Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jean-Pierre in Luc Dardenne sta s filmom Mladi Ahmed posnela aktualno pripoved o vplivu verskega fanatizma na mladega človeka.
Trinajstletni Ahmed živi v majhnem mestecu blizu Bruslja in nadvse dosledno sledi Koranu; bolj črki kot njegovemu duhu. Brata Dardenne sta sporočilnost filma v celoti zaupala mlademu protagonistu in naj takoj povem, da jima je uspelo. Mladega Ahmeda igra Idir Ben Addi; s svojo mrko držo in užaljenim izrazom na obrazu sporoča, da se tej, kakor si domišlja, lepi in čisti duši kar naprej dogaja krivica ob srečanju z bolj liberalnim muslimanskim ali celo sekularnim svetom. Tako verjame mladi skrajnež, in to svojo držo podkrepi z mehanično, skoraj robotsko hojo, ki izraža slepo odločenost, tako zvesto in pretirano, da gledalca spravlja v močno nelagodje. Pomembno je poudariti, da v filmu izvemo, da je Ahmed preobrazbo v slepega fanatika doživel šele pred kratkim. Odpovedal se je videoigram, s sten otroške sobe je snel plakate in ob tem svojo mater, ki spije kak kozarec vina, ozmerjal s pijanko, sestro, ki se oblači bolj sproščeno, pa z vlačugo.
Zaradi znanega dogajanja, terorističnih napadov v evropskih mestih, ki jih na tem mestu ne bomo znova omenjali, je Mladi Ahmed aktualen in pomemben film, čeprav ne ponuja presežkov s pripovednega ali filmskega vidika. Belgijska režiserja, brata Jean Pierre in Luc Dardenne, sta zanj lani v Cannesu prejela nagrado za najboljšo režijo, kar ne preseneča, če vemo, da sta redna canska nagrajenca, še več – njegova dvakratna zmagovalca. Strinjati se je mogoče z oceno publicista in programskega direktorja Liffa Simona Popka, da sta brata Dardenne znova prepričljiva v ekonomiji pripovedovanja: zgodbo o hitri radikalizaciji in začetkih težavne in dolgotrajne deradikalizacije mladega posameznika podata v pičlih 84-ih minutah. Naj dodam, da sta se namerno odpovedala poglobljenemu prikazu in analizi osebnega, družinskega in družbenega konteksta, ki je gotovo pripomogel k radikalizaciji mladega lika. Film sicer nakaže pomen odsotnega očeta in bolečo nemoč matere, ko njen sin nadomestnega očeta išče v lokalnem imamu.
Režijski prijem bratov Dardenne je ustrezen. Mladeniča spremljata s kamero iz roke v realistični, dokumentarni maniri. Ne uporabljata daljnih planov, ne detajlov, ampak predvsem kadre v splošnem in srednjem planu z razpoložljivo svetlobo danega okolja. Ker je prav takšen film tudi na vsebinski ravni, je mogoče trditi, da z Mladim Ahmedom brata Dardenne nista dosegla ustvarjalnega vrhunca, ampak predvsem prepričljiv spoj vsebine in forme, ki odpira občutljivo temo verske radikalizacije mladih, ki so se rodili in odraščali v Evropi.
Jean-Pierre in Luc Dardenne sta s filmom Mladi Ahmed posnela aktualno pripoved o vplivu verskega fanatizma na mladega človeka.
Trinajstletni Ahmed živi v majhnem mestecu blizu Bruslja in nadvse dosledno sledi Koranu; bolj črki kot njegovemu duhu. Brata Dardenne sta sporočilnost filma v celoti zaupala mlademu protagonistu in naj takoj povem, da jima je uspelo. Mladega Ahmeda igra Idir Ben Addi; s svojo mrko držo in užaljenim izrazom na obrazu sporoča, da se tej, kakor si domišlja, lepi in čisti duši kar naprej dogaja krivica ob srečanju z bolj liberalnim muslimanskim ali celo sekularnim svetom. Tako verjame mladi skrajnež, in to svojo držo podkrepi z mehanično, skoraj robotsko hojo, ki izraža slepo odločenost, tako zvesto in pretirano, da gledalca spravlja v močno nelagodje. Pomembno je poudariti, da v filmu izvemo, da je Ahmed preobrazbo v slepega fanatika doživel šele pred kratkim. Odpovedal se je videoigram, s sten otroške sobe je snel plakate in ob tem svojo mater, ki spije kak kozarec vina, ozmerjal s pijanko, sestro, ki se oblači bolj sproščeno, pa z vlačugo.
Zaradi znanega dogajanja, terorističnih napadov v evropskih mestih, ki jih na tem mestu ne bomo znova omenjali, je Mladi Ahmed aktualen in pomemben film, čeprav ne ponuja presežkov s pripovednega ali filmskega vidika. Belgijska režiserja, brata Jean Pierre in Luc Dardenne, sta zanj lani v Cannesu prejela nagrado za najboljšo režijo, kar ne preseneča, če vemo, da sta redna canska nagrajenca, še več – njegova dvakratna zmagovalca. Strinjati se je mogoče z oceno publicista in programskega direktorja Liffa Simona Popka, da sta brata Dardenne znova prepričljiva v ekonomiji pripovedovanja: zgodbo o hitri radikalizaciji in začetkih težavne in dolgotrajne deradikalizacije mladega posameznika podata v pičlih 84-ih minutah. Naj dodam, da sta se namerno odpovedala poglobljenemu prikazu in analizi osebnega, družinskega in družbenega konteksta, ki je gotovo pripomogel k radikalizaciji mladega lika. Film sicer nakaže pomen odsotnega očeta in bolečo nemoč matere, ko njen sin nadomestnega očeta išče v lokalnem imamu.
Režijski prijem bratov Dardenne je ustrezen. Mladeniča spremljata s kamero iz roke v realistični, dokumentarni maniri. Ne uporabljata daljnih planov, ne detajlov, ampak predvsem kadre v splošnem in srednjem planu z razpoložljivo svetlobo danega okolja. Ker je prav takšen film tudi na vsebinski ravni, je mogoče trditi, da z Mladim Ahmedom brata Dardenne nista dosegla ustvarjalnega vrhunca, ampak predvsem prepričljiv spoj vsebine in forme, ki odpira občutljivo temo verske radikalizacije mladih, ki so se rodili in odraščali v Evropi.
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Neveljaven email naslov