Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Všeč so mi zgodbe, v katerih imajo liki skrivnosti"
»Všeč so mi zgodbe, v katerih imajo liki skrivnosti,« je pred leti v nekem intervjuju za slovensko revijo o filmu o svojih vlogah povedal igralec Viggo Mortensen in tega se je vsekakor držal tudi pri svojem režijskem in scenarističnem prvencu Padati. Še več, pravzaprav. Film, ki sicer prikazuje dokaj preprosto zgodbo o težavnem odnosu med odraslim sinom in očetom, ki se že izgublja v starostnih izgubah spomina in je tudi sicer vse prej kot priljuden ali prijazen mož, od gledalca zahteva dobršno mero angažiranosti. Ne, ker bi bilo zgodbo kaj posebej težko razumeti, ampak ker jo je pravzaprav nujno treba začutiti. Kakor sta v spletnem pogovoru po včerajšnji premieri v Kinodvoru razkrila Mortensen in legendarni igralec Lance Henrikson, ki je vlogo očeta odigral s tako pripovedno obrazno mimiko, da bi si zanjo zaslužil prav posebno nagrado, so ustvarjalci stremeli k temu, da film ne bi razkril preveč; tako so omogočili vsakemu posamezniku, da namerne vrzeli v pripovedi zapolni z domišljijo. Rezultat je, sploh za režijski prvenec, dokaj osupljiv, saj Mortensenovo poigravanje z dolgimi kadri, prepletanje preteklosti in sedanjosti ter izostren občutek za podrobnosti, ki se na koncu povežejo v homogeno in pretresljivo celoto, daje vtis, da gledamo ekranizirano poezijo, pesem na filmskem platnu. A brez strahu, da bi bil film zaradi tega kaj preveč poetičen ali mističen – očetov trdi svetovni nazor tradicionalnega podeželskega moža, ki ljubezni, razumevanja ali prijaznosti na sploh ne zna ne sprejemati kaj šele deliti, je oster protipol mehkobi pripovedovanja in gledalca zdrzne vsakič, ko se zgodi nov grob nesporazum.
Temo za svoj režijski prvenec je Mortensen črpal iz čustvenih spominov na svoje otroštvo, ki so delno zajeti tudi v končni različici. Film Padati je pravzaprav izmišljena zgodba o izmišljeni družini, ki se v dokaj skandinavskem tonu počasne pripovedi spoprijema s povsem globalnimi težavami medgeneracijskega sobivanja in hitenja današnjega sveta. Zgodba se namreč ne konča kar tam, med očetom in sinom, ampak gre naprej na vnukinjo oziroma generacije, ki še prihajajo in na svet nujno gledajo drugače. Padati namreč ne pomeni vedno samo pasti, včasih lahko vmes tudi letiš.
"Všeč so mi zgodbe, v katerih imajo liki skrivnosti"
»Všeč so mi zgodbe, v katerih imajo liki skrivnosti,« je pred leti v nekem intervjuju za slovensko revijo o filmu o svojih vlogah povedal igralec Viggo Mortensen in tega se je vsekakor držal tudi pri svojem režijskem in scenarističnem prvencu Padati. Še več, pravzaprav. Film, ki sicer prikazuje dokaj preprosto zgodbo o težavnem odnosu med odraslim sinom in očetom, ki se že izgublja v starostnih izgubah spomina in je tudi sicer vse prej kot priljuden ali prijazen mož, od gledalca zahteva dobršno mero angažiranosti. Ne, ker bi bilo zgodbo kaj posebej težko razumeti, ampak ker jo je pravzaprav nujno treba začutiti. Kakor sta v spletnem pogovoru po včerajšnji premieri v Kinodvoru razkrila Mortensen in legendarni igralec Lance Henrikson, ki je vlogo očeta odigral s tako pripovedno obrazno mimiko, da bi si zanjo zaslužil prav posebno nagrado, so ustvarjalci stremeli k temu, da film ne bi razkril preveč; tako so omogočili vsakemu posamezniku, da namerne vrzeli v pripovedi zapolni z domišljijo. Rezultat je, sploh za režijski prvenec, dokaj osupljiv, saj Mortensenovo poigravanje z dolgimi kadri, prepletanje preteklosti in sedanjosti ter izostren občutek za podrobnosti, ki se na koncu povežejo v homogeno in pretresljivo celoto, daje vtis, da gledamo ekranizirano poezijo, pesem na filmskem platnu. A brez strahu, da bi bil film zaradi tega kaj preveč poetičen ali mističen – očetov trdi svetovni nazor tradicionalnega podeželskega moža, ki ljubezni, razumevanja ali prijaznosti na sploh ne zna ne sprejemati kaj šele deliti, je oster protipol mehkobi pripovedovanja in gledalca zdrzne vsakič, ko se zgodi nov grob nesporazum.
Temo za svoj režijski prvenec je Mortensen črpal iz čustvenih spominov na svoje otroštvo, ki so delno zajeti tudi v končni različici. Film Padati je pravzaprav izmišljena zgodba o izmišljeni družini, ki se v dokaj skandinavskem tonu počasne pripovedi spoprijema s povsem globalnimi težavami medgeneracijskega sobivanja in hitenja današnjega sveta. Zgodba se namreč ne konča kar tam, med očetom in sinom, ampak gre naprej na vnukinjo oziroma generacije, ki še prihajajo in na svet nujno gledajo drugače. Padati namreč ne pomeni vedno samo pasti, včasih lahko vmes tudi letiš.
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Neveljaven email naslov