Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jean-Pierre in Luc Dardenne sta s filmom Mladi Ahmed posnela aktualno pripoved o vplivu verskega fanatizma na mladega človeka.
Trinajstletni Ahmed živi v majhnem mestecu blizu Bruslja in nadvse dosledno sledi Koranu; bolj črki kot njegovemu duhu. Brata Dardenne sta sporočilnost filma v celoti zaupala mlademu protagonistu in naj takoj povem, da jima je uspelo. Mladega Ahmeda igra Idir Ben Addi; s svojo mrko držo in užaljenim izrazom na obrazu sporoča, da se tej, kakor si domišlja, lepi in čisti duši kar naprej dogaja krivica ob srečanju z bolj liberalnim muslimanskim ali celo sekularnim svetom. Tako verjame mladi skrajnež, in to svojo držo podkrepi z mehanično, skoraj robotsko hojo, ki izraža slepo odločenost, tako zvesto in pretirano, da gledalca spravlja v močno nelagodje. Pomembno je poudariti, da v filmu izvemo, da je Ahmed preobrazbo v slepega fanatika doživel šele pred kratkim. Odpovedal se je videoigram, s sten otroške sobe je snel plakate in ob tem svojo mater, ki spije kak kozarec vina, ozmerjal s pijanko, sestro, ki se oblači bolj sproščeno, pa z vlačugo.
Zaradi znanega dogajanja, terorističnih napadov v evropskih mestih, ki jih na tem mestu ne bomo znova omenjali, je Mladi Ahmed aktualen in pomemben film, čeprav ne ponuja presežkov s pripovednega ali filmskega vidika. Belgijska režiserja, brata Jean Pierre in Luc Dardenne, sta zanj lani v Cannesu prejela nagrado za najboljšo režijo, kar ne preseneča, če vemo, da sta redna canska nagrajenca, še več – njegova dvakratna zmagovalca. Strinjati se je mogoče z oceno publicista in programskega direktorja Liffa Simona Popka, da sta brata Dardenne znova prepričljiva v ekonomiji pripovedovanja: zgodbo o hitri radikalizaciji in začetkih težavne in dolgotrajne deradikalizacije mladega posameznika podata v pičlih 84-ih minutah. Naj dodam, da sta se namerno odpovedala poglobljenemu prikazu in analizi osebnega, družinskega in družbenega konteksta, ki je gotovo pripomogel k radikalizaciji mladega lika. Film sicer nakaže pomen odsotnega očeta in bolečo nemoč matere, ko njen sin nadomestnega očeta išče v lokalnem imamu.
Režijski prijem bratov Dardenne je ustrezen. Mladeniča spremljata s kamero iz roke v realistični, dokumentarni maniri. Ne uporabljata daljnih planov, ne detajlov, ampak predvsem kadre v splošnem in srednjem planu z razpoložljivo svetlobo danega okolja. Ker je prav takšen film tudi na vsebinski ravni, je mogoče trditi, da z Mladim Ahmedom brata Dardenne nista dosegla ustvarjalnega vrhunca, ampak predvsem prepričljiv spoj vsebine in forme, ki odpira občutljivo temo verske radikalizacije mladih, ki so se rodili in odraščali v Evropi.
Jean-Pierre in Luc Dardenne sta s filmom Mladi Ahmed posnela aktualno pripoved o vplivu verskega fanatizma na mladega človeka.
Trinajstletni Ahmed živi v majhnem mestecu blizu Bruslja in nadvse dosledno sledi Koranu; bolj črki kot njegovemu duhu. Brata Dardenne sta sporočilnost filma v celoti zaupala mlademu protagonistu in naj takoj povem, da jima je uspelo. Mladega Ahmeda igra Idir Ben Addi; s svojo mrko držo in užaljenim izrazom na obrazu sporoča, da se tej, kakor si domišlja, lepi in čisti duši kar naprej dogaja krivica ob srečanju z bolj liberalnim muslimanskim ali celo sekularnim svetom. Tako verjame mladi skrajnež, in to svojo držo podkrepi z mehanično, skoraj robotsko hojo, ki izraža slepo odločenost, tako zvesto in pretirano, da gledalca spravlja v močno nelagodje. Pomembno je poudariti, da v filmu izvemo, da je Ahmed preobrazbo v slepega fanatika doživel šele pred kratkim. Odpovedal se je videoigram, s sten otroške sobe je snel plakate in ob tem svojo mater, ki spije kak kozarec vina, ozmerjal s pijanko, sestro, ki se oblači bolj sproščeno, pa z vlačugo.
Zaradi znanega dogajanja, terorističnih napadov v evropskih mestih, ki jih na tem mestu ne bomo znova omenjali, je Mladi Ahmed aktualen in pomemben film, čeprav ne ponuja presežkov s pripovednega ali filmskega vidika. Belgijska režiserja, brata Jean Pierre in Luc Dardenne, sta zanj lani v Cannesu prejela nagrado za najboljšo režijo, kar ne preseneča, če vemo, da sta redna canska nagrajenca, še več – njegova dvakratna zmagovalca. Strinjati se je mogoče z oceno publicista in programskega direktorja Liffa Simona Popka, da sta brata Dardenne znova prepričljiva v ekonomiji pripovedovanja: zgodbo o hitri radikalizaciji in začetkih težavne in dolgotrajne deradikalizacije mladega posameznika podata v pičlih 84-ih minutah. Naj dodam, da sta se namerno odpovedala poglobljenemu prikazu in analizi osebnega, družinskega in družbenega konteksta, ki je gotovo pripomogel k radikalizaciji mladega lika. Film sicer nakaže pomen odsotnega očeta in bolečo nemoč matere, ko njen sin nadomestnega očeta išče v lokalnem imamu.
Režijski prijem bratov Dardenne je ustrezen. Mladeniča spremljata s kamero iz roke v realistični, dokumentarni maniri. Ne uporabljata daljnih planov, ne detajlov, ampak predvsem kadre v splošnem in srednjem planu z razpoložljivo svetlobo danega okolja. Ker je prav takšen film tudi na vsebinski ravni, je mogoče trditi, da z Mladim Ahmedom brata Dardenne nista dosegla ustvarjalnega vrhunca, ampak predvsem prepričljiv spoj vsebine in forme, ki odpira občutljivo temo verske radikalizacije mladih, ki so se rodili in odraščali v Evropi.
Mestno gledališče ljubljansko Barbara Zemljič Praznina spomina Gledališka kriminalna nadaljevanka Krstna uprizoritev Premiera 14. in 15. maj 2018 Režija Nina Šorak Dramaturgija Urša Adamič Scenografija Lenka Đorojević Kostumografija Tina Pavlović Avtorica videa Pila Rusjan Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Nastopajo Jette Ostan Vejrup, Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Gaber K. Trseglav, Bernarda Oman, Boris Ostan, Ana Dolinar Horvat, Mojca Funkl, Primož Pirnat, Maruša Majer k. g. Po lanskih Vranjih vratih Nejca Gazvode so v Mestnem gledališču ljubljanskem letos avtorstvo kriminalne serije zaupali Barbari Zemljič. V Praznini spomina se na mali sceni v štirih delih odvije kriminalna zgodba o minulem in sedanjih zločinih; v njej nastopa deseterica igralcev, režijo podpisuje Nina Šorak. Serijo si je v dveh večerih ogledala Staša Grahek. foto Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko Drago Ivanuša Orlando Po motivih istoimenskega romana Virginie Woolf Krstna uprizoritev Premiera 25. april 2018 Avtor glasbe Drago Ivanuša Režiserka Barbara Hieng Samobor Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Uroš Belantič Koreografka Anja Möderndorfer Lektorica Maja Cerar Oblikovalka maske Barbara Pavlin Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Korepetitorja Jože Šalej in Ana Erčulj Nastopajo Matic Lukšič, Iva Krajnc Bagola, Nataša Tič Ralijan, Lado Bizovičar k. g., Tomo Tomšič k. g., Sebastian Cavazza, Jaka Lah, Ajda Smrekar, Lena Hribar, Eva Stražar k. g., Robert Korošec k. g., Matej Zemljič k. g., Drago Ivanuša / Jože Šalej V Mestnem gledališču ljubljanskem so premierno uprizorili muzikal Orlando, izvirno slovensko delo, ki ga je skladatelj Drago Ivanuša ustvaril na podlagi istoimenskega romana Virginie Woolf. Več Anamarija Štukelj Cusma. Foto Peter Giodani
Lutkovno gledališče Ljubljana Ned Glasier, Emily Lim in Company Three Vihar v glavi Premiera 24.4.2018 Prevod in priredba Primož Ekart, Ana Duša, skupina Vihar v glavi Režija Primož Ekart Dramaturgija Ana Duša Igrajo Jaka Babič, Neža Dvorščak, Matic Eržen, Nace Korošec, Julita Kropec, Tilen Lajevec, Ana Logar, Aja Markovič, Ronja Matijevec Jerman, Maks Mihajlović, Jon Napotnik, Sergej Osterc, Urška Pečevnik, Ana Pribošič, Alica Ela Rogelj, Aleksandra Staroveški, Svit Stefanija Scenografija Damir Leventić Kostumografija Maja Mirković Koreografija Sebastjan Starič Avtorska glasba Koala Voice V Lutkovnem gledališču Ljubljana je sinoči 17 mladostnikov premierno uprizorilo gledališko avanturo Vihar v glavi, ki je sicer nastala tudi po gledališki zamisli najstnikov londonske gledališke skupine ter na podlagi znanstvenih dognanj o razvoju in delovanju možganov. Sinočnja predstava, ki jo je režiral Primož Ekart, dramaturginja pa je bila Ana Duša, pa je spregovorila iz prepleta besedil življenj tukajšnjih mladostnikov. Magda Tušar. foto Matej Povše
Drama SNG Ljubljana Anton Tomaž Linhart Ta veseli dan ali Matiček se ženi Premiera 26.4.2018 Režiser Janusz Kica Dramaturginja Mojca Kranjc Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Skladatelj Kyrre Kvam Oblikovalec svetlobe Aleš Vrhovec Nastopajo Marko Mandić, Polona Juh, Gregor Baković, Nina Ivanišin, Nik Škrlec, Igor Samobor, Ivo Ban, Bojan Emeršič, Eva Jesenovec, Rok Vihar, Zvone Hribar, Sabina Kogovšek, Lucija Harum V ljubljanski Drami je bila sinoči premiera komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi v režiji Janusza Kice. Z delom Antona Tomaža Linharta so sklenili jubilejno sezono ob 150. obletnici Dramatičnega društva v Ljubljani. Nova uprizoritev Matička med drugim priča o kondiciji osrednjega slovenskega gledališča, namigne pa tudi o tem, kdo in kaj znamo biti Slovenci na »ta veseli dan«. Nekaj misli po premieri je strnil Dušan Rogelj. Foto Peter Uhan
Obsežen, prek 800 strani obsegajoč roman Druga preteklost je Vinko Möderndorfer označil za fresko – in jo v besedilu opisal kot »kopico človeških figur, postavljenih v različne pokrajine«. Iz današnjega zornega kota opazuje predvsem življenje v desetletjih okoli druge svetovne vojne, množico posameznikov z različnimi videnji in doživljanji. Roman je izdala založba Goga, ocenjuje ga Matej Bogataj.
Režija: Dragan Živadinov Slovensko mladinsko gledališče in CUK Kino Šiška Premiera: 20.4.2018, CUK Kino Šiška Predstava Odílo. Zatemnitev. Oratorij., ki jo je vsebinsko in oblikovno zaznamovalo življenje Odila Globočnika, je zaživela na odru Katedrale Kina Šiška. Oratorij, ki ga oblikuje veliko število nastopajočih: igralcev, pevcev in statistov, učinkuje s premišljeno umestitvijo zgodovinskih dejstev v etični okvir večnosti. foto: Nada Žgank
Mini teater, Mestno gledališče Ptuj, Novo kazalište Zagreb / Premiera 3.11.2017 Režiser, dramaturg in izbor glasbe: Ivica Buljan Prevajalka: Suzana Koncut Scenograf in video: Mark Požlep Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Špela Kopitar Fotograf: Mark Požlep Oblikovalec plakata in gledališkega lista: Zoran Pungerčar Igra: Robert Waltl Po premieri v Mestnem gledališču Ptuj so sinoči predstavo Naj bo konec lep uprizorili še pri drugem koprodukcijskem partnerju, v ljubljanskem Mini teatru. Avtor Mohamed El Khatib je za besedilo prejel francosko veliko nagrado za dramatiko, v njem pa avtobiografsko pripoved o izgubi matere sestavlja iz transkripcij pogovorov, videov, elektronskih in telefonskih sporočil – dokumentarni material prepleta s fikcijo. Prvo uprizoritev besedila izven Francije si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Mark Požlep
Neveljaven email naslov