Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2019
Enajsta pesniška zbirka Aleksandra Peršolje Poklekni in moli bogovom je razdeljena v tri sklope: Vračanje, Bil je ocean in Pogreb. Uvaja jo samostojna pesem Okno, v kateri pesnik odpira vprašanje iskanja ali izgube identitete, vprašanje, kdo sem, kdo si, vprašanje, ki si ga zastavljamo v letih odraščanja, še pogosteje in z drugačnim razmislekom pa v letih, ko delamo bilanco življenja.
V prvem ciklu se pesnik osredotoča na obujanje spominov, trganje trenutkov in prizorov iz zapletenih labirintov lastne preteklosti. Minimalistično, vendar precizno oživlja slike, s katerimi ponazarja doživljaje in razpoloženja, vpeta v čas dneva in svetlobe ter čas noči, teme in skrivnosti. Največ mehkobe, nežnosti in osebne izpovednosti nosijo pesmi Roke, Romanca, Sanje in Rad bi. V njih se melanholično prepletajo domotožje, hrepenenje, brezpogojna ljubezen ter večne in neusahljive želje. V pesmi o materinski ljubezni piše: v sanjah iščem vrata nekdanjih rok, bile so drugačne roke, odprte sreči in obupu, raskave ali nežne …
Rad bi, ponavlja pogosto v svojih pesmih. Rad bi se vračal … v naročje hiše polne srečanj, spoznanj in vonja, polne srečnih obrazov in oči, ki so kot prebliski posesali skrbi, žalost in obup in na ustnice vsilili nasmeh in nežnost … Eno od pesmi pomenljivo zaključi: Rad bi ustavil čas…
Griči, trte, zvonovi, lipa, netopirji, niso le enopomenske besede, pesnik z njimi pripoveduje o prividih, moči, trdoživosti, oholosti in celo krvoločnosti. V obsežnejšem sklopu Bil je ocean se premišljujoče poglablja v predmete in pojave in jih iz banalne vsakdanje dojemljivosti prenaša v druge sfere, kjer zaživijo v novih, abstraktnejših pomenih. Kaj vse se skriva v kamnu, ali ima dušo, je cesta samo cesta ali je potovanje in kje se izgubi njegov smisel, kaj je najti v hišah, ko se odprejo strehe? Resničnost skozi ironijo ali trpkost projicira v svoje pesniške vizije in podobe, ki se kot zrcalni odsevi predmetnega sveta pojavljajo v starinskem, že motnem in nalomljenem ogledalu. V pesmi Občutek časa med drugim zapiše: »neskončna brazda sredi ceste / je bila opomin dvema svetovoma, / ki sta požirala občutke, / samevala v breztežnosti sanj, / brezbrižnem trenutku biti.«
Zadnji cikel z naslovom Pogreb vsebuje dvanajst pesmi, označenih z rimskimi številkami. To so, ko zapiše v XII. pesmi, slike slovesa. Kljub tematiki je pesnik v njih večinoma presenetljivo pripoveden in neposreden, celo ironično posmehljiv v opisovanju pogrebcev, pevcev, trobentača, zastavonoše in različnih okoliščin pogreba. Kot da bi se namenoma izogibal vsakršni žalobnosti, kot bi hotel smrti odvzeti vso njeno tragičnost in skrivnostnost. Izjemi sta XI. in XII. pesem, prva je pretresljiva zaradi smrti majhnega otroka, ki ga v beli krsti nese proti grobu njegova mati, druga zaradi izpovedi prej zamolčanih, a tako resničnih občutkov nemoči ob izgubah, ko se zadrgne grlo in »ko glas obstane na robu slišnosti«. Že v nekaterih predhodnih pesmih se pesnik polagoma tudi sam poslavlja, v tej zadnji pa je skoraj prošnja za milost trenutka, ko bo duša prešla v naročje večnosti. Cikel sklene neoštevilčena pesem Krog: »Odgovori bodo sledili v neskončnosti, ki je vedno v istem času in istem prostoru.«
Poklekni in moli bogovom je pesniški odgovor Aleksandra Peršolje na vse presežno, skrivnostno in nedoumljivo, čemur se priklanja ponižno, vendar ne pohlevno; kot razmišljujoča osebnost, ki lirično upesnjuje svojw občutke, privide, slutnje, sanje in spoznanja.
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2019
Enajsta pesniška zbirka Aleksandra Peršolje Poklekni in moli bogovom je razdeljena v tri sklope: Vračanje, Bil je ocean in Pogreb. Uvaja jo samostojna pesem Okno, v kateri pesnik odpira vprašanje iskanja ali izgube identitete, vprašanje, kdo sem, kdo si, vprašanje, ki si ga zastavljamo v letih odraščanja, še pogosteje in z drugačnim razmislekom pa v letih, ko delamo bilanco življenja.
V prvem ciklu se pesnik osredotoča na obujanje spominov, trganje trenutkov in prizorov iz zapletenih labirintov lastne preteklosti. Minimalistično, vendar precizno oživlja slike, s katerimi ponazarja doživljaje in razpoloženja, vpeta v čas dneva in svetlobe ter čas noči, teme in skrivnosti. Največ mehkobe, nežnosti in osebne izpovednosti nosijo pesmi Roke, Romanca, Sanje in Rad bi. V njih se melanholično prepletajo domotožje, hrepenenje, brezpogojna ljubezen ter večne in neusahljive želje. V pesmi o materinski ljubezni piše: v sanjah iščem vrata nekdanjih rok, bile so drugačne roke, odprte sreči in obupu, raskave ali nežne …
Rad bi, ponavlja pogosto v svojih pesmih. Rad bi se vračal … v naročje hiše polne srečanj, spoznanj in vonja, polne srečnih obrazov in oči, ki so kot prebliski posesali skrbi, žalost in obup in na ustnice vsilili nasmeh in nežnost … Eno od pesmi pomenljivo zaključi: Rad bi ustavil čas…
Griči, trte, zvonovi, lipa, netopirji, niso le enopomenske besede, pesnik z njimi pripoveduje o prividih, moči, trdoživosti, oholosti in celo krvoločnosti. V obsežnejšem sklopu Bil je ocean se premišljujoče poglablja v predmete in pojave in jih iz banalne vsakdanje dojemljivosti prenaša v druge sfere, kjer zaživijo v novih, abstraktnejših pomenih. Kaj vse se skriva v kamnu, ali ima dušo, je cesta samo cesta ali je potovanje in kje se izgubi njegov smisel, kaj je najti v hišah, ko se odprejo strehe? Resničnost skozi ironijo ali trpkost projicira v svoje pesniške vizije in podobe, ki se kot zrcalni odsevi predmetnega sveta pojavljajo v starinskem, že motnem in nalomljenem ogledalu. V pesmi Občutek časa med drugim zapiše: »neskončna brazda sredi ceste / je bila opomin dvema svetovoma, / ki sta požirala občutke, / samevala v breztežnosti sanj, / brezbrižnem trenutku biti.«
Zadnji cikel z naslovom Pogreb vsebuje dvanajst pesmi, označenih z rimskimi številkami. To so, ko zapiše v XII. pesmi, slike slovesa. Kljub tematiki je pesnik v njih večinoma presenetljivo pripoveden in neposreden, celo ironično posmehljiv v opisovanju pogrebcev, pevcev, trobentača, zastavonoše in različnih okoliščin pogreba. Kot da bi se namenoma izogibal vsakršni žalobnosti, kot bi hotel smrti odvzeti vso njeno tragičnost in skrivnostnost. Izjemi sta XI. in XII. pesem, prva je pretresljiva zaradi smrti majhnega otroka, ki ga v beli krsti nese proti grobu njegova mati, druga zaradi izpovedi prej zamolčanih, a tako resničnih občutkov nemoči ob izgubah, ko se zadrgne grlo in »ko glas obstane na robu slišnosti«. Že v nekaterih predhodnih pesmih se pesnik polagoma tudi sam poslavlja, v tej zadnji pa je skoraj prošnja za milost trenutka, ko bo duša prešla v naročje večnosti. Cikel sklene neoštevilčena pesem Krog: »Odgovori bodo sledili v neskončnosti, ki je vedno v istem času in istem prostoru.«
Poklekni in moli bogovom je pesniški odgovor Aleksandra Peršolje na vse presežno, skrivnostno in nedoumljivo, čemur se priklanja ponižno, vendar ne pohlevno; kot razmišljujoča osebnost, ki lirično upesnjuje svojw občutke, privide, slutnje, sanje in spoznanja.
Sinoči je bila v Ljubljani v Kinodvoru premiera filma Dober dan za delo scenarista in režiserja Martina Turka, znanega po svojem igranem filmu Nahrani me z besedami iz leta 2012 in igrano-dokumentarnem filmu Doberdob – Roman upornika iz leta 2015. Njegov novi film, ki je postavljen v današnje Sarajevo, ocenjuje Tesa Drev:
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči najmlajši lahko prisluhnili laponskim pripovedkam, ki so nastajale iz glasbe in papirjja. Predstavo z naslovom Tjulenj, ki jo je režiral Matija Solce, si je ogledala Magda Tušar:
Koprodukcija Lutkovno gledališče Ljubljana in Umetniško društvo Konj / premiera 29.10.2019 Režiser Jan Zakonjšek Avtor likovne podobe Silvan Omerzu Prevod in priredba Silvan Omerzu Izvajalec glasbe na harmoniki Damjan Vahtar Avtor songov Andrej Rozman Roza Avtor glasbe Ernö Sebastian Vodja predstave in oblikovalec zvoka Luka Bernetič Lučni vodja Maša Avsec Scenski tehnik Iztok Vrhovnik Izdelava lutk, scene in kostumov Silvan Omerzu, Daša Simčič, Marina Hrovatin Igrata: Brane Vižintin in Boštjan Sever k.g. V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so v koprodukciji z Umetniškim društvom Konj obnovili predstavo Napravite mi zanj krsto, ki je v tragični veseloigri pred 25 leti nepozabno povezala lutkovno animacijo ter neposrednost nasilja in smrti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.
Mala drama SNG Drama Ljubljana, koproducent AGRFT Platon: Simpozij Avtorski projekt Avtorji priredbe so ustvarjalci predstave Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Tery Žeželj Scenografija: Sara Slivnik Kostumografinja: Ana Janc Avtor glasbe: Martin Vogrin Lektorica: Kristina Anželj Koreografinja: Aja Zupanec Oblikovalec Svetlobe: Vlado Glavan Igrajo: Petra Govc, Lucija Harum, Maja Končar, Ana Pavlin, Nina Valič, Nika Vidic, Barbara Žefran Napoved: Odrska razmišljanja o ljubezni se v ljubljanski Drami to sezono nadaljujejo. Sinoči s Platonovim Simpozijem, avtorskim projektom režiserja Luka Marcena, dramaturginje Tery Žeželj, sedmih igralk in drugih soustvarjalcev uprizoritve. Na premieri pa je bila Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Avtor recenzije: Andrej Rot Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov