Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vladislav Vančura: Muhasto poletje

07.09.2020

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.

Prevedla Nives Vidrih; Kranj : Narava, 2020

Češki pisatelj, dramatik in filmski režiser Vladislav Vančura je živel in ustvarjal v prvi polovici 20. stoletja, po osnovnem poklicu je bil zdravnik. Novelo Muhasto poletje (sam jo imenuje pripoved) je napisal leta 1926, njegovo življenje se je izteklo leta 1942. Oznaka 'humoristična novela' je splošna in približna, saj besedilo vsebuje še veliko več. Pisatelj s humorjem, ironijo, cinizmom in tudi sarkazmom prikazuje dogajanje v toplicah Krokovi Vari. V opombi je navedeno, da izraz namiguje na Karlove Vare, Krok pa je mitska oseba, sodnik ali vojvoda iz plemena Čehov in oče kneginje Libuše.

Kako bi bilo mogoče razumeti povezanost med očitnostjo in posebno pomensko razsežnostjo? Več žensk in moških različnih poklicev, od kopališkega mojstra in majorja pa vse do akrobata in duhovnika, na vse mogoče načine preživlja dneve, zdaj v kopališču ali gostilni, zdaj na prizorišču čarodejeve vrvohodske predstave. V njihovih odnosih je veliko neposrednosti in poniglavosti, tudi groženj z nasiljem ter njihove neprizanesljive uresničitve. Iz izjav, kako zelo nesposobne so ženske in nikakor ne enakovredne moškim, bi bilo mogoče izluščiti antifeminizem, torej podcenjevanje tega spola in celo sovraštvo do njega, toda pisatelj ima veliko slabega povedati tudi o moških, zato bi morali biti ob taki hitri in ne dovolj premišljeni sodbi nekoliko previdni ali bi se je morali celo vzdržati. Ženske naj ne bi bile vredne niti besede, kljub temu pa moški o njih govorijo na dolgo in široko, obširno in tako rekoč brez prestanka. Omenjene so babe obeh spolov. Humoristično pisanje je pač svobodno in velikokrat gre čez rob. Ženske v pripovedi so nadvse zgovorne, ni jim mar za moralo, požvižgajo se na vsakovrstne prepovedi, moški pa jim očitajo, da ničesar ne vedo o balistiki in drugih vojaških zadevah, nikoli niso služile v vojski ter niso bile udeležene pri velikih stvareh in duševnih blagodatih in prav zaradi tega jih imajo moški za pomanjkljiva in problematična bitja. Današnje vojakinje o tem zagotovo veliko vedo, lahko pa bi tudi pomislile, kaj je končni cilj vojaškega urjenja in izpolnjevanja ukazov nadrejenih z visokimi čini.

Protagonisti zapravljajo svoj življenjski čas (o času je v noveli Muhasto poletje kar precej besed, že skoraj filozofskih). Nekateri si s telovadbo krepijo telo, drugi pijančujejo, tretji obvladajo celo latinščino in se radi sprehajajo po vrtovih besedne umetnosti, zlasti klasične. Pisatelj pravzaprav nikomur ne prizanaša: norčuje se iz bogatih in revnih, pametnih in z umom manj obdarjenih, postavnih in zavaljenih. Namiguje na duh narodnega pesništva, smeši red sveta in pravi, da čas podeljuje dostojnost tudi spakam. Ljudje si pripovedujejo resnice, pri tem segajo čez meje kultiviranega pogovora, kot pravi, in se kaj hitro začnejo neprimerno vesti, v temni noči se tudi kar sproščeno predajo razuzdanosti. Pisatelj ne moralizira, v vsaki stvari pač zna pokazati njeno smešno plat, ta pa je lahko tudi grenkobna in sajasto črna. V pisanju se približuje tako nonsensu kot nadrealizmu. Vpraša se, kaj je velikega razen večno modrega neba in večno krvavih strasti. Odgovor na vprašanje strne v več oblik varanja in predajanja nedovoljenim užitkom, v katere se zapletejo glavne osebe ali pa kar same in brez predsodkov zdrknejo vanje. Po grehu je vedno dovolj časa za pokoro, spreobrnitev ali celo kazen, sporoča avtor.

Slišati je tudi izjave o abstraktnih stvareh, toda Vančura jih zna utišati in omiliti z zmerljivkami. Žena na primer kar naravnost pove, da je njen mož, ki je po poklicu kopališki mojster, čvekač, grabežljivec, mevža, osel, ki mu ni para, in prešuštnik. Tudi sama se prav nič ne obvlada, ko se spravi v vrvohodčev voz in poleg predajanja strasti krpa staro in prepoteno spodnje perilo. Mlado dekle je na voljo kar trem izbrancem, a se zaradi tega ne zgodi nič usodnega. Pisatelj človeške nravi razgalja, hkrati pa je do njih tudi prizanesljiv, češ, taki pač smo.

Prevajalka Nives Vidrih je skrbno prevedla Vančurov nekoliko starinski in z žlahtno patino prevlečeni jezik, ilustracije Josefa Čapka pa duhovito dopolnjujejo in bogatijo to zabavno in v marsičem še vedno aktualno knjigo, popestreno z zgovornimi naslovi posameznih kratkih poglavij. Na zadnji platnici je navedeno, da je Muhasto poletje napisano v duhu poetizma, ki je propagiral radosten, optimističen pogled na svet in je imel igriv odnos do jezika.


Ocene

2025 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Vladislav Vančura: Muhasto poletje

07.09.2020

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.

Prevedla Nives Vidrih; Kranj : Narava, 2020

Češki pisatelj, dramatik in filmski režiser Vladislav Vančura je živel in ustvarjal v prvi polovici 20. stoletja, po osnovnem poklicu je bil zdravnik. Novelo Muhasto poletje (sam jo imenuje pripoved) je napisal leta 1926, njegovo življenje se je izteklo leta 1942. Oznaka 'humoristična novela' je splošna in približna, saj besedilo vsebuje še veliko več. Pisatelj s humorjem, ironijo, cinizmom in tudi sarkazmom prikazuje dogajanje v toplicah Krokovi Vari. V opombi je navedeno, da izraz namiguje na Karlove Vare, Krok pa je mitska oseba, sodnik ali vojvoda iz plemena Čehov in oče kneginje Libuše.

Kako bi bilo mogoče razumeti povezanost med očitnostjo in posebno pomensko razsežnostjo? Več žensk in moških različnih poklicev, od kopališkega mojstra in majorja pa vse do akrobata in duhovnika, na vse mogoče načine preživlja dneve, zdaj v kopališču ali gostilni, zdaj na prizorišču čarodejeve vrvohodske predstave. V njihovih odnosih je veliko neposrednosti in poniglavosti, tudi groženj z nasiljem ter njihove neprizanesljive uresničitve. Iz izjav, kako zelo nesposobne so ženske in nikakor ne enakovredne moškim, bi bilo mogoče izluščiti antifeminizem, torej podcenjevanje tega spola in celo sovraštvo do njega, toda pisatelj ima veliko slabega povedati tudi o moških, zato bi morali biti ob taki hitri in ne dovolj premišljeni sodbi nekoliko previdni ali bi se je morali celo vzdržati. Ženske naj ne bi bile vredne niti besede, kljub temu pa moški o njih govorijo na dolgo in široko, obširno in tako rekoč brez prestanka. Omenjene so babe obeh spolov. Humoristično pisanje je pač svobodno in velikokrat gre čez rob. Ženske v pripovedi so nadvse zgovorne, ni jim mar za moralo, požvižgajo se na vsakovrstne prepovedi, moški pa jim očitajo, da ničesar ne vedo o balistiki in drugih vojaških zadevah, nikoli niso služile v vojski ter niso bile udeležene pri velikih stvareh in duševnih blagodatih in prav zaradi tega jih imajo moški za pomanjkljiva in problematična bitja. Današnje vojakinje o tem zagotovo veliko vedo, lahko pa bi tudi pomislile, kaj je končni cilj vojaškega urjenja in izpolnjevanja ukazov nadrejenih z visokimi čini.

Protagonisti zapravljajo svoj življenjski čas (o času je v noveli Muhasto poletje kar precej besed, že skoraj filozofskih). Nekateri si s telovadbo krepijo telo, drugi pijančujejo, tretji obvladajo celo latinščino in se radi sprehajajo po vrtovih besedne umetnosti, zlasti klasične. Pisatelj pravzaprav nikomur ne prizanaša: norčuje se iz bogatih in revnih, pametnih in z umom manj obdarjenih, postavnih in zavaljenih. Namiguje na duh narodnega pesništva, smeši red sveta in pravi, da čas podeljuje dostojnost tudi spakam. Ljudje si pripovedujejo resnice, pri tem segajo čez meje kultiviranega pogovora, kot pravi, in se kaj hitro začnejo neprimerno vesti, v temni noči se tudi kar sproščeno predajo razuzdanosti. Pisatelj ne moralizira, v vsaki stvari pač zna pokazati njeno smešno plat, ta pa je lahko tudi grenkobna in sajasto črna. V pisanju se približuje tako nonsensu kot nadrealizmu. Vpraša se, kaj je velikega razen večno modrega neba in večno krvavih strasti. Odgovor na vprašanje strne v več oblik varanja in predajanja nedovoljenim užitkom, v katere se zapletejo glavne osebe ali pa kar same in brez predsodkov zdrknejo vanje. Po grehu je vedno dovolj časa za pokoro, spreobrnitev ali celo kazen, sporoča avtor.

Slišati je tudi izjave o abstraktnih stvareh, toda Vančura jih zna utišati in omiliti z zmerljivkami. Žena na primer kar naravnost pove, da je njen mož, ki je po poklicu kopališki mojster, čvekač, grabežljivec, mevža, osel, ki mu ni para, in prešuštnik. Tudi sama se prav nič ne obvlada, ko se spravi v vrvohodčev voz in poleg predajanja strasti krpa staro in prepoteno spodnje perilo. Mlado dekle je na voljo kar trem izbrancem, a se zaradi tega ne zgodi nič usodnega. Pisatelj človeške nravi razgalja, hkrati pa je do njih tudi prizanesljiv, češ, taki pač smo.

Prevajalka Nives Vidrih je skrbno prevedla Vančurov nekoliko starinski in z žlahtno patino prevlečeni jezik, ilustracije Josefa Čapka pa duhovito dopolnjujejo in bogatijo to zabavno in v marsičem še vedno aktualno knjigo, popestreno z zgovornimi naslovi posameznih kratkih poglavij. Na zadnji platnici je navedeno, da je Muhasto poletje napisano v duhu poetizma, ki je propagiral radosten, optimističen pogled na svet in je imel igriv odnos do jezika.


26.10.2020

Marija Pirjevec: Tržaška branja

Avtor recenzije: Robert Šabec Bere Jure Franko.


26.10.2020

Tončka Stanonik: Najina dvojina

Avtoric recenzije Marica Škorjanec Bere Maja Moll.


19.10.2020

Patrizia Cavalli: Ti lepi dnevi

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.


19.10.2020

Renata Salecl: Človek človeku virus in Tomaž Grušovnik: Karantenozofija

Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.


19.10.2020

F. H. Naji: Zadnji gozd

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.


16.10.2020

MGL - Polly Stenham: Ta obraz

MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/


16.10.2020

Filharmonični klasični koncerti 1

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


12.10.2020

Jenny Erpenbeck: Ob koncu dni

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


12.10.2020

Uroš Zupan: Arheologija sedanjosti

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere Jure Franko.


12.10.2020

Aleksander Peršolja: Poklekni in moli bogovom

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


12.10.2020

Sarival Sosič: Sin in sin

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


12.10.2020

Simona Semenič: Lepa kot slika

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


12.10.2020

Wajdi Mouawad: Vsi ptice

Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin


11.10.2020

Lepa kot slika

Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk


09.10.2020

Padati

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.10.2020

Rumena Božarovska: Moj mož

Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan


08.10.2020

Tihožitje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


05.10.2020

Andrej Rahten: Po razpadu skupne države

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Renato Horvat.


05.10.2020

Ejti Štih: Slike in zgodbe

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere: Eva Longyka Marušič.


05.10.2020

Julan Barnes: Lege življenja

Avtorica recenzije: Leonora Flis Bere: Eva Longyka Marušič.


Stran 66 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov