Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Andrej Blatnik: Luknje

28.09.2020

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Mateja Perpar

Novo mesto : Goga, 2020

Protagonist petnajste knjige univerzitetnega profesorja založništva in urednika ter književnika Andreja Blatnika Luknje je oseba moškega spola, samotnež, intelektualec, brez otrok; po starših podeduje hišo na podeželju in si zgradi zatočišče: skoplje si »luknjo«. Gre za priprave na izredne razmere, usposabljanje in celo oboroževanje v prenesenem in tudi dobesednem pomenu. Med drugim tudi za krepitev telesa z vajami za moč in vzdržljivost. Ob tako imenovanih »pripravljavcih« v Združenih državah Amerike, torej ljudeh, ki se pripravljajo na vse mogoče katastrofe, je to tematsko in tudi situacijsko znana zadeva in nikakor ne stvar futurizma ali fantazijskosti.

V Blatnikovem prečiščenem, jedrnatem, odrezavem slogu, ki spominja na slog iz knjige zelo kratkih zgodb Saj razumeš?, je nekaj poetičnega. Tako je kopánje v globino poleg dejanske priprave na katastrofo mogoče razumeti tudi kot metaforo za osebnostni razvoj, o čemer tudi teče beseda v v duhovnost ali izreko resnic zazrtih Luknjah, na primer: »Morda se bo, če bo kopal dovolj globoko, prikopal do njih, [prijateljev].«

Knjiga je tako ne le vešče napisana zgodba o ne tako oddaljenem futurizmu, temveč tudi prijaznejše informiranje in obenem svarilo pred prihodnostjo, kakor to poteka v spletnih in tako imenovanih vzporednih medijih. To je knjiga o neizprosnem radikalnem individualizmu, v katerem ni prostora za dvome, spraševanje, premisleke, strahove. Bolj kot za kaj drugega gre v knjigi Luknje za popis, opis stanja, lepljenko.

Berljiva knjiga, vendar ta antiutopija, pravilneje kvaziantiutopija, deluje kot precej znana zgodba, v duhu časa in množičnega zaznavanja okolja, družbe, sveta. Zato se zastavlja vprašanje, čemu ob vseh realijah in dejanskosti, ki nas obdaja, še brati distopično napovedovanje bližnje prihodnosti oziroma zdaj že kar zrcaljenje realnega sveta. Upodabljanje protagonista skozi prepričljiv pripovedovalčev glas spominja na nastope javne osebe Andrej Blatnik. Kot da bi protagonist, intelektualec, obvladal svet, okolje, položaje …, kot da ni dvoma, premišljevanja, pomisleka. »Kadar je lakota huda, dvom izgublja težo,« nam na 22. strani odgovori kar avtor sam. Robotizirano govorjenje, distančno, brez čustev, čustvenih reakcij, to je knjiga razuma, racia. Pa čeprav na 131. strani preberemo: »Časi so taki, da se je zelo nerazumno zanašati na razum.«

Ponuja se vprašanje o avtentičnosti: ali se bralec/bralka prepozna v intimnem doživljanju ekstremnih situacij, ki so tema knjige? Poleg racionalnega, jedrnatega govora ta intelektualizem, vzvišeni položaj govorca podpisuje tudi protagonistova zborna izreka, ki na primer uporablja različico »za vsak primer« (stran 28), ne pa pogovorno bolj utečene različice »za vsak slučaj«. Vsiljuje se vtis, da so bila začetna poglavja do okoli 70. strani napisana v času letošnje koronske karantene in besedilu dodana naknadno, nadaljevanje in osrednji del pa morda že pred njo. Vsekakor sta stilsko in tematsko raznorodna. Zgodba gre namreč nazaj, v čas bivše Juge in razpada države. Torej v terno nekaterih ustvarjalcev, v čas mladosti, prežete s popularno glasbo, ki je bila nosilka sprememb, torišče kreativnih idej in upora.

Knjiga je razčlenjena na poglavja in podpoglavja, obenem tečeta dve številčenji. Od 9. poglavja naprej je zgodba o prijatelju in o posnetkih – glasbenih, video, intimnih posnetkih. Natančneje: o izgubljenem glasbenem posnetku, ki bi lahko rešil nastali položaj. Med protagonistovo izgubljanje zavesti so vključena dialoška oziroma notranjemonološka poglavja. Približno eno stran dolge enote spominjajo na kračino Blatnikovih kratkih zgodb in gotovo spodbujajo k branju. Če kaj, lahko izpostavim, da so Luknje knjiga z disciplino kratke zgodbe, s strnjenostjo, brez odvečnega, brez stranpoti, čeprav jih pripis h knjigi napoveduje. Mar gre za kvaziroman ali za zbir kratkih besedil?

Glavni lik obtiči v pasovih brez zavesti, od koder ni poti, tako mu namreč zatrjujejo njegovi ljudje. Prav to bridko spoznanje, da je človek navsezadnje popolnoma sam, čeprav je družbeno bitje, daje knjigi Luknje trpek podčrtaj, nič kaj optimističen, saj se v njej razraščata nezaupljivost in svarilo pred preizkušnjami, ki jih prinaša prihodnost. Fragmenti, ki so (v postmodernistični maniri) skrbno zloženi skupaj, so izredno heterogeni, vsega je po malo, slogovno, vsebinsko, celo žanrsko. V 9. poglavju je celo navedena datacija, 2. november 1999, in lokacija Suba; proti koncu knjige gre za pripise enega od sedmih smrtnih grehov v latinščini: napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist, lenoba. Kljub vtisu heterogenosti je – če verjamemo avtorjevim referencam in tudi citatu v knjigi – na delu roka, ki gradi strukturo z natančnostjo prave mere metatekstualnih sestavin, številnih referenc. A mimogrede, kljub uredniškim, lektorskim in korektorskim očem knjiga ni brez tipkarskih napak.

V knjigi, ki jo prežemata cinizem in sarkazem, najdejo prostor sodobni shranjevalniki podatkov, imenovani oblaki, kopičenje hrane kot odziv na izredne razmere, lopate in »paničarji«, svarilo pred mešanjem ljudstev, narodnosti in asimilacijo, prihod tujcev z vzhoda, kraja identitet …, od kritike velike večine knjig, ki so po načitanem protagonistovem mnenju »povsem odveč«, do naukov in nasvetov v duhu novodobne gladinske duhovnosti, ki jo je nekje daleč oplazila modrost z vzhoda, kot na 209. strani: »Zdaj jaz govorim kot učitelj hitropoteznih zenovskih modrosti«, in do trditev, da so guruji neuresničeni umetniki. Jah, tudi samokritika torej. Veliko je nanašalnic, splošno znanih in skritih, od takšnih iz sveta slovenskih knjig do pop glasbe iz nekdanjega  YU-prostora. Od svetovnih klasičnih del, Don Kihota in Sanča Panse, do Novakovih Vrat nepovrata in filmofilske asociacije na razstrelitev deklice, ki je stekla nazaj po punčko, na prizor iz filma Kvadrat. Torej od kritike literarnega in duhovnega prostora do socioloških polemik, od problematike pametnih telefonov do svobode govora in svobode neposlušnosti, problematike tehnologije, nevrolingvističnega programiranja, navsezadnje do zimzelenega vprašanja: ali umetnost lahko spreminja svet? Ta se v knjigi ponovi večkrat. Gre za fragmentarno delo, kup prebliskov, spisanih kot šale, aforizmi, kot domislice, vezane na tako rekoč vsa aktualna vprašanja zadnjega desetletja ali kaj več, o porastu in vplivu tehnologij, kapitalizma … Domislice in aforizmi z bridkimi spoznanji oziroma resnicami se kljub želenemu humornemu tonu povečini iztečejo v trpek pookus in humorni ton se tako minimalizira. Mar ne gre v knjigi Luknje za upodobitev splošno sprejete kritike, ki se danes skandira na ulicah, širi na družabnih omrežjih? Ni niti smešno niti sarkastično niti katarzično. In ne optimistično. »Boj se tistega, ki ve, kako. Ta ve tudi, da ima prav,« beremo na 109. strani. Pred koncem berljive knjige v zraku obvisi vsiljivo in nadležno vprašanje: kako se kriza, negotovost lahko izrekata s takšno gotovostjo.


Ocene

2023 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Andrej Blatnik: Luknje

28.09.2020

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Mateja Perpar

Novo mesto : Goga, 2020

Protagonist petnajste knjige univerzitetnega profesorja založništva in urednika ter književnika Andreja Blatnika Luknje je oseba moškega spola, samotnež, intelektualec, brez otrok; po starših podeduje hišo na podeželju in si zgradi zatočišče: skoplje si »luknjo«. Gre za priprave na izredne razmere, usposabljanje in celo oboroževanje v prenesenem in tudi dobesednem pomenu. Med drugim tudi za krepitev telesa z vajami za moč in vzdržljivost. Ob tako imenovanih »pripravljavcih« v Združenih državah Amerike, torej ljudeh, ki se pripravljajo na vse mogoče katastrofe, je to tematsko in tudi situacijsko znana zadeva in nikakor ne stvar futurizma ali fantazijskosti.

V Blatnikovem prečiščenem, jedrnatem, odrezavem slogu, ki spominja na slog iz knjige zelo kratkih zgodb Saj razumeš?, je nekaj poetičnega. Tako je kopánje v globino poleg dejanske priprave na katastrofo mogoče razumeti tudi kot metaforo za osebnostni razvoj, o čemer tudi teče beseda v v duhovnost ali izreko resnic zazrtih Luknjah, na primer: »Morda se bo, če bo kopal dovolj globoko, prikopal do njih, [prijateljev].«

Knjiga je tako ne le vešče napisana zgodba o ne tako oddaljenem futurizmu, temveč tudi prijaznejše informiranje in obenem svarilo pred prihodnostjo, kakor to poteka v spletnih in tako imenovanih vzporednih medijih. To je knjiga o neizprosnem radikalnem individualizmu, v katerem ni prostora za dvome, spraševanje, premisleke, strahove. Bolj kot za kaj drugega gre v knjigi Luknje za popis, opis stanja, lepljenko.

Berljiva knjiga, vendar ta antiutopija, pravilneje kvaziantiutopija, deluje kot precej znana zgodba, v duhu časa in množičnega zaznavanja okolja, družbe, sveta. Zato se zastavlja vprašanje, čemu ob vseh realijah in dejanskosti, ki nas obdaja, še brati distopično napovedovanje bližnje prihodnosti oziroma zdaj že kar zrcaljenje realnega sveta. Upodabljanje protagonista skozi prepričljiv pripovedovalčev glas spominja na nastope javne osebe Andrej Blatnik. Kot da bi protagonist, intelektualec, obvladal svet, okolje, položaje …, kot da ni dvoma, premišljevanja, pomisleka. »Kadar je lakota huda, dvom izgublja težo,« nam na 22. strani odgovori kar avtor sam. Robotizirano govorjenje, distančno, brez čustev, čustvenih reakcij, to je knjiga razuma, racia. Pa čeprav na 131. strani preberemo: »Časi so taki, da se je zelo nerazumno zanašati na razum.«

Ponuja se vprašanje o avtentičnosti: ali se bralec/bralka prepozna v intimnem doživljanju ekstremnih situacij, ki so tema knjige? Poleg racionalnega, jedrnatega govora ta intelektualizem, vzvišeni položaj govorca podpisuje tudi protagonistova zborna izreka, ki na primer uporablja različico »za vsak primer« (stran 28), ne pa pogovorno bolj utečene različice »za vsak slučaj«. Vsiljuje se vtis, da so bila začetna poglavja do okoli 70. strani napisana v času letošnje koronske karantene in besedilu dodana naknadno, nadaljevanje in osrednji del pa morda že pred njo. Vsekakor sta stilsko in tematsko raznorodna. Zgodba gre namreč nazaj, v čas bivše Juge in razpada države. Torej v terno nekaterih ustvarjalcev, v čas mladosti, prežete s popularno glasbo, ki je bila nosilka sprememb, torišče kreativnih idej in upora.

Knjiga je razčlenjena na poglavja in podpoglavja, obenem tečeta dve številčenji. Od 9. poglavja naprej je zgodba o prijatelju in o posnetkih – glasbenih, video, intimnih posnetkih. Natančneje: o izgubljenem glasbenem posnetku, ki bi lahko rešil nastali položaj. Med protagonistovo izgubljanje zavesti so vključena dialoška oziroma notranjemonološka poglavja. Približno eno stran dolge enote spominjajo na kračino Blatnikovih kratkih zgodb in gotovo spodbujajo k branju. Če kaj, lahko izpostavim, da so Luknje knjiga z disciplino kratke zgodbe, s strnjenostjo, brez odvečnega, brez stranpoti, čeprav jih pripis h knjigi napoveduje. Mar gre za kvaziroman ali za zbir kratkih besedil?

Glavni lik obtiči v pasovih brez zavesti, od koder ni poti, tako mu namreč zatrjujejo njegovi ljudje. Prav to bridko spoznanje, da je človek navsezadnje popolnoma sam, čeprav je družbeno bitje, daje knjigi Luknje trpek podčrtaj, nič kaj optimističen, saj se v njej razraščata nezaupljivost in svarilo pred preizkušnjami, ki jih prinaša prihodnost. Fragmenti, ki so (v postmodernistični maniri) skrbno zloženi skupaj, so izredno heterogeni, vsega je po malo, slogovno, vsebinsko, celo žanrsko. V 9. poglavju je celo navedena datacija, 2. november 1999, in lokacija Suba; proti koncu knjige gre za pripise enega od sedmih smrtnih grehov v latinščini: napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist, lenoba. Kljub vtisu heterogenosti je – če verjamemo avtorjevim referencam in tudi citatu v knjigi – na delu roka, ki gradi strukturo z natančnostjo prave mere metatekstualnih sestavin, številnih referenc. A mimogrede, kljub uredniškim, lektorskim in korektorskim očem knjiga ni brez tipkarskih napak.

V knjigi, ki jo prežemata cinizem in sarkazem, najdejo prostor sodobni shranjevalniki podatkov, imenovani oblaki, kopičenje hrane kot odziv na izredne razmere, lopate in »paničarji«, svarilo pred mešanjem ljudstev, narodnosti in asimilacijo, prihod tujcev z vzhoda, kraja identitet …, od kritike velike večine knjig, ki so po načitanem protagonistovem mnenju »povsem odveč«, do naukov in nasvetov v duhu novodobne gladinske duhovnosti, ki jo je nekje daleč oplazila modrost z vzhoda, kot na 209. strani: »Zdaj jaz govorim kot učitelj hitropoteznih zenovskih modrosti«, in do trditev, da so guruji neuresničeni umetniki. Jah, tudi samokritika torej. Veliko je nanašalnic, splošno znanih in skritih, od takšnih iz sveta slovenskih knjig do pop glasbe iz nekdanjega  YU-prostora. Od svetovnih klasičnih del, Don Kihota in Sanča Panse, do Novakovih Vrat nepovrata in filmofilske asociacije na razstrelitev deklice, ki je stekla nazaj po punčko, na prizor iz filma Kvadrat. Torej od kritike literarnega in duhovnega prostora do socioloških polemik, od problematike pametnih telefonov do svobode govora in svobode neposlušnosti, problematike tehnologije, nevrolingvističnega programiranja, navsezadnje do zimzelenega vprašanja: ali umetnost lahko spreminja svet? Ta se v knjigi ponovi večkrat. Gre za fragmentarno delo, kup prebliskov, spisanih kot šale, aforizmi, kot domislice, vezane na tako rekoč vsa aktualna vprašanja zadnjega desetletja ali kaj več, o porastu in vplivu tehnologij, kapitalizma … Domislice in aforizmi z bridkimi spoznanji oziroma resnicami se kljub želenemu humornemu tonu povečini iztečejo v trpek pookus in humorni ton se tako minimalizira. Mar ne gre v knjigi Luknje za upodobitev splošno sprejete kritike, ki se danes skandira na ulicah, širi na družabnih omrežjih? Ni niti smešno niti sarkastično niti katarzično. In ne optimistično. »Boj se tistega, ki ve, kako. Ta ve tudi, da ima prav,« beremo na 109. strani. Pred koncem berljive knjige v zraku obvisi vsiljivo in nadležno vprašanje: kako se kriza, negotovost lahko izrekata s takšno gotovostjo.


06.07.2020

Dževad Karahasan: Tolažba nočnega neba

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Jure Franko.


03.07.2020

Noben glas

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.07.2020

Neodvisne

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.07.2020

Konje krast

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.06.2020

PAUL CLAUDEL, JACQUES LACAN: TALKA

Na dvorišču cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki so ob koncu sezone premierno uprizorili predstavo Talka. Po dramski predlogi Paula Claudela in psihoanalitski interpretaciji Jacquesa Lacana je predstavo režiral Matjaž Berger. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin


29.06.2020

Robert Simonišek: Kar dopuščajo čuti

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lucija Grm in Jure Franko.


29.06.2020

Semezdin Mehmedinović: Me'med, rdeča ruta in snežinka

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bereta Lucija Grm in Jure Franko.


29.06.2020

Ahmed Burić: Ti je smešno, da mi je ime Donald?

Avtor recenzije: Marko Golja Bere Jure Franko.


29.06.2020

KOŠČKI SVETLOBE

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so konec junija uprizorili premiero drame sodobnega angleškega dramatika mlajše generacije Simona Longmana Koščki svetlobe v prevodu dramaturginje uprizoritve Eve Mahkovic. Intimno zgodbo dveh sester je zrežirala Barbara Zemljič. Predstavo si je na premieri ogledala Vilma Štritof. Foto: Peter Giodani


22.06.2020

Marija Klobčar: Poslušaj štimo mojo

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko


22.06.2020

Branko Cestnik: Sonce Petovione

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko


22.06.2020

Michael Ondaatje: Luč vojne

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Lidija Hartman


22.06.2020

Sylvia Plath: Ljubezenska pesem norega dekleta

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Ana Bohte


22.06.2020

Paloma

Brina Klampfer, Kaja Blazinšek: Paloma Soprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, AGRFT in društvo KUD Krik Produkcija magistrskega programa Gledališka režija Premiera: 21. 6. 2020 Letošnjo sezono v Slovenskem mladinskem gledališču sklepajo s predstavo Paloma, ki prikazuje sliko kraja, v katerem se je sredi 70.ih let preteklega stoletja okrog uspešne proizvodnje higienskega papirja gradila skupnost delavcev. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Željko Stevanić IFP/Arhiv CTF UL AGRFT


22.06.2020

Lara

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


15.06.2020

Krištof Dovjak: Hemingwayeve ustnice

Avtor recenzije: Peter Semolič Bere Mateja Perpar.


15.06.2020

Veronika Simoniti: Fugato

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič


15.06.2020

Snežana Brumec: Eden izmed nas

Avtor recenzije: Andrej Rot Bere Jure Franko.


15.06.2020

Emmanuel Dongala: Puška v roki, pesem v žepu

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere: Ana Bohte


12.06.2020

Seks z neznanci

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 71 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov