Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Mare Cestnik: Zmagoslavci

21.09.2020

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020

Zmagoslavci so zbirka petih daljših novel, po več kot sto strani vsaka, ki jih od zasnutkov romanov loči predvsem pripovedna tehnika. Že v prejšnjem romanu, Matura, je Mare Cestnik pokazal svoj smisel za nabrekanje pisave, saj je obširno popisal pripravljalno obdobje na zrelostni izpit, z vsemi podrobnostmi in lucidnimi analizami družbenega stanja, ki jim je dajala prav celo sedanjost. Seveda je postopek, ko smo pametni za nazaj in iz časovne distance, literarno manj učinkovit, a pri Cestnikovem pisanju so izstopali nekomformistična in avanturistična nota, ki ga je gnala po svetu in med pomorce, žmohtno opisovanje erotičnih prigod s poudarkom na izgubi nedolžnosti in popisi dijaškega popivanja.

Zdi se, da so Zmagoslavci popisi prigod istega junaka, ki se preseli na hribovito podeželje, nekam blizu dišečih travnikov in stran od pokvarjenega sveta, ki ga predstavljajo kritiki, seveda sterilni, in kulturni delavci in birokrati, seveda netalentirani. Zraven še vsi, ki mečejo pod noge polenovke pravemu kreativcu. Prigode in razlage spremljamo skozi njegove oči, gre za lik trdnega, neizprosnega in do konca in čez poštenega, garaškega, vestnega in ročno spretnega, z zelišči seznanjenega in včasih z njimi tudi prekajenega junaka našega časa, ki se mu ne zdi zamalo in odveč, da se sam hvali: kako je v rojstnem mestu s kolumnami prevetril zatohlo ozračje in ga oplemenitil s svetovljanstvom, kar mu sogovornice po telefonu in sploh vsi, ki so na njegovi strani, tudi ves čas ponavljajo, če se že sam mestoma dela skromnega, in mu laskajo, kako dobro so zasukane njegove zgodbe. Velja za nadarjenega in nepredvidljivega pisatelja, pravzaprav karizmatičnega in tudi odljudnega, ki pa dobi zadoščenje pri tistih redkih, ki se niso izgubili v potrošništvu, plitvosti in splošni zmehčanosti sedanjosti. Kdor pozna precej obsežen Cestnikov opus, bi lahko potegnil enačaj med pripovedovalcem in avtorjem, če bi pri tem pozabil, da ju naratologija dosledno ločuje.

Zmagoslavci so zgodbe ljudomrznika. Pet jih je v tej obširni zbirki in so posvečene sosedu na podeželju, bratu, svaku in prijatelju, zadnja pa pisateljevemu dvojniku, ki ga sam ustvari. Vse se ukvarjajo z možnostjo avtentičnega in polnega, tudi vitalističnega in erotično razgibanega življenja, in to dialoško, polemično. Prva, na primer, o ozkosrčnem sosedu, ki ga lomi in poskuša modernizirati podeželje, ki vabi prostovoljke in jih potem izkorišča, je takšna tipična o prišleku, ki mu zagamana vaška skupnost odreka sposobnost in zraven še poštenost. Na njegovo pisateljevanje gledajo zviška in z nezaupanjem kot  vsako samozadostno in vase zagledano zakotje; in ko samoiniciativno pred cerkev postavi klopco, ob vseh črnih gradnjah in posegih v naravo, ki so jo opustošili in oskrunili z ograjami in betonom, zahtevajo ravno odstranitev te klopce. Sosed se tako kaže kot izkoriščevalski in malovaški, torej niti trški ne, kralj na betajnovi, pisatelj je v vlogi Ščuke ali kakšnega drugega cankarjanskega pravičnika. Še bolj kot sosed jih dobijo najbližji. Z bratom se ob partiji šaha, potem ko je prevzel njegovo bivšo in je zdaj prišel po njene stvari, prepirata o bogu in veri in o tem, kako dopuščajoč in koliko represiven mora biti moški v zvezi. Še slabše jo odnese svak, smetiščar, kot mu pravi, ki mu je speljal sestro; speljal dobesedno, saj Cestnikov pisateljski opus vrvi in nabreka od opisov valjanja s sestro v otroštvu in je potem pretežni del popisa popivanja s svakom namenjen obujanju spominov in hrepenečemu premišljevanju, zakaj tako in ne drugače: namreč zakaj s sestro teleban in ne pisatelj sam. Potem sta dve noveli posvečeni pisateljevanju, ena o tem, kako mu poskuša prijatelj ukrasti avtorstvo, in ena, kako uspešen in že skoraj srečen je v dvoje, ko se laže, da je trafikant, ki je navdihnil pisatelja. Ko razkrije, da je pisatelj, gre ljubezenski odnos v franže. Cestnik obširno in pogosto v ekstenzivnih, pojasnjevalnih dialogih izrisuje ne le portrete tistih, ki zmagujejo v svetu sprevrženih vrednot. To so zgledni primeri, kako pevcu, če je pošten do lastnega ustvarjanja in nepopustljiv v družabnih zadevah, vedno sreča laže. Zmagoslavci slavijo in zmagujejo, napakam in povprečnosti navkljub. Ali pa ravno zato.

Mare Cestnik je samohodec, vendar ima predhodnike. V nepopustljivi drži, z enakim esejističnim pristopom, potopisnostjo je blizu Vitomilu Zupanu, samo da je bolj polemičen in moraličen. Po erotiki kot lepku sveta je blizu Vinku Möderndorferju in še komu, ki vztraja v literarnem in socialnem obstranstvu. Pogost je fonetičen zapisu narečij, njegovega domačega in tistega, v katerega se je preselil. To je gost in gostobeseden tok, najprej bralcu neprijazen in se rad pomudi tudi ob obnavljanju že zapisanih zgodb in epizod, tudi v poveličevanju lastnega dela in prispevka v literarno zakladnico. Žal so novele v nasprotju s prejšnjo prozo in potopisi, ki so bile bolj ekonomični, pogosto ohlapne in ekstenzivne, bolj tezna polemika s stebri družbe in stanjem stvari v kulturi in politiki, z nepravičnostmi in ponižanji, kot bi se pisatelj za svojo vsestransko izjemnost in njeno priznanje še vedno trmasto boril. Kot da ni prepričan – ali se trudi s pisanjem o vrednosti lastnega prepričati še ostale.


Ocene

1978 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Mare Cestnik: Zmagoslavci

21.09.2020

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020

Zmagoslavci so zbirka petih daljših novel, po več kot sto strani vsaka, ki jih od zasnutkov romanov loči predvsem pripovedna tehnika. Že v prejšnjem romanu, Matura, je Mare Cestnik pokazal svoj smisel za nabrekanje pisave, saj je obširno popisal pripravljalno obdobje na zrelostni izpit, z vsemi podrobnostmi in lucidnimi analizami družbenega stanja, ki jim je dajala prav celo sedanjost. Seveda je postopek, ko smo pametni za nazaj in iz časovne distance, literarno manj učinkovit, a pri Cestnikovem pisanju so izstopali nekomformistična in avanturistična nota, ki ga je gnala po svetu in med pomorce, žmohtno opisovanje erotičnih prigod s poudarkom na izgubi nedolžnosti in popisi dijaškega popivanja.

Zdi se, da so Zmagoslavci popisi prigod istega junaka, ki se preseli na hribovito podeželje, nekam blizu dišečih travnikov in stran od pokvarjenega sveta, ki ga predstavljajo kritiki, seveda sterilni, in kulturni delavci in birokrati, seveda netalentirani. Zraven še vsi, ki mečejo pod noge polenovke pravemu kreativcu. Prigode in razlage spremljamo skozi njegove oči, gre za lik trdnega, neizprosnega in do konca in čez poštenega, garaškega, vestnega in ročno spretnega, z zelišči seznanjenega in včasih z njimi tudi prekajenega junaka našega časa, ki se mu ne zdi zamalo in odveč, da se sam hvali: kako je v rojstnem mestu s kolumnami prevetril zatohlo ozračje in ga oplemenitil s svetovljanstvom, kar mu sogovornice po telefonu in sploh vsi, ki so na njegovi strani, tudi ves čas ponavljajo, če se že sam mestoma dela skromnega, in mu laskajo, kako dobro so zasukane njegove zgodbe. Velja za nadarjenega in nepredvidljivega pisatelja, pravzaprav karizmatičnega in tudi odljudnega, ki pa dobi zadoščenje pri tistih redkih, ki se niso izgubili v potrošništvu, plitvosti in splošni zmehčanosti sedanjosti. Kdor pozna precej obsežen Cestnikov opus, bi lahko potegnil enačaj med pripovedovalcem in avtorjem, če bi pri tem pozabil, da ju naratologija dosledno ločuje.

Zmagoslavci so zgodbe ljudomrznika. Pet jih je v tej obširni zbirki in so posvečene sosedu na podeželju, bratu, svaku in prijatelju, zadnja pa pisateljevemu dvojniku, ki ga sam ustvari. Vse se ukvarjajo z možnostjo avtentičnega in polnega, tudi vitalističnega in erotično razgibanega življenja, in to dialoško, polemično. Prva, na primer, o ozkosrčnem sosedu, ki ga lomi in poskuša modernizirati podeželje, ki vabi prostovoljke in jih potem izkorišča, je takšna tipična o prišleku, ki mu zagamana vaška skupnost odreka sposobnost in zraven še poštenost. Na njegovo pisateljevanje gledajo zviška in z nezaupanjem kot  vsako samozadostno in vase zagledano zakotje; in ko samoiniciativno pred cerkev postavi klopco, ob vseh črnih gradnjah in posegih v naravo, ki so jo opustošili in oskrunili z ograjami in betonom, zahtevajo ravno odstranitev te klopce. Sosed se tako kaže kot izkoriščevalski in malovaški, torej niti trški ne, kralj na betajnovi, pisatelj je v vlogi Ščuke ali kakšnega drugega cankarjanskega pravičnika. Še bolj kot sosed jih dobijo najbližji. Z bratom se ob partiji šaha, potem ko je prevzel njegovo bivšo in je zdaj prišel po njene stvari, prepirata o bogu in veri in o tem, kako dopuščajoč in koliko represiven mora biti moški v zvezi. Še slabše jo odnese svak, smetiščar, kot mu pravi, ki mu je speljal sestro; speljal dobesedno, saj Cestnikov pisateljski opus vrvi in nabreka od opisov valjanja s sestro v otroštvu in je potem pretežni del popisa popivanja s svakom namenjen obujanju spominov in hrepenečemu premišljevanju, zakaj tako in ne drugače: namreč zakaj s sestro teleban in ne pisatelj sam. Potem sta dve noveli posvečeni pisateljevanju, ena o tem, kako mu poskuša prijatelj ukrasti avtorstvo, in ena, kako uspešen in že skoraj srečen je v dvoje, ko se laže, da je trafikant, ki je navdihnil pisatelja. Ko razkrije, da je pisatelj, gre ljubezenski odnos v franže. Cestnik obširno in pogosto v ekstenzivnih, pojasnjevalnih dialogih izrisuje ne le portrete tistih, ki zmagujejo v svetu sprevrženih vrednot. To so zgledni primeri, kako pevcu, če je pošten do lastnega ustvarjanja in nepopustljiv v družabnih zadevah, vedno sreča laže. Zmagoslavci slavijo in zmagujejo, napakam in povprečnosti navkljub. Ali pa ravno zato.

Mare Cestnik je samohodec, vendar ima predhodnike. V nepopustljivi drži, z enakim esejističnim pristopom, potopisnostjo je blizu Vitomilu Zupanu, samo da je bolj polemičen in moraličen. Po erotiki kot lepku sveta je blizu Vinku Möderndorferju in še komu, ki vztraja v literarnem in socialnem obstranstvu. Pogost je fonetičen zapisu narečij, njegovega domačega in tistega, v katerega se je preselil. To je gost in gostobeseden tok, najprej bralcu neprijazen in se rad pomudi tudi ob obnavljanju že zapisanih zgodb in epizod, tudi v poveličevanju lastnega dela in prispevka v literarno zakladnico. Žal so novele v nasprotju s prejšnjo prozo in potopisi, ki so bile bolj ekonomični, pogosto ohlapne in ekstenzivne, bolj tezna polemika s stebri družbe in stanjem stvari v kulturi in politiki, z nepravičnostmi in ponižanji, kot bi se pisatelj za svojo vsestransko izjemnost in njeno priznanje še vedno trmasto boril. Kot da ni prepričan – ali se trudi s pisanjem o vrednosti lastnega prepričati še ostale.


10.01.2022

Tone Peršak: Avtoštop

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Matjaž Romih


10.01.2022

Breda Jelen Sobočan: Skicirka

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.


10.01.2022

Giorgio Agamben: Moč misli

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Maja Moll


10.01.2022

Miklavž Komelj: Goreča knjiga

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja


07.01.2022

Francoska depeša

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Sladičeva pica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Ne glejte gor

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.01.2022

Primož Premzl: Zbirka Primoža Premzla

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


03.01.2022

Klemen Pisk: Mamutova oporoka

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.


03.01.2022

Barbara Korun: Idioritmija

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Maja Moll in Jure Franko.


03.01.2022

Muanis Sinanović: Najbolj grozen človek na svetu

»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović


03.01.2022

Nebesa

»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl


02.01.2022

Gremo v kino: Erotikon

»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin


28.12.2021

Pojedina pri Trimalhionu - Slovensko mladinsko gledališče

Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.


27.12.2021

Milan Kundera: Jacques in njegov gospodar

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.12.2021

Mathias Göritz: V nebesih dežuje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Maja Moll


20.12.2021

Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.


20.12.2021

Jure Godler: Vohun, ki me je okužil

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Maja Moll


20.12.2021

Zagrebško gledališče mladih (ZKM): Eichmann v Jeruzalemu

Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM


17.12.2021

Mala scena MGL - Barbara Zemljič: Olje črne kumine

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani


Stran 45 od 99
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov