. Vzporedno razmišljanje o raznovrstnih zatiranjih je tako po njenem nujno potrebno. Méni tudi, da je prepričanje, da se o zatiranju lahko izrekajo le žrtve same, zmotno, saj da jim je včasih naloženo celo preveliko breme izrekanja o lastni bolečini. »Zakaj se ne bi smeli belci kritično izreči o strukturnem rasizmu, heteroseksualci o homofobiji, ateisti o verski svobodi, moški o seksizmu? Sama to celo pričakujem od njih,« piše in dodaja, da žrtev ne gre omejevati s tem, da govorimo v njihovem imenu, temveč jim je treba omogočiti prostor, da to, če želijo, storijo same. Carolin Emcke v knjigi Ja pomeni ja in … išče načine, ki bi nam kot družbi omogočili postopne korake naprej na omenjenih področjih. »Tipaje moramo napredovati in iskati orodja, s katerimi lahko prevprašujemo svoje prakse in prepričanja,« piše. Prav takšna pa je tudi knjiga, ki premišlja, poizkuša in se pri tem, kar je izredno pomembno, ne boji lastnih dvomov in morebitnih napak.
Piše: Anja Radaljac Bere: Maja Moll Roman Oksane Zabužko Terenske raziskave ukrajinskega seksa skozi osebno pripoved pisateljice in akademičarke, ki predeluje razhod s svojim partnerjem, ukrajinskim slikarjem, preučuje žensko na presečišču spolnosti in politike, zasebnega in javnega. Na nenehno sovpadanje in prepletanje teh vidikov navsezadnje napotuje že struktura pripovedi, ki v zelo dolgih, gostih povedih v obsežnih, pogosto več strani dolgih odstavkih manevrira po zelo raznolikih vsebinah; prizori iz (nekdanjega) partnerskega odnosa se tako prepletajo s podatki o protagonistkinem ustvarjanju, odlomki njenih pesmi, refleksijami stanja umetnosti, slikami nekih drugih odnosov, srečevanj, dogodkov ter tedanjo politično sliko v Ukrajini. Pripoved pri tem nenehno prehaja med prvoosebno, drugoosebno in tretjeosebno pripovedovalko, s čimer v odnosu do protagonistke in njenih vsebin v romanu neposredno nastaja svojevrstna večstopenjska, oziroma »večbližinjska« obravnava; protagonistka v romanu s tem nekako razpada na več delov, na več drobcev – tistih, ki se pripovedovalki čutijo bližje, ki so z njo prekrivni, ki jih je mogoče izreči prvoosebno, ter na drugem koncu spektra tistih, ki jih ni mogoče zapisati drugače kot s potujitvijo, kot da so se prizori, ki jih tekst opisuje, dogajali nekomu drugemu, torej »njej« in ne več »meni«. Ta literarni postopek izkazuje posebno subtilnost pisateljice v odnosu do upovedovanega materiala; propadli odnos so zaznamovale različne oblike nasilja; spolno, čustveno in tudi fizično, na drugi strani pa je vztrajal občutek bližine in sorodnosti; protagonistka nekdanjega partnerja tako nekje opisuje kot prvega moškega, ki je resnično razumel njen položaj ukrajinske umetnice, torej umetnice manjšinskega umetniškega prostora, ki se zaradi ustvarjanja v manjšem jeziku, torej ukrajinščini, v državi, ki je »država tepenih«, česar ljudje iz mednarodnega umetniškega okolja ne razumejo, ne more povsem odvezati od tematik nacionalnosti, ukrajinskega izročila in tradicije ter zgodovine političnih odvisnosti, zatiranj in trenj, ki krojijo usodo ukrajinskega naroda, kar je znova – ali raje še vedno – aktualno tudi v današnji politični sliki. V tem kontekstu lahko govorimo po eni strani o prekrivnosti med položajem ženske v tedanji (ukrajinski) družbi ter političnim položajem Ukrajine. Gre za dve entiteti, ki se znajdeta v položaju zatiranega, ukrajinska ženska, zlasti ukrajinska umetnica, pa je tako seveda obremenjena (vsaj) trojno – s spolom in etničnostjo, pa tudi s poklicem. V tem smislu lahko poskusimo razumeti tudi ljubezen, kakor se kaže v svetu Terenskih raziskav ukrajinskega seksa; tanka je meja med ljubeznijo, tako do sebe kot tudi do drugega, ter zatiranjem in rušilnostjo. V končni konsekvenci tako v političnem kot intimnem obstaja odprtost za zlo, ki jo protagonistka romana zazna v svojem (nekdanjem) partnerju, enako kot jo lahko zaznamo v izpeljavah domoljubja, ki se sprevrže v nacionalizem, iz katerega se rojeva – enako kot v intimnem odnosu – zatiranje in uničevanje Druge(ga). Kljub zelo jasnim političnim izpeljavam pa so Terenske raziskave ukrajinskega seksa zelo subtilno leposlovno delo, ki tako rekoč brez zdrsov obstaja v mojstrski poetičnosti zelo kompleksnega miselnega toka, ki ne potuje le po celotnem spektru bližine do same sebe – od prvoosebne do tretjeosebne pripovedi – temveč tudi nenehno, z osupljivo hitrimi in tekočimi premenami v vsebinah, motivih in temah zelo celostno in kompleksno odslikava neko individualno živo zavest, ki se nikoli ne ustali pri eni sami tematiki, enem samem toku, temveč se nenehno preliva in s tem na izrazito poetičen način ustvari odslikavo nekega notranjega življenja, ki je prav s to svojo živostjo in plastičnostjo nenehno tudi trdno vpet v zunanji, širši družbeni prostor.
Piše: Marija Švajncer Bereta: Jure Franko in Maja Moll Uveljavljena hrvaška pisateljica, publicistka in esejistka Slavenka Drakulić v knjigi Nevidna ženska in druge zgodbe namenja poglavitno pozornost dvema temama – starosti in odtujenim medčloveškim odnosom. Zadnje življenjsko obdobje prinaša številne spremembe, postarane protagonistke pa se vznemirjajo predvsem zaradi spremenjene zunanjosti. Počutijo se nevidne in jih pri tem preveva občutek, da je prav postaranost tisto, zaradi česar jih drugi ljudje ne opazijo več. Nekatere od njih so namenjale veliko pozornosti oblačenju, ličenju in svojemu videzu nasploh, v starosti pa je seveda marsikaj drugače. V nejevoljo jih spravlja pogled na spremenjeno telo, strah jih je nemoči in bližajočega se dokončnega odhoda. Tako odcvetele se neprijetno počutijo pred tujim pogledom in nekatere od njih začnejo gledati nase tako, kot jih domnevno vidijo drugi. Starost je zanje samota in celo sramota posebne vrste. V zgodbah se ponavlja odnos med materjo in hčerjo, pogosto zapleten in težko rešljiv. Hči deluje grobo, odmaknjeno in neusmiljeno, mati je nebogljena, polna očitkov in željna pozornosti. Sčasoma se razkrijejo razlogi za tako razrušen odnos: mati je v preteklosti pretirano skrbela za svojo zunanjo podobo, hči pa je bila v vsem nekoliko bolj svobodna in brezbrižna glede tega, kaj da nase. Poslušati je morala materine očitke o zanikrnem oblačenju in tudi sicer veliko kritičnih opazk na svoj račun. Hčerka matere ni nikoli videla gole, zdaj pa je pred njo ubogo, razgaljeno in pohabljeno telo z močno vidno brazgotino, ki je ostala po odstranitvi rakaste dojke. Mlado žensko je kratko malo strah, da bo prišel čas, ko se bo tudi sama postarala. Ne mara morebitne podobnosti z materjo, o marsičem si prizna, da ne ravna prav, vendar ne zmore biti drugačna. V zgodbah se ponavlja strašni dogodek – bratova smrt. Ko je umrl, družina ni bila več taka kot prej, odtujenost med žalujočimi materjo, očetom in pokojnikovo sestro se je še povečala in poglobila. Literarne osebe se veliko sprašujejo, ali so v določenih okoliščinah ravnale primerno in z razumevanjem. Oče je na primer pretirano nadzoroval hčerko in se na nepomembne prekrške odzival silovito in ihtavo. Ko se zvečer ni vrnila ob dogovorjeni uri, ji je primazal klofuto, na mizi pa jo je naslednje jutro čakal listek z izbiro – podreditev družinskim pravilom ali odhod od doma. Dekle se odloči za samostojno življenje, pristnega odnosa s starši pa ni nikoli več. V zrelih letih skuša očeta opravičevati, češ da sta si bila značajsko pač podobna, oba trmasta in brezkompromisna, mater pa obsoja, da se pred očetom ni postavila zanjo. Besede ostajajo neizgovorjene, le v notranjosti žge bolečina. Sorodniki, ki se za časa življenja niso zmogli zbližati in sporazumeti, pa se vračajo v sanje. Prevladujeta žalost in mračno ozračje. Za kakršno koli spremembo je že zdavnaj prepozno. Zgodbe so napisane v prvi in tretji osebi. Pripovedovalke so po večini ženske. Po doživljanju so si precej podobne, le da so nekatere samske, druge pa živijo z družino in imajo torej tudi otroke. Najbolj pretresljiva je zgodba, v kateri se protagonistka spominja življenja s pokojnim možem, bližine in čustvene ubranosti ter zadnjega obdobja, v katerem je soprog, poklicni prevajalec, začel pozabljati in izgubljati besede in se sčasoma pomikati v poslednji molk. Druga ženska pa molči, ko pri postaranem možu najde modre tablete. Spominja se, da se je že prej spozabil in položil roko tja, kamor ne bi smel, celo na koleno njene študentke. Čeprav ji je neprijetno, ga skuša opravičiti s porajajočo se boleznijo. Stalnica v doživljanju staranja in nepristnih odnosov je človekovo telo. Pisateljica piše o njegovi posebni in osamosvojeni vlogi, nekakšni telesni logiki, na katero zavest ne more vplivati. Ne gre samo za to, da se telo stara in postaja drugačno, tudi strast do mlajšega moškega, ki se v ženski porodi na stara leta, je nekako samovoljna in neodvisna od njene volje: »Po prvi noči, ki sta jo preživela skupaj, je dolgo jokala. Zavedala se je, da je njeno telo, ki ga vodi hrepenenje, hkrati izdajalec in da je to razlog, zaradi katerega se bo hrepenenje med njima razblinilo, tako kot se je pojavilo.« Neka druga ženska, ko ne more več zadržati vode, svoje telo občuti kot ječo. »Ko je stala pred izložbo in je topla tekočina tekla iz nje, ji je bilo popolnoma jasno, da njena volja nima več nobenega pomena. Od zdaj bo živela v negotovosti. Kateri del telesa je naslednji na vrsti?« Predmeti in fotografije, o katerih piše avtorica, se kopičijo v človekovem življenju in igrajo simbolno vlogo. Nagrmadijo se in govorijo svoje zgodbe, a za nove ljudi, ki naletijo nanje, seveda nimajo nikakršnega pomena, zato jih odnašajo na smetišče. Videti je, kot da bi osebe iz preteklosti smrt zato doletela kar dvakrat. Knjigo Slavenke Drakulić Nevidna ženska in druge zgodbe je skrbno in pravopisno brezhibno prevedla Mateja Komel Snoj. Zaradi jezikovne natančnosti je treba omeniti tudi lektorja Janža Snoja. Morda bo kdo rekel, da sta jezikovna prečiščenost in lektorska skrb nekaj samoumevnega, nujnega ali obveznega, o čemer ne bi bilo treba izgubljati besed. Ker pa v marsikaterem prevodu in izvirnih delih, žal, ni tako in je opaziti kar precej površnosti in brezbrižnosti do jezika, je omemba prevajalkinega in lektorjevega dosežka vsekakor umestna.
Neveljaven email naslov