Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020
Zmagoslavci so zbirka petih daljših novel, po več kot sto strani vsaka, ki jih od zasnutkov romanov loči predvsem pripovedna tehnika. Že v prejšnjem romanu, Matura, je Mare Cestnik pokazal svoj smisel za nabrekanje pisave, saj je obširno popisal pripravljalno obdobje na zrelostni izpit, z vsemi podrobnostmi in lucidnimi analizami družbenega stanja, ki jim je dajala prav celo sedanjost. Seveda je postopek, ko smo pametni za nazaj in iz časovne distance, literarno manj učinkovit, a pri Cestnikovem pisanju so izstopali nekomformistična in avanturistična nota, ki ga je gnala po svetu in med pomorce, žmohtno opisovanje erotičnih prigod s poudarkom na izgubi nedolžnosti in popisi dijaškega popivanja.
Zdi se, da so Zmagoslavci popisi prigod istega junaka, ki se preseli na hribovito podeželje, nekam blizu dišečih travnikov in stran od pokvarjenega sveta, ki ga predstavljajo kritiki, seveda sterilni, in kulturni delavci in birokrati, seveda netalentirani. Zraven še vsi, ki mečejo pod noge polenovke pravemu kreativcu. Prigode in razlage spremljamo skozi njegove oči, gre za lik trdnega, neizprosnega in do konca in čez poštenega, garaškega, vestnega in ročno spretnega, z zelišči seznanjenega in včasih z njimi tudi prekajenega junaka našega časa, ki se mu ne zdi zamalo in odveč, da se sam hvali: kako je v rojstnem mestu s kolumnami prevetril zatohlo ozračje in ga oplemenitil s svetovljanstvom, kar mu sogovornice po telefonu in sploh vsi, ki so na njegovi strani, tudi ves čas ponavljajo, če se že sam mestoma dela skromnega, in mu laskajo, kako dobro so zasukane njegove zgodbe. Velja za nadarjenega in nepredvidljivega pisatelja, pravzaprav karizmatičnega in tudi odljudnega, ki pa dobi zadoščenje pri tistih redkih, ki se niso izgubili v potrošništvu, plitvosti in splošni zmehčanosti sedanjosti. Kdor pozna precej obsežen Cestnikov opus, bi lahko potegnil enačaj med pripovedovalcem in avtorjem, če bi pri tem pozabil, da ju naratologija dosledno ločuje.
Zmagoslavci so zgodbe ljudomrznika. Pet jih je v tej obširni zbirki in so posvečene sosedu na podeželju, bratu, svaku in prijatelju, zadnja pa pisateljevemu dvojniku, ki ga sam ustvari. Vse se ukvarjajo z možnostjo avtentičnega in polnega, tudi vitalističnega in erotično razgibanega življenja, in to dialoško, polemično. Prva, na primer, o ozkosrčnem sosedu, ki ga lomi in poskuša modernizirati podeželje, ki vabi prostovoljke in jih potem izkorišča, je takšna tipična o prišleku, ki mu zagamana vaška skupnost odreka sposobnost in zraven še poštenost. Na njegovo pisateljevanje gledajo zviška in z nezaupanjem kot vsako samozadostno in vase zagledano zakotje; in ko samoiniciativno pred cerkev postavi klopco, ob vseh črnih gradnjah in posegih v naravo, ki so jo opustošili in oskrunili z ograjami in betonom, zahtevajo ravno odstranitev te klopce. Sosed se tako kaže kot izkoriščevalski in malovaški, torej niti trški ne, kralj na betajnovi, pisatelj je v vlogi Ščuke ali kakšnega drugega cankarjanskega pravičnika. Še bolj kot sosed jih dobijo najbližji. Z bratom se ob partiji šaha, potem ko je prevzel njegovo bivšo in je zdaj prišel po njene stvari, prepirata o bogu in veri in o tem, kako dopuščajoč in koliko represiven mora biti moški v zvezi. Še slabše jo odnese svak, smetiščar, kot mu pravi, ki mu je speljal sestro; speljal dobesedno, saj Cestnikov pisateljski opus vrvi in nabreka od opisov valjanja s sestro v otroštvu in je potem pretežni del popisa popivanja s svakom namenjen obujanju spominov in hrepenečemu premišljevanju, zakaj tako in ne drugače: namreč zakaj s sestro teleban in ne pisatelj sam. Potem sta dve noveli posvečeni pisateljevanju, ena o tem, kako mu poskuša prijatelj ukrasti avtorstvo, in ena, kako uspešen in že skoraj srečen je v dvoje, ko se laže, da je trafikant, ki je navdihnil pisatelja. Ko razkrije, da je pisatelj, gre ljubezenski odnos v franže. Cestnik obširno in pogosto v ekstenzivnih, pojasnjevalnih dialogih izrisuje ne le portrete tistih, ki zmagujejo v svetu sprevrženih vrednot. To so zgledni primeri, kako pevcu, če je pošten do lastnega ustvarjanja in nepopustljiv v družabnih zadevah, vedno sreča laže. Zmagoslavci slavijo in zmagujejo, napakam in povprečnosti navkljub. Ali pa ravno zato.
Mare Cestnik je samohodec, vendar ima predhodnike. V nepopustljivi drži, z enakim esejističnim pristopom, potopisnostjo je blizu Vitomilu Zupanu, samo da je bolj polemičen in moraličen. Po erotiki kot lepku sveta je blizu Vinku Möderndorferju in še komu, ki vztraja v literarnem in socialnem obstranstvu. Pogost je fonetičen zapisu narečij, njegovega domačega in tistega, v katerega se je preselil. To je gost in gostobeseden tok, najprej bralcu neprijazen in se rad pomudi tudi ob obnavljanju že zapisanih zgodb in epizod, tudi v poveličevanju lastnega dela in prispevka v literarno zakladnico. Žal so novele v nasprotju s prejšnjo prozo in potopisi, ki so bile bolj ekonomični, pogosto ohlapne in ekstenzivne, bolj tezna polemika s stebri družbe in stanjem stvari v kulturi in politiki, z nepravičnostmi in ponižanji, kot bi se pisatelj za svojo vsestransko izjemnost in njeno priznanje še vedno trmasto boril. Kot da ni prepričan – ali se trudi s pisanjem o vrednosti lastnega prepričati še ostale.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020
Zmagoslavci so zbirka petih daljših novel, po več kot sto strani vsaka, ki jih od zasnutkov romanov loči predvsem pripovedna tehnika. Že v prejšnjem romanu, Matura, je Mare Cestnik pokazal svoj smisel za nabrekanje pisave, saj je obširno popisal pripravljalno obdobje na zrelostni izpit, z vsemi podrobnostmi in lucidnimi analizami družbenega stanja, ki jim je dajala prav celo sedanjost. Seveda je postopek, ko smo pametni za nazaj in iz časovne distance, literarno manj učinkovit, a pri Cestnikovem pisanju so izstopali nekomformistična in avanturistična nota, ki ga je gnala po svetu in med pomorce, žmohtno opisovanje erotičnih prigod s poudarkom na izgubi nedolžnosti in popisi dijaškega popivanja.
Zdi se, da so Zmagoslavci popisi prigod istega junaka, ki se preseli na hribovito podeželje, nekam blizu dišečih travnikov in stran od pokvarjenega sveta, ki ga predstavljajo kritiki, seveda sterilni, in kulturni delavci in birokrati, seveda netalentirani. Zraven še vsi, ki mečejo pod noge polenovke pravemu kreativcu. Prigode in razlage spremljamo skozi njegove oči, gre za lik trdnega, neizprosnega in do konca in čez poštenega, garaškega, vestnega in ročno spretnega, z zelišči seznanjenega in včasih z njimi tudi prekajenega junaka našega časa, ki se mu ne zdi zamalo in odveč, da se sam hvali: kako je v rojstnem mestu s kolumnami prevetril zatohlo ozračje in ga oplemenitil s svetovljanstvom, kar mu sogovornice po telefonu in sploh vsi, ki so na njegovi strani, tudi ves čas ponavljajo, če se že sam mestoma dela skromnega, in mu laskajo, kako dobro so zasukane njegove zgodbe. Velja za nadarjenega in nepredvidljivega pisatelja, pravzaprav karizmatičnega in tudi odljudnega, ki pa dobi zadoščenje pri tistih redkih, ki se niso izgubili v potrošništvu, plitvosti in splošni zmehčanosti sedanjosti. Kdor pozna precej obsežen Cestnikov opus, bi lahko potegnil enačaj med pripovedovalcem in avtorjem, če bi pri tem pozabil, da ju naratologija dosledno ločuje.
Zmagoslavci so zgodbe ljudomrznika. Pet jih je v tej obširni zbirki in so posvečene sosedu na podeželju, bratu, svaku in prijatelju, zadnja pa pisateljevemu dvojniku, ki ga sam ustvari. Vse se ukvarjajo z možnostjo avtentičnega in polnega, tudi vitalističnega in erotično razgibanega življenja, in to dialoško, polemično. Prva, na primer, o ozkosrčnem sosedu, ki ga lomi in poskuša modernizirati podeželje, ki vabi prostovoljke in jih potem izkorišča, je takšna tipična o prišleku, ki mu zagamana vaška skupnost odreka sposobnost in zraven še poštenost. Na njegovo pisateljevanje gledajo zviška in z nezaupanjem kot vsako samozadostno in vase zagledano zakotje; in ko samoiniciativno pred cerkev postavi klopco, ob vseh črnih gradnjah in posegih v naravo, ki so jo opustošili in oskrunili z ograjami in betonom, zahtevajo ravno odstranitev te klopce. Sosed se tako kaže kot izkoriščevalski in malovaški, torej niti trški ne, kralj na betajnovi, pisatelj je v vlogi Ščuke ali kakšnega drugega cankarjanskega pravičnika. Še bolj kot sosed jih dobijo najbližji. Z bratom se ob partiji šaha, potem ko je prevzel njegovo bivšo in je zdaj prišel po njene stvari, prepirata o bogu in veri in o tem, kako dopuščajoč in koliko represiven mora biti moški v zvezi. Še slabše jo odnese svak, smetiščar, kot mu pravi, ki mu je speljal sestro; speljal dobesedno, saj Cestnikov pisateljski opus vrvi in nabreka od opisov valjanja s sestro v otroštvu in je potem pretežni del popisa popivanja s svakom namenjen obujanju spominov in hrepenečemu premišljevanju, zakaj tako in ne drugače: namreč zakaj s sestro teleban in ne pisatelj sam. Potem sta dve noveli posvečeni pisateljevanju, ena o tem, kako mu poskuša prijatelj ukrasti avtorstvo, in ena, kako uspešen in že skoraj srečen je v dvoje, ko se laže, da je trafikant, ki je navdihnil pisatelja. Ko razkrije, da je pisatelj, gre ljubezenski odnos v franže. Cestnik obširno in pogosto v ekstenzivnih, pojasnjevalnih dialogih izrisuje ne le portrete tistih, ki zmagujejo v svetu sprevrženih vrednot. To so zgledni primeri, kako pevcu, če je pošten do lastnega ustvarjanja in nepopustljiv v družabnih zadevah, vedno sreča laže. Zmagoslavci slavijo in zmagujejo, napakam in povprečnosti navkljub. Ali pa ravno zato.
Mare Cestnik je samohodec, vendar ima predhodnike. V nepopustljivi drži, z enakim esejističnim pristopom, potopisnostjo je blizu Vitomilu Zupanu, samo da je bolj polemičen in moraličen. Po erotiki kot lepku sveta je blizu Vinku Möderndorferju in še komu, ki vztraja v literarnem in socialnem obstranstvu. Pogost je fonetičen zapisu narečij, njegovega domačega in tistega, v katerega se je preselil. To je gost in gostobeseden tok, najprej bralcu neprijazen in se rad pomudi tudi ob obnavljanju že zapisanih zgodb in epizod, tudi v poveličevanju lastnega dela in prispevka v literarno zakladnico. Žal so novele v nasprotju s prejšnjo prozo in potopisi, ki so bile bolj ekonomični, pogosto ohlapne in ekstenzivne, bolj tezna polemika s stebri družbe in stanjem stvari v kulturi in politiki, z nepravičnostmi in ponižanji, kot bi se pisatelj za svojo vsestransko izjemnost in njeno priznanje še vedno trmasto boril. Kot da ni prepričan – ali se trudi s pisanjem o vrednosti lastnega prepričati še ostale.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020
Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Neveljaven email naslov