Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere Mateja Perpar
Novo mesto : Goga, 2020
Protagonist petnajste knjige univerzitetnega profesorja založništva in urednika ter književnika Andreja Blatnika Luknje je oseba moškega spola, samotnež, intelektualec, brez otrok; po starših podeduje hišo na podeželju in si zgradi zatočišče: skoplje si »luknjo«. Gre za priprave na izredne razmere, usposabljanje in celo oboroževanje v prenesenem in tudi dobesednem pomenu. Med drugim tudi za krepitev telesa z vajami za moč in vzdržljivost. Ob tako imenovanih »pripravljavcih« v Združenih državah Amerike, torej ljudeh, ki se pripravljajo na vse mogoče katastrofe, je to tematsko in tudi situacijsko znana zadeva in nikakor ne stvar futurizma ali fantazijskosti.
V Blatnikovem prečiščenem, jedrnatem, odrezavem slogu, ki spominja na slog iz knjige zelo kratkih zgodb Saj razumeš?, je nekaj poetičnega. Tako je kopánje v globino poleg dejanske priprave na katastrofo mogoče razumeti tudi kot metaforo za osebnostni razvoj, o čemer tudi teče beseda v v duhovnost ali izreko resnic zazrtih Luknjah, na primer: »Morda se bo, če bo kopal dovolj globoko, prikopal do njih, [prijateljev].«
Knjiga je tako ne le vešče napisana zgodba o ne tako oddaljenem futurizmu, temveč tudi prijaznejše informiranje in obenem svarilo pred prihodnostjo, kakor to poteka v spletnih in tako imenovanih vzporednih medijih. To je knjiga o neizprosnem radikalnem individualizmu, v katerem ni prostora za dvome, spraševanje, premisleke, strahove. Bolj kot za kaj drugega gre v knjigi Luknje za popis, opis stanja, lepljenko.
Berljiva knjiga, vendar ta antiutopija, pravilneje kvaziantiutopija, deluje kot precej znana zgodba, v duhu časa in množičnega zaznavanja okolja, družbe, sveta. Zato se zastavlja vprašanje, čemu ob vseh realijah in dejanskosti, ki nas obdaja, še brati distopično napovedovanje bližnje prihodnosti oziroma zdaj že kar zrcaljenje realnega sveta. Upodabljanje protagonista skozi prepričljiv pripovedovalčev glas spominja na nastope javne osebe Andrej Blatnik. Kot da bi protagonist, intelektualec, obvladal svet, okolje, položaje …, kot da ni dvoma, premišljevanja, pomisleka. »Kadar je lakota huda, dvom izgublja težo,« nam na 22. strani odgovori kar avtor sam. Robotizirano govorjenje, distančno, brez čustev, čustvenih reakcij, to je knjiga razuma, racia. Pa čeprav na 131. strani preberemo: »Časi so taki, da se je zelo nerazumno zanašati na razum.«
Ponuja se vprašanje o avtentičnosti: ali se bralec/bralka prepozna v intimnem doživljanju ekstremnih situacij, ki so tema knjige? Poleg racionalnega, jedrnatega govora ta intelektualizem, vzvišeni položaj govorca podpisuje tudi protagonistova zborna izreka, ki na primer uporablja različico »za vsak primer« (stran 28), ne pa pogovorno bolj utečene različice »za vsak slučaj«. Vsiljuje se vtis, da so bila začetna poglavja do okoli 70. strani napisana v času letošnje koronske karantene in besedilu dodana naknadno, nadaljevanje in osrednji del pa morda že pred njo. Vsekakor sta stilsko in tematsko raznorodna. Zgodba gre namreč nazaj, v čas bivše Juge in razpada države. Torej v terno nekaterih ustvarjalcev, v čas mladosti, prežete s popularno glasbo, ki je bila nosilka sprememb, torišče kreativnih idej in upora.
Knjiga je razčlenjena na poglavja in podpoglavja, obenem tečeta dve številčenji. Od 9. poglavja naprej je zgodba o prijatelju in o posnetkih – glasbenih, video, intimnih posnetkih. Natančneje: o izgubljenem glasbenem posnetku, ki bi lahko rešil nastali položaj. Med protagonistovo izgubljanje zavesti so vključena dialoška oziroma notranjemonološka poglavja. Približno eno stran dolge enote spominjajo na kračino Blatnikovih kratkih zgodb in gotovo spodbujajo k branju. Če kaj, lahko izpostavim, da so Luknje knjiga z disciplino kratke zgodbe, s strnjenostjo, brez odvečnega, brez stranpoti, čeprav jih pripis h knjigi napoveduje. Mar gre za kvaziroman ali za zbir kratkih besedil?
Glavni lik obtiči v pasovih brez zavesti, od koder ni poti, tako mu namreč zatrjujejo njegovi ljudje. Prav to bridko spoznanje, da je človek navsezadnje popolnoma sam, čeprav je družbeno bitje, daje knjigi Luknje trpek podčrtaj, nič kaj optimističen, saj se v njej razraščata nezaupljivost in svarilo pred preizkušnjami, ki jih prinaša prihodnost. Fragmenti, ki so (v postmodernistični maniri) skrbno zloženi skupaj, so izredno heterogeni, vsega je po malo, slogovno, vsebinsko, celo žanrsko. V 9. poglavju je celo navedena datacija, 2. november 1999, in lokacija Suba; proti koncu knjige gre za pripise enega od sedmih smrtnih grehov v latinščini: napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist, lenoba. Kljub vtisu heterogenosti je – če verjamemo avtorjevim referencam in tudi citatu v knjigi – na delu roka, ki gradi strukturo z natančnostjo prave mere metatekstualnih sestavin, številnih referenc. A mimogrede, kljub uredniškim, lektorskim in korektorskim očem knjiga ni brez tipkarskih napak.
V knjigi, ki jo prežemata cinizem in sarkazem, najdejo prostor sodobni shranjevalniki podatkov, imenovani oblaki, kopičenje hrane kot odziv na izredne razmere, lopate in »paničarji«, svarilo pred mešanjem ljudstev, narodnosti in asimilacijo, prihod tujcev z vzhoda, kraja identitet …, od kritike velike večine knjig, ki so po načitanem protagonistovem mnenju »povsem odveč«, do naukov in nasvetov v duhu novodobne gladinske duhovnosti, ki jo je nekje daleč oplazila modrost z vzhoda, kot na 209. strani: »Zdaj jaz govorim kot učitelj hitropoteznih zenovskih modrosti«, in do trditev, da so guruji neuresničeni umetniki. Jah, tudi samokritika torej. Veliko je nanašalnic, splošno znanih in skritih, od takšnih iz sveta slovenskih knjig do pop glasbe iz nekdanjega YU-prostora. Od svetovnih klasičnih del, Don Kihota in Sanča Panse, do Novakovih Vrat nepovrata in filmofilske asociacije na razstrelitev deklice, ki je stekla nazaj po punčko, na prizor iz filma Kvadrat. Torej od kritike literarnega in duhovnega prostora do socioloških polemik, od problematike pametnih telefonov do svobode govora in svobode neposlušnosti, problematike tehnologije, nevrolingvističnega programiranja, navsezadnje do zimzelenega vprašanja: ali umetnost lahko spreminja svet? Ta se v knjigi ponovi večkrat. Gre za fragmentarno delo, kup prebliskov, spisanih kot šale, aforizmi, kot domislice, vezane na tako rekoč vsa aktualna vprašanja zadnjega desetletja ali kaj več, o porastu in vplivu tehnologij, kapitalizma … Domislice in aforizmi z bridkimi spoznanji oziroma resnicami se kljub želenemu humornemu tonu povečini iztečejo v trpek pookus in humorni ton se tako minimalizira. Mar ne gre v knjigi Luknje za upodobitev splošno sprejete kritike, ki se danes skandira na ulicah, širi na družabnih omrežjih? Ni niti smešno niti sarkastično niti katarzično. In ne optimistično. »Boj se tistega, ki ve, kako. Ta ve tudi, da ima prav,« beremo na 109. strani. Pred koncem berljive knjige v zraku obvisi vsiljivo in nadležno vprašanje: kako se kriza, negotovost lahko izrekata s takšno gotovostjo.
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere Mateja Perpar
Novo mesto : Goga, 2020
Protagonist petnajste knjige univerzitetnega profesorja založništva in urednika ter književnika Andreja Blatnika Luknje je oseba moškega spola, samotnež, intelektualec, brez otrok; po starših podeduje hišo na podeželju in si zgradi zatočišče: skoplje si »luknjo«. Gre za priprave na izredne razmere, usposabljanje in celo oboroževanje v prenesenem in tudi dobesednem pomenu. Med drugim tudi za krepitev telesa z vajami za moč in vzdržljivost. Ob tako imenovanih »pripravljavcih« v Združenih državah Amerike, torej ljudeh, ki se pripravljajo na vse mogoče katastrofe, je to tematsko in tudi situacijsko znana zadeva in nikakor ne stvar futurizma ali fantazijskosti.
V Blatnikovem prečiščenem, jedrnatem, odrezavem slogu, ki spominja na slog iz knjige zelo kratkih zgodb Saj razumeš?, je nekaj poetičnega. Tako je kopánje v globino poleg dejanske priprave na katastrofo mogoče razumeti tudi kot metaforo za osebnostni razvoj, o čemer tudi teče beseda v v duhovnost ali izreko resnic zazrtih Luknjah, na primer: »Morda se bo, če bo kopal dovolj globoko, prikopal do njih, [prijateljev].«
Knjiga je tako ne le vešče napisana zgodba o ne tako oddaljenem futurizmu, temveč tudi prijaznejše informiranje in obenem svarilo pred prihodnostjo, kakor to poteka v spletnih in tako imenovanih vzporednih medijih. To je knjiga o neizprosnem radikalnem individualizmu, v katerem ni prostora za dvome, spraševanje, premisleke, strahove. Bolj kot za kaj drugega gre v knjigi Luknje za popis, opis stanja, lepljenko.
Berljiva knjiga, vendar ta antiutopija, pravilneje kvaziantiutopija, deluje kot precej znana zgodba, v duhu časa in množičnega zaznavanja okolja, družbe, sveta. Zato se zastavlja vprašanje, čemu ob vseh realijah in dejanskosti, ki nas obdaja, še brati distopično napovedovanje bližnje prihodnosti oziroma zdaj že kar zrcaljenje realnega sveta. Upodabljanje protagonista skozi prepričljiv pripovedovalčev glas spominja na nastope javne osebe Andrej Blatnik. Kot da bi protagonist, intelektualec, obvladal svet, okolje, položaje …, kot da ni dvoma, premišljevanja, pomisleka. »Kadar je lakota huda, dvom izgublja težo,« nam na 22. strani odgovori kar avtor sam. Robotizirano govorjenje, distančno, brez čustev, čustvenih reakcij, to je knjiga razuma, racia. Pa čeprav na 131. strani preberemo: »Časi so taki, da se je zelo nerazumno zanašati na razum.«
Ponuja se vprašanje o avtentičnosti: ali se bralec/bralka prepozna v intimnem doživljanju ekstremnih situacij, ki so tema knjige? Poleg racionalnega, jedrnatega govora ta intelektualizem, vzvišeni položaj govorca podpisuje tudi protagonistova zborna izreka, ki na primer uporablja različico »za vsak primer« (stran 28), ne pa pogovorno bolj utečene različice »za vsak slučaj«. Vsiljuje se vtis, da so bila začetna poglavja do okoli 70. strani napisana v času letošnje koronske karantene in besedilu dodana naknadno, nadaljevanje in osrednji del pa morda že pred njo. Vsekakor sta stilsko in tematsko raznorodna. Zgodba gre namreč nazaj, v čas bivše Juge in razpada države. Torej v terno nekaterih ustvarjalcev, v čas mladosti, prežete s popularno glasbo, ki je bila nosilka sprememb, torišče kreativnih idej in upora.
Knjiga je razčlenjena na poglavja in podpoglavja, obenem tečeta dve številčenji. Od 9. poglavja naprej je zgodba o prijatelju in o posnetkih – glasbenih, video, intimnih posnetkih. Natančneje: o izgubljenem glasbenem posnetku, ki bi lahko rešil nastali položaj. Med protagonistovo izgubljanje zavesti so vključena dialoška oziroma notranjemonološka poglavja. Približno eno stran dolge enote spominjajo na kračino Blatnikovih kratkih zgodb in gotovo spodbujajo k branju. Če kaj, lahko izpostavim, da so Luknje knjiga z disciplino kratke zgodbe, s strnjenostjo, brez odvečnega, brez stranpoti, čeprav jih pripis h knjigi napoveduje. Mar gre za kvaziroman ali za zbir kratkih besedil?
Glavni lik obtiči v pasovih brez zavesti, od koder ni poti, tako mu namreč zatrjujejo njegovi ljudje. Prav to bridko spoznanje, da je človek navsezadnje popolnoma sam, čeprav je družbeno bitje, daje knjigi Luknje trpek podčrtaj, nič kaj optimističen, saj se v njej razraščata nezaupljivost in svarilo pred preizkušnjami, ki jih prinaša prihodnost. Fragmenti, ki so (v postmodernistični maniri) skrbno zloženi skupaj, so izredno heterogeni, vsega je po malo, slogovno, vsebinsko, celo žanrsko. V 9. poglavju je celo navedena datacija, 2. november 1999, in lokacija Suba; proti koncu knjige gre za pripise enega od sedmih smrtnih grehov v latinščini: napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist, lenoba. Kljub vtisu heterogenosti je – če verjamemo avtorjevim referencam in tudi citatu v knjigi – na delu roka, ki gradi strukturo z natančnostjo prave mere metatekstualnih sestavin, številnih referenc. A mimogrede, kljub uredniškim, lektorskim in korektorskim očem knjiga ni brez tipkarskih napak.
V knjigi, ki jo prežemata cinizem in sarkazem, najdejo prostor sodobni shranjevalniki podatkov, imenovani oblaki, kopičenje hrane kot odziv na izredne razmere, lopate in »paničarji«, svarilo pred mešanjem ljudstev, narodnosti in asimilacijo, prihod tujcev z vzhoda, kraja identitet …, od kritike velike večine knjig, ki so po načitanem protagonistovem mnenju »povsem odveč«, do naukov in nasvetov v duhu novodobne gladinske duhovnosti, ki jo je nekje daleč oplazila modrost z vzhoda, kot na 209. strani: »Zdaj jaz govorim kot učitelj hitropoteznih zenovskih modrosti«, in do trditev, da so guruji neuresničeni umetniki. Jah, tudi samokritika torej. Veliko je nanašalnic, splošno znanih in skritih, od takšnih iz sveta slovenskih knjig do pop glasbe iz nekdanjega YU-prostora. Od svetovnih klasičnih del, Don Kihota in Sanča Panse, do Novakovih Vrat nepovrata in filmofilske asociacije na razstrelitev deklice, ki je stekla nazaj po punčko, na prizor iz filma Kvadrat. Torej od kritike literarnega in duhovnega prostora do socioloških polemik, od problematike pametnih telefonov do svobode govora in svobode neposlušnosti, problematike tehnologije, nevrolingvističnega programiranja, navsezadnje do zimzelenega vprašanja: ali umetnost lahko spreminja svet? Ta se v knjigi ponovi večkrat. Gre za fragmentarno delo, kup prebliskov, spisanih kot šale, aforizmi, kot domislice, vezane na tako rekoč vsa aktualna vprašanja zadnjega desetletja ali kaj več, o porastu in vplivu tehnologij, kapitalizma … Domislice in aforizmi z bridkimi spoznanji oziroma resnicami se kljub želenemu humornemu tonu povečini iztečejo v trpek pookus in humorni ton se tako minimalizira. Mar ne gre v knjigi Luknje za upodobitev splošno sprejete kritike, ki se danes skandira na ulicah, širi na družabnih omrežjih? Ni niti smešno niti sarkastično niti katarzično. In ne optimistično. »Boj se tistega, ki ve, kako. Ta ve tudi, da ima prav,« beremo na 109. strani. Pred koncem berljive knjige v zraku obvisi vsiljivo in nadležno vprašanje: kako se kriza, negotovost lahko izrekata s takšno gotovostjo.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Na komornem odru Drame SNG Maribor so premierno uprizorili predstavo za otroke Mica pri babici nastalo po zgodbi iz serije knjig Pirati iz dežele Merikaka pisatelja Andreja Predina in ilustratorja Marjana Mančka. Po besedah režiserja in avtorja priredbe besedila predstave Mihe Goloba gre za "pustolovsko strašljivko", ki popelje otroke v svet domišljije, hkrati pa jih sooči tudi s povsem resničnimi izziv. Predstavo si je ogledala Aleksandra saška Gruden. Priredba besedila Miha Golob Dramaturginja: Maja Borin Igrajo: Mirjana Šajinović, Nejc Ropret, Blaž Dolenc in Irena Varga Scenograf in oblikovalec luči: Miha Golob Kostumografka: Dajana Ljubičič Skladatelj:Vasko Atanasovski
Susan Sontag: Alice v postelji - prva slovenska uprizorite - premiera v Mali drami, 8. 11. 2019 Napoved: Na odru Male drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči uprizorjena že četrta premiera v letošnji sezoni. Tokrat smo gledali igro v osmih prizorih z naslovom Alice v postelji Susan Sontag, ameriške angažirane avtorice, ene najvidnejših ustvarjalk iz šestdesetih let. Režija in scenografija: Dorian Šilec Petek. Na premieri je bila Tadeja Krečič. prevajalka: Darja Dominkuš režiser in scenograf: Dorian Šilec Petek dramaturginja: Staša Prah kostumografinja: Tina Bonča avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar lektorica: Tatjana Stanič oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Igrajo: Maša Derganc Sabina Kogovšek, Vojko Zidar, Saša Tabaković Iva Babić Eva Jesenovec, Veronika Drolc Timon Šturbej
Neveljaven email naslov