Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jean-Pierre in Luc Dardenne sta s filmom Mladi Ahmed posnela aktualno pripoved o vplivu verskega fanatizma na mladega človeka.
Trinajstletni Ahmed živi v majhnem mestecu blizu Bruslja in nadvse dosledno sledi Koranu; bolj črki kot njegovemu duhu. Brata Dardenne sta sporočilnost filma v celoti zaupala mlademu protagonistu in naj takoj povem, da jima je uspelo. Mladega Ahmeda igra Idir Ben Addi; s svojo mrko držo in užaljenim izrazom na obrazu sporoča, da se tej, kakor si domišlja, lepi in čisti duši kar naprej dogaja krivica ob srečanju z bolj liberalnim muslimanskim ali celo sekularnim svetom. Tako verjame mladi skrajnež, in to svojo držo podkrepi z mehanično, skoraj robotsko hojo, ki izraža slepo odločenost, tako zvesto in pretirano, da gledalca spravlja v močno nelagodje. Pomembno je poudariti, da v filmu izvemo, da je Ahmed preobrazbo v slepega fanatika doživel šele pred kratkim. Odpovedal se je videoigram, s sten otroške sobe je snel plakate in ob tem svojo mater, ki spije kak kozarec vina, ozmerjal s pijanko, sestro, ki se oblači bolj sproščeno, pa z vlačugo.
Zaradi znanega dogajanja, terorističnih napadov v evropskih mestih, ki jih na tem mestu ne bomo znova omenjali, je Mladi Ahmed aktualen in pomemben film, čeprav ne ponuja presežkov s pripovednega ali filmskega vidika. Belgijska režiserja, brata Jean Pierre in Luc Dardenne, sta zanj lani v Cannesu prejela nagrado za najboljšo režijo, kar ne preseneča, če vemo, da sta redna canska nagrajenca, še več – njegova dvakratna zmagovalca. Strinjati se je mogoče z oceno publicista in programskega direktorja Liffa Simona Popka, da sta brata Dardenne znova prepričljiva v ekonomiji pripovedovanja: zgodbo o hitri radikalizaciji in začetkih težavne in dolgotrajne deradikalizacije mladega posameznika podata v pičlih 84-ih minutah. Naj dodam, da sta se namerno odpovedala poglobljenemu prikazu in analizi osebnega, družinskega in družbenega konteksta, ki je gotovo pripomogel k radikalizaciji mladega lika. Film sicer nakaže pomen odsotnega očeta in bolečo nemoč matere, ko njen sin nadomestnega očeta išče v lokalnem imamu.
Režijski prijem bratov Dardenne je ustrezen. Mladeniča spremljata s kamero iz roke v realistični, dokumentarni maniri. Ne uporabljata daljnih planov, ne detajlov, ampak predvsem kadre v splošnem in srednjem planu z razpoložljivo svetlobo danega okolja. Ker je prav takšen film tudi na vsebinski ravni, je mogoče trditi, da z Mladim Ahmedom brata Dardenne nista dosegla ustvarjalnega vrhunca, ampak predvsem prepričljiv spoj vsebine in forme, ki odpira občutljivo temo verske radikalizacije mladih, ki so se rodili in odraščali v Evropi.
Jean-Pierre in Luc Dardenne sta s filmom Mladi Ahmed posnela aktualno pripoved o vplivu verskega fanatizma na mladega človeka.
Trinajstletni Ahmed živi v majhnem mestecu blizu Bruslja in nadvse dosledno sledi Koranu; bolj črki kot njegovemu duhu. Brata Dardenne sta sporočilnost filma v celoti zaupala mlademu protagonistu in naj takoj povem, da jima je uspelo. Mladega Ahmeda igra Idir Ben Addi; s svojo mrko držo in užaljenim izrazom na obrazu sporoča, da se tej, kakor si domišlja, lepi in čisti duši kar naprej dogaja krivica ob srečanju z bolj liberalnim muslimanskim ali celo sekularnim svetom. Tako verjame mladi skrajnež, in to svojo držo podkrepi z mehanično, skoraj robotsko hojo, ki izraža slepo odločenost, tako zvesto in pretirano, da gledalca spravlja v močno nelagodje. Pomembno je poudariti, da v filmu izvemo, da je Ahmed preobrazbo v slepega fanatika doživel šele pred kratkim. Odpovedal se je videoigram, s sten otroške sobe je snel plakate in ob tem svojo mater, ki spije kak kozarec vina, ozmerjal s pijanko, sestro, ki se oblači bolj sproščeno, pa z vlačugo.
Zaradi znanega dogajanja, terorističnih napadov v evropskih mestih, ki jih na tem mestu ne bomo znova omenjali, je Mladi Ahmed aktualen in pomemben film, čeprav ne ponuja presežkov s pripovednega ali filmskega vidika. Belgijska režiserja, brata Jean Pierre in Luc Dardenne, sta zanj lani v Cannesu prejela nagrado za najboljšo režijo, kar ne preseneča, če vemo, da sta redna canska nagrajenca, še več – njegova dvakratna zmagovalca. Strinjati se je mogoče z oceno publicista in programskega direktorja Liffa Simona Popka, da sta brata Dardenne znova prepričljiva v ekonomiji pripovedovanja: zgodbo o hitri radikalizaciji in začetkih težavne in dolgotrajne deradikalizacije mladega posameznika podata v pičlih 84-ih minutah. Naj dodam, da sta se namerno odpovedala poglobljenemu prikazu in analizi osebnega, družinskega in družbenega konteksta, ki je gotovo pripomogel k radikalizaciji mladega lika. Film sicer nakaže pomen odsotnega očeta in bolečo nemoč matere, ko njen sin nadomestnega očeta išče v lokalnem imamu.
Režijski prijem bratov Dardenne je ustrezen. Mladeniča spremljata s kamero iz roke v realistični, dokumentarni maniri. Ne uporabljata daljnih planov, ne detajlov, ampak predvsem kadre v splošnem in srednjem planu z razpoložljivo svetlobo danega okolja. Ker je prav takšen film tudi na vsebinski ravni, je mogoče trditi, da z Mladim Ahmedom brata Dardenne nista dosegla ustvarjalnega vrhunca, ampak predvsem prepričljiv spoj vsebine in forme, ki odpira občutljivo temo verske radikalizacije mladih, ki so se rodili in odraščali v Evropi.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič
Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.
Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Neveljaven email naslov