Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Mare Cestnik: Zmagoslavci

21.09.2020

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020

Zmagoslavci so zbirka petih daljših novel, po več kot sto strani vsaka, ki jih od zasnutkov romanov loči predvsem pripovedna tehnika. Že v prejšnjem romanu, Matura, je Mare Cestnik pokazal svoj smisel za nabrekanje pisave, saj je obširno popisal pripravljalno obdobje na zrelostni izpit, z vsemi podrobnostmi in lucidnimi analizami družbenega stanja, ki jim je dajala prav celo sedanjost. Seveda je postopek, ko smo pametni za nazaj in iz časovne distance, literarno manj učinkovit, a pri Cestnikovem pisanju so izstopali nekomformistična in avanturistična nota, ki ga je gnala po svetu in med pomorce, žmohtno opisovanje erotičnih prigod s poudarkom na izgubi nedolžnosti in popisi dijaškega popivanja.

Zdi se, da so Zmagoslavci popisi prigod istega junaka, ki se preseli na hribovito podeželje, nekam blizu dišečih travnikov in stran od pokvarjenega sveta, ki ga predstavljajo kritiki, seveda sterilni, in kulturni delavci in birokrati, seveda netalentirani. Zraven še vsi, ki mečejo pod noge polenovke pravemu kreativcu. Prigode in razlage spremljamo skozi njegove oči, gre za lik trdnega, neizprosnega in do konca in čez poštenega, garaškega, vestnega in ročno spretnega, z zelišči seznanjenega in včasih z njimi tudi prekajenega junaka našega časa, ki se mu ne zdi zamalo in odveč, da se sam hvali: kako je v rojstnem mestu s kolumnami prevetril zatohlo ozračje in ga oplemenitil s svetovljanstvom, kar mu sogovornice po telefonu in sploh vsi, ki so na njegovi strani, tudi ves čas ponavljajo, če se že sam mestoma dela skromnega, in mu laskajo, kako dobro so zasukane njegove zgodbe. Velja za nadarjenega in nepredvidljivega pisatelja, pravzaprav karizmatičnega in tudi odljudnega, ki pa dobi zadoščenje pri tistih redkih, ki se niso izgubili v potrošništvu, plitvosti in splošni zmehčanosti sedanjosti. Kdor pozna precej obsežen Cestnikov opus, bi lahko potegnil enačaj med pripovedovalcem in avtorjem, če bi pri tem pozabil, da ju naratologija dosledno ločuje.

Zmagoslavci so zgodbe ljudomrznika. Pet jih je v tej obširni zbirki in so posvečene sosedu na podeželju, bratu, svaku in prijatelju, zadnja pa pisateljevemu dvojniku, ki ga sam ustvari. Vse se ukvarjajo z možnostjo avtentičnega in polnega, tudi vitalističnega in erotično razgibanega življenja, in to dialoško, polemično. Prva, na primer, o ozkosrčnem sosedu, ki ga lomi in poskuša modernizirati podeželje, ki vabi prostovoljke in jih potem izkorišča, je takšna tipična o prišleku, ki mu zagamana vaška skupnost odreka sposobnost in zraven še poštenost. Na njegovo pisateljevanje gledajo zviška in z nezaupanjem kot  vsako samozadostno in vase zagledano zakotje; in ko samoiniciativno pred cerkev postavi klopco, ob vseh črnih gradnjah in posegih v naravo, ki so jo opustošili in oskrunili z ograjami in betonom, zahtevajo ravno odstranitev te klopce. Sosed se tako kaže kot izkoriščevalski in malovaški, torej niti trški ne, kralj na betajnovi, pisatelj je v vlogi Ščuke ali kakšnega drugega cankarjanskega pravičnika. Še bolj kot sosed jih dobijo najbližji. Z bratom se ob partiji šaha, potem ko je prevzel njegovo bivšo in je zdaj prišel po njene stvari, prepirata o bogu in veri in o tem, kako dopuščajoč in koliko represiven mora biti moški v zvezi. Še slabše jo odnese svak, smetiščar, kot mu pravi, ki mu je speljal sestro; speljal dobesedno, saj Cestnikov pisateljski opus vrvi in nabreka od opisov valjanja s sestro v otroštvu in je potem pretežni del popisa popivanja s svakom namenjen obujanju spominov in hrepenečemu premišljevanju, zakaj tako in ne drugače: namreč zakaj s sestro teleban in ne pisatelj sam. Potem sta dve noveli posvečeni pisateljevanju, ena o tem, kako mu poskuša prijatelj ukrasti avtorstvo, in ena, kako uspešen in že skoraj srečen je v dvoje, ko se laže, da je trafikant, ki je navdihnil pisatelja. Ko razkrije, da je pisatelj, gre ljubezenski odnos v franže. Cestnik obširno in pogosto v ekstenzivnih, pojasnjevalnih dialogih izrisuje ne le portrete tistih, ki zmagujejo v svetu sprevrženih vrednot. To so zgledni primeri, kako pevcu, če je pošten do lastnega ustvarjanja in nepopustljiv v družabnih zadevah, vedno sreča laže. Zmagoslavci slavijo in zmagujejo, napakam in povprečnosti navkljub. Ali pa ravno zato.

Mare Cestnik je samohodec, vendar ima predhodnike. V nepopustljivi drži, z enakim esejističnim pristopom, potopisnostjo je blizu Vitomilu Zupanu, samo da je bolj polemičen in moraličen. Po erotiki kot lepku sveta je blizu Vinku Möderndorferju in še komu, ki vztraja v literarnem in socialnem obstranstvu. Pogost je fonetičen zapisu narečij, njegovega domačega in tistega, v katerega se je preselil. To je gost in gostobeseden tok, najprej bralcu neprijazen in se rad pomudi tudi ob obnavljanju že zapisanih zgodb in epizod, tudi v poveličevanju lastnega dela in prispevka v literarno zakladnico. Žal so novele v nasprotju s prejšnjo prozo in potopisi, ki so bile bolj ekonomični, pogosto ohlapne in ekstenzivne, bolj tezna polemika s stebri družbe in stanjem stvari v kulturi in politiki, z nepravičnostmi in ponižanji, kot bi se pisatelj za svojo vsestransko izjemnost in njeno priznanje še vedno trmasto boril. Kot da ni prepričan – ali se trudi s pisanjem o vrednosti lastnega prepričati še ostale.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Mare Cestnik: Zmagoslavci

21.09.2020

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020

Zmagoslavci so zbirka petih daljših novel, po več kot sto strani vsaka, ki jih od zasnutkov romanov loči predvsem pripovedna tehnika. Že v prejšnjem romanu, Matura, je Mare Cestnik pokazal svoj smisel za nabrekanje pisave, saj je obširno popisal pripravljalno obdobje na zrelostni izpit, z vsemi podrobnostmi in lucidnimi analizami družbenega stanja, ki jim je dajala prav celo sedanjost. Seveda je postopek, ko smo pametni za nazaj in iz časovne distance, literarno manj učinkovit, a pri Cestnikovem pisanju so izstopali nekomformistična in avanturistična nota, ki ga je gnala po svetu in med pomorce, žmohtno opisovanje erotičnih prigod s poudarkom na izgubi nedolžnosti in popisi dijaškega popivanja.

Zdi se, da so Zmagoslavci popisi prigod istega junaka, ki se preseli na hribovito podeželje, nekam blizu dišečih travnikov in stran od pokvarjenega sveta, ki ga predstavljajo kritiki, seveda sterilni, in kulturni delavci in birokrati, seveda netalentirani. Zraven še vsi, ki mečejo pod noge polenovke pravemu kreativcu. Prigode in razlage spremljamo skozi njegove oči, gre za lik trdnega, neizprosnega in do konca in čez poštenega, garaškega, vestnega in ročno spretnega, z zelišči seznanjenega in včasih z njimi tudi prekajenega junaka našega časa, ki se mu ne zdi zamalo in odveč, da se sam hvali: kako je v rojstnem mestu s kolumnami prevetril zatohlo ozračje in ga oplemenitil s svetovljanstvom, kar mu sogovornice po telefonu in sploh vsi, ki so na njegovi strani, tudi ves čas ponavljajo, če se že sam mestoma dela skromnega, in mu laskajo, kako dobro so zasukane njegove zgodbe. Velja za nadarjenega in nepredvidljivega pisatelja, pravzaprav karizmatičnega in tudi odljudnega, ki pa dobi zadoščenje pri tistih redkih, ki se niso izgubili v potrošništvu, plitvosti in splošni zmehčanosti sedanjosti. Kdor pozna precej obsežen Cestnikov opus, bi lahko potegnil enačaj med pripovedovalcem in avtorjem, če bi pri tem pozabil, da ju naratologija dosledno ločuje.

Zmagoslavci so zgodbe ljudomrznika. Pet jih je v tej obširni zbirki in so posvečene sosedu na podeželju, bratu, svaku in prijatelju, zadnja pa pisateljevemu dvojniku, ki ga sam ustvari. Vse se ukvarjajo z možnostjo avtentičnega in polnega, tudi vitalističnega in erotično razgibanega življenja, in to dialoško, polemično. Prva, na primer, o ozkosrčnem sosedu, ki ga lomi in poskuša modernizirati podeželje, ki vabi prostovoljke in jih potem izkorišča, je takšna tipična o prišleku, ki mu zagamana vaška skupnost odreka sposobnost in zraven še poštenost. Na njegovo pisateljevanje gledajo zviška in z nezaupanjem kot  vsako samozadostno in vase zagledano zakotje; in ko samoiniciativno pred cerkev postavi klopco, ob vseh črnih gradnjah in posegih v naravo, ki so jo opustošili in oskrunili z ograjami in betonom, zahtevajo ravno odstranitev te klopce. Sosed se tako kaže kot izkoriščevalski in malovaški, torej niti trški ne, kralj na betajnovi, pisatelj je v vlogi Ščuke ali kakšnega drugega cankarjanskega pravičnika. Še bolj kot sosed jih dobijo najbližji. Z bratom se ob partiji šaha, potem ko je prevzel njegovo bivšo in je zdaj prišel po njene stvari, prepirata o bogu in veri in o tem, kako dopuščajoč in koliko represiven mora biti moški v zvezi. Še slabše jo odnese svak, smetiščar, kot mu pravi, ki mu je speljal sestro; speljal dobesedno, saj Cestnikov pisateljski opus vrvi in nabreka od opisov valjanja s sestro v otroštvu in je potem pretežni del popisa popivanja s svakom namenjen obujanju spominov in hrepenečemu premišljevanju, zakaj tako in ne drugače: namreč zakaj s sestro teleban in ne pisatelj sam. Potem sta dve noveli posvečeni pisateljevanju, ena o tem, kako mu poskuša prijatelj ukrasti avtorstvo, in ena, kako uspešen in že skoraj srečen je v dvoje, ko se laže, da je trafikant, ki je navdihnil pisatelja. Ko razkrije, da je pisatelj, gre ljubezenski odnos v franže. Cestnik obširno in pogosto v ekstenzivnih, pojasnjevalnih dialogih izrisuje ne le portrete tistih, ki zmagujejo v svetu sprevrženih vrednot. To so zgledni primeri, kako pevcu, če je pošten do lastnega ustvarjanja in nepopustljiv v družabnih zadevah, vedno sreča laže. Zmagoslavci slavijo in zmagujejo, napakam in povprečnosti navkljub. Ali pa ravno zato.

Mare Cestnik je samohodec, vendar ima predhodnike. V nepopustljivi drži, z enakim esejističnim pristopom, potopisnostjo je blizu Vitomilu Zupanu, samo da je bolj polemičen in moraličen. Po erotiki kot lepku sveta je blizu Vinku Möderndorferju in še komu, ki vztraja v literarnem in socialnem obstranstvu. Pogost je fonetičen zapisu narečij, njegovega domačega in tistega, v katerega se je preselil. To je gost in gostobeseden tok, najprej bralcu neprijazen in se rad pomudi tudi ob obnavljanju že zapisanih zgodb in epizod, tudi v poveličevanju lastnega dela in prispevka v literarno zakladnico. Žal so novele v nasprotju s prejšnjo prozo in potopisi, ki so bile bolj ekonomični, pogosto ohlapne in ekstenzivne, bolj tezna polemika s stebri družbe in stanjem stvari v kulturi in politiki, z nepravičnostmi in ponižanji, kot bi se pisatelj za svojo vsestransko izjemnost in njeno priznanje še vedno trmasto boril. Kot da ni prepričan – ali se trudi s pisanjem o vrednosti lastnega prepričati še ostale.


27.04.2018

Drama SNG Ljubljana - Matiček se ženi

Drama SNG Ljubljana Anton Tomaž Linhart Ta veseli dan ali Matiček se ženi Premiera 26.4.2018 Režiser Janusz Kica Dramaturginja Mojca Kranjc Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Skladatelj Kyrre Kvam Oblikovalec svetlobe Aleš Vrhovec Nastopajo Marko Mandić, Polona Juh, Gregor Baković, Nina Ivanišin, Nik Škrlec, Igor Samobor, Ivo Ban, Bojan Emeršič, Eva Jesenovec, Rok Vihar, Zvone Hribar, Sabina Kogovšek, Lucija Harum V ljubljanski Drami je bila sinoči premiera komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi v režiji Janusza Kice. Z delom Antona Tomaža Linharta so sklenili jubilejno sezono ob 150. obletnici Dramatičnega društva v Ljubljani. Nova uprizoritev Matička med drugim priča o kondiciji osrednjega slovenskega gledališča, namigne pa tudi o tem, kdo in kaj znamo biti Slovenci na »ta veseli dan«. Nekaj misli po premieri je strnil Dušan Rogelj. Foto Peter Uhan


14.05.2018

Vinko Möderndorfer: Druga preteklost

Obsežen, prek 800 strani obsegajoč roman Druga preteklost je Vinko Möderndorfer označil za fresko – in jo v besedilu opisal kot »kopico človeških figur, postavljenih v različne pokrajine«. Iz današnjega zornega kota opazuje predvsem življenje v desetletjih okoli druge svetovne vojne, množico posameznikov z različnimi videnji in doživljanji. Roman je izdala založba Goga, ocenjuje ga Matej Bogataj.


21.04.2018

P. Mlakar, D. Živadinov: Odilo. Zatemnitev. Oratorij.

Režija: Dragan Živadinov Slovensko mladinsko gledališče in CUK Kino Šiška Premiera: 20.4.2018, CUK Kino Šiška Predstava Odílo. Zatemnitev. Oratorij., ki jo je vsebinsko in oblikovno zaznamovalo življenje Odila Globočnika, je zaživela na odru Katedrale Kina Šiška. Oratorij, ki ga oblikuje veliko število nastopajočih: igralcev, pevcev in statistov, učinkuje s premišljeno umestitvijo zgodovinskih dejstev v etični okvir večnosti. foto: Nada Žgank


04.11.2017

Mohamed El Khatib: Naj bo konec lep

Mini teater, Mestno gledališče Ptuj, Novo kazalište Zagreb / Premiera 3.11.2017 Režiser, dramaturg in izbor glasbe: Ivica Buljan Prevajalka: Suzana Koncut Scenograf in video: Mark Požlep Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Špela Kopitar Fotograf: Mark Požlep Oblikovalec plakata in gledališkega lista: Zoran Pungerčar Igra: Robert Waltl Po premieri v Mestnem gledališču Ptuj so sinoči predstavo Naj bo konec lep uprizorili še pri drugem koprodukcijskem partnerju, v ljubljanskem Mini teatru. Avtor Mohamed El Khatib je za besedilo prejel francosko veliko nagrado za dramatiko, v njem pa avtobiografsko pripoved o izgubi matere sestavlja iz transkripcij pogovorov, videov, elektronskih in telefonskih sporočil – dokumentarni material prepleta s fikcijo. Prvo uprizoritev besedila izven Francije si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Mark Požlep


Stran 102 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov