Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jean-Pierre in Luc Dardenne sta s filmom Mladi Ahmed posnela aktualno pripoved o vplivu verskega fanatizma na mladega človeka.
Trinajstletni Ahmed živi v majhnem mestecu blizu Bruslja in nadvse dosledno sledi Koranu; bolj črki kot njegovemu duhu. Brata Dardenne sta sporočilnost filma v celoti zaupala mlademu protagonistu in naj takoj povem, da jima je uspelo. Mladega Ahmeda igra Idir Ben Addi; s svojo mrko držo in užaljenim izrazom na obrazu sporoča, da se tej, kakor si domišlja, lepi in čisti duši kar naprej dogaja krivica ob srečanju z bolj liberalnim muslimanskim ali celo sekularnim svetom. Tako verjame mladi skrajnež, in to svojo držo podkrepi z mehanično, skoraj robotsko hojo, ki izraža slepo odločenost, tako zvesto in pretirano, da gledalca spravlja v močno nelagodje. Pomembno je poudariti, da v filmu izvemo, da je Ahmed preobrazbo v slepega fanatika doživel šele pred kratkim. Odpovedal se je videoigram, s sten otroške sobe je snel plakate in ob tem svojo mater, ki spije kak kozarec vina, ozmerjal s pijanko, sestro, ki se oblači bolj sproščeno, pa z vlačugo.
Zaradi znanega dogajanja, terorističnih napadov v evropskih mestih, ki jih na tem mestu ne bomo znova omenjali, je Mladi Ahmed aktualen in pomemben film, čeprav ne ponuja presežkov s pripovednega ali filmskega vidika. Belgijska režiserja, brata Jean Pierre in Luc Dardenne, sta zanj lani v Cannesu prejela nagrado za najboljšo režijo, kar ne preseneča, če vemo, da sta redna canska nagrajenca, še več – njegova dvakratna zmagovalca. Strinjati se je mogoče z oceno publicista in programskega direktorja Liffa Simona Popka, da sta brata Dardenne znova prepričljiva v ekonomiji pripovedovanja: zgodbo o hitri radikalizaciji in začetkih težavne in dolgotrajne deradikalizacije mladega posameznika podata v pičlih 84-ih minutah. Naj dodam, da sta se namerno odpovedala poglobljenemu prikazu in analizi osebnega, družinskega in družbenega konteksta, ki je gotovo pripomogel k radikalizaciji mladega lika. Film sicer nakaže pomen odsotnega očeta in bolečo nemoč matere, ko njen sin nadomestnega očeta išče v lokalnem imamu.
Režijski prijem bratov Dardenne je ustrezen. Mladeniča spremljata s kamero iz roke v realistični, dokumentarni maniri. Ne uporabljata daljnih planov, ne detajlov, ampak predvsem kadre v splošnem in srednjem planu z razpoložljivo svetlobo danega okolja. Ker je prav takšen film tudi na vsebinski ravni, je mogoče trditi, da z Mladim Ahmedom brata Dardenne nista dosegla ustvarjalnega vrhunca, ampak predvsem prepričljiv spoj vsebine in forme, ki odpira občutljivo temo verske radikalizacije mladih, ki so se rodili in odraščali v Evropi.
Jean-Pierre in Luc Dardenne sta s filmom Mladi Ahmed posnela aktualno pripoved o vplivu verskega fanatizma na mladega človeka.
Trinajstletni Ahmed živi v majhnem mestecu blizu Bruslja in nadvse dosledno sledi Koranu; bolj črki kot njegovemu duhu. Brata Dardenne sta sporočilnost filma v celoti zaupala mlademu protagonistu in naj takoj povem, da jima je uspelo. Mladega Ahmeda igra Idir Ben Addi; s svojo mrko držo in užaljenim izrazom na obrazu sporoča, da se tej, kakor si domišlja, lepi in čisti duši kar naprej dogaja krivica ob srečanju z bolj liberalnim muslimanskim ali celo sekularnim svetom. Tako verjame mladi skrajnež, in to svojo držo podkrepi z mehanično, skoraj robotsko hojo, ki izraža slepo odločenost, tako zvesto in pretirano, da gledalca spravlja v močno nelagodje. Pomembno je poudariti, da v filmu izvemo, da je Ahmed preobrazbo v slepega fanatika doživel šele pred kratkim. Odpovedal se je videoigram, s sten otroške sobe je snel plakate in ob tem svojo mater, ki spije kak kozarec vina, ozmerjal s pijanko, sestro, ki se oblači bolj sproščeno, pa z vlačugo.
Zaradi znanega dogajanja, terorističnih napadov v evropskih mestih, ki jih na tem mestu ne bomo znova omenjali, je Mladi Ahmed aktualen in pomemben film, čeprav ne ponuja presežkov s pripovednega ali filmskega vidika. Belgijska režiserja, brata Jean Pierre in Luc Dardenne, sta zanj lani v Cannesu prejela nagrado za najboljšo režijo, kar ne preseneča, če vemo, da sta redna canska nagrajenca, še več – njegova dvakratna zmagovalca. Strinjati se je mogoče z oceno publicista in programskega direktorja Liffa Simona Popka, da sta brata Dardenne znova prepričljiva v ekonomiji pripovedovanja: zgodbo o hitri radikalizaciji in začetkih težavne in dolgotrajne deradikalizacije mladega posameznika podata v pičlih 84-ih minutah. Naj dodam, da sta se namerno odpovedala poglobljenemu prikazu in analizi osebnega, družinskega in družbenega konteksta, ki je gotovo pripomogel k radikalizaciji mladega lika. Film sicer nakaže pomen odsotnega očeta in bolečo nemoč matere, ko njen sin nadomestnega očeta išče v lokalnem imamu.
Režijski prijem bratov Dardenne je ustrezen. Mladeniča spremljata s kamero iz roke v realistični, dokumentarni maniri. Ne uporabljata daljnih planov, ne detajlov, ampak predvsem kadre v splošnem in srednjem planu z razpoložljivo svetlobo danega okolja. Ker je prav takšen film tudi na vsebinski ravni, je mogoče trditi, da z Mladim Ahmedom brata Dardenne nista dosegla ustvarjalnega vrhunca, ampak predvsem prepričljiv spoj vsebine in forme, ki odpira občutljivo temo verske radikalizacije mladih, ki so se rodili in odraščali v Evropi.
Scenarij je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
»Nismo skušali narediti nekaj broadwayjskega, ampak smo skušali narediti nekaj avtentičnega,« o družinskem mijauziklu Obuti maček pove režiser Vito Taufer. Priredbo znane pravljice Obuti maček je napisal Andrej Rozman - Roza, predstava pa je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Gledališča Koper. Premiero si je ogledala Saška Rakef. Ustvarjalci Režija: Vito Taufer Glasba: Nana Forte, Jure Ivanušič Dramaturgija: Dubravko Mihanović Asistenca režije: Mitja Lovše Scenografija in kostumografija: Barbara Stupica Projekcije: Barbara Stupica, Nejc Saje Video: Nejc Saje Korepeticija: Diego Barrios Ross Koreografija: Natalija Manojlović Varga Lektorica: Mateja Dermelj Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Liam Hlede/Urša Červ Zasedba Maček, človekoliki maček v škornjih, Lutkamuc (glas – video): Rok Matek Matic, mlad in simpatičen (takisto na videu): Luka Cimprič Marjetica, mlada in simpatična kraljična: Anja Drnovšek Kralj, njen sitni in nervozni oče: Ivan Rupnik Kraljica, njena tečna in razvajena mama: Maruša Oblak Brdavšek, grof in poosebljena hudoba: Ivan Godnič Glasbenik, Sodnik (video): Jure Ivanušič Glasbenik, Pomočnica (video): Uroš Maček Glasbenik: Vasko Atanasovski Glasbenik: Marjan Stanić Glasbenik: Žiga Golob Lutkamuc (animacija – video): Barbara Bulatović Avtor fotografije: Miha Fras Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Gledališče Koper/Premiera:14. 12. 2019
Prešernovo gledališče Kranj Neda R. Bric: Dr.Prešeren, krstna uprizoritev 13. in 14. decembra 2019. Režija: Neda R. Bric Dramaturg:Rok Andres Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Scenograf: Branko Hojnik Avtor glasbe: Damir Avdić Avtorica videa: Pila Rusjan Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe: Nejc Plevnik Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Slapar, Darja Reichman, Nataša Keser k. g./Lara Fortuna k. g., Vesna Pernarčič, Peter Musevski, Blaž Setnikar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek NAPOVED: V letu, ko je minilo sto sedemdeset let odkar je v Kranju umrl slovenski pesnik France Prešeren, v letu, ki prihaja, pa se spominjamo dve sto dvajsete obletnice njegovega rojstva, je bilo sinoči v Prešernovem gledališču v Kranju krstno uprizorjeno besedilo Nede Rusjan Bric z naslovom Dr. Prešeren. V njem se ukvarja s pričevanji Prešernovih žensk. Od kod je črpala snov, pove: KUL631 Neda Rusjan Bric je dramo tudi režirala, na premieri je bila Tadeja Krečič.
Sinoči je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani četrti koncert iz letošnjega cikla oranžnega abonmaja. Poročilo je pripravil Andrej Bedjanič.
Ko so pred slabimi tremi leti v slovenskih kinematografih zalajali Psi brezčasja, prvi pravi slovenski film noir in celovečerni prvenec režiserja Mateja Nahtigala, je bil njihov lajež dobro slišan. V neodvisni produkciji posnet film je kljub temačni mafijski tematiki izžareval tisto pristno ustvarjalno navdušenje, ki je pulziralo s filmskega platna med gledalce in prepričalo celo najbolj skeptične, zato so bila pričakovanja ob novem Nahtigalovem projektu temu primerno visoka. Žal nekoliko previsoka. Korporacija je, v primerjavi s Psi brezčasja zastavljena izredno ambiciozno in prav to se zdi, je tudi njena poglavitna težava. Čudoviti kadri, skrivnostni posnetki nočnih ulic, poigravanje s kotom kamere, ki naredi zanimivo še najbolj neugledno zagrebško stolpnico, dolge vožnje z avtomobilom in seveda obvezno sukanje cigaretnega dima, vse to naj bi pomagalo ustvariti pravo napeto kriminalno razpoloženje, v katerem poskuša policijski inšpektor Leon Gall preprečiti graditev največjega stavbnega kompleksa na mestu barakarskega naselja, kjer je kot otrok narkomanske matere nekoč živel tudi sam. Pri tem se seveda zaplete v stvari, ki jim ni kos in njegova zgodba dobi – čisto prehitro in preveč preprosto – pričakovano nepričakovani zasuk, film pa celo novega protagonista. Nedvomno je, da so bile želje po ustvarjanju resnično dobre slovenske kriminalne drame velike, letvica, ki si jo je Nahtigal sam postavil, pa resnično visoko, a samo impresivni panoramski posnetki in odlični igralci na čelu s Primožem Vrhovcem, Urošem Fürstom in še posebej zanimivo Jano Zupančič ne morejo nadomestiti manka pri sami zgodbi. Ta je po eni strani prepolna različnih zastranitev in drobnih ovinkov, ki naj bi osvetlili Leonovo preteklost, po drugi pa se vse odvija izrazito prehitro, preveč poenostavljeno, ne povsem logično in predvsem pretirano v slogu ne ravno najboljših ameriških epizodnih serij. Vprašanj, ki skupaj z grenkim priokusom ostanejo gledalcu, je tako na koncu skoraj več, kot jih je bilo ob začetku filma, kar za tovrstni žanr morda ni ravno najbolj pohvalno. Korporacija je film prevelikih ambicij, želja in pričakovanj in manjka mu tistega začetniškega navdušenja, tiste želje po ustvarjanju zaradi ustvarjanja samega, ki je prevevala Pse brezčasja, tu pa se je izgubila v pretiranih počasnih bližnjih posnetkih in neposrečeno izpeljani zgodbi. Na kratko – preveč razpoloženja in premalo vsebine.
Neveljaven email naslov