Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Nives Vidrih; Kranj : Narava, 2020
Češki pisatelj, dramatik in filmski režiser Vladislav Vančura je živel in ustvarjal v prvi polovici 20. stoletja, po osnovnem poklicu je bil zdravnik. Novelo Muhasto poletje (sam jo imenuje pripoved) je napisal leta 1926, njegovo življenje se je izteklo leta 1942. Oznaka 'humoristična novela' je splošna in približna, saj besedilo vsebuje še veliko več. Pisatelj s humorjem, ironijo, cinizmom in tudi sarkazmom prikazuje dogajanje v toplicah Krokovi Vari. V opombi je navedeno, da izraz namiguje na Karlove Vare, Krok pa je mitska oseba, sodnik ali vojvoda iz plemena Čehov in oče kneginje Libuše.
Kako bi bilo mogoče razumeti povezanost med očitnostjo in posebno pomensko razsežnostjo? Več žensk in moških različnih poklicev, od kopališkega mojstra in majorja pa vse do akrobata in duhovnika, na vse mogoče načine preživlja dneve, zdaj v kopališču ali gostilni, zdaj na prizorišču čarodejeve vrvohodske predstave. V njihovih odnosih je veliko neposrednosti in poniglavosti, tudi groženj z nasiljem ter njihove neprizanesljive uresničitve. Iz izjav, kako zelo nesposobne so ženske in nikakor ne enakovredne moškim, bi bilo mogoče izluščiti antifeminizem, torej podcenjevanje tega spola in celo sovraštvo do njega, toda pisatelj ima veliko slabega povedati tudi o moških, zato bi morali biti ob taki hitri in ne dovolj premišljeni sodbi nekoliko previdni ali bi se je morali celo vzdržati. Ženske naj ne bi bile vredne niti besede, kljub temu pa moški o njih govorijo na dolgo in široko, obširno in tako rekoč brez prestanka. Omenjene so babe obeh spolov. Humoristično pisanje je pač svobodno in velikokrat gre čez rob. Ženske v pripovedi so nadvse zgovorne, ni jim mar za moralo, požvižgajo se na vsakovrstne prepovedi, moški pa jim očitajo, da ničesar ne vedo o balistiki in drugih vojaških zadevah, nikoli niso služile v vojski ter niso bile udeležene pri velikih stvareh in duševnih blagodatih in prav zaradi tega jih imajo moški za pomanjkljiva in problematična bitja. Današnje vojakinje o tem zagotovo veliko vedo, lahko pa bi tudi pomislile, kaj je končni cilj vojaškega urjenja in izpolnjevanja ukazov nadrejenih z visokimi čini.
Protagonisti zapravljajo svoj življenjski čas (o času je v noveli Muhasto poletje kar precej besed, že skoraj filozofskih). Nekateri si s telovadbo krepijo telo, drugi pijančujejo, tretji obvladajo celo latinščino in se radi sprehajajo po vrtovih besedne umetnosti, zlasti klasične. Pisatelj pravzaprav nikomur ne prizanaša: norčuje se iz bogatih in revnih, pametnih in z umom manj obdarjenih, postavnih in zavaljenih. Namiguje na duh narodnega pesništva, smeši red sveta in pravi, da čas podeljuje dostojnost tudi spakam. Ljudje si pripovedujejo resnice, pri tem segajo čez meje kultiviranega pogovora, kot pravi, in se kaj hitro začnejo neprimerno vesti, v temni noči se tudi kar sproščeno predajo razuzdanosti. Pisatelj ne moralizira, v vsaki stvari pač zna pokazati njeno smešno plat, ta pa je lahko tudi grenkobna in sajasto črna. V pisanju se približuje tako nonsensu kot nadrealizmu. Vpraša se, kaj je velikega razen večno modrega neba in večno krvavih strasti. Odgovor na vprašanje strne v več oblik varanja in predajanja nedovoljenim užitkom, v katere se zapletejo glavne osebe ali pa kar same in brez predsodkov zdrknejo vanje. Po grehu je vedno dovolj časa za pokoro, spreobrnitev ali celo kazen, sporoča avtor.
Slišati je tudi izjave o abstraktnih stvareh, toda Vančura jih zna utišati in omiliti z zmerljivkami. Žena na primer kar naravnost pove, da je njen mož, ki je po poklicu kopališki mojster, čvekač, grabežljivec, mevža, osel, ki mu ni para, in prešuštnik. Tudi sama se prav nič ne obvlada, ko se spravi v vrvohodčev voz in poleg predajanja strasti krpa staro in prepoteno spodnje perilo. Mlado dekle je na voljo kar trem izbrancem, a se zaradi tega ne zgodi nič usodnega. Pisatelj človeške nravi razgalja, hkrati pa je do njih tudi prizanesljiv, češ, taki pač smo.
Prevajalka Nives Vidrih je skrbno prevedla Vančurov nekoliko starinski in z žlahtno patino prevlečeni jezik, ilustracije Josefa Čapka pa duhovito dopolnjujejo in bogatijo to zabavno in v marsičem še vedno aktualno knjigo, popestreno z zgovornimi naslovi posameznih kratkih poglavij. Na zadnji platnici je navedeno, da je Muhasto poletje napisano v duhu poetizma, ki je propagiral radosten, optimističen pogled na svet in je imel igriv odnos do jezika.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Nives Vidrih; Kranj : Narava, 2020
Češki pisatelj, dramatik in filmski režiser Vladislav Vančura je živel in ustvarjal v prvi polovici 20. stoletja, po osnovnem poklicu je bil zdravnik. Novelo Muhasto poletje (sam jo imenuje pripoved) je napisal leta 1926, njegovo življenje se je izteklo leta 1942. Oznaka 'humoristična novela' je splošna in približna, saj besedilo vsebuje še veliko več. Pisatelj s humorjem, ironijo, cinizmom in tudi sarkazmom prikazuje dogajanje v toplicah Krokovi Vari. V opombi je navedeno, da izraz namiguje na Karlove Vare, Krok pa je mitska oseba, sodnik ali vojvoda iz plemena Čehov in oče kneginje Libuše.
Kako bi bilo mogoče razumeti povezanost med očitnostjo in posebno pomensko razsežnostjo? Več žensk in moških različnih poklicev, od kopališkega mojstra in majorja pa vse do akrobata in duhovnika, na vse mogoče načine preživlja dneve, zdaj v kopališču ali gostilni, zdaj na prizorišču čarodejeve vrvohodske predstave. V njihovih odnosih je veliko neposrednosti in poniglavosti, tudi groženj z nasiljem ter njihove neprizanesljive uresničitve. Iz izjav, kako zelo nesposobne so ženske in nikakor ne enakovredne moškim, bi bilo mogoče izluščiti antifeminizem, torej podcenjevanje tega spola in celo sovraštvo do njega, toda pisatelj ima veliko slabega povedati tudi o moških, zato bi morali biti ob taki hitri in ne dovolj premišljeni sodbi nekoliko previdni ali bi se je morali celo vzdržati. Ženske naj ne bi bile vredne niti besede, kljub temu pa moški o njih govorijo na dolgo in široko, obširno in tako rekoč brez prestanka. Omenjene so babe obeh spolov. Humoristično pisanje je pač svobodno in velikokrat gre čez rob. Ženske v pripovedi so nadvse zgovorne, ni jim mar za moralo, požvižgajo se na vsakovrstne prepovedi, moški pa jim očitajo, da ničesar ne vedo o balistiki in drugih vojaških zadevah, nikoli niso služile v vojski ter niso bile udeležene pri velikih stvareh in duševnih blagodatih in prav zaradi tega jih imajo moški za pomanjkljiva in problematična bitja. Današnje vojakinje o tem zagotovo veliko vedo, lahko pa bi tudi pomislile, kaj je končni cilj vojaškega urjenja in izpolnjevanja ukazov nadrejenih z visokimi čini.
Protagonisti zapravljajo svoj življenjski čas (o času je v noveli Muhasto poletje kar precej besed, že skoraj filozofskih). Nekateri si s telovadbo krepijo telo, drugi pijančujejo, tretji obvladajo celo latinščino in se radi sprehajajo po vrtovih besedne umetnosti, zlasti klasične. Pisatelj pravzaprav nikomur ne prizanaša: norčuje se iz bogatih in revnih, pametnih in z umom manj obdarjenih, postavnih in zavaljenih. Namiguje na duh narodnega pesništva, smeši red sveta in pravi, da čas podeljuje dostojnost tudi spakam. Ljudje si pripovedujejo resnice, pri tem segajo čez meje kultiviranega pogovora, kot pravi, in se kaj hitro začnejo neprimerno vesti, v temni noči se tudi kar sproščeno predajo razuzdanosti. Pisatelj ne moralizira, v vsaki stvari pač zna pokazati njeno smešno plat, ta pa je lahko tudi grenkobna in sajasto črna. V pisanju se približuje tako nonsensu kot nadrealizmu. Vpraša se, kaj je velikega razen večno modrega neba in večno krvavih strasti. Odgovor na vprašanje strne v več oblik varanja in predajanja nedovoljenim užitkom, v katere se zapletejo glavne osebe ali pa kar same in brez predsodkov zdrknejo vanje. Po grehu je vedno dovolj časa za pokoro, spreobrnitev ali celo kazen, sporoča avtor.
Slišati je tudi izjave o abstraktnih stvareh, toda Vančura jih zna utišati in omiliti z zmerljivkami. Žena na primer kar naravnost pove, da je njen mož, ki je po poklicu kopališki mojster, čvekač, grabežljivec, mevža, osel, ki mu ni para, in prešuštnik. Tudi sama se prav nič ne obvlada, ko se spravi v vrvohodčev voz in poleg predajanja strasti krpa staro in prepoteno spodnje perilo. Mlado dekle je na voljo kar trem izbrancem, a se zaradi tega ne zgodi nič usodnega. Pisatelj človeške nravi razgalja, hkrati pa je do njih tudi prizanesljiv, češ, taki pač smo.
Prevajalka Nives Vidrih je skrbno prevedla Vančurov nekoliko starinski in z žlahtno patino prevlečeni jezik, ilustracije Josefa Čapka pa duhovito dopolnjujejo in bogatijo to zabavno in v marsičem še vedno aktualno knjigo, popestreno z zgovornimi naslovi posameznih kratkih poglavij. Na zadnji platnici je navedeno, da je Muhasto poletje napisano v duhu poetizma, ki je propagiral radosten, optimističen pogled na svet in je imel igriv odnos do jezika.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Na drugem koncertu sezone Simfoničnega orkestra RTV Slovenija za abonma Kromatika je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma gostoval hrvaški pianist Dejan Lazić, orkester pa je vodil novi šef-dirigent Rossen Milanov. Nekaj koncertnih vtisov je strnil Lovrenc Rogelj.
Arthur Fleck je osamljen čudak, ki odrinjen na rob velemestne džungle skrbi za ostarelo mater – ta si domišlja, da jima bo iz mizerije čudežno pomagal nekdanji delodajalec, brezčuten multimilijonar in županski kandidat Thomas Wayne ...
Zdi se, da Matjaža Ivanišina skoraj obsesivno privlači tisto, kar se skriva pred njegovim pogledom, kar se mu na neki način izmika ...
V nedeljo zvečer je bil v Slovenski filharmoniji 1. koncert letošnje sezone Vokalnega abonmaja. Na njem je bila tudi Polona Gantar.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
S sinočnjo premiero se je odprla nova sezona tudi v Mali drami Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Tri igralke: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin in Tamara Avguštin ter glasbenika Ina Puntar in Samo Kutin so pod režijskim vodstvom Mirjane Medojević ustvarili avtorski projekt po delih dramatika Rudija Šeliga. Na premieri je bila Tadeja Krečič. IZOBČENKE – avtorski projekt po delih Rudija Šeliga (1935 – 2004) Premiera: 27. 9. 2019 v Mali drami Režiserka Mirjana Medojević Dramaturga Eva Kraševec, Ilija Đurović Scenograf Branko Hojnik Lektorica Tatjana Stanič Avtorja glasbe ina Puntar, Samo Kutin Oblikovalci luči Nina Ivanišin, Vlado Glavan, Branko Hojnik Igrajo Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Tamara Avguštin, Ina puntar, Samo Kutin vir fotografije: https://www.google.com/search?q=izob%C4%8Denke+drama&sxsrf=ACYBGNT8aP-LMbDh1vCXpV5hvlyIihxTBQ:1569666212867&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0ahUKEwjhqaKopvPkAhVPLVAKHVWHCVIQ_AUIESgB&biw=1680&bih=858#imgrc=rH-toWhFRZAtCM
Sinoči ob pol osmih je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani prvi koncert iz letošnjega cikla oranžnega abonmaja. Na koncertu z naslovom "Iz starega sveta" smo slišali skladbe Ludwiga van Beethovna, Richarda Straussa in Antonina Dvoržaka. Poročilo je pripravil Andrej Bedjanič.
Mestno gledališče ljubljansko – Mala scena Laura Wade: Dragi, doma sem! Home, I'm Darling, 2018 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. september 2019 Prevajalka Tina Mahkota Režiserka Nina Šorak Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Branko Hojnik Kostumografka Ina Ferlan Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Avtorica videa Pila Rusjan Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Asistentka dramaturginje Taja Lesjak Šilak Asistentka scenografa Sara Slivnik Igrajo Iva Krajnc Bagola, Jure Henigman, Bernarda Oman, Tjaša Železnik, Uroš Smolej, Viktorija Bencik Emeršič / Miranda Trnjanin k. g. S sinočnjo premiero komedije Dragi, doma sem! sodobne angleške dramatičarke Laure Wade so v Mestnem gledališču ljubljanskem začeli sezono tudi na Mali sceni. Lani napisano odrsko delo, ki se na izviren, čeprav ne ravno poglobljen način loteva mnogih vprašanj, predvsem feminizma in bega pred resničnostjo, je v prevodu Tine Mahkota režirala Nina Šorak. Vtise po premieri je zbrala Staša Grahek. Foto: Iva Krajnc Bagola Peter Giodani, https://www.mgl.si/sl/program/predstave/dragi-doma-sem/
Nova sezona ljubljanske Drame je posvečena ljubezni. Začeli so jo na velikem odru z uprizoritvijo drame Saloma Oscarja Wilda v novem prevodu Primoža Viteza in režiji Eduarda Milerja. Naslovno tragično junakinjo je oblikovala Polona Juh, med glavnimi protagonisti so še Igor Samobor kot prerok Johanaan, Gregor Baković kot vladar Herod Antipa in Alojz Svete kot Salomina mati in Herodova žena. Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj. Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana Oscar Wilde: Saloma Premiera 21. september 2019 Prevajalec Primož Vitez Režiser Eduard Miler Avtorica priredbe in dramaturginja Žanina Mirčevska Scenograf Atej Tutta Kostumograf Leo Kulaš Glasbeni opremljevalec Eduard Miler Avtor videa Atej Tutta Koreografka Maša Kagao Knez Oblikovalka maske Špela Ema Veble Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Lektor Arko Asistentka kostumografa Lara Kulaš Igrajo Polona Juh, Igor Samobor, Gregor Baković, Alojz Svete, Robert Korošec/Andraž Harauer, Gal Oblak, Valter Dragan, Matija Rozman, Boris Mihalj, Zvone Hribar, Gorazd Logar, Andraž Harauer/Matic Valič
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Igor Velše.
Neveljaven email naslov