Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Mare Cestnik: Zmagoslavci

21.09.2020

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020

Zmagoslavci so zbirka petih daljših novel, po več kot sto strani vsaka, ki jih od zasnutkov romanov loči predvsem pripovedna tehnika. Že v prejšnjem romanu, Matura, je Mare Cestnik pokazal svoj smisel za nabrekanje pisave, saj je obširno popisal pripravljalno obdobje na zrelostni izpit, z vsemi podrobnostmi in lucidnimi analizami družbenega stanja, ki jim je dajala prav celo sedanjost. Seveda je postopek, ko smo pametni za nazaj in iz časovne distance, literarno manj učinkovit, a pri Cestnikovem pisanju so izstopali nekomformistična in avanturistična nota, ki ga je gnala po svetu in med pomorce, žmohtno opisovanje erotičnih prigod s poudarkom na izgubi nedolžnosti in popisi dijaškega popivanja.

Zdi se, da so Zmagoslavci popisi prigod istega junaka, ki se preseli na hribovito podeželje, nekam blizu dišečih travnikov in stran od pokvarjenega sveta, ki ga predstavljajo kritiki, seveda sterilni, in kulturni delavci in birokrati, seveda netalentirani. Zraven še vsi, ki mečejo pod noge polenovke pravemu kreativcu. Prigode in razlage spremljamo skozi njegove oči, gre za lik trdnega, neizprosnega in do konca in čez poštenega, garaškega, vestnega in ročno spretnega, z zelišči seznanjenega in včasih z njimi tudi prekajenega junaka našega časa, ki se mu ne zdi zamalo in odveč, da se sam hvali: kako je v rojstnem mestu s kolumnami prevetril zatohlo ozračje in ga oplemenitil s svetovljanstvom, kar mu sogovornice po telefonu in sploh vsi, ki so na njegovi strani, tudi ves čas ponavljajo, če se že sam mestoma dela skromnega, in mu laskajo, kako dobro so zasukane njegove zgodbe. Velja za nadarjenega in nepredvidljivega pisatelja, pravzaprav karizmatičnega in tudi odljudnega, ki pa dobi zadoščenje pri tistih redkih, ki se niso izgubili v potrošništvu, plitvosti in splošni zmehčanosti sedanjosti. Kdor pozna precej obsežen Cestnikov opus, bi lahko potegnil enačaj med pripovedovalcem in avtorjem, če bi pri tem pozabil, da ju naratologija dosledno ločuje.

Zmagoslavci so zgodbe ljudomrznika. Pet jih je v tej obširni zbirki in so posvečene sosedu na podeželju, bratu, svaku in prijatelju, zadnja pa pisateljevemu dvojniku, ki ga sam ustvari. Vse se ukvarjajo z možnostjo avtentičnega in polnega, tudi vitalističnega in erotično razgibanega življenja, in to dialoško, polemično. Prva, na primer, o ozkosrčnem sosedu, ki ga lomi in poskuša modernizirati podeželje, ki vabi prostovoljke in jih potem izkorišča, je takšna tipična o prišleku, ki mu zagamana vaška skupnost odreka sposobnost in zraven še poštenost. Na njegovo pisateljevanje gledajo zviška in z nezaupanjem kot  vsako samozadostno in vase zagledano zakotje; in ko samoiniciativno pred cerkev postavi klopco, ob vseh črnih gradnjah in posegih v naravo, ki so jo opustošili in oskrunili z ograjami in betonom, zahtevajo ravno odstranitev te klopce. Sosed se tako kaže kot izkoriščevalski in malovaški, torej niti trški ne, kralj na betajnovi, pisatelj je v vlogi Ščuke ali kakšnega drugega cankarjanskega pravičnika. Še bolj kot sosed jih dobijo najbližji. Z bratom se ob partiji šaha, potem ko je prevzel njegovo bivšo in je zdaj prišel po njene stvari, prepirata o bogu in veri in o tem, kako dopuščajoč in koliko represiven mora biti moški v zvezi. Še slabše jo odnese svak, smetiščar, kot mu pravi, ki mu je speljal sestro; speljal dobesedno, saj Cestnikov pisateljski opus vrvi in nabreka od opisov valjanja s sestro v otroštvu in je potem pretežni del popisa popivanja s svakom namenjen obujanju spominov in hrepenečemu premišljevanju, zakaj tako in ne drugače: namreč zakaj s sestro teleban in ne pisatelj sam. Potem sta dve noveli posvečeni pisateljevanju, ena o tem, kako mu poskuša prijatelj ukrasti avtorstvo, in ena, kako uspešen in že skoraj srečen je v dvoje, ko se laže, da je trafikant, ki je navdihnil pisatelja. Ko razkrije, da je pisatelj, gre ljubezenski odnos v franže. Cestnik obširno in pogosto v ekstenzivnih, pojasnjevalnih dialogih izrisuje ne le portrete tistih, ki zmagujejo v svetu sprevrženih vrednot. To so zgledni primeri, kako pevcu, če je pošten do lastnega ustvarjanja in nepopustljiv v družabnih zadevah, vedno sreča laže. Zmagoslavci slavijo in zmagujejo, napakam in povprečnosti navkljub. Ali pa ravno zato.

Mare Cestnik je samohodec, vendar ima predhodnike. V nepopustljivi drži, z enakim esejističnim pristopom, potopisnostjo je blizu Vitomilu Zupanu, samo da je bolj polemičen in moraličen. Po erotiki kot lepku sveta je blizu Vinku Möderndorferju in še komu, ki vztraja v literarnem in socialnem obstranstvu. Pogost je fonetičen zapisu narečij, njegovega domačega in tistega, v katerega se je preselil. To je gost in gostobeseden tok, najprej bralcu neprijazen in se rad pomudi tudi ob obnavljanju že zapisanih zgodb in epizod, tudi v poveličevanju lastnega dela in prispevka v literarno zakladnico. Žal so novele v nasprotju s prejšnjo prozo in potopisi, ki so bile bolj ekonomični, pogosto ohlapne in ekstenzivne, bolj tezna polemika s stebri družbe in stanjem stvari v kulturi in politiki, z nepravičnostmi in ponižanji, kot bi se pisatelj za svojo vsestransko izjemnost in njeno priznanje še vedno trmasto boril. Kot da ni prepričan – ali se trudi s pisanjem o vrednosti lastnega prepričati še ostale.


Ocene

1981 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Mare Cestnik: Zmagoslavci

21.09.2020

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020

Zmagoslavci so zbirka petih daljših novel, po več kot sto strani vsaka, ki jih od zasnutkov romanov loči predvsem pripovedna tehnika. Že v prejšnjem romanu, Matura, je Mare Cestnik pokazal svoj smisel za nabrekanje pisave, saj je obširno popisal pripravljalno obdobje na zrelostni izpit, z vsemi podrobnostmi in lucidnimi analizami družbenega stanja, ki jim je dajala prav celo sedanjost. Seveda je postopek, ko smo pametni za nazaj in iz časovne distance, literarno manj učinkovit, a pri Cestnikovem pisanju so izstopali nekomformistična in avanturistična nota, ki ga je gnala po svetu in med pomorce, žmohtno opisovanje erotičnih prigod s poudarkom na izgubi nedolžnosti in popisi dijaškega popivanja.

Zdi se, da so Zmagoslavci popisi prigod istega junaka, ki se preseli na hribovito podeželje, nekam blizu dišečih travnikov in stran od pokvarjenega sveta, ki ga predstavljajo kritiki, seveda sterilni, in kulturni delavci in birokrati, seveda netalentirani. Zraven še vsi, ki mečejo pod noge polenovke pravemu kreativcu. Prigode in razlage spremljamo skozi njegove oči, gre za lik trdnega, neizprosnega in do konca in čez poštenega, garaškega, vestnega in ročno spretnega, z zelišči seznanjenega in včasih z njimi tudi prekajenega junaka našega časa, ki se mu ne zdi zamalo in odveč, da se sam hvali: kako je v rojstnem mestu s kolumnami prevetril zatohlo ozračje in ga oplemenitil s svetovljanstvom, kar mu sogovornice po telefonu in sploh vsi, ki so na njegovi strani, tudi ves čas ponavljajo, če se že sam mestoma dela skromnega, in mu laskajo, kako dobro so zasukane njegove zgodbe. Velja za nadarjenega in nepredvidljivega pisatelja, pravzaprav karizmatičnega in tudi odljudnega, ki pa dobi zadoščenje pri tistih redkih, ki se niso izgubili v potrošništvu, plitvosti in splošni zmehčanosti sedanjosti. Kdor pozna precej obsežen Cestnikov opus, bi lahko potegnil enačaj med pripovedovalcem in avtorjem, če bi pri tem pozabil, da ju naratologija dosledno ločuje.

Zmagoslavci so zgodbe ljudomrznika. Pet jih je v tej obširni zbirki in so posvečene sosedu na podeželju, bratu, svaku in prijatelju, zadnja pa pisateljevemu dvojniku, ki ga sam ustvari. Vse se ukvarjajo z možnostjo avtentičnega in polnega, tudi vitalističnega in erotično razgibanega življenja, in to dialoško, polemično. Prva, na primer, o ozkosrčnem sosedu, ki ga lomi in poskuša modernizirati podeželje, ki vabi prostovoljke in jih potem izkorišča, je takšna tipična o prišleku, ki mu zagamana vaška skupnost odreka sposobnost in zraven še poštenost. Na njegovo pisateljevanje gledajo zviška in z nezaupanjem kot  vsako samozadostno in vase zagledano zakotje; in ko samoiniciativno pred cerkev postavi klopco, ob vseh črnih gradnjah in posegih v naravo, ki so jo opustošili in oskrunili z ograjami in betonom, zahtevajo ravno odstranitev te klopce. Sosed se tako kaže kot izkoriščevalski in malovaški, torej niti trški ne, kralj na betajnovi, pisatelj je v vlogi Ščuke ali kakšnega drugega cankarjanskega pravičnika. Še bolj kot sosed jih dobijo najbližji. Z bratom se ob partiji šaha, potem ko je prevzel njegovo bivšo in je zdaj prišel po njene stvari, prepirata o bogu in veri in o tem, kako dopuščajoč in koliko represiven mora biti moški v zvezi. Še slabše jo odnese svak, smetiščar, kot mu pravi, ki mu je speljal sestro; speljal dobesedno, saj Cestnikov pisateljski opus vrvi in nabreka od opisov valjanja s sestro v otroštvu in je potem pretežni del popisa popivanja s svakom namenjen obujanju spominov in hrepenečemu premišljevanju, zakaj tako in ne drugače: namreč zakaj s sestro teleban in ne pisatelj sam. Potem sta dve noveli posvečeni pisateljevanju, ena o tem, kako mu poskuša prijatelj ukrasti avtorstvo, in ena, kako uspešen in že skoraj srečen je v dvoje, ko se laže, da je trafikant, ki je navdihnil pisatelja. Ko razkrije, da je pisatelj, gre ljubezenski odnos v franže. Cestnik obširno in pogosto v ekstenzivnih, pojasnjevalnih dialogih izrisuje ne le portrete tistih, ki zmagujejo v svetu sprevrženih vrednot. To so zgledni primeri, kako pevcu, če je pošten do lastnega ustvarjanja in nepopustljiv v družabnih zadevah, vedno sreča laže. Zmagoslavci slavijo in zmagujejo, napakam in povprečnosti navkljub. Ali pa ravno zato.

Mare Cestnik je samohodec, vendar ima predhodnike. V nepopustljivi drži, z enakim esejističnim pristopom, potopisnostjo je blizu Vitomilu Zupanu, samo da je bolj polemičen in moraličen. Po erotiki kot lepku sveta je blizu Vinku Möderndorferju in še komu, ki vztraja v literarnem in socialnem obstranstvu. Pogost je fonetičen zapisu narečij, njegovega domačega in tistega, v katerega se je preselil. To je gost in gostobeseden tok, najprej bralcu neprijazen in se rad pomudi tudi ob obnavljanju že zapisanih zgodb in epizod, tudi v poveličevanju lastnega dela in prispevka v literarno zakladnico. Žal so novele v nasprotju s prejšnjo prozo in potopisi, ki so bile bolj ekonomični, pogosto ohlapne in ekstenzivne, bolj tezna polemika s stebri družbe in stanjem stvari v kulturi in politiki, z nepravičnostmi in ponižanji, kot bi se pisatelj za svojo vsestransko izjemnost in njeno priznanje še vedno trmasto boril. Kot da ni prepričan – ali se trudi s pisanjem o vrednosti lastnega prepričati še ostale.


01.12.2019

Lewis Carroll: Alica v čudežni deželi

Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin


30.11.2019

Mostovi in bogovi v SNG Drama Maribor

Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.


30.11.2019

SLG Celje, Iza Strehar: Vsak glas šteje

Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje


29.11.2019

Zgodbe iz kostanjevih gozdov

Prejemnik enajstih vesen na Festivalu slovenskega filma


29.11.2019

Judy

Renée Zellweger kot Judy Garland favoritinja za oskarja za najboljšo žensko vlogo


25.11.2019

Mirko Mahnič: Zapisi II

Avtorica recenzije: Iztok Ilich Bere Matjaž Romih.


25.11.2019

Eva Mahkovic in Eva Mlinar: Vinjete straholjubca

Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.


25.11.2019

Veronique Olmi: Bakhita

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.


25.11.2019

Zarja Vršič: Kozjeglavka

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.


22.11.2019

Zlatolaska in trije medvedi, po ljudski pravljici

Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.


18.11.2019

Feri Lainšček: Zadoščenje

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


18.11.2019

Zoran Hočevar: Čeprav seveda

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Jure Franko.


18.11.2019

Božidar Premrl: Bedenice: Kraški šopek Milka Matičetovega iz Koprive

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


18.11.2019

Brane Senegečnik: Pogovori z nikomer

Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


11.11.2019

Vinko Möderndorfer: Ljudomrznik na tržnici

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


11.11.2019

Eva Mahkovic: na tak dan najbolj trpi mastercard

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.


11.11.2019

Petra Brecelj: Mašenka

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.


11.11.2019

Zakes Mda: Načini smrti

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Alenka Resman Langus.


10.11.2019

Andrej Predin: Mica pri babici

Na komornem odru Drame SNG Maribor so premierno uprizorili predstavo za otroke Mica pri babici nastalo po zgodbi iz serije knjig Pirati iz dežele Merikaka pisatelja Andreja Predina in ilustratorja Marjana Mančka. Po besedah režiserja in avtorja priredbe besedila predstave Mihe Goloba gre za "pustolovsko strašljivko", ki popelje otroke v svet domišljije, hkrati pa jih sooči tudi s povsem resničnimi izziv. Predstavo si je ogledala Aleksandra saška Gruden. Priredba besedila Miha Golob Dramaturginja: Maja Borin Igrajo: Mirjana Šajinović, Nejc Ropret, Blaž Dolenc in Irena Varga Scenograf in oblikovalec luči: Miha Golob Kostumografka: Dajana Ljubičič Skladatelj:Vasko Atanasovski


09.11.2019

Susan Sontag: Alice v postelji

Susan Sontag: Alice v postelji - prva slovenska uprizorite - premiera v Mali drami, 8. 11. 2019 Napoved: Na odru Male drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči uprizorjena že četrta premiera v letošnji sezoni. Tokrat smo gledali igro v osmih prizorih z naslovom Alice v postelji Susan Sontag, ameriške angažirane avtorice, ene najvidnejših ustvarjalk iz šestdesetih let. Režija in scenografija: Dorian Šilec Petek. Na premieri je bila Tadeja Krečič. prevajalka: Darja Dominkuš režiser in scenograf: Dorian Šilec Petek dramaturginja: Staša Prah kostumografinja: Tina Bonča avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar lektorica: Tatjana Stanič oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Igrajo: Maša Derganc Sabina Kogovšek, Vojko Zidar, Saša Tabaković Iva Babić Eva Jesenovec, Veronika Drolc Timon Šturbej


Stran 78 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov