Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Nives Vidrih; Kranj : Narava, 2020
Češki pisatelj, dramatik in filmski režiser Vladislav Vančura je živel in ustvarjal v prvi polovici 20. stoletja, po osnovnem poklicu je bil zdravnik. Novelo Muhasto poletje (sam jo imenuje pripoved) je napisal leta 1926, njegovo življenje se je izteklo leta 1942. Oznaka 'humoristična novela' je splošna in približna, saj besedilo vsebuje še veliko več. Pisatelj s humorjem, ironijo, cinizmom in tudi sarkazmom prikazuje dogajanje v toplicah Krokovi Vari. V opombi je navedeno, da izraz namiguje na Karlove Vare, Krok pa je mitska oseba, sodnik ali vojvoda iz plemena Čehov in oče kneginje Libuše.
Kako bi bilo mogoče razumeti povezanost med očitnostjo in posebno pomensko razsežnostjo? Več žensk in moških različnih poklicev, od kopališkega mojstra in majorja pa vse do akrobata in duhovnika, na vse mogoče načine preživlja dneve, zdaj v kopališču ali gostilni, zdaj na prizorišču čarodejeve vrvohodske predstave. V njihovih odnosih je veliko neposrednosti in poniglavosti, tudi groženj z nasiljem ter njihove neprizanesljive uresničitve. Iz izjav, kako zelo nesposobne so ženske in nikakor ne enakovredne moškim, bi bilo mogoče izluščiti antifeminizem, torej podcenjevanje tega spola in celo sovraštvo do njega, toda pisatelj ima veliko slabega povedati tudi o moških, zato bi morali biti ob taki hitri in ne dovolj premišljeni sodbi nekoliko previdni ali bi se je morali celo vzdržati. Ženske naj ne bi bile vredne niti besede, kljub temu pa moški o njih govorijo na dolgo in široko, obširno in tako rekoč brez prestanka. Omenjene so babe obeh spolov. Humoristično pisanje je pač svobodno in velikokrat gre čez rob. Ženske v pripovedi so nadvse zgovorne, ni jim mar za moralo, požvižgajo se na vsakovrstne prepovedi, moški pa jim očitajo, da ničesar ne vedo o balistiki in drugih vojaških zadevah, nikoli niso služile v vojski ter niso bile udeležene pri velikih stvareh in duševnih blagodatih in prav zaradi tega jih imajo moški za pomanjkljiva in problematična bitja. Današnje vojakinje o tem zagotovo veliko vedo, lahko pa bi tudi pomislile, kaj je končni cilj vojaškega urjenja in izpolnjevanja ukazov nadrejenih z visokimi čini.
Protagonisti zapravljajo svoj življenjski čas (o času je v noveli Muhasto poletje kar precej besed, že skoraj filozofskih). Nekateri si s telovadbo krepijo telo, drugi pijančujejo, tretji obvladajo celo latinščino in se radi sprehajajo po vrtovih besedne umetnosti, zlasti klasične. Pisatelj pravzaprav nikomur ne prizanaša: norčuje se iz bogatih in revnih, pametnih in z umom manj obdarjenih, postavnih in zavaljenih. Namiguje na duh narodnega pesništva, smeši red sveta in pravi, da čas podeljuje dostojnost tudi spakam. Ljudje si pripovedujejo resnice, pri tem segajo čez meje kultiviranega pogovora, kot pravi, in se kaj hitro začnejo neprimerno vesti, v temni noči se tudi kar sproščeno predajo razuzdanosti. Pisatelj ne moralizira, v vsaki stvari pač zna pokazati njeno smešno plat, ta pa je lahko tudi grenkobna in sajasto črna. V pisanju se približuje tako nonsensu kot nadrealizmu. Vpraša se, kaj je velikega razen večno modrega neba in večno krvavih strasti. Odgovor na vprašanje strne v več oblik varanja in predajanja nedovoljenim užitkom, v katere se zapletejo glavne osebe ali pa kar same in brez predsodkov zdrknejo vanje. Po grehu je vedno dovolj časa za pokoro, spreobrnitev ali celo kazen, sporoča avtor.
Slišati je tudi izjave o abstraktnih stvareh, toda Vančura jih zna utišati in omiliti z zmerljivkami. Žena na primer kar naravnost pove, da je njen mož, ki je po poklicu kopališki mojster, čvekač, grabežljivec, mevža, osel, ki mu ni para, in prešuštnik. Tudi sama se prav nič ne obvlada, ko se spravi v vrvohodčev voz in poleg predajanja strasti krpa staro in prepoteno spodnje perilo. Mlado dekle je na voljo kar trem izbrancem, a se zaradi tega ne zgodi nič usodnega. Pisatelj človeške nravi razgalja, hkrati pa je do njih tudi prizanesljiv, češ, taki pač smo.
Prevajalka Nives Vidrih je skrbno prevedla Vančurov nekoliko starinski in z žlahtno patino prevlečeni jezik, ilustracije Josefa Čapka pa duhovito dopolnjujejo in bogatijo to zabavno in v marsičem še vedno aktualno knjigo, popestreno z zgovornimi naslovi posameznih kratkih poglavij. Na zadnji platnici je navedeno, da je Muhasto poletje napisano v duhu poetizma, ki je propagiral radosten, optimističen pogled na svet in je imel igriv odnos do jezika.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Nives Vidrih; Kranj : Narava, 2020
Češki pisatelj, dramatik in filmski režiser Vladislav Vančura je živel in ustvarjal v prvi polovici 20. stoletja, po osnovnem poklicu je bil zdravnik. Novelo Muhasto poletje (sam jo imenuje pripoved) je napisal leta 1926, njegovo življenje se je izteklo leta 1942. Oznaka 'humoristična novela' je splošna in približna, saj besedilo vsebuje še veliko več. Pisatelj s humorjem, ironijo, cinizmom in tudi sarkazmom prikazuje dogajanje v toplicah Krokovi Vari. V opombi je navedeno, da izraz namiguje na Karlove Vare, Krok pa je mitska oseba, sodnik ali vojvoda iz plemena Čehov in oče kneginje Libuše.
Kako bi bilo mogoče razumeti povezanost med očitnostjo in posebno pomensko razsežnostjo? Več žensk in moških različnih poklicev, od kopališkega mojstra in majorja pa vse do akrobata in duhovnika, na vse mogoče načine preživlja dneve, zdaj v kopališču ali gostilni, zdaj na prizorišču čarodejeve vrvohodske predstave. V njihovih odnosih je veliko neposrednosti in poniglavosti, tudi groženj z nasiljem ter njihove neprizanesljive uresničitve. Iz izjav, kako zelo nesposobne so ženske in nikakor ne enakovredne moškim, bi bilo mogoče izluščiti antifeminizem, torej podcenjevanje tega spola in celo sovraštvo do njega, toda pisatelj ima veliko slabega povedati tudi o moških, zato bi morali biti ob taki hitri in ne dovolj premišljeni sodbi nekoliko previdni ali bi se je morali celo vzdržati. Ženske naj ne bi bile vredne niti besede, kljub temu pa moški o njih govorijo na dolgo in široko, obširno in tako rekoč brez prestanka. Omenjene so babe obeh spolov. Humoristično pisanje je pač svobodno in velikokrat gre čez rob. Ženske v pripovedi so nadvse zgovorne, ni jim mar za moralo, požvižgajo se na vsakovrstne prepovedi, moški pa jim očitajo, da ničesar ne vedo o balistiki in drugih vojaških zadevah, nikoli niso služile v vojski ter niso bile udeležene pri velikih stvareh in duševnih blagodatih in prav zaradi tega jih imajo moški za pomanjkljiva in problematična bitja. Današnje vojakinje o tem zagotovo veliko vedo, lahko pa bi tudi pomislile, kaj je končni cilj vojaškega urjenja in izpolnjevanja ukazov nadrejenih z visokimi čini.
Protagonisti zapravljajo svoj življenjski čas (o času je v noveli Muhasto poletje kar precej besed, že skoraj filozofskih). Nekateri si s telovadbo krepijo telo, drugi pijančujejo, tretji obvladajo celo latinščino in se radi sprehajajo po vrtovih besedne umetnosti, zlasti klasične. Pisatelj pravzaprav nikomur ne prizanaša: norčuje se iz bogatih in revnih, pametnih in z umom manj obdarjenih, postavnih in zavaljenih. Namiguje na duh narodnega pesništva, smeši red sveta in pravi, da čas podeljuje dostojnost tudi spakam. Ljudje si pripovedujejo resnice, pri tem segajo čez meje kultiviranega pogovora, kot pravi, in se kaj hitro začnejo neprimerno vesti, v temni noči se tudi kar sproščeno predajo razuzdanosti. Pisatelj ne moralizira, v vsaki stvari pač zna pokazati njeno smešno plat, ta pa je lahko tudi grenkobna in sajasto črna. V pisanju se približuje tako nonsensu kot nadrealizmu. Vpraša se, kaj je velikega razen večno modrega neba in večno krvavih strasti. Odgovor na vprašanje strne v več oblik varanja in predajanja nedovoljenim užitkom, v katere se zapletejo glavne osebe ali pa kar same in brez predsodkov zdrknejo vanje. Po grehu je vedno dovolj časa za pokoro, spreobrnitev ali celo kazen, sporoča avtor.
Slišati je tudi izjave o abstraktnih stvareh, toda Vančura jih zna utišati in omiliti z zmerljivkami. Žena na primer kar naravnost pove, da je njen mož, ki je po poklicu kopališki mojster, čvekač, grabežljivec, mevža, osel, ki mu ni para, in prešuštnik. Tudi sama se prav nič ne obvlada, ko se spravi v vrvohodčev voz in poleg predajanja strasti krpa staro in prepoteno spodnje perilo. Mlado dekle je na voljo kar trem izbrancem, a se zaradi tega ne zgodi nič usodnega. Pisatelj človeške nravi razgalja, hkrati pa je do njih tudi prizanesljiv, češ, taki pač smo.
Prevajalka Nives Vidrih je skrbno prevedla Vančurov nekoliko starinski in z žlahtno patino prevlečeni jezik, ilustracije Josefa Čapka pa duhovito dopolnjujejo in bogatijo to zabavno in v marsičem še vedno aktualno knjigo, popestreno z zgovornimi naslovi posameznih kratkih poglavij. Na zadnji platnici je navedeno, da je Muhasto poletje napisano v duhu poetizma, ki je propagiral radosten, optimističen pogled na svet in je imel igriv odnos do jezika.
Slovenski gledališki svet je obogatel še za eno uprizoritev, pravi Petra Tanko, ki si je ogledala predstavo REKA, REKA/ Syntapiens::IZ. Po motivih ekspresionistične drame Daneta Zajca Otroka reke, jo je z ekipo umetniških sodelavcev ustvaril Dragan Živadinov. Premiera: 19.12.2018, Osmo/za foto: arhiv Zavod Delak
Igor Grdina: Ivan Cankar, portret genija Samo Kreutz: Vzvalovljenosti Primož Sturman: Gorica je naša album Rudolf Maister - Sto let severne meje Recenzije so napisali Nives Kovač, Andrej Lutman, Tonja Jelen in Iztok Ilich.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov